Psihologinja Estelle Polič: Ko se sprehodim po Mariboru, čutim med ljudmi neko napetost. Obremenjenost. Nezadovoljstvo

Bojan Tomažič, 19.1.2020
Osebni arhiv

Stres je vzrok vseh bolezni, slabo psihofizično povzroča hitri tehnološki razvoj, pravi Mariborčanka. "Naše telo mu težko sledi, zato pa smo izgoreli in bolni ali vsaj nezadovoljni. Odpovedati se temu je vedno težko, a brez tega ne moremo pričakovati sprememb na boljše."

Rodila se je slovenskim staršem v Nemčiji, šolala v Sloveniji, po magisteriju iz psihologije tudi v Nemčiji in Švici. V še ne treh desetletjih življenja je spoznala marsikaj zanimivega o ljudeh in odnosih med njimi, posebno v delovnih okoljih. V Mariboru je začela delati na Osnovni šoli Martina Konšaka, zdaj je zaposlena v Centru za govor in sluh, kjer je teoretično znanje treba narediti koristno uporabno, učinkovito, za dobro otrok.

Ali to, kje človek pride na svet, vpliva na njegova stališča, razmišljanja, na sposobnost dojemanja, spoznavanja, na odnose med ljudmi?

Rojena sem bila na polotoku ob Bodenskem jezeru in verjamem, da je imelo moje otroštvo v tistih krajih močan vpliv na velik del mene. Prva leta smo najbolj dovzetni za vse dražljaje iz okolja in rada verjamem, da so tisti čudoviti kraji del mene. Zagovarjam teorijo, da nas oblikuje več dejavnikov, veliko nam da okolje, nekaj imamo v genih, a na oboje vpliva moč misli, samodejavnost človeka. Od nas samih je odvisno, katere svoje potenciale bomo razvili.

Tja ste se večkrat vračali. Tudi kot študentka. In v Zürich, ki ni daleč od vaše rojstne Konstance. Kaj imajo tisti kraji privlačnega?

Ja, kar naprej me nekaj vleče nazaj. Moč jezera. Ti kraji so polni življenja, raznolikosti, ljudi različnih kultur, in posledično tisti, ki tam živijo, niso ozkogledi, kar pomeni, da se čuti ta neobremenjenost in je prostor za drugačnost. Vedno je najboljše brati avtorja v njegovem maternem jeziku. Zato se mi zdi neprecenljivo, da lahko berem Junga brez prevodov in da sem imela to srečo, da sem lahko bila na njegovem inštitutu, kjer je živel in delal.

image
Osebni Arhiv ”Hitro se znajdemo v začaranem krogu misli, ki niso najboljše za nas, a tega niti ne vidimo, ker smo že navajeni na ta občutek. Zaradi tega je smiselno potovati, brati različne avtorje in spoznavati različne poglede na svet.”

Kdaj postane Jung izziv mlademu človeku za branje, učenje, raziskovanje? In zakaj?

Vedno je dobro, da si širimo obzorja, da beremo kdaj tudi kaj, s čimer se a priori ne strinjamo, da lahko bolje argumentiramo svoja stališča ali pa da dopustimo možnost prepričati se v drugo. Hitro se znajdemo v začaranem krogu misli, ki niso najboljše za nas, a tega niti ne vidimo, ker smo že navajeni na ta občutek. Zaradi tega je smiselno potovati, brati različne avtorje in spoznavati različne poglede na svet.

Jung in grški filozofi so vedno aktualni

Nasprotja v ljudeh, ki jih je Jung preučeval, so bila vedno aktualna, zdaj celo vedno bolj. Kako vi vidite ta čas? Kaj se nam dogaja? Kaj si počnemo in kaj počnejo z nami?

