Robert Kranjec: Skoki niso hobi program, preveč je nevarno

Franja Žišt, 23.3.2020
Robert Balen

Svetovno prvenstvo v poletih v Planici bi v vsakem primeru minilo brez Kranjca, ki je še nedolgo nazaj navduševal množice. Kako gleda na svojo kariero, skoke in kaj počne danes

Dolina pod Poncami je ob koncu tedna samevala. Žal se je bojazen našega orla, ki je največkrat preletel dvestometrsko znamko, Roberta Kranjca, ko smo se pred dnevi - medtem ko je šival kombinezone - pogovarjali z njim, uresničila. Že to, da so zadnje tekme potekale brez gledalcev, si je težko predstavljal, pa še naši skakalci so bili v odlični formi ...

Svetovno prvenstvo v poletih in zaključek v Planici bi v vsakem primeru minila brez Kranjca, ki je navduševal množice obiskovalcev planiškega praznika v minulih letih. Da bi tekme prvič, če izvzamemo sezono, ko je bil poškodovan, potekale brez njega, ga ni niti malo vznemirjalo. "Jaz sem zaključil," je odločen. Potem ko je lani po zadnji tekmi skakalne smuči pospravil v kot, ni več skočil. "Nikoli več ne bom skakal. Ko zaključiš, zaključiš. Svoje sem naredil. Skoki niso hobi program, preveč je nevarno," razlaga 38-letni Kranjčan. Ne zamika ga niti, da bi dal smuči na ramo in se vzpel na zaletišče. Tudi fizično ni več pripravljen za skoke, skakalci potrebujejo specifično pripravo: "Zdaj sem ves čas na kolesu, tako da imam težave že, če grem kdaj tu gor (nad šiviljsko delavnico, op. p.) v fitnes ovir'ce preskakovat."

image
Andrej Petelinšek

Nemci imajo osem tekem, mi le eno

Kranjec je najdlje, 244 metrov, poletel na svetovnem prvenstvu v Vikersundu. "Ampak bi dlje skočil v Planici, vendar sem prekinil skok. Še zmeraj mi je Planica bolj všeč, že zaradi tega, ker je doma, imaš domačo podporo. Sta pa obe letalnici zelo lepi." In kaj Planico dela tako posebno? "Eno je to, da je tu zaključek, ko je med tekmovalci in med osebjem vse bolj sproščeno. Sploh če je lepo vreme, ambient doda svoje. Slovenski navijači so zmeraj dobri, za razliko od drugih držav zmeraj pridejo v velikem številu. In je super skakati." Nekaterim športnikom so domača tekmovanja tudi v breme, a Kranjec, ki je v Planici večkrat stal na stopničkah, ni bil med njimi: "Doma imaš podporo domačih navijačev in dobiš neko energijo, ki jo je težko razložiti. Ful dobro je doma nastopati. Škoda, da ni več tekem pri nas. Nemci imajo denimo osem tekem, mi pa le eno."

image
Reuters

Vzdušje skakalec začuti, ko napovedo njegovo ime in ko sede na rampo. Potem se zbere in nič več ne sliši, "pade noter". Tudi ko se skakalci peljejo po zaletišču, gledalcev ni slišati, kar je Kranjec nekoč ilustriral z besedami, da je občutek podoben, kot če bi na avtocesti pri sto kilometrih na uro potisnil glavo skozi okno avtomobila. Ko se odlepijo od rampe, razmišljajo le še o skoku, kaj je treba narediti, kako opraviti svojo nalogo.

Na SP se le "talajo" medalje

Pregovorno sproščeno vzdušje v Planici prinaša veliko anekdot, a te niso za javnost, jih ne razkrije Kranjec. Sicer pa za različne zabavne zgodbice niti ni na voljo veliko časa. "Vpet si v skoke. Celo dopoldne si na skakalnici, misli so skoncentrirane na tekmo. Potem sledijo masaže, savna. Ni cajta, da bi ne vem kaj počel. To ni piknik."

