Pogovoru s Petro Kmetec prisluhnite na povezavi TUKAJ. 

Petra, dobrodošli. Kako ste?

Super in hvaležna za vaše povabilo. Upam, da bova komu, ki naju spremlja, pomagali pri uresničevanju zastavljenih ciljev v letu 2022.

Res je, novo leto je čas zaobljub. Si jih tudi vi dajete? Kakšen odnos imate do njih?

Novoletne zaobljube mi sploh niso blizu, ker ne delujejo. Številne raziskave kažejo, da okoli 80 odstotkov ljudi preneha z uresničevanjem zaobljub po 14 dneh, pravijo celo, da je 19. januar tisti dan, ko večina opusti svoje zaobljube.

V čem, mislite, da je težava, da večini ne uspe z zaobljubami?

Mislim, da ni problem v ciljih in željah, ampak v tem, da ljudje ne razmislijo dovolj dobro oziroma si pravilno ne postavijo cilja. Cilj je veliko več kot želja – želim shujšati, bit bolj srečna, bolj uspešna itd. Cilj je v primerjavi z željo bolj detajlno usmerjen, to pomeni, če želim shujšati, se vprašam, koliko kilogramov želim izgubiti, do kdaj želim shujšati, katere korake bom ubrala na poti do želenega cilja itd. Zelo pomembno je tudi, ko se odločimo za nek cilj, da vse majhne spremembe, ki jih moramo narediti, če želimo uspeti, vnesemo v svoje rutine in navade. Brez vztrajanja pri novih navadah in rutinah, nas lahko hitro potegne v stare.

Zakaj so nekateri uspešni pri realizaciji zastavljenih ciljev in drugi ne? Zakaj pri večini motivacija zbledi?

Motivacija je vse. Na začetku, ko se odločimo za spremembo, je motivacija običajno zelo močna, vendar je umetnost, kako jo vzdrževati. Poznamo tri različne motivatorje: notranji, zunanji in tak, ki je povezan z nekom, neko osebo. Ugotovili so, da notranji motivatorji, ki niso vezani na zunanje dosežke itd., in so povezani s še neko drugo osebo, ustvarjajo močnejšo motivacijo, ki pripelje do uspeha. Če to ponazorim na primeru: želim si več denarja, da bom lahko pomagal staršem ali otrokom pri šolanju itd. Če smo usmerjeni samo nase ali na neke zunanje stvari, motivacija namreč ni tako močna. Primer take motivacije je: želim shujšati, da bom bolje izgledala. To je zunanja motivacija, ki niti ni prava motivacija. Prava motivacija vedno daje odgovor na vprašanje zakaj.

Več vsebine vas čaka v podkastu Večer v živo.

Pogovor je vodila Maja Furman. Spremljajte dogodke Večer v živo na spletni strani www.vecer.com/vzivo.

Podatki o tem, koliko hrane konča v smeteh, so skrb zbujajoči. V Evropski uniji vsako leto zavržemo okoli 88 milijonov ton hrane, kar je približno 20 odstotkov vse pridelane hrane. Tudi v Sloveniji s hrano ne ravnamo racionalno, po podatkih statističnega urada naj bi vsak Slovenec vsak teden v smetnjak odvrgel okoli 1,3 kilograma hrane. V enem letu to nanese kar 68 kilogramov odpadne hrane. Bi nas moralo skrbeti? Vsekakor, meni Melita Jakopec, ljubiteljska kuharica in mamica treh otrok. Po njenih besedah je kar 40 odstotkov hrane, ki jo zavržemo, še vedno užitne. Prepričana je, da lahko vsak od nas prispeva k zmanjševanju živilskih odpadkov. Predvsem z majhnimi spremembami v načinu nakupovanja, kuhanja in načrtovanja obrokov. "Pogosto nakupimo hrano, ki jo sploh ne potrebujemo, nato pa ji v hladilniku poteče rok uporabe in konča v smetnjaku, ker se nanjo dolgo časa sploh nismo spomnili, saj je v resnici nismo potrebovali," opozori na neracionalno nakupovanje Melita Jakopec. Prav tako veliko ljudi kuha prevelike količine hrane, ker sem podzavestno vedno bojimo, da je ne bo na krožniku dovolj za vse. "A bojazen bo čisto odveč," je prepričana sogovornica, "če bomo pred pripravo jedi naredili natančen načrt, koliko hrane potrebujemo, najbolje na osebo." S tem se bomo izognili nevšečnosti, da bi kdo od gostov ostal lačen, hkrati pa ob koncu kosila oziroma večerje ostankov ne bomo po nepotrebnem metali stran.

Vrniti hrani vrednost, ki si jo zasluži

Na to, kako nespametno, neekološko in nemoralno je, da toliko hrane zavržemo, zadnje čase opozarja tudi vse več kuharskih šefov. Luka Jezeršek, ki je že od rojstva vpet v kulinarično zgodbo gostinstva Jezeršek, pravi, da kot kuhar opaža, da se je v zadnjih letih naš odnos do hrane močno spremenil. "Hrana je včasih predstavljala vrednoto, danes pa zaradi pretirane proizvodnje in navideznega izobilja ta izgublja vrednost, vse več hrane zavržemo. Kot kuhar, predvsem pa kot oče želim pomagati zmanjšati količino zavržene hrane in ji vrniti vrednost, ki si jo zasluži." Z mnogimi drugimi stanovskimi kolegi podpira načelo zero waste, ki pomeni, da moramo spremeniti miselnost o hrani, predvsem pa ostanke hrane, če se le da, oplemeniti.

Iz starega kruha lahko naredite drobtine

Pri zmanjšanju odpadne hrane lahko precej pomaga načrtovanje jedilnika. Še preden se odpravite v trgovino, preverite, kaj vse imate v hladilniku, shrambi in v zamrzovalniku. Nato razmislite, kaj boste kuhali naslednje tri dni ali morebiti kar ves teden, da vam ne bo treba prepogosto hoditi po trgovinah. Sestavite si seznam živil, ki jih imate, in seznam vsega, kar potrebujete. Drugi način, kako lahko zmanjšate količino odpadne hrane, je, da ostanke hrane pravilno shranite v hladilniku in zamrzovalniku, lahko pa jih porabite naslednji dan. Če vam ostanejo puste testenine, naredite drugačno omako, kot ste jo jedli prejšnji dan. Če se med odpadki znajde star in posušen kruh, ga nikakor ne odvrzite, ampak porabite. Iz suhega kruha lahko naredite krušne drobtine ali krutone, ki jih dodate v juho ali solato. Drobtine boste potrebovali pri paniranju, uporabite jih lahko pri številnih receptih. Tudi olupi zelenjave so lahko uporabni, zato jih ne zavrzite. Pri večini so namreč olupki užitni in vsebujejo številne koristne snovi. Tudi ostanke zelenjave uporabite kot začimbe, jih zamrznite, konzervirate ali kako drugače shranite za zimske mesece, ko zelenjave ne bo na pretek. "Ne glede na to, kako vestno se boste v kuhinji držali načela zero waste, boste še vedno pridelali nekaj odpadkov, ki pa jih lahko prav tako koristno uporabite za kompostiranje. Še zlasti, če imate doma vrt ali lonce, v katerih gojite zelenjavo," priporoča Melita Jakopec in še doda, da vam bosta zemlja in zelenjava za vsa hranila, ki jih dobita s kompostom, zelo hvaležni in nas bosta nagradili z bujnim in še bolj okusnim pridelkom.

Kdo je bil prvi, se ne ve. Čeprav se kar nekaj evropskih mest rado pohvali, da so prav pri njih pripravili prvi božični sejem, so to bolj ali manj le ugibanja, saj zapisanih podatkov ni. Gotovo pa so adventni in božični sejmi nadgradnja običajno enodnevnih prodajnih tržnic, ki so prebivalcem evropskih mest v poznem srednjem veku omogočile, da so se na začetku hladne sezone založili z mesnimi in drugimi zalogami za zimo. Prebivalci so to priložnost izkoristili tudi za druženje, niso pa tega povezovali z adventom ali božičem. Šele v 14. stoletju se je pojavila navada, da so obrtniki, kot so izdelovalci igrač, tkalci košar in slaščičarji, na teh sejmih prodajali tudi izdelke, primerne za božična darila, na sejmu pa so svoje stojnice postavili tudi prodajalci pečenega kostanja, oreščkov in mandljev.

Božič in božični sejmi

Obstajajo dokazi, da so na Dunaju nekakšno predhodnico današnjega božičnega sejma organizirali že konec 13. stoletja. Leta 1296 so dunajski trgovci od avstrijskega vojvode Albrechta I. prejeli privilegij, da imajo "decembrsko tržnico" za oskrbo dunajskega prebivalstva. Leta 1310 je bil v listini prvič omenjen Nikolausmarkt (Miklavžev sejem) v Münchnu. Leta 1384 je kralj Wenzel mestu Bautzen na Saškem podelil pravico do brezplačne mesne tržnice vsako soboto od Mihaela (29. septembra) do božiča. Leta 1393 so imeli decembrski sejem tudi v Frankfurtu in leta 1434 v Dresdnu. Sčasoma se je tradicija razširila po vsem nemško govorečem območju, poleg Nemčije in Avstrije tudi v Švici, severni Italiji in nekaterih francoskih pokrajinah. Še vedno pa je na teh sejmih prevladovala prodaja mesa in drugih zimskih živil, manj je bilo slaščic, okraskov in rokodelskih izdelkov. Sta pa že takrat sejme spremljala glasba in ples.

Podobo in namen, kakršne imajo danes, so božični sejmi začeli dobivati v 16. stoletju v protestantskih nemških deželah, saj je bil po Luthrovem nauku dan Kristusovega rojstva primernejši za obdarovanje kot dnevi različnih svetnikov, zlasti do takrat najbolj uveljavljenega Miklavža. Luther je leta 1531 začel dajati darila svoji družini v imenu Kristusa in tudi druge je spodbujal k obdarovanju na božični večer. Zato mnogi zgodovinarji domnevajo, da je cerkveni reformator s tem prispeval tudi k razmahu božičnih tržnic. Čeprav se mnogi tudi v Nemčiji še vedno obdarujejo za Miklavža, pa je primarni dan obdarovanja postal božič, praznične tržnice pa so se trdno uveljavile kot adventna tradicija.

Kje je najboljši in najlepši

Skoraj ni mesta v Evropi, ki ne bi organiziralo prazničnega sejma. Mnenja o tem, kateri je najboljši in najlepši, so deljena. Za najbolj znanega velja dunajski, ki so ga letos načrtovali na kar 13 lokacijah po mestu, zelo priljubljen je tudi sejem v Mozartovem mestu Salzburg. V Nemčiji je običajno največ obiskovalcev v Nürnbergu in Münchnu, a tam sejmov tudi letos ne bo. Za doživetje pravega božičnega vzdušja bo treba kam drugam. Morebiti v daljni Talin v Estoniji, tamkajšnji božični sejem je bil leta 2019 razglašen za najlepšega v Evropi. Tradicija božičnih praznovanj v Talinu sega v leto 1441, ko so na mestnem trgu postavili prvo božično drevo v Evropi. Na sejmu lahko obiskovalci uživajo v tradicionalni estonski božični kuhinji, za katero sta najbolj značilna črni puding in kislo zelje.

Nam bližji je sejem v madžarski prestolnici Budimpešti, ki je iz leta v leto bolj priljubljen. Na sejmu pred baziliko svetega Štefana so na voljo okusne madžarske in mednarodne specialitete, Budimpešta pa je v božičnem času znana tudi po spektakularni razsvetljavi in projekcijah na pročelju bazilike.

Eden najstarejših božičnih sejmov v Evropi in najbolj znan božični sejem v Franciji je v Strasbourgu. Prirejajo ga na otoku Grande Île, ki je razglašen za Unescovo svetovno dediščino. V več kot 300 lesenih hišicah lahko najdete vse, kar je povezano z božičem - od sladkih dobrot do božičnih okraskov. Posebej velja omeniti božično drevo, visoko 30 metrov, ki s svojo višino presega strehe hiš, množica lučk in obeskov pa ustvari posebno svetlobo. V Strasbourgu so prepričani, da se bo kljub še vedno živemu spominu na teroristični napad leta 2018, ki je zahteval pet žrtev, in kljub preventivnim ukrepom zaradi epidemije, maske bodo obvezne tudi na prostem, božično vzdušje vrnilo.

Eden najbolj znanih švicarskih božičnih sejmov poteka na glavni železniški postaji v Zürichu. S približno 150 stojnicami je Zürcher Christkindlimarkt eden največjih božičnih sejmov v Evropi, ki je v zaprtem prostoru. Osrednja točka sejma je več kot 15 metrov visoko in čudovito okrašeno božično drevo, ki ga krasi več kot 6000 kristalnih okraskov.

