(INTERVJU) Pater Ivan Hočevar, bolnišnični duhovnik: Nisem isti, spremeni me vsako srečanje z bolniki

Glorija Lorenci, 28.12.2020
Igor Napast

Pater Ivan Hočevar, jezuit, je bolnišnični duhovnik v UKC Maribor, vodja duhovne oskrbe v največjem slovenskem domu za starostnike, v Domu Danice Vugrinec, in župnik župnije pri sv. Magdaleni v Mariboru. Jezuitskemu redu se je pridružil leta 1987. Študiral je v Ljubljani, Padovi in Rimu. V Dublinu je končal magisterij duhovne teologije. V Mariboru si je nabral že 25 let. Z njim o tem, kako je biti bolnišnični duhovnik v času covida. Božič je praznik rojstva, a ta hip se zdi smrt občutljivo bližje.

Oscar Wilde je zapisal: "Ko se bogovi odločijo, da nas bodo kaznovali, zgolj uslišijo naše molitve." Strašno smo si želeli nekomercialen božič. In zdaj res imamo zelo nenakupnega, zelo nehektičnega.

"Ko prosimo Boga, je dobro premisliti, kaj ga prosimo. Ker ni nujno, da je tisto, za kar ga prosimo, dobro za nas. Zato sv. Ignacij Lojolski, ustanovitelj reda jezuitov, in ignacijanska duhovnost nasploh priporočata, da molimo tako: 'Gospod, prosim te za ..., ti mi pa daj tisto, za kar veš, da je zame najboljše.'

Trgovci si seveda želijo, da bi bilo čim več kupovanja, čim več trženja, dobička, čim bolj komercialen božič, skratka. Mnogo ljudi pa si želi nazaj bistvo božiča, ki je za verujoče praznovanje Jezusovega rojstva, ko vstopamo v isti odrešenjski dogodek, ki se je zgodil pred dvema tisočletjema. V tem iztekajočem se letu, ki ga je hudo zaznamovala epidemija, imamo v prazničnem času tako več časa zase, za drugega, verujoči tudi ali predvsem za Boga. Lahko se ustavimo, vstopimo vase, v samo bit praznika, ki je rojstvo in luč. Božič je svetel praznik kristjanov, a tudi vseh drugih ljudi, neverujočih in drugače verujočih. Vsi ga doživljamo kot naš praznik, ki prinaša mir in upanje."

Polnočnic letos ne bo. Zadnja leta smo predvsem na družabnih omrežjih brali tudi očitke, češ, polnočnica je za kristjane, ne za tiste, ki pridejo k njej zato, ker je moderno.

"Zame so ljudje, ki pridejo zgolj občasno v cerkev, vedno izziv. Imam tudi profil na facebooku in med FB-prijatelji veliko ljudi, ki drugače verujejo ali ne verujejo. Ki so oddaljeni od Cerkve, če se smem tako izraziti. Tudi za veliko noč, ko prinesejo košare k blagoslovu tudi ljudje, ki jih v cerkvi običajno ne vidim, so to zame najlepši trenutki. Zelo pozorno prisluhnejo nagovoru in pomembno mi je, kako jih nagovorim."

Izziv tudi zato, ker ti tisti, ki misli drugače, kot misliš ti, daje priložnost za preraščanje misli?

"Točno tako. O določenih stvareh sem se navadil razmišljati tako in tako, imam take in take navade, običaje, poglede ... Ljudje, ki na vse to pogledajo z nekega drugega zornega kota, bogatijo mojo misel, jo širijo, hkrati pa me delajo bolj strpnega do drugače mislečih."

Še ena Wildova: "Ne sprašuj Boga za pot v nebo, ker ti bo pokazal najtežjo." Kako težko je biti bolnišnični duhovnik v UKC Maribor, ko je tam zdaj toliko smrti zaradi covida?

"Ustavil bi se ob Wildovi misli. Vsak človek nosi svoj križ. Verjamem, da Bog človeku nameni križ, ki ga človek še zmore nositi. Ne pretežkega, ne svinčenega, ne takšnega, da ga zlomi. S poslanstvom bolnišničnega duhovnika in duhovnega vodje v Domu Danice Vogrinec, poleg tega pa sem še župnik pri sv. Magdaleni, mi je dal tudi moč in karizmo, da zaupano poslanstvo zmorem. V to trdno verujem. Opravljam ga dve leti in letos smo se znašli v epidemiji. Najprej smo se spraševali, ali nam bo bolnišnica sploh dovolila, da bomo šli na covid oddelke ali ne. Sam pri sebi sem razmišljal, kako bo to videti ... V prvem valu sredi aprila sem dobil klic z oddelka intenzivne nege plus covid. Ali bi lahko prišel bolniško mazilit pacientko na oddelku. Njeni najbližji so prosili ..."

