(INTERVJU) Upokojeni policist in predsednik DU Dravograd Željko Kljajić: Osamljenost je največji problem družbe

Jasmina Detela, 12.10.2020
Jasmina Detela

Pot do ljudi je dolga in težka, hitro lahko zapraviš njihovo zaupanje, če ravnaš napačno, pravi predsednik dravograjskega društva upokojencev Željko Kljajić.

Dravograjčan Željko Kljajić je že od nekdaj vedel, kaj bo v življenju počel. Rad pomaga ljudem, odločitev, da postane policist, se je zgodila spontano. Malo je k njej pripomogla tudi njegova takratna učiteljica v mariborski osnovni šoli Ivana Cankarja, ki ga je ob izbiri poklica poslala kar h komandirju na bližnjo milico. Dobra tri desetletja je nosil policijsko uniformo, sodeloval je tudi v različnih društvih in organizacijah, zadnjih nekaj let pa predseduje dravograjskemu društvu upokojencev (DU).

image
Z vnukinjo Oto.
Osebni Arhiv

Za seboj imate bogato policijsko kariero. Zakaj ste se odločili za ta poklic?

"Sem človek, ki je rad z ljudmi in med njimi. O moji miličniški karieri in kasneje policijski je delno odločala tudi matematika. Ob moji osnovni šoli Ivana Cankarja v Mariboru je bila postaja milice. Ko smo se v 8. razredu odločali, kam in kako, mi je učiteljica Knezova, ki je poučevala matematiko, pokazala vrata, ti, Kljajić, pa h komandirju milice, sem te že najavila. Kot ubogljiv učenec sem kar v šolskih copatih odšel h komandirju, ki je uredil vse potrebno za sprejem v kadetsko šolo. Eden od pogojev je bil, da želiš pomagati ljudem. To počnem že od leta 1973, ko sem prestopil prag kadetske šole."

Prostovoljec bi moral biti deležen večje pozornosti in tudi v svoji pozni starosti do manjše bonitete

Ste po upokojitvi pogrešali vsakodnevni vrvež in stike z ljudmi? Upokojili ste se relativno mladi, verjetno so vas snubila različna društva in organizacije?

"Ob službovanju na policiji, od 1976 do 2007, sem imel veliko stikov z ljudmi. Veliko sem se ukvarjal tudi s športom, od nogometa, juda, košarke in še kaj bi se našlo. Delo na policiji je bilo zelo raznoliko, zanimivo, napeto in prijetno. Pridobil sem ogromno življenjskih izkušenj. Vse skupaj sem nadgradil s študijem ob delu, kar je pripomoglo, da sem stopil v komandirske in kasneje inšpektorske čevlje. Med službovanjem v Dravogradu so me kot bivšega člana in nogometaša zaprosili, da bi prevzel vodenje nogometnega kluba, kar sem seveda sprejel. Skupaj z upravo in nogometnimi zanesenjaki smo ustanovili nogometno šolo in pričeli sanjati o prenovi igrišča. Te sanje so se kasneje uresničile, saj smo izglasovali samoprispevek za gradnjo igrišča s tribunami in slačilnicami. Vodil sem tudi svet krajevnih skupnostih občine, bil delegat in še mnogo drugih postranskih aktivnosti sem imel. Da sem postal predsednik DU Dravograd, je pripomogel Adi Kralj, ki je pred mano vodil društvo. V današnjem času ni lahko najti ljudi, ki so pripravljeni delati v društvu. Meni delo nikoli ni bilo tuje, rad sem pomagal in zato sem prevzel vodenje. Je pa pot do ljudi dolga in težka, hitro lahko zapraviš njihovo zaupanje, če ravnaš narobe. Vedno več ljudi me kliče za takšno ali drugačno pomoč in vedno najdemo skupno rešitev."

image
Osebni arhiv

Ko dobijo glasove, nas dajo na stranski tir

Kaj opažate na terenu, je staranje hud problem in zakaj?

"Z Ivanko Mori in upravnim odborom vodim društvo že šest let. Moje načelo je, da sta dva mandata dovolj, da mora potem v društvo priti sveža kri, nov duh, sprememba, da se ponovno zažene morda kakšen nov projekt v korist upokojencev. Z Ivanko sva naredila veliko, uvedli smo program starejši za starejše, kupili avto za brezplačne prevoze, organiziramo različne delavnice, hodimo na izlete, pohode in še kaj bi lahko dodal. Sprašujete o staranju. Dokler se ne poglobiš v ta problem in ga spontano ne doživljaš tudi sam, ne moreš (s)poznati problematike. Zato me moti, da nam politika prikimava, dokler nas rabi, potem pa, ko dobijo svoje glasove, nas dajo na stranski tir.
Na terenu je opaziti, da so ljudje osamljeni, predvsem tisti, ki so oddaljeni od mestnih središč. Tehnologija za komuniciranje jim je tuja, zelo malo jih zna komunicirati preko skypa, vibra, snapchata, za njih obstajata klasičen telefon in sosedstvo. Je pa tudi res, da se je nekaterim težje približati, so nezaupljivi. S prevozi smo jih povezali s trgovino, zdravnikom, kakšnim specialističnim pregledom, fizioterapijo in tudi druženjem. Poteza se je pokazala kot izvrstna in sledila so nam druga društva na Koroškem in po Sloveniji. Res pa je, da smo to idejo dobili v Radljah ob Dravi in nekaj preko spletnih medijev. Ljudje nam zaupajo in se včlanjujejo v naše društvo, tudi vedno več mladih upokojencev, kar prej ni bilo tako očitno."

image
Z vnukinjo Oto in ženo Cvetko 
Osebni arhiv

Torej je še vedno, vsaj pri starejših, zelo pomembno prostovoljstvo? Breme, ki bi ga morala nositi država, prevzemajo prostovoljci in razna društva, kajne?

"Prostovoljstvo je prisotno povsod po svetu, seveda se državna vodstva veselijo tega, ampak ne nazadnje smo to le ljudje, ki nekaj čutimo do sočloveka. Če tega nimaš, pač ne moreš biti prostovoljec. Ljudje potrebujejo kontakt, zaupanje. Da je osamljenost največji problem današnje družbe, so pokazale tudi ankete s terena, ki smo jih opravili. Tudi v pogovoru z drugimi društvi smo dobili podobne podatke. Prostovoljstvo bi moralo biti nagrajeno in evidentirano. Prostovoljec bi moral biti deležen večje pozornosti in tudi v njegovi pozni starosti do manjše bonitete. Te bi se lahko izkazovale skozi usluge v številu ur, ki jih je opravil na terenu, da se mu jih na takšen ali drugačen način povrne, ko bi jih potreboval. Če bi pa prostovoljstvo pričeli plačevati, potem to več ne bi bilo prostovoljstvo, ampak delo."

Govorila sva o upokojencih in njihovih dejavnostih. Katere so najbolj zanimive za vas?

"Moj prosti čas je sedaj zelo skrčen, naprej družina, mala Ota, urejanje okolice pri hiši na Goriškem Vrhu, nekaj časa namenim tudi za športno novinarstvo, ki ga opravljam za Koroški radio in KTV Dravograd. Kuhanje je na mojem programu še do aprila prihodnje leto, potem ga bo opravljala tudi žena Cvetka in bom med tednom kulinaričnega dela razbremenjen. Da vse zmoreš, moraš imeti ob sebi razumevajočega partnerja in odlično družino, brez tega mi to gotovo ne bi uspelo."

Za Slovenijo je dolgotrajna oskrba obvezujoča

Torej ste eden od tistih upokojencev, ki nikoli nimajo časa?

"Ja, čas je zlato, zato ga je treba izkoristiti. Veliko pa je tudi v sami organiziranosti, če se znaš obrniti, pomisliti in hitro najti rešitev. Na to sem se navadil v službi, ko je bilo treba v najbolj kritičnem času potegniti pravo potezo. Izkušnja, ki je neprecenljiva."

Sprejema se zakon o dolgotrajni oskrbi, kako ga ocenjujete?

"Še ena obljuba politike, ki traja že skoraj 20 let. Težka bo ta pot od predloga zakona do njegovega sprejema. Že dejstvo, da se obremenijo plače, je problem, ki ga delodajalci in gospodarstvo ne bodo sprejeli kar tako. Po drugi strani pa slišimo, da prihajajo iz Bruslja pobude, kako razbremeniti plače. Dolgotrajna oskrba je vsekakor potrebna in obvezujoča za državo s tako razvitostjo, kot jo ima Slovenija. Delal sem tudi pri projektu dolgotrajne oskrbe, ki ga je vodil Koroški dom starostnikov Črneče. Podanih je bilo več pripomb in predlogov, upamo, da jih bodo snovalci zakona upoštevali, da bo uporaben za ljudi in ne za tiste, ki ga bodo izvajali."

Anketa

Ste se cepili proti gripi?

Sudoku