Bogata zapuščina izumitelja Petra Florjančiča: "Vsak ima v sebi izumitelja, le prebuditi ga mora"

STA, D.Ži, 16.11.2020
Tit Košir

"Izumitelj mora imeti mirno glavo, vedno mora opazovati vse, kar leze in gre," je bil prepričan legendarni slovenski izumitelj Peter Florjančič, ki je pred dnevi umrl v 102. letu starosti. Patentiral je 400 izumov, kot "najboljši in najbolj kompliciran izum" je izpostavil razpršilec za parfum.

V soboto so na Občini Bled potrdili, da je v 102. letu starosti je umrl slovenski izumitelj Peter Florjančič. Florjančič je patentiral okoli 400 izumov, do faze proizvodnje jih je prišlo 43. Med njimi so okvirčki za diapozitive, razpršilec za parfum in stroj za brizganje plastike.

Florjančič se je rodil 5. marca 1919 na Bledu, kasneje pa živel in ustvarjal v številnih krajih po Evropi in ZDA. Zadnja leta je bival v radovljiškem domu starostnikov. V mladih letih je bil aktiven športnik, glasbenik in filmski igralec, predvsem pa je bil inovator svetovnega slovesa.

image
Tit Košir

"Izumitelj mora imeti mirno glavo, vedno mora opazovati vse, kar leze in gre. Ideje pa se porajajo različno. Ena se lahko porodi v sekundi, razvoj pa je narejen v nekaj dneh, so pa tudi ideje, ki potrebujejo več let, da se sploh razvijejo," je dejal za svojo spletno stran peter-florjancic.eu.

Med svojimi udejanjenimi izumi je kot "najboljši in najbolj kompliciran izum" izpostavil razpršilec za parfum. Drugi najboljši izum je bil po njegovih besedah okvirček za diapozitive, tretji pa naprava za brizganje plastike.

Začetek njegovega uspeha je bil po navedbah Siola patent za statve. Med neuspelimi izumi je bila zračna blazina za avtomobile, ki jo je razvijal leta 1957, po lastnih besedah pa je takrat "prehiteval čas, ker takrat tehnika in materiali še niso omogočali izdelave, so nam pa baloni glasno pokali".

Ponesrečen izum je bila po njegovih besedah ultrazvočna krtačka za zobe, za katero je test pokazal, "da bi z njeno uporabo človek na koncu znorel".

image
Tit Košir

Tehniški muzej Slovenije je marca 2019 ob izumiteljevi stoletnici pripravil razstavo Živeti sanje, ki se je osredotočala na inovatorstvo. Florjančič je napisal in izdal knjigi Skok v smetano in Ideja za Milijon. Karpo Godina in Sandi Čolnik sta o njem naredila tudi dokumentarni film Zgodba gospoda P.F.

8. septembra 2012 smo v Večerovi prilogi Zlata jesen objavili intervju, ki ga je z izumiteljem Florančičem naredila naša novinarka Franja Žišt. Njemu v spomin ga še enkrat objavljamo v celoti:
 

"Vsak ima v sebi izumitelja, le prebuditi ga mora"

S 93-letnim izumiteljem Petrom Florjančičem o angora zajcih, kraljevskih dvorskih zabavljačih, filmskih igralkah in bogatih zabavah v Monte Carlu, skrivnostih srečnega zakona in (ne)zvestobi

 "Poglejte, tole so vse moji prijatelji." Na steni pa slike od Audrey Hepburn do Marlene Dietrich, slavni igralci in glasbeniki, kralji in drugi, ki jih običajno vidiš po televiziji. Blejski izumitelj, 93-letni Peter Florjančič, je živel med njimi in z njimi prijateljeval v Monte Carlu in drugih evropskih mestih. "O, kako dobro se spomnim, vseh imen se spomnim," reče vsake toliko, ko pripoveduje o življenjskih izkušnjah. Še danes mu glava dobro služi, pravi, zato njegovo delo zdaleč ni končano, o izumih bomo še brali. Izumil je denimo razpršilnik za parfum, okvirček za diapozitive in napravo za brizganje plastike. Od 400 izumov je vidnejših in uspešnejših 41. Najbolj pomembno je, kako izum predstaviti, pove. "Model moraš izdelati perfektno. Potem imaš trideset sekund časa in pozornosti, da ga predstaviš," poudari. Še vedno ima svojo pisarno, v hotelu Kompas na Bledu, kjer tudi živi. Z razvojem svojega rojstnega kraja pa ni najbolj zadovoljen. "Bleda je konec. Deset tisoč ljudi se koplje v jezeru. Jaz bi krokodile dal not, da bi jih spodil ven. Največjo škodo delajo, pa tega nihče ne verjame in tega ne bo mogel nihče popraviti. Potem pa mislijo, da bodo milijonarje privabili. Ti ne bodo prišli med toliko ljudi, prav tako pa na Bledu ne moreš kupiti rolexa, armanija ali drugih znamk." Enkrat ste dejali, da vas je v svet gnalo tudi pomanjkanje življenjske strasti Slovencev. Je stanje še vedno podobno ali je danes v domovini kaj drugače? "Živel sem v petih državah, imel pet državljanstev in o vseh petih vam lahko pripovedujem. Prva je bila zame najlepša in najbolj socialna. Čisto drugače je bilo. Takrat ni bilo nobenih smeti, vse je bilo bio, bolj smo skupaj držali, ker nihče ni nič imel. Sam sem imel čevlje, drugi ne, sem pa bil toliko socialen, da sem šel tudi bos v šolo. Pet kilometrov smo šli bosi, vsi. Danes pa otroci po telefonu zmerjajo starše, da še niso prišli ponje. Pomagali smo drugim. Pri desetih letih sem pazil nekoga, ki je bil bolan. Mama je včasih rekla, naj na poti iz šole prinesem par postrvi. Sem jih z roko ujel. Svet je bil še čisto normalen in je bilo vsega dosti. Bled se je takrat začel razvijati, postal je drugi Monte Carlo. Zdaj ko sem prišel nazaj, sem pa zelo zelo razočaran. Slišim, da sta se dva ustrelila za par metrov zemlje. V tujini so bili ljudje bolj prijazni, bolj so pomagali, tukaj pa je vse skregano in so ljudje srečni, če eden propade." Kadar pripovedujete o otroštvu, dostikrat rečete, da ste imeli neverjetno mamo. "Čisto točno se spomnim otroštva. Ko ste starejši, je glavno, da imate glavo dobro. Spomnim se, da me je mama do tretjega leta dojila. Toliko mleka je imela, da sem bil čisto moker. Potem sem dobil sestro in je njo dala na prsi. Imel sem tako dobro mamo, da sem zmeraj nanjo mislil. Nikdar niti ene žal besede o njej, samo velika ljubezen. Obljubil sem ji, da pridem umret na Bled. Če ji ne bi obljubil, bi zunaj ostal. Prišel sem, ko sem bil star osemdeset, zdaj pa že trinajst let čakam, a me bog ne mara." Vaše otroštvo je bilo najbrž prežeto s povojnim časom. "Bilo je zanimivo. Prihajam iz hotelske družine. Neko poletje sem se začel igrati s sinom Karađorđevićev, tako da sem jih poznal in sem kraljici zmeraj zaigral na harmoniko Bod' moja, bod' moja. V narodni noši." Koliko ste bili takrat stari? "Sedem ali osem. Z osemnajstimi leti sem postal najmlajši tekstilni mojster. Napravil sem sistem statev, nisem pa vedel, da je to izum. Imel sem angora zajce. V Gorjah mi je neka gospa spredla nit in naredil sem šal za kraljico Marijo. Potlej sem postal kraljevi dvorski zabavljač, moj oče je bil kraljevi dvorski poštar, in z osemnajstimi leti sem imel denarja, da sem lahko povsod hodil. V Italijo, Avstrijo, Švico. Imel sem toliko denarja, da sem zapravljal in sem se naučil zapravljati. Videl sem, da je denar fejst samo, če ga zapravljaš." Sicer pa ste bili že kot otrok pravi mali izumitelj. "Spodaj v hotelu je bila velika hala in tam sem imel angora zajce. Najprej sem jih česal, a je bilo premalo njihove dlake. Potem sem napravil tunel z glavniki, na drugi konec sem dal solato, kupil še eno zajkljo in potem so se gonili čez tunele, jaz pa pobiral dlako. Iz otroštva se spomnim še to, da sem se zmeraj igral Tarzana, zame je bil nekaj neverjetnega. Igralca Johnnja Weismullerja sem kasneje v Monte Carlu tudi osebno spoznal. Rad bi bil spoznal tudi njegovo afno Čito, ker je bila stara osemdeset let in je edina žival, ki ima v Hollywoodu odtisnjeno taco v tistem betonu."
Ste se že v mladosti zavedali "petrocentrizma", kot ga imenujete, torej da ste si znali vzeti prostor zase? "Ja. S šestnajstimi leti sem šel od doma. V Kranj, na tekstilno šolo, potem sem takoj začel delati. 'Sam moram nekaj narediti,' sem si rekel. In sem imel tudi srečo, da sem bil kraljevski dvorski zabavljač. Ne boste verjeli, Andrej, sin Karađorđevićev, ki je bil rojen na Bledu, je hotel tako narodno nošo, kot sem jo nosil, ko sem jih pričakal. Še kraljico je pripravil, da se je v narodno nošo napravila." Od nekdaj ste želeli postati pianist. "To pa bi bil tako rad, še danes bi vse dal za to!" Kako to, da se tega podviga vseeno niste lotili, ko ste poskusili toliko različnih stvari? "V življenju tako pride." Ustvarjalnim otrokom je šolanje pogosto naporno. Je bilo tudi za vas? "V gimnazijo sem hodil na Poljane v Ljubljani in sem živel pri stari mami na Trnovem. To je bila najbolj pobožna ženska na svetu, zjutraj je imela celo klop zase pri maši in sem moral vsak dan hoditi z njo v cerkev, tako da sem za celo življenje opravil mojo cerkveno reč. Veren sem na svoj način, sam se pogovarjam z bogom. Grem v cerkev, ne veliko. Zmeraj v nekaj verjamem. Stric je k nam pripeljal enega Turka, ki je prerokoval iz turške kave in mi je vse skoraj čisto točno povedal. Od tistega časa sem praznoveren. To je bilo, še preden sem začel delati. Kasneje sem zaradi Karađorđevićev imel številko in so me Nemci napotili v koncentracijsko taborišče. A so pri meni doma našli mojo tkalnico in sistem izolacijske plošče iz koruze. Leta 1943. so bili pred Stalingradom in so rabili izolacijo, zato so me ven spravili nazaj. To me je rešilo, temu se reče sreča." Tako ste dobili tudi priložnost, da pobegnete iz Slovenije. "Moj pobeg je napeta knjiga. Dvakrat sem moral uprizoriti smrt, dvakrat so imeli mašo zadušnico, pred gestapom sem imel samo 24 ur prednosti in v tem času sem prišel v Švico. Ker sem bil pri jadralcih, bi moral na rusko fronto, jaz pa nisem bil vojak in nikoli ne bi mogel biti, sem se dogovoril, da bom z oficirjem iz Bohinjske Bele pobegnil. Župnik na blejskem otoku je imel skrit načrt, samo on je vedel, da misliva pobegniti." Kako pa? "Peš. V Švici sem spoznal Juda, Emila Borala. Starejši je bil od mene in me je naučil, kako moraš delati. Kje moraš paziti, da narediš posel, kako se pripraviti. Samo enkrat pridete v podjetje in še to morate priti do pravega človeka. Najbolj pomembna beseda je 'kako'. Vsi pravijo, da bodo naredili delovna mesta, noben pa ne pove, kako. Visokotehnološko delovno mesto stane 50 tisoč evrov in več let traja, da nastane. Tega sem se naučil zunaj, delal sem za največje firme na svetu. Naučil sem se tudi, da moraš vedno vedeti vse o človeku, s katerim greš na sestanek. Od tega, ali ima rad 'šnicel', do tega, ali ima psa. Da lahko vzpostaviš stik. Ko je Boral prodal moj stroj, sem imel 100 tisoč švicarskih frankov. In sem si rekel, da hočem biti izumitelj."  In to ste počeli. "Začel sem spoznavati slovite ljudi, delal sem za različne tovarne. Lahko vam dam cel spisek z znamkami, za katere sem delal. Vse zlate medalje, ki jih delijo podjetnikom pri nas, niso nič vredne. Medaljo dobiš, ko vidiš, da se tvoj artikel prodaja. Vse drugo ni nič. Zaradi mojega diaromčka je 2000 delavcev 25 let delalo moj produkt." Več kot 400 izumov ste si zamislili. Kateri vam je najbolj pri srcu? "Najbolj sem bil ponosen na razpršilnik za parfum. Ko sem bil v Monte Carlu, sem videl, kake 'pumpe' imajo. Dobil sem financerja in začel. Ko sem prišel v New York k Elizabeth Arden, sem že videl svoje stekleničke. To je užitek. Ko sem šel v tehnični muzej, sem videl svojo mašino. V zadnjem času veliko predavam o vsem tem. Sicer pa je največja industrija nogomet, obrača milijarde. Je fabrika z enajstimi zaposlenimi, tim, ki mora biti perfekten. Če je eden slab, je konec." Pogosto se nam zdi, da ni ničesar več mogoče izumiti, da obstaja vse, kar si lahko zamisliš. "Toliko je še za izumit! Koliko se jih oglasi pri meni. Tako pametnih mladih, a ne dobijo službe, čeprav so prav oni bodočnost. Vsak ima v sebi izumitelja, le prebuditi ga mora. Kaj vse človek lahko naredi. Vsak je lahko izumitelj in vse je izum. Tudi kako enega ogoljufati in kako osvojiti žensko." S kakšnim izumom ste jo vi osvojili? "V Zürichu sem šel v najboljši lokal. Izbral sem najbolj fejst dekle, vzel blok in začel risati. Vsaka je takoj zamerkala. Ko sem shranil list v torbo, je vsaka prišla in hotela videti. Sem rekel, da ne morem pokazati, dokler ni končano, dal vizitko in rekel, naj se oglasi pri meni." 