Družba deluje v smer, da bomo posamezniki čim bolj vodljivi in nekritični. In seveda potrošniki, s trgom neskončne mladosti in želja. Izginja kritično in abstraktno mišljenje. Ljudje ne znamo več razmišljati s svojo glavo in potrebujemo nasvete tako imenovanih strokovnjakov. Poglejte naslove knjig: Deset korakov do ..., Pet nasvetov, Recepti najhitreje pripravljenih jedi in podobno. Zdaj živimo v času, ko nam nič materialnega ne manjka, vendar smo notranje prazni in ne najdemo smisla. Nikoli ni dovolj, vedno je še kdo, ki ima več. Nimamo več jasno zastavljenih vlog za moškega in žensko, svet je postal manjši, ker je dosegljivo prepotovati naš planet, vrednote so se spremenile, način življenja. Tempo se je pospešil, vendar je še vedno aktualno brati Junga in filozofe antične Grčije, ker bistvo ostaja enako. Iščemo smisel v življenju.

Dobro bi bilo, da bi sami sebe dobro poznali, se sprejeli in se imeli na prvem mestu.

Glede na to, koliko je na svetu slabega in hudega, je to iskanje zelo težko.

Iskanje smisla je oteženo zaradi velike količine dražljajev, informacij, ki nas bombardirajo. Ustvarjajo nam iluzijo o nerealnem, o nečem, kar ne obstaja. Našim babicam je bilo jasno, mi pa hrepenimo po nekih na novo izumljenih vrednotah. Po svobodi, da bi s čim manj truda in časa dosegli neki cilj, najboljše kar bogastvo in slavo, po superlativih v nedogled, po večni mladosti in sreči. Najstnice, ki gledajo popolnoma nerealne oddaje o življenju zvezdnic in njihove fake, lažne slike, se s tem primerjajo in si želijo tisto, kar tam vidijo. Ne razumejo, da je to umetno narejeno, da nam vzbudi željo. Ima pa vse to vpliv na njihovo samopodobo, samospoštovanje in potem posledično na odnose in frustracije.

Če bi se zavedali, kolikšno moč imajo naše misli
Od psihologije se lahko marsičesa naučimo, pravi Estelle Polič. Nekatere stvari bi bilo treba še posebej dobro dojeti, da bi bilo vsakemu in vsem lepše. "Dobro bi bilo, da bi sami sebe dobro poznali, se sprejeli in se imeli na prvem mestu. Seveda ne govorim o egoizmu, ampak o skrbi zase. Razvijati moramo svoje mišljenje, da bomo zna li kritično misliti in rešiti konflikte ter si z močjo misli pomagali in lajšali stvari."
Sami imamo nadzor nad mislimi. "Če bi se zavedali, kolikšno moč imajo naše misli, ne bi več negativno in grdo mislili o sebi. Ko se vrtimo okoli negativnih misli, je tako, kot da bi pustili nekomu, ki ga ne maramo, da živi v naši glavi, on pa nam za to niti najemnine ne plačuje. Kako bomo situacijo doživeli, kako se bomo na njo odzvali, je odvisno od nas," pravi psihologinja, ki ima rada tudi filozofijo. "Zato, ker nam ne daje na pladnju ponujenih odgovorov in rešitev, ampak nas uči, kako razmišljati."

Ali tako gledajo na to tudi vaši vrstniki, prijatelji in znanci?

Vsi smo si različni, vsak človek je edinstven, še dobro, da se ne strinjamo vsi o vsem. Tako lahko rastemo in se učimo drug od drugega. Moji imajo tudi drugačna prepričanja, stališča in vrednote in prav je tako, nam vsaj ni dolgčas.

Različni smo, seveda, a nas nekaj tudi druži. Kaj vse nosimo Slovenci v nahrbtniku, ki mu Jung reče kolektivno nezavedno? In kaj zdaj dajemo vanj, kakšne bodo posledice?

Vsak od nas ima del nezavednih vsebin, ki vplivajo na naš del, in se ga zavedamo. Drugi del nezavednega je kolektivni del, ki je skupen recimo vsem Slovencem. Nezavedne vsebine lahko raziskujemo in s tem bolje razumemo sebe in tudi družbo. Posledice seveda so. Zgodovina se ponavlja in ne znamo se učiti iz napak človeštva. Ne vem, kakšne bodo posledice zdajšnjega dogajanja. Nekatere stvari se obračajo na boljše, se razvijajo in je napredek viden, spet druge ne, ampak morda bo vedno tako, pač jin in jang.