V Pragi bodo letos praznično vzdušje ustvarjali z 19 metrov visokim božičnim drevesom v središču starega mesta. Upajo, da bodo lahko organizirali tudi sejem, ki ga je v prejšnjih letih obiskalo vsakič do 700.000 ljudi, ki so bili navdušeni predvsem nad intimnim vzdušjem srednjeveškega mestnega centra. Božični sejem v Pragi se imenuje Vanocni trh, ob izredni osvetlitvi in množici stojnic ponuja še kopico kulturnih, športnih in otroških prireditev. Ob običajni kulinarični božični ponudbi pa so atrakcija ostrige v ledu.

Nekateri trdijo, da je ena najlepših božičnih destinacij na svetu Bruselj. "Pet tednov, napolnjenih z očarljivimi srečanji, parfumi, barvitimi stojnicami, fantastičnimi idejami za darila in izvirnimi degustacijami," se oglašujejo v evropski prestolnici, kjer imajo poleg velikanske okrašene jelke še drsališče ter izvirne svetlobne in zvočne predstave.

V zadnjih letih se je začel na sam vrh najbolj priljubljenih in obiskanih sejmov v predbožičnem času uvrščati Zagreb. Letošnji advent oglašujejo kot ponovno srečanje z najljubšimi prijatelji iz otroštva - igračami. "Ni otroka, velikega ali majhnega, ki ne bi božiča povezoval z navdušenim odpiranjem daril in občutkom neizmerne sreče, ko zagleda novo igračo, ki si jo je tako želel. Številne generacije pa se z nepopisno nostalgijo spominjajo igrač, ki so se proizvajale v srcu Zagreba," pravijo organizatorji in poudarjajo, da je bila v Zagrebu edina tovarna v tako imenovanem socialističnem bloku, ki je imela licenco za proizvodnjo Disneyjevih igrač. To je bila tovarna igrač Biserka, njeni izdelki so del številnih srečnih spominov na odpiranje daril na božični ali - kot je bilo v tistih časih pogosteje - na silvestrski večer. Letos naj bi obiskovalce na desetih lokacijah po Zagrebu pričakali simpatični časovni stroji in jih skozi obogateno resničnost zvabili v zgodovino, ki jo bodo na zaslonu pametnega telefona lahko doživele tudi mlajše generacije.

Podatki Registra raka Republike Slovenije kažejo, da za rakom letno zboli skoraj 8000 moških. Med njimi je poleg nemelanomskega raka kože najpogostejši rak prostate (20 %), sledijo pljučni rak, rak debelega črevesa in danke. Čeprav je rak mod redek, je najpogostejša zvrst raka pri mladih moških med 20 in 40 let. Podatki kažejo, da bo do svojega 75. leta starosti zbolel eden od dveh moških, rojenih v Sloveniji leta 2018.

Letos spomladi so v slovenskem zdravstvu odkrili približno za 10 odstotkov manj rakavih obolenj kot v enakem obdobju pred pandemijo; še vedno je marsikje otežen pristop do osebnega zdravnika. Zato je še toliko bolj pomembno, da spodbujamo moške, da so pozorni na telesne spremembe in da ne oklevajo z obiskom pri zdravniku, če imajo kakršnekoli zdravstvene težave.

Strokovnjaki opozarjajo, da so najpogostejši raki povezani z nezdravim življenjskim slogom, čezmernim sončenjem, nepravilno prehrano, kajenjem in prekomernim pitjem alkoholnih pijač, na kar lahko vplivamo sami s spremembo življenjskega sloga.

Veliko vrst raka je ozdravljivih, če jih odkrijemo dovolj zgodaj, ko se še niso razširili drugam po telesu, zato je zelo pomembno, da se odzovemo na vabilo presejalnega programa Svit, prepoznamo prve znake in simptome bolezni in takoj poiščemo zdravniško pomoč. Pozno odkrita bolezen zmanjša možnosti za uspešno zdravljenje. V okviru akcije Pravi moški skrbi zase! je prof. dr. Primož Strojan, dr. med., z Onkološkega inštituta Ljubljana med drugim poudaril: ''Moški so običajno manj pozorni na svoje telo in zdravje in za rakom zbolevajo pogosteje kot ženske. Vzrok za zanemarjanje zdravja pri moških je bodisi nevednost, prezaposlenost ali samo »moški ponos«, ki pojmuje vsako skrb zase kot izraz šibkosti. Na srečo so dejavniki tveganja za razvoj vrste rakov poznani in se jim z dovolj odločnosti in volje lahko izognemo ter s tem zmanjšamo tveganje za nastanek bolezni. Ve se tudi, katere zgodnje znake in simptome povzročajo posamezni raki: njihova prepoznava omogoča, da maligno bolezen ugotovimo v zgodnji fazi, ko je ta še obvladljiva in so možnosti za ozdravitev visoke.''

Terezija Mlinarič, ki bo letos dopolnila 81 let, je ena od 170 vključenih v projekt Sodobna oskrba starejših, ki od lanskega leta poteka na širšem ptujskem območju. "Boljši, kot so, ne bi mogli biti vsi ti moji oskrbovalke in oskrbovalci. Poleg osnovne, dnevne pomoči pri umivanju, pripravi zajtrka in negi me obiskuje delovna terapevtka. Imam fizioterapijo in še kakšno terapijo, ki nam starejšim olajša starostne tegobe. Res dobro mi gre zdaj in naj kar tako ostane," se je na skupnem zajtrku v novi kavarni ptujskega doma upokojencev veselila Terezija, ki ji vsa ta oskrba omogoča, da še vedno živi doma, ni osamljena in ni je strah tegob, ki pridejo z leti. "Imam tudi tole verižico za e-oskrbo. Če bi šlo kaj narobe, če bi se slabo počutila, padla ali kaj podobnega, samo stisnem na gumb in mi pridejo pomagat," pravi zgovorna sogovornica, ki dodaja, da je vsa pomoč resnično strokovna, največ pa šteje lepa beseda, ki starejšim tako zelo dobro dene.

"Za pomoč v okviru brezplačnega projekta Sodobna oskrba starejših, ki ga vodijo ptujski dom upokojencev, zdravstveni dom, lekarne in center za socialno delo, je doslej vloge oddalo 364 občanov in občank, polovico smo jih že vključili v projekt, ki bo potekal še dobro leto, upamo pa, da bo kar trajal, saj je ljudi, ki potrebujejo tovrstno oskrbo, veliko," pravi Andreja Potočnik, koordinatorka projekta. Za e-oskrbo pa se je odločilo 25 uporabnikov. "Tačas 45 prijavljenih čaka, da jih začnejo obiskovati naši strokovno usposobljeni sodelavci. Odzivi kažejo, da so uporabniki pomoči zelo veseli in jim ogromno pomeni, saj tako lahko kljub manjšim in večjim tegobam še naprej živijo doma. Pomagali bi še več starejšim in drugim, ki so zaradi različnih težav upravičeni do oskrbe, a kadrovske omejitve nam za zdaj tega ne onemogočajo," dodaja.

V ptujskem domu upokojencev, ki sodeluje v projektu, svojo prihodnost gradijo prav na povezovanju s starostniki, ki še živijo v domačem okolju. Hkrati želijo kar največ domačnosti prenesti tudi v domsko življenje. "Da bi se še bolj povezali z okoljem, smo na Ptuju uredili kavarno, ki je odprta za vse, mlajše in starejše, tiste, ki prihajajo na obisk v dom k svojcem, veseli pa smo tudi vseh, ki gredo mimo, pa jih zamika, da bi kaj popili ali se posladkali z zares okusnimi sladicami, ki jih pripravljajo v naši kuhinji. Veseli smo vsakega obiska. Pred kavarnico bomo postavili še otroška igrala," napoveduje Vesna Šiplič Horvat, direktorica Doma upokojencev Ptuj, ki dodaja, da so njihovi stanovalci tudi v vseh drugih domskih enotah, v Muretincih, Kidričevem, Juršincih in v Kopru, veseli obiskovalcev in radi poklepetajo. Nuška Gajšek, ptujska županja, ki se je s sodelavci udeležila zajtrka v domski kavarnici, je pohvalila prostor za druženje in spomnila, da zdaj že vsi komaj čakajo na začetek gradnje nove domske enote v Žabjaku, kjer bo omogočeno tudi dnevno varstvo starejših.