In potem je prišla ena, vaša žena?

 "Vse so prišle. Sem se pa dosti zgodaj oženil, imel sem 25 let. Potem sem bil v petih državah, v najlepših krajih na svetu. Povsod, kamor sem prišel, sem rekel, tu bom umrl."

 S čim pa vas je očarala? 

"Žena? O, ona je bila perfektna! Poglejte jo (pokaže na svetlolaso lepotico na eni izmed fotografij). Bila je novinarka." 

Vas je prevzela njena lepota ali še kaj drugega?

 "Pri ženski je pomembno, kaj se lahko z njo pogovarjaš in kako. Da se nasmejete, pogovarjate, ne neumnosti, ampak o življenju. Za to ni treba, da je lepotica. To je bil slučaj, da je ona bila."

 Ste, preden ste jo spoznali, živeli razvratno življenje, če smem tako reči? Enkrat ste rekli, da mora biti v življenju nekaj časa namenjenega tudi za kupleraj. Pred poroko ali tudi med zakonom?

 "Prej. Prepogosto za prvega vsi mislijo, da je pravi. Zabava mora biti. Če se pa hočete starejši ženiti, potem je najbolj verjetno, da partnerja spoznaš za božič. Greš v najboljši hotel, tam so samo še taki, ki pridejo sami. Oženil sem jih ogromno. Tudi to je izum."

 Praznovali ste diamantno poroko. Kakšen je recept za srečno in dolgo skupno življenje? 

"Že pri poroki se zlažete, da boste do smrti eden in edini. Vedeti morate, da, ko se oženiš, ženska ni kupljena reč in da se morata razumeti. Tudi če včasih kakšen pozabi, da sta poročena, ne moreš nič narediti. To ni taka grozna reč. Vsi mislijo, da mora biti prav to. Midva sva se zastopila, ne vem, kaj veliko nikoli nisem vprašal. Je šla tudi sama kam za dlje časa, ko je bila povabljena, v Pariz denimo. Ne vem, če je tam cele dneve brbbrbbrb (s prstom po ustnicah ustvari zvok) delala. Biti moraš velikodušen, včasih tudi oprostiti. Razumeti moraš, da je ženska ženska. Coco Chanel in Marlene Dietrich sta prišli v Monte Carlo v hlačah. Ves svet se je razburjal. Danes imate hlače. Ženske bodo obvladale svet. So bolj sposobne kakor moški. Veliko sem delal z njimi in so res bolj sposobne. Če pomislite, koliko imajo dela, če imajo družino, pa še v službo zraven hodijo. Ženska ima več moči." 

Če sem vas prav razumela, zvestoba torej ni najpomembnejša sestavina srečnega zakonskega življenja?

 "Če na zvestobo računate, potem bo sigurno enkrat nekaj počilo. In če mislite, da boste po poroki edini njegov objekt za vse življenje, enako."

 Koliko pa vam je pomembno družinsko življenje, glede na to, da ste veliko časa ustvarjali in gradili kariero? 

"Za moji hčeri sem naredil vse. Obe sta dobili hišo. Vse sem naredil, da jima ni bilo treba delati. Ena hči je v Italiji, druga se je žal ubila. Najlepša sreča, kar sem jih pa doživel, pa je, ko je Otto von Habsburg, takrat je bil še cesar, na ogromnem gala večeru z mojo ženo solo zaplesal dunajski valček. Najbolj poznanega pa me je naredil kralj Faruk. Dal je delati tisoč zlatih parfumčkov in vsaka ženska ga je dobila na mizo, pred vsemi je povedal, da sem ga jaz naredil, vsi so vstali in ploskali. Povsod so me vabili in vse sem spoznal. Nisem vedel, kam bi šel." 

Kdo pa je od vseh teh slavnih ljudi na vas naredil največji vtis?

 "Oh, veliko jih je (našteva imena). Coco Chanel sem enkrat rekel, naj me naredi poznanega. Vprašala je, kako. Naredila je parfum Chanel 5 in sem rekel, naj reče, da ga je tako poimenovala zaradi mene, ker sem rojen petega. Najbolj interesantna ženska je bila Marilyn Monroe Arabije, takratna mis, najboljša trebušna plesalka, rojena na moj dan, dva milijonarja je preživela. Interesantna je bila tudi ena druga, ki pa je imela vse kralje …"

 Pa vi, ste kdaj ljubimkali s katero od slavnih žensk? 

"To je pa preveč osebno vprašanje. (smeh)"

Pravite, da je polovica možganov namenjena izumljanju, polovica zabavi. Veliko ste se zabavali.

 
"To so bile velike koktajl zabave, v velikih vilah in na jahtah. Po 500 ljudi. Družili smo se. Spoznal sem denimo Heinza, kečap, in sva se pogovarjala, da je za razvoj pomemben denar, denar, denar. Naši pa hodijo obiskovati Slovence po svetu in tako zapravijo 25 tisoč evrov. Imeli smo svoje lokale, dobivali smo se v restavracijah, lokalih, včasih je prišel mimo Winston Churchill, dal inovatorjem tisoč dolarjev, rekoč, naj naredimo kaj dobrega." 

V Monte Carlu ste spoznali, kako diši denar. Kakšen vonj ima? Bi se ga dalo pretvoriti v parfum? 