Odpovedati se povzročiteljem stresa

Zdaj je poseben čas, ko nas tehnološki napredek dviguje daleč v vesolje, družbeni, finančni sistemi pa iz večine ljudi delajo reveže.

Tehnološki razvoj res nikoli v zgodovini človeštva ni bil tako hiter. Naše telo mu težko sledi, zato pa smo izgoreli in bolni ali vsaj nezadovoljni. Naša telesa ne zmorejo sprejeti toliko informacij in dražljajev, kot jih dobivamo danes na vsakodnevni ravni. Preden bolnika začneš zdraviti, ga moraš po Hipokratu vprašati, ali se je pripravljen odpovedati tistemu, kar ga dela bolnega. Odpovedati se temu je vedno težko, a brez tega ne moremo pričakovati sprememb na boljše. Stres je vzrok vseh bolezni. Zdi se nam, da nimamo izbire, da ne gre drugače, ker smo vpeti v svoje vsakdanjike, in tako pozabimo na svoje zdravje. Brez tega, da bomo psihofizično zdravi, ne bomo mogli opravljati svojega dela in naša družina in prijatelji ne bodo imeli kaj prida od nas.

Je v Mariboru to opaziti?

Ko se sprehodim po Mariboru, čutim med ljudmi neko napetost. Obremenjenost. Nezadovoljstvo. Poslušajte kdaj pogovore na ulici ali med pitjem kave, kar tako radi počnemo v našem mestu. Poglejte ljudem v oči, njihove izraze na obrazih, kadar čakate v vrsti na blagajni, ali zgolj na ulici mimoidočim. In boste dobili odgovor.

Kakšne so vaše izkušnje s študijem in pri iskanju službe, pri karieri v takšnem mestu? Kaj si mlad človek tu sploh lahko obeta?

Na trgu dela je vedno borba. V Sloveniji je sistem tak, da imamo dostopen študij in posledično veliko ljudi z izobrazbo, delovnih mest pa ni. Tako diploma nič ne pomaga, če se ne znajdeš. Moje izkušnje so, da s trudom in željo gre. Tu nismo vajeni zavrnitev, in ko iskalcem zaposlitve zavrnejo nekaj prošenj, počasi obupajo. Treba je vztrajati. Sama sem relativno hitro dobila zaposlitev na svojem področju, a še vedno se je znotraj tega treba znajti in biti dovolj samoiniciativen. Treba se je še naprej izobraževati, sebe spoznavati, rasti, da ne stagniraš na delovnem mestu, kjer ne najdeš več motivacije in izzivov.

Ali ljudje v službah, kjer delajo z otroki, primerno skrbijo za dobro tistih, zaradi katerih so zaposleni? So strokovni, delavoljni in tudi vztrajni, ko pride do zapletov?

Spoznala sem, da je veliko odvisno od vodstva. Vodstvo bi moralo biti stabilen steber, kjer so jasno postavljene meje. Temelj dobrih odnosov v službi sta komunikacija in sodelovanje. Kadar se stvari zapletejo v neželeno smer, je reševanje zadeve zelo odvisno od tega, kakšen tip človeka je na vodilnem položaju. Manj je takih, ki bi pokončno stali v podporo svojim delavcem in za svojimi načeli, saj je po navadi takšna pot najtežja.

Kaj vas je navdušilo v osnovni šoli, kjer ste delali, in kaj zdaj v Centru za sluh in govor?

Otroci, seveda. Ker so tako pristno iskreni in pred njimi ne moremo igrati. Oni nas hitro spregledajo in zelo lepo znajo sprejeti človeka. Motivacijo, če za hip kam pobegne, vedno najdem pri otrocih. Že zjutraj, ko še vsa zaspana zaklepam kolo, iskreno veselo pozdravijo in so že polni igrivosti.

Če bi se zavedali, kolikšno moč imajo naše misli, ne bi več negativno in grdo mislili o sebi.

Kaj pa ne navduši?

Vedno je v življenju za protiutež še malo manj lepa stran, mene recimo najbolj potre odnos staršev do delavcev v izobraