(INTERVJU) Jelka Reichman: Med mlajšimi se počutim zelo dobro, kar bi lahko pomenilo, da imam večno otroštvo v sebi

Bojan Tomažič, 15.12.2020
Mladinska Knjiga

Ves čas čutim v sebi strahotno željo po popolnosti, lepoti, ki ni samo telesna, zunanja in likovna, ampak celostna, pravi ilustratorka Jelka Reichman. "Dolgo sem na svetu, a še vedno verjamem v nujno prepletanje estetike in etike. Tako bi bil svet lepši."

Katere voščilnice bi se razveselili v decembrskih praznikih? Kaj naj bo narisano na njej?

Vedno me ganejo živalske oči, ker so tako iskrene. Vsaka žival zase je lepa, tudi krokodil in kača. Tudi to je lepota, čeprav druge sorte. Eni pravijo, da jih ne marajo, saj jaz bi se tudi bala kače in krokodila, ampak sta kot del stvarstva, lepa. Živali imam tudi zato rada, ker so nepokvarjene, samo poglejte psom in mačkam v oči. Če bi poleg živali bili na voščilnici še otroci, pa bi me sploh ganilo.

In sneg in ptičje krmilnice, srne?

Še zmerom v hladnih jutrih pomislim na živali, ki si ne morejo pomagati. Veliko ljudi je tudi ubogih, a vseeno lahko naredijo nekaj zase. V življenju se je treba zelo truditi, se žrtvovati, zmerom lahko nekaj storimo. Žival sredi zime, vržena na pločnik sredi mesta, ne more narediti nič. Pa jo še kdo brcne. Ja, tudi takšni so ljudje. Če česa ne maram, so to krutost, brezobzirnost in hudobija. Če tega ne bi bilo pri ljudeh, bi bilo lepo na svetu.

Pravičnosti ni bilo in je ni.

V ocenah knjig, ki sem jih ilustrirala, je bilo napisano tudi, da je s prijetnimi barvnimi sličicami tekst okrasila ta in ta. Ni me dotolklo, me je pa prizadelo. Jaz nisem s prijetnimi slikicami ničesar okrasila, ampak sem čutila v sebi strahotno željo po popolnosti, lepoti, ki ni samo telesna in zunanja in likovna, ampak celostna. Sem etik in estetik obenem. In to nam je profesor dr. Gogala, ki nam je predaval psihologijo, dobro povedal. S prstoma je pokazal, kako se sestri etika in estetika prepletata. Estet ne bo nikoli kršil etičnih načel, pa naj bodo razmere še tako hude, niti v vojni. Ker je estet in tega ne zmore. In obratno. In to je v meni, to se pri meni prepleta. Jaz bi rada imela svet lep, skladen, da bi vsi ljudje bili zadovoljni, da bi bilo živalim dobro, da bi lepo živeli. Ta lepota je v meni, ta želja, ki pa je neuresničljiva zato, ker smo ljudje.

image
Sidarta
image
Sidarta
image
Sašo Kočevar

Ljudje torej sami sebi vse pokvarimo.

Ja, ljudje vse pokvarijo. Pa pravijo, da je vlada slaba, da je Cerkev zanič, vendar so to ljudje. Cerkev in vera sta dva pojma, ki nimata kaj dosti skupnega, a pustimo zdaj to. Bo že država uredila, rečemo. Ampak kdo je država? To smo vsi. Vse bi lahko lepo zvenelo, šlo lepo kot pri Walterju Mittyju, ki bi vse imel fino. To je v meni. To so bili vedno moji boji in moja mala trpljenja, ker bi rada to dosegla po svoje.

Več dobrega bi res prav prišlo.

Jaz se ne bi nikoli dobro počutila na toplem, s sladoledom ob pogledu na ene, ki težko živijo. Vsi bi morali dobro živeti. Se iz otroštva spomnim, da je otrok v šoli užival, ko je jedel potico ob sošolcu, ki ni imel nič. Jaz bi potico razdelila. Pa ne zato, da bi se delala dobro, ampak zato, ker imam tako rada popolnost. In bi potem bilo vse lepo usklajeno.

​Črni škorenjčki in tople nogavice

Ker znajo biti zime neprijazne, domnevam, da ta letni čas ni vaš najljubši.

Od letnih časov imam najraje pomlad, ko vse brsti in je upanje v zraku. Jesen je lepa, ker je barvita, poletje zna biti naporno, zim pa res nimam najbolj rada, ker je hladno. Mi je pa všeč praznični december. Seveda ne denarna gonja in preveč lučk, to me utruja, ampak sladka pričakovana prazničnost. Ta mi je ostala iz otroštva, čeprav je bilo vse veliko bolj skromno kot danes. Takrat ni bilo strahotnega pritiska reklam in okraševanja in ponujanja daril že takoj po dnevu mrtvih. Pozimi pa pogrešam sneg. V decembru bi bilo nujno, da bi zapadel, in malo naj ga bo v januarju, v februarju sem ga že sita. Ko sem bila otrok, ga je bilo toliko, da smo se po odmetanem ob cesti drsali. Obuti v črne gumijaste škorenjčke.

image
"Neumno je poskušati nekoga preseči ali mu biti nevoščljiv."
Robert Balen
Za voščilo si je treba vzeti čas
Voščilnic pošljejo ljudje manj kot nekoč, a napisana in po pošti odposlana voščilnica sporoča, da smo si za naslovnika vzeli čas in da nam nekaj pomeni, pravi Ines Božič Skok iz založbe Sidarta, kjer 30 let tiskajo voščilnice z motivi Jelke Reichman. "Voščilo po esemesu ali elektronski pošti je pač še eno izmed sporočil, ki jih vsak dan prejemamo in jih prej ali slej tudi zbrišemo." Da vztrajajo pri voščilnicah in motivih naših vrhunskih avtorjev, dodaja. "Dejstvo je, da morajo konkurirati poplavi vseh vrst kiča, kar pomeni, da so ljudje prepoznali kvaliteto."

Znameniti črni škornji so še dolgo bili nepogrešljiva obutev otrok.

Čisto črni so bili, ni bilo rdečih ali s pikami, in srečen je bil tisti, ki jih je imel. Noter smo obuli debele nogavice pa je šlo. Spat smo hodili v mrzle sobe, in če je bilo le premrzlo, je stara mama napolnila steklenico z vročo vodo in si si jo nesel zavito v brisačo v posteljo, da te je grelo.

Težko je bilo, ker je bila vojna. Do vašega petega leta in pol je trajala.

Živeli smo na robu revščine. Med okupacijo sta mama in oče, ki sta bila prosvetna delavca, bila brez službe. Da smo preživeli, sta nam pomagala stara starša, dedek je bil ključavničar in je popravljal tehtnice, babica je imela manjši vrt. Bile so zatemnitve, alarmi, vendar jaz tega kot majhen otrok seveda nisem tako občutila kot starši. Imela sem mamo doma, stare starše, vrt, mačke. Mi je pa prišlo na misel, da od ranega otroštva nisem videla ledenih rož na šipah. Opazovala sem jih, kako so fino zrisane. Za sveče, ki so visele s strehe, ki so tudi bile lepe, pa so nam govorili, da nam bodo padle na glavo in lobanjo preluknjale, zato smo se jih bali.

image
"Estet ne bo nikoli kršil etičnih načel, pa naj bodo razmere še tako hude."
Robert Balen
Čudežni vrt in Rasla je Jelka
Jelka Reichman se je rodila avgusta 1939 v Ljubljani, diplomirala je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in tam končala grafično specialko. Vse svoje ustvarjalno življenje je posvetila otroški ilustraciji. Njen izjemni opus obsega preko 200 knjižnih projektov in več kot 2,2 milijona izvodov posameznih knjig v različnih izdajah. Slikanice z njenimi podobami nastajajo in se ponatiskujejo za vedno nove generacije bralcev pri nas in v svetu. Cicibana in drugih otroških revij si brez njenih ilustracij skoraj ni mogoče predstavljati. Njeni motivi so tudi na novoletnih voščilnicah. Je prejemnica številnih nagrad, častna občanka Ljubljane. Del njenega bogatega opusa je zbran v antologijah Čudežni vrt in Rasla je Jelka.

Kakšni so bili prazniki v otroštvu?

Na Kongresnem trgu so prodajali smrekice, kupili smo majhno, jo okrasili s pobarvanimi orehi in bonboni, zavitimi v barvni papir, nekateri so imeli resice. Jaslice, mah, hlevček so bili nujni. Miklavž in Božiček sta prišla, dobila sem knjigo in nekaj piškotov. Bilo je skromno, a vseeno lepo, ker sploh ni stvar v presežkih. Punce smo si tudi takrat želele, da bi bile lepe, čeprav sploh ni sreča v tem, da si lep. Presežki največji pesnik, najbolj bogat, najlepša, to mi je bilo zmerom odveč. Ker pravim, da nam je veliko stvari usojenih. Resda imamo veliko odločitev v svojih rokah, ampak vseh ne, tako in tako nas vodijo poti, vsak ima svojo usodo.

Začelo se je s Kettejem

Ste imeli doma veliko knjig?

Ne. Včasih so bile knjige zelo drage. Pri dedku in babici v eni sobi jih tudi ne bi imeli kje shraniti. Se pa spominjam slikanic, ki sem jih imela tako rada, da sem jih nesla v posteljo. Poleg še jabolko, če je bila pomaranča, sem jo teden dni gledala in vanjo pikala z nohti, da je čim dlje dišalo. Tako je bilo. Če to svojim vnukom pripovedujem, si mislijo, da jim pripovedujem pravljice.

Torej ste že takrat knjige tudi gledali in ne samo brali?

Rada sem imela slikanice, nisem pa nikoli niti pomislila, da bi to delala in da bom uspešna, niti sanjala nisem o tem. Zato pravim, da stvari kar pridejo. Slikanice so bile redke in skromne v primerjavi z današnjimi. Ampak, da iskreno povem, sem si napisano najpogosteje predstavljala drugače, kot je bilo narisano. Rada sem imela literarne vsebine, zdaj se čudim sama sebi, koliko znam iz tistega zgodnjega otroštva. Pesmi znam na pamet, ker nam jih je mama velikokrat pela ali recitirala.

Svojo risarsko kariero ste začeli z literatom Kettejem.

Kettejeva Šivilja in škarjice je bila prva knjiga, ki mi jo je za ilustracije zaupala gospa Brenkova. Prva varianta je bila skromna, tudi možnosti ni bilo, bila je kot zvezek, ni bilo niti pravih platnic. Potem mi jo je Mladinska knjiga dala še enkrat, tista verzija še zdaj živi.

Boljše se počutim, če sem med otroki in ne nad njimi

Pretresljivih zgodb, ki se dobro končajo, je bilo več. In vaši revni otroci v knjigi so tudi neznansko lepi.

Levi devžej, Pestrna, Grivarjevi otroci. Ti otroci so revno živeli. To so bili lepi otroci, četudi so bili slabo oblečeni. Meni so vsi otroci pri srcu, imam rada otroštvo in otroke. Še to vam bom povedala, da nisem bila rada vzgojiteljica in učiteljica v šoli, čeprav sem bila uspešna. Boljše se počutim, če sem med njimi in ne nad njimi. Ne bi jih želela nekaj učiti in izobraževati, poučevati, popravljati, dobro se počutim, ko sem med njimi. Med mlajšimi se počutim zelo dobro, kar bi lahko pomenilo, da imam večno otroštvo v sebi.

Od otrok se tudi veliko naučimo.

Seveda, oni imajo neprizadeto mišljenje, nepokvarjeno pamet, potem pa jim izobrazba in vzgoja navlečeta nič koliko smeti, da se ne vidijo iz njih. Prava reakcija je tista, ki je spontana, gre od srca v možgane. Zato so mi otroci blizu in zato zanje zelo rada delam.

Čigave risbe ste radi gledali kot mlada risarka? Ste imeli vzornike?

Imeti vzornika ni slabo. Sem vesela, da ga imam še danes. Pravzaprav je ona, vzornica, ki je nisem niti dosegla niti presegla, seveda se niti trudila nisem, da bi jo, ker je vsako delo samo zase. Neumno je poskušati nekoga preseči ali mu biti nevoščljiv. Naj bo vzor, pogledaš pri njem, kaj je dobro, se od njega učiš, potem pa delaj po svoje. V predvojnih in medvojnih slikanicah nisem našla nikogar, za katerega bi rekla, da bi tako tudi jaz risala. V prvi povojni generaciji naših ilustratorjev mi je Marlenka Stupica bila zelo blizu.

image
Sidarta
image
Sidarta
image
Sidarta
Slikanica in pomaranče so lepšale otroštvo

Zakaj?

