"Eno kirurško masko sem si spomladi kupila," pripoveduje 76-letnica, ki ima pokojnino nižjo od 300 evrov

Glorija Lorenci, 9.2.2021
Sašo Bizjak

Ana živi v podnajemniški garsonjeri v Mariboru. Je ena od 243.000 ljudi, ki živijo z dohodki, nižjimi od praga tveganja revščine. V Sloveniji 105.000 upokojencev prejema pokojnino do 500 evrov, no, Ana je v "razredu", ki je na dnu, med 37.000 tistimi, ki imajo pokojnino nižjo od 300 evrov.

Pred dobrim desetletjem se je z globokega podeželja preselila v mesto, prepisala kočo in majhno hribovsko posest hčerki in si izgovorila preužitek. “Prihajali so vnuki, v dveh sobah in kuhinji težko živijo tri generacije,” razlaga svojo odločitev, da se odseli. “Saj me ni nihče podil, a vidiš, da ne gre.” V naslednjih letih se je tako obrnilo, da je zaradi nasilnega partnerja od tam pobegnila tudi Anina hčerka z otroki in je v koči ostal - nasilnež.

Leta 2012 je druga Janševa vlada sprejela razvpiti Zakon o uravnoteženju javnih financ, zloglasni ZUJF, ki je Ani ukinil varstveni dodatek, dragocenih 150 evrov. Zato, ker je imela zapisan preužitek in ker je “hčerka po zakonu dolžna, da jo preživlja”, kot so ji pojasnili na centru za socialno delo. Če je noče preživljati, naj jo toži. “Kako boš tožil lastnega otroka,” pravi Ana, “še sama se je komaj prebijala z minimalno plačo v najemniškem stanovanju in z dvema otrokoma.” Potem pa še ena “administrativna” prepreka: Ana ni mogla niti do izrednih socialnih pomoči, ker ima v Mariboru samo začasen naslov, njeno stalno bivališče je v drugi občini in je zanjo tako pristojen center za socialno delo v tej matični občini. Tako ji denimo ne pripada izredna denarna pomoč za kurjavo ali subvencija za najemnino ne v tem matičnem centru ne v mariborskem - ker ne živi v občini, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. Ta velik problem bi bil rešljiv, če bi jo lastnik garsonjere na mariborski upravni enoti prijavil kot tukaj stalno stanujočo, a tega seveda ne stori, ker veljavna zakonodaja najemodajalcu onemogoča, da bi lahko po izteku najemne pogodbe najemnikovo stalno bivališče tudi odjavil - to lahko stori le v dolgotrajnem postopku ugotavljanja stalnega prebivališča, ki ga na predlog najemodajalca sproži upravna enota. Na to nesmiselno administriranje, ki mnoge najemnike odreže od možnosti socialnih pomoči, je velikokrat opozarjal tudi Varuh človekovih pravic, a problem ostaja nerešen.

​Tako je v času ZUJF Ana ostala s pokojnino 227 evrov, kar ni zadoščalo niti za plačilo položnic. Reševala se je na sivem trgu. Hodila na trgatve v jeseni in dajala zasluženo na stran, pomagala na vrtovih, na njivah. “Nekje sem dobila denar, drugje zelenjavo, celo kakšnega piščanca ali zaseko ... Znam skromno živeti, da so le položnice plačane. A niti ene nisem ostala dolžna. Lažje mi je bilo biti brez denarja za hrano kot biti brez denarja za položnice.” Garsonjero si ogreva z električnim radiatorjem, ki je marsikdaj ostal mrzel, tudi ko je zunaj stiskal mraz. Da ne bi račun za elektriko presegel denarja, ki ga je imela na voljo.

​Celih 500 evrov

Težko bi izmerili njeno veselje pred tremi leti, ko ji je sprememba zakonodaje vrnila varstveni dodatek. In ko jo je vnukinja odpeljala k socialni delavki, ki je zmogla prestopiti administrativne ovire in ji je dodelila denarno pomoč - 135 evrov. “Res verjamem, da nekaj je nad nami, neka višja sila, ker takrat zaradi več zaporednih pljučnic in težav s krčnimi žilami nisem mogla več težko delati. Od skrbi sem bila že čisto zmešana, srce mi je včasih tako razbijalo, da sem mislila, da bom umrla,” reče.

Z nekaj malega več kot 500 evri na mesec je življenje postalo prijaznejše. Tudi zato, ker je dobila nekaj “strank” - počistila je kakšno stanovanje, likala, bila za družbo onemogli gospe, skrbela za mačke, ko so bili lastniki odsotni ... Potem pa je prišlo to leto s korono in vse se je spet obrnilo na glavo. Nobenega dela več ni, je v skrbeh.

Ko je aprila lani prejela 300 evrov, najvišji enkratni solidarnostni dodatek za upokojence, si je kupila hladilnik. Saj je poskusila s prošnjo za hladilnik na centru za socialno delo, a niti odgovora ni bilo, skomigne z rameni. Letošnji, januarski dodatek bo za ogrevanje. Električni radiator je prvič vklopila čisto na koncu novembra. Na pamet sešteva: “Najemnina 180 evrov, elektrika 65, obratovalni stroški 48, to je skupaj 293. Za december, za januar še nimam položnic. Včasih mi ostane za hrano in vse drugo 200 evrov, včasih manj.” Decembra je dobila paket od mariborske Karitas. “Po kilo moke in sladkorja, štiri litre mleka, vrečko makaronov, vrečko špagetov. To mi zelo dosti pomeni. Lani nisem hodila na Karitas - jaz sem sama, družine so bolj potrebne pomoči,” me prepričuje. Kaj pa Rdeči križ? “Ne morem nesti stvari tako daleč, prevoza pa nimam.” Potem v zadregi doda: “Pa tudi nočem, da bi me v bloku imeli za revo.”

Kje kupuje, kaj kuha? “Pogledam reklame, kje je kaj najbolj znižano. Sploh te stvari, ki so drugače drage - pralni prašek, zobna pasta, milo, nogavice ... Pri hrani pa sploh nisem izbirčna; naredim si mlečni riž, pa zvečer, ko znižajo cene, grem po štruco francoza in si naredim narastek iz njega, žgance velikokrat kuham, zvečer najdeš marsikaj v trgovini, stvari, ki so pred iztekom roka, mleku tudi znižajo ceno ... “

Pa tržnica je blizu ...

“Joj, tja pa ne. Preveč drago.”

Kaj pa maske, razkužilo? “Eno kirurško sem si spomladi kupila.” Vidi, da mi gre na smeh, zato hitro doda: “Pa eno iz blaga mi je soseda sešila.”

Anketa

Ali se boste cepili proti covid-19?