Vas je klic rahlo vrgel s tečajev?

"Za trenutek mi je vzelo sapo, ja. In potem sem si rekel, da je prav to moje poslanstvo. Navsezadnje - zdravstveni delavci so ure in ure z bolniki s covidom, česa naj bi se torej bal? Nisem tehtal med pojdem in ne grem, a tudi povsem brezskrben nisem bil. Takrat je bilo o novem koronavirusu neprimerno manj znanja kot danes ..."

​Prvič torej. Kako?

"Kot bolnišnični duhovnik imam dostop do vseh oddelkov s pacienti in oddelek intenzivne nege v UKC-ju sem poznal že od prej, a protokol je bil tokrat seveda povsem drugačen. Res sem hvaležen UKC-ju, da mi omogoča duhovno oskrbo tudi na covid oddelkih. Imamo dogovor, da pred obiskom pokličem na oddelek, kamor so me napotili svojci bolnika, ki naj bi ga obiskal, in mi na oddelku povedo, kdaj je najbolje priti, da ne motim dela zdravstvenega osebja.

​Osebje bolnišnice me je zelo natančno podučilo, kako se je treba obnašati, da pred okužbo zavarujem sebe in druge. Pomagali so mi, da se preoblečem v predpisano varovalno opremo, mi dali podrobna navodila, kako ravnati med obiskom in ko se vrnem od bolnika ... Vodili so me od začetka do konca – takrat mi je bilo vse to novo, dandanes sem seveda že precej izkušen v oblačenju in slačenju osebne varovalne opreme."

Verjamem, da Bog človeku nameni križ, ki ga človek še zmore nositi. Ne pretežkega, ne svinčenega, ne takšnega, da ga zlomi

Tam torej stojite v "vesoljski" zaščitni opravi. Vam manjka atribut duhovniškega oblačila ali ga niti prej niste nosili v bolnišnici?

"Jaz sem ga nosil. Za to sem se odločil že takrat, ko sem postal bolnišnični duhovnik; ko sem šel h glavni sestri, mi je tudi ona povedala, da so ljudje vajeni duhovnika v duhovniški opravi – tako ga najhitreje prepoznajo, čeprav seveda nosim na vidnem mestu tudi kartico za identifikacijo. Tako da sem vedno v kleriškem oblačilu - no, sedaj ne morem biti v njem na covid oddelkih, drugje v bolnišnici sem še vedno. Bolniku povem, kdo sem, kdo je izrazil željo, da pridem k njemu, in ga seveda vprašam, ali je pripravljen sprejeti, da molim zanj, da ga blagoslovim in mazilim ... A zdaj je položaj zelo spremenjen ... Na oddelkih za intenzivno nego covidnih bolnikov jih je veliko v nezavesti ..."

Ublažite občutke strahu ali kdaj tudi nasprotno? Človek, ki ga obiščete, lahko pomisli: "Torej umiram ...".

"Nekateri ljudje nimajo pravega pogleda na ta zakrament in veliko jih misli, 'če bom maziljen, bom pa umrl'. Bolniško maziljenje je v prvi vrsti blagoslov za zdravje, za zdravje človekovega telesa in njegovega duha. Za tiste, ki odhajajo s sveta, pa je tudi popotnica v večnost. Ko sem s človekom, ki je želel zakrament bolniškega maziljenja ali pa so svojci prosili zanj, in vidim, denimo, da drugi bolniki v sobi molijo z menoj, vprašam, ali bi tudi kdo od njih rad prejel obhajilo ali maziljenje. Včasih slišim tudi ta odgovor: 'Jaz še nisem tako daleč.' Ker marsikdo misli, da je zakrament maziljenja samo za umirajoče."

V resnici je bolniško maziljenje dobilo to ime sredi šestdesetih na Drugem vatikanskem koncilu. Do takrat je veljalo "poslednje maziljenje". Kar seveda ima prizvok, da je namenjeno samo umirajočim.

"Izvorno se je imenovalo 'poslednje', ker je zadnje od treh maziljenj v življenju kristjana - krst, birma in poslednje maziljenje, duhovniki pa smo maziljeni tudi ob posvečenju. V ljudeh je še zelo zakoreninjen strah, da je zakrament bolniškega maziljenja zadnje dejanje pred smrtjo, niso še usvojili pravega pomena tega zakramenta. Kar spravlja v zadrego tudi svojce zelo starih ali zelo bolnih ljudi. Marsikdaj mi povedo, da si ne upajo poklicati duhovnika k denimo ostareli ali hudo bolni mami, da ne bi mislila, da 'jo že pokopavajo'."

Do srede decembra je covid pokopal tudi tri duhovnike pri nas.

"Umrljivi ljudje smo in tisti duhovniki, ki imajo ob okužbi s koronavirusom še druge kronične bolezni, so toliko bolj izpostavljeni. V mariborski dekaniji imamo zdaj kar nekaj duhovnikov s covidom, eden je na intenzivni negi in sem ga prav pred kratkim obiskal."

Sicer pa velja, da mora dober duhovnik hoditi z ljudmi skozi veselje in skozi žalost. Tudi skozi epidemijo.

"Drži. Duhovnik naj bi bil solidaren z ljudmi v dobrem in hudem, tudi v tej težki preizkušnji z epidemijo. Nič nam ni prizaneseno. Trudimo se kot vsi ljudje spoštovati ukrepe, da ne bi prihajalo do okužb."

Večkrat je treba pomisliti, koliko ljudi pa vsak dan odide iz bolnišnic ozdravljenih, koliko otrok se vsak dan rodi ...

Cerkev tudi zelo poziva k spoštovanju ukrepov. Z znanostjo sta zdaj veliki zaveznici, a ne?

"Znani rek sholastične filozofije se glasi: Milost predpostavlja naravo. Bog je stvarnik vsega in je prav, da spoštujemo naravne zakone, da se jih držimo, a milost nadgrajuje to, kar je naravnega. Pretirano zaupanje v Boga, češ, če bom veroval, se mi nič ne more zgoditi, res ni na mestu. To je predrzno zaupanje."

Ste še isti, kot ste bili pred to izkušnjo duhovne oskrbe na covid oddelkih? Vas je spremenila?

"Mene spremeni vsako srečanje z bolniki v bolnišnici, nisem več isti. Včasih se mi trga srce, ko gledam z neštetimi cevkami prepletenega človeka, tako ubogega ... S tistimi, ki so pri zavesti, pa seveda poskušam biti čim bolj normalen, nočem dramatizirati. Rečem: Gospod, gospa ... zdaj bova malo zmolila za vaše zdravje, za vaš blagoslov ... Če pa vidim, da je nekdo v odhajanju, ga priporočim božjemu varstvu in angelom, da ga čuvajo. Zahvalim se mu za vse dobro, ki ga je storil v življenju ..."

Zdaj se vam malo lomi glas. Vas kdaj premaga tudi jok?

"Včasih je res hudo. Ko vidiš umirati mladega človeka, mladega starša, ob njem pa otročke in obupanega partnerja ... To pa seže res globoko in boli."

Božič je praznik rojstva, a ta hip se zdi smrt občutljivo bližje. Vsakdo že pozna koga, ki je resno zbolel, ali koga, ki je umrl zaradi covida. Družboslovci pravijo, da vez s smrtjo nikoli ni bila tako osiromašena kot prav v modernem času, ko se je dalo v pehanju za obstoj spretno izogibati tem mislim. Zdaj se jim je težko izogniti.

"Vsak dan poslušamo, koliko odstotkov je okuženih, koliko jih je v bolnišnicah, vsak dan umre za en avtobus ljudi. A ne smemo se predajati negativnim stvarem, večkrat je treba pomisliti, koliko ljudi pa vsak dan odide iz bolnišnic ozdravljenih, koliko otrok se vsak dan rodi.

V prvem valu so bila zelo aktualna vprašanja predvsem tistih, ki so dvomili o obstoju virusa, češ, ali kdo sploh pozna koga, ki je zbolel, koga, ki je umrl ... Zdaj teh vprašanj več ni, vsak od nas ima izkušnjo, da je kdo, ki ga pozna, zbolel ali celo umrl.

Smrt je ena najbolj resničnih stvari. Vsak dan umirajo bolni in zdravi, stari in mladi, vsak trenutek je lahko zadnji. Dejstvo je, da se tega premalo zavedamo, o tem premalo razmišljamo. Če bi imeli smrt pred očmi, bi živeli drugače, drugače bi osmislili življenje. Ignacij Lojolski pravi, da če si kdaj v zadregi, kako bi se odločil, si predstavljaj sebe na smrtni postelji. Kako bi se odločil takrat? Smrt je pomemben del našega življenja, s katerim se je treba soočati, da nam postane bližja. Frančišek Asiški jo imenuje 'sestra Smrt'. Naše vrednote bi bile verjetno drugačne, kot so, če bi imeli pred očmi, da bomo enkrat zaspali. Papež Frančišek pravi, da mrtvaški prt nima žepov, da bi lahko kaj nesli s seboj. Sam pa dodajam, da bomo s seboj nesli samo sebe in to, kar smo dobrega storili v življenju."

Papež Frančišek pravi, da mrtvaški prt nima žepov, da bi lahko kaj nesli s seboj. Sam pa dodajam, da bomo s seboj nesli samo sebe in to, kar smo dobrega storili v življenju

Praznični trojček – rojstvo otroka, luč, darilo – vsakomur nekaj pomeni, tudi če ni veren. Ob božiču smo vsi bolj rahločutni in sočutni. Zmeraj smo govorili, da je v sodobni individualistični družbi nekako nemoderno biti zaskrbljen za človeka poleg sebe. Ampak to se zdaj ne potrjuje.

"Omenili ste same lepe stvari – rojstvo, luč, darilo. Vsaka od njih ima v teh prazničnih dneh svojo vrednost in lepoto. Ja, veliko individualizma in zagledanosti vase je v sedanjem svetu, po drugi strani pa je treba opozoriti na velikodušnost človeka, ki smo ji priča. Poglejmo samo vse odmevne dobrodelne akcije, ki so bile tako uspešne – za zdravljenje otrok, za žrtve poplav, požarov ... In v času epidemije – okoli 300 prostovoljcev se je oglasilo, ko je UKC Maribor poklical na pomoč. V večini so to mladi ljudje, kar mi daje veliko upanja za našo prihodnost; preizkušnja, kot je ta epidemija, pomaga človeku, da pride na plan, kar je v njem dobrega, najboljšega. Vsakodnevno vidim v bolnišnici, kako prijazno, naklonjeno, pozorno in odgovorno je zdravstveno osebje, četudi so nekateri že do konca utrujeni. Na žalost smo bolj zagledani v to, česar ni, kot v to, kar je. Ko je res treba stopiti skupaj, se človekova dobrota pokaže kot njegovo bistvo."

Se vam zdi, da izstopamo iz logike gledanja samo nase? Da nas epidemija malo uri v umetnosti sožitja in pripadnosti človeški družini onkraj meja veroizpovedi, kulture, politične pripadnosti ...?

"Prepričan sem, da je epidemija za nas vse in za ves svet velika priložnost, da postavimo stvari na svoje mesto. Ker če bi drveli s tem tempom naprej, ne vem, kam bi prišli. Poglejte samo, kako je zadihala narava, ko ni bila obremenjena s prometom in silnimi delujočimi tovarnami. Morda nam kaže smernice, kako naprej, morda nas opominja, da je treba marsikaj zastaviti drugače kot doslej."

image
"Okoli 300 prostovoljcev se je oglasilo, ko je UKC Maribor poklical na pomoč. V večini so to mladi ljudje, kar mi daje veliko upanja za našo prihodnost."
Igor Napast

Vsekakor smo ob zaprtju številnih trgovin ugotovili, da je kup reči, brez katerih lahko čisto v redu preživimo. In da znamo marsikaj, s čimer smo si prej postregli s trgovinskih polic, ustvariti sami.

"Prav včeraj sem na sprehodu razmišljal, kako malo potrebuje človek za svoj obstoj. Moj FB-prijatelj Aleš Čerin piše blog o preprostosti in o lastni izkušnji, kako preživeti z enim evrom na dan. Da se veliko bolj skromno živeti in biti bolj srečen, kot če imaš vsega v izobilju in hrepeniš po še več. ​Hkrati nas je zaprtje v domove spodbudilo, da poiščemo, kar je ustvarjalnega v nas. Sam sem ob prvem valu začel peči kruh, pa ga prej nikoli v življenju nisem. Vidim na družabnih omrežjih, kako kreativni znajo biti ljudje, kaj vse znajo izdelati in pripraviti in da ima doma narejeno zanje čisto drugo vrednost, kot če bi bilo kupljeno."

V Dom Danice Vogrinec pa zdaj ne morete.