"Gotovo je bilo najbolje, ko sem skakal in sem bil v formi, je pa tudi s te strani zanimivo"

Svetovna prvenstva so v sproščenosti precej drugačna od vseh ostalih tekem. "Gotovo je drugačno vzdušje. Na svetovnem prvenstvu se le talajo medalje. Na tekmi svetovnega pokala imaš že naslednji vikend popravni izpit, na svetovnem prvenstvu ne." Je zaradi tega tudi pritisk večji? Odvisno od posameznika, odgovarja naš prvi svetovni prvak v smučarskih poletih. Sam je imel navado, da je pred tekmami enkrat na mesec ali enkrat na tri tedne šel k psihologu. Pred svetovnim prvenstvom obiski psihologa niso bili nič pogostejši. "Imel sem rutino. Če sem potreboval psihologa, sem šel k njemu, če ne, ne," pove in doda, da je vse odvisno od tega, v kakšnem stanju si.

Kranjčanu ni mar za rekord
Tri leta je od zadnjega svetovnega rekorda v smučarskih poletih. Njegov lastnik je v Vikersundu postal Avstrijec Stefan Kraft, ki je doskočil pri 253,5 metra. Najbrž novega še lep čas ne bo. "Morda bo še kak meter daljši, a pod obstoječimi pravili se daljši polet ne more zgoditi, ker mednarodna smučarska organizacija to blokira," je jasen Kranjec. Ali s tem ubijajo sanje orlov, da bi leteli dlje? "Konec koncev 250 metrov ni slabo. Ne moreš pa sanjati, da boš šel 300 metrov, če fizično ne gre," razmišlja Kranjec, ki priznava, da je med poletoma, dolgima 200 in 244 metrov, velika razlika. Četudi je svetovni rekorder, ker je največkrat, 212-krat, preletel 200 metrov, mu to nič ne pomeni, niti ne ve, kdo se mu je najbolj približal. "Bil sem vesel, ko sem šel prvikrat 200, pa stotič in dvestotič, to je pa tudi vse." Največ mu pomenita olimpijska medalja in naslov svetovnega prvaka. A tudi ob tem ne zganja nostalgije: "Če pridejo obiski in bi radi videli medalje, jim jih pokažem, drugače pa jih ne gledam."

Nikoli pa ga ni bilo na skakalnici oziroma letalnici strah, zatrdi prejemnik dveh malih kristalnih globusov za polete. "Prvi skok na velikanki je zmeraj adrenalin. To ni strah. Če bi me bilo, ne bi mogel normalno skočiti. Gre za adrenalin, ki ga skakalci drugače čutimo kot drugi ljudje. Gotovo pa je koga tudi kdaj strah, saj kakšni na poletih nič ne naredijo."

Že med kariero študiral o dresih

Staroste, ki že dolgo od blizu spremljajo polete v Planici, znajo povedati, da so nekdaj orli pred poletom spili kakšnega kratkega za pogum. Kasneje je kdaj dišalo tudi po prepovedanih substancah. "Tudi sam se ne bi spustil po letalnici le s kapo in lesenimi smučmi, kot so se nekdaj. Danes je to profesionalni šport in tega ni. Če kdo to počne, ne vem, kaj dela na skakalnici."

image
Andrej Petelinšek Kapetanski trak je predal Petru Prevcu.

Dobitnik bronaste olimpijske medalje iz Salt Lake Cityja je lani takoj po koncu skakalne kariere začel delati v šivalnici dresov ob vznožju kranjske skakalnice. Dresi so ga zanimali že v času aktivne kariere: "Hotel sem imeti boljše in več. Videl sem, kaj imajo tujci, in potem sem to poskušal pri sebi. Največ je v materialih. Včasih tudi v kroju, ampak to imamo bolj ali manj naštudirano. Razvoj skokov bo šel naprej z razvojem materialov."

image
Robert Balen Zgodi se, da proizvajalci pošljejo premalo prepustne materiale in potem ima Kranjčan težave. 

Čeprav se z vidika gledalcev zdi, da so danes kontrole dresov pogostejše kot nekdaj, ni tako, pravi Kranjec. "Enako je, kot je bilo. Se pa zgodi, da proizvajalci, ki nam dajejo material za drese, naredijo premalo prepustnega in potem imamo težave," razlaga, kje tiči vzrok težav naših, ki so bili sploh na začetku sezone nekajkrat diskvalificirani. "Potem je treba tisto naštudirati in zrihtati."

Na kolo z Rogličem

Upokojeni skakalec ima zdaj malo več časa kot v tekmovalnih časih. "Včasih sem moral skrbeti za regeneracijo, zdaj mi ni treba in lahko počnem kaj, česar prej nisem mogel. Veliko sem na kolesu, malo tečem v hribe. V fitnes grem kdaj, letos sem tudi smučal," razodene Kranjec, ki vrhunskega športa ne pogreša. Od vsega pa ga najbolj navdušuje, da mu ni treba gledati na prehrano. Sicer je pridobil dobre štiri kilograme, večinoma zaradi kolesarjenja, a se mu to na videz ne vidi. "Danes se ne sekiram, če zvečer kaj pojem, takrat nisem smel. Če pa sem že kaj, mi ni bilo v redu in sem šel potem laufat."

image
Andrej Petelinšek Zdaj s Primožem Rogličem kdaj zavrti pedale. 

Zdaj je med športi na prvem mestu kolesarjenje, a le za dušo, "da sam sebe sprobam, da vidim, koliko lahko napredujem". Včasih vrti pedala z najboljšim kolesarjem sveta Primožem Rogličem. "Ampak z njim se ne morem meriti. Po ravnini se voziva skupaj, na klancih pa gre on naprej, pri čemer prej že odtrenira svojo uro in se dobiva, ko zaključi s svojim programom. Potem pa nekaj kilometrov odpeljeva skupaj."

Hčerki ne dovoli skakati

Kranjec danes gotovo ve, kaj je pomembno za uspeh v vrhunskem športu. "Imeti moraš motivacijo, zaupati sistemu in biti pošten do sebe. Imeti moraš tudi cilje in verjeti vanje. Brez ciljev težko karkoli izpelješ." Pa svoje izkušnje deli z mladimi? S tistimi, ki še tekmujejo, tudi z mladinci, gre kdaj na skakalnico, a tako ali tako imajo trenerja, razloži. "Sem bolj v vlogi opazovalca, in če kaj 'porajtam', povem." Skoke spoznava z druge plati, ki je prav tako zabavna. "Gotovo je bilo najbolje, ko sem skakal in sem bil v formi, je pa tudi s te strani zanimivo." Najbrž bo tudi sam enkrat trener, mišljeno je, vendar potrebuje še nekaj časa, pove. Za zdaj zelo uživa za šivalnim strojem.

image
Andrej Petelinšek

Če bi po njegovih skakalnih stopinjah želela hči Pika, ji ne bi dovolil. "Sem ji že rekel - ne. Želela je poskusiti. Dal sem jo na tisto malo skakalnico na kamionu, ampak ne. Ima že gimnastiko in atletiko in je čisto dovolj. V skoke je ne bi dal, ker vem, čez kaj sem šel sam. Sicer pa Pika tudi nima postave za skakalko. V tem primeru jo je bolje usmeriti v drugi šport. Meni je najbolj pomembno, da se gibalno razvija, ne pričakujem pa, da se bo profesionalno ukvarjala s športom."

Potem ko je oče in mož končal kariero, ima za Piko in soprogo Špelo več časa. "Prej je bila Pika toliko bolj zapostavljena zaradi mene, zdaj pa imam čas za njo," se veseli Kranjec, ki prosti čas posveča še motorju, igranju košarke, potapljanju ... "Par hobijev imam, da mi ni dolgčas," sklene.

Anketa

Kaj menite o ukrepu, ki dovoljuje upokojencem nakupe izključno med 8. in 10. uro?

Sudoku