"Z denarjem lahko edino vse kupite, ampak če ste srečni ... Bogati se boje, da bodo bogastvo izgubili." 

Neprestano ste nekaj počeli, neprestano ste nekaj izumljali …

 "Da vsem penzionistom nekaj povem. Penziona ne bo, ker je to nemogoče. Penzion bo morebiti pisalo samo na napisih, kakor v Bohinju Penzion Jezero ali Triglav. Sicer ga pa ne bo. Se ljudje jezijo, da bi morali več delati. Sam nimam pokojnine, nobene, nisem nikoli niti vprašal. Vesel sem, da se mi je glava razvijala. Če je v glavi vse dobro, je vse dobro. Danes lahko več naredim kot takrat, ko sem bil mlad. Moj prijatelj že 40 let race hrani ob jezeru, če bi meni morali plačati pokojnino, bi dobil že 400 tisoč evrov. To je nemogoče, to ne gre."

 Hotela sem vprašati, če ste kdaj sploh imeli prosti čas, čas za hobije. 

"O, sem si ga vzel, sem izginil. Užival. Vse sem. Imel sem denarja, sem ga zapravil. Imel sem sedem hiš, vse sem zapravil. Včasih sem smučal, smučarske skoke treniral. Pa fino sem se znal zabavati. Od Hannovra do Sicilje poznam vse restavracije. Edina napaka, ki jo imam, je, da rad dobro jem. Zato sem enkrat naredil tudi svojo restavracijo." 

Danes se še zabavate?

 
"Ne morem, ker ne vidim. Sem invalid, moja žena tudi, ker se je v Ljubljani na žalost okužila z bakterijo MRSA, je bila dve leti v bolnici." 

Prinaša starost tegobe in omejitve ali je vseeno tudi lepa? 

"Večno mladi nismo. Sam uživam, če se spomnim, kako fino sem živel. Denar ni nič vreden, če ga ne zapravite. Sedaj je prišla doba vizije, fantazije, ideje, denar leži na cesti, poberete ga samo z idejo. Naj se pogovarjajo o slabih bankah gor ali dol. Če imaš enkrat tak dolg, kot ga ima država, se ne moreš nikoli več izkopati." 

Vidite možnost, da bomo izšli iz tega krča, ki smo mu priča?

 "To je izgovarjanje. V petih minutah se vse naredi. Monaški princ je v dveh urah vse uredil."

Pogosto pravijo, da obžalujemo samo stvari, ki jih nismo naredili. Obžalujete kaj v življenju?

 "Ne, pa sem imel tudi smolo. Ne obžalujem nič, ker sem praznoveren in sem se zmeraj vprašal, kadar je bilo kaj narobe, zakaj je bilo to prav in dobro? In sem videl do danes, da je bilo zmeraj prav. Poleg tega je v življenju največ vreden prijatelj. Dober prijatelj je zlato. In še to. Na vratih smo imeli včasih napisano Življenje naše ni praznik, življenje naše je delovni dan, od zore do mraka rosan in potan. Nismo gledali na uro, na nič, smo delali in vse je bilo pravilno. Sedaj se vsi pogovarjajo, koliko ur delati in kdaj bo malica."

 In katero je po vašem mnenju najpomembnejše sporočilo življenja? 

"V življenju morate zmeraj imeti odprto roko, da pride kaj noter. In če kaj dobrega naredite, se zmeraj izplača. Sicer pa šele pri zdajšnjih letih vem, da nič ne vem. Bi se moral še razvijati. Prerokovali so mi, da bom toliko časa živel, kot je stopnic na blejskem otoku. Devetindevetdeset jih je, zdaj pa študiram izum, kako bi še enih par šteng lahko dodal. Da bi še kaj naredil."

Imate še željo po ustvarjanju?

 "Še, ker imam zdaj tako dobro glavo. In mi drugi pomagajo."

Anketa

Kaj ste v času epidemije največ prebirali?

Sudoku