"Tam sem vodja duhovne oskrbe, a sem že na začetku povedal, da bi težko zmogel imeti župnijo, biti bolnišnični duhovnik in še v domu. Poiskal sem si sodelavce, laike, in je odlično teklo vse do prvega vala epidemije, ko se je dom zaprl, med prvim in drugim valom smo se sicer nekajkrat srečali, imeli maše, potem pa je bilo spet vsega konec. Tja sem odnašal samo še duhovno literaturo. Razumem vodstvo doma, navsezadnje je to največji dom v Sloveniji, da hoče zaščititi svoje stanovalce. Tudi sam bi se zelo slabo počutil, če bi se kdo okužil in morda celo umrl zato, ker sem hodil od sobe do sobe. Po eni strani bi rad prišel blizu k človeku v domu, ki me potrebuje, po drugi pa je bolje, da ne morem, ker je tveganje preveliko. Tudi sam slišim od svojcev, ki imajo bližnjega s covidom v bolnišnici in bi radi, da prejme bolniško maziljenje, da jih je strah, da bi se jaz pri tem okužil. Najbrž si me marsikdo ne upa poklicati prav zato."

Cerkev živi od fizičnega srečanja z ljudmi –​ zdaj teh srečanj ni. Se bo to v prihodnosti Cerkve zelo poznalo?

"Ljudje hodijo v cerkev z različnim namenom, redki so, ki redno hodijo samo zaradi Boga. Gredo tudi zato, da se srečujejo, pogovarjajo, da so malo v družbi ... Človek se navadi na določene stvari in te postanejo rutina. Ne rutina v negativnem pogledu, govorim o dobrih navadah. Ampak te navade se lahko tudi izgubijo. Nekateri enačijo mašo po televiziji z mašo v cerkvi in jim je lahko maša po televiziji bližja, bolj udobna. Upamo, da se bodo vrnili v cerkve, ko bo epidemija za nami."

Prižgimo luč. Obdržimo bližino! Bolj si bomo blizu, bolj izpolnjeni in srečni bomo

Beremo, da so prve jaslice na Slovenskem postavili prav jezuiti, vaš red. Kakšne bodo letos jaslice v magdalenski cerkvi? Običajno jih postavlja mladina, ki hodi v cerkev.

"Pred menoj je bil tukaj župnik, ki je bil zelo ustvarjalen in je sam postavljal jaslice, lepe in res velike. Sam sem jih postavljal skupaj z župljani, lani pa sem jaslice zaupal družini, ki je pri postavitvi izhajala iz svojih družinskih razmer, iz velike stiske ob bolezni otroka. Bile so čudovite jaslice, zelo zgovorne. Letos bodo vsekakor skromnejše, kot bi bile, če ne bi bilo epidemije. A sporočilo luči iz Betlehema, ki je pred dnevi prišla med nas, je močno: Prižgimo bližino! In skupaj s skavti kličem tudi jaz. Prižgimo luč. Obdržimo bližino! Bolj si bomo blizu, bolj izpolnjeni in srečni bomo."

V Maribor ste prišli iz Drašče vasi pri Žužemberku. V Cerkvi je tako, da župnik ne izbira svoje župnije in župnija ne svojega župnika. Velja to tudi pri redovnikih?

"Pri redovnikih je malo drugače kot pri škofijskih duhovnikih. Mi živimo v redovnih skupnostih in v Sloveniji je samo pet jezuitskih skupnosti - v Ljubljani, Mariboru in Radljah. Največ časa sem preživel prav v Mariboru. Tu sem bil v noviciatu, tu sem bil kaplan, sedem let sem bil v bogoslovju duhovni vodja, spiritual, sedem let sem bil študentski duhovnik in vodja Katoliškega študentskega centra Sinaj in zdaj sem šesto leto v župniji sveta Magdalena. Skupaj sem v Mariboru že celih 25 let."

Tudi tujine se je nekaj nabralo.

"Osem let. Tujina mi je blizu, veliko skupnosti imamo jezuiti po Evropi in v katerokoli greš, zmeraj srečaš nekoga znanega – nikjer nisem tujec. Odlično sem se počutil v Rimu na Papeški univerzi Gregoriani, kjer študirajo študentje več kot sto narodnosti; tam je res pestro. A zdaj mi je najlepše v Mariboru in tukaj bi si želel še nekaj časa ostati."

Anketa

Ali se boste cepili proti covid-19?

Sudoku