Saj so tudi drugi dobri, poudarjam, da imamo mi, ta mala Slovenija, izjemno veliko dobrega, od športnikov, še kuharico imamo najboljšo, do ilustratorjev. Se niti ne zavedamo, kako dobri so. Marlenka Stupica je zame izstopala, ker je popolna, je tisto, čemur jaz rečem popolnost. Od njenega posebnega likovnega jezika, ki je specifičen, do risbe, barve, kompozicije. Četudi človek pri njej išče napako, je ne najde. V vsem svojem delu je mojstrica ne naredi. Od takega človeka se učiš natančnosti, resnosti dela, čeprav to delo ni tako pomembno, kot je delo zdravnika za otroke, ki ne sme nič zašustrati. Če jaz naredim slabo sliko, ne bo nihče umrl ali trpel, a kljub temu čutim odgovornost do same sebe, da spravim ven tisto, kar trenutno najboljše zmorem. In pri tem ne smem misliti ne na plačilo ne na čas, ki ga bom žrtvovala. Velike stvari zahtevajo tudi žrtve, če se žrtvuješ, sediš, ti ni zadosti dobro, študiraš, se rodi uspeh.

Kajetan Kovič je napisal odličen tekst

Kovičev Maček Muri, ki ste ga narisali, je še vedno mlad popisovalec življenja v Mačjem mestu.

Pri tej knjigi ne rečem, da je prednost, da sem jo jaz risala. Je tudi mogoče, a ne bi rekla. Kot je pri filmu veliko odvisno od režiserja, snemalcev, igralcev, tonskih mojstrov in tako dalje, je tudi pri slikanici veliko ljudi. Vendar za oba primera velja, da mora biti dober tekst. Če ni dobrega teksta, si lahko še tako dober ilustrator, se na smrt mučiš in dobro narišeš, ampak uspešnica pa ne bo. Tudi ni pravilo, da bosta isti pisec in ilustrator vedno naredila uspešnico. Je ne. To nastane, bom spet rekla, kot da bi ji bilo usojeno.

Ali vsak dan rišete?

Ja. Še zdaj se držim latinskega reka Nulla dies sine linea (Nobenega dneva brez črte). Ne morem brez tega, kar vse življenje počnem, pa četudi grem samo gor v atelje pogledat, je že dovolj. Včasih se zgodi, da mine teden in ne moreš resno delati, ampak stik ohranjam. To, da ni dneva brez črte, me pokonci drži.

Moja strahotna želja po popolnosti in lepoti

Kaj nastaja?

Knjižnim ilustracijam sem dala malo slovo, naj mladi delajo in nerada se ponavljam. Imam pa davno željo, že z akademije in specialke, da bi naredila opus sličic svoje reminescence na otroštvo skozi stare lutke. Stare lutke so moja zbirateljska strast. Bile so zelo drage, gledala sem jih samo v izložbah. Ko sem lahko namenila denar zanje, ni bilo lahko, ampak vseeno sem jih zbirala in zdaj jih imam. Prek lutk bi izrazila svoje otroštvo in duševno stanje. To bi naredila, čeprav nočem zasititi trga s svojimi podobami.

Ljudje vas imajo radi, torej kar barvice v roke!

Vsak, ki karkoli ustvarja, mora biti hvaležen tistim, ki ga sprejemajo in jim je njegovo delo všeč. Vsakemu ni vse všeč, so mi tudi, posebej moški, rekli, je že v redu, ampak tisto pa ... Nisem zamerila, vsak ima pravico povedati. Meni tudi ni vse všeč. Vendar rečem, da za tisto, kar delam, živim. Ko delam projekt, tako živim z njim, da grem najprej zjutraj pogledat, kaj sem zvečer narisala. Vedno me skrbi. Potem še čakam, preden oddam, in ko izide, me je strah odpreti knjigo, kaj bo spet narobe v tisku.

Nazadnje pa ste zadovoljni?

Včasih bolj, včasih manj. Potem pa je tako, da ko gre stvar iz mene, moram imeti knjigo spravljeno, dva ali tri izvode, ampak verjemite, nikoli ne grem več gledat starih stvari. Ko gre iz mene, ni več moja last. Nobene domišljavosti ni v meni, tudi tega, da bi rekla, jaz sem nekdo, ni. Vsakič, ko začnem nekaj na novo, se tako mučim, kot da ne bi še nikoli risala. In ob tem vendarle uživam.

Še veliko takšnih užitkov vam želimo. In zdravja vam želim.

Hvala, hvala, zdravja tudi, ja, vsem ga želim. To nas zdaj še posebej skrbi.

image
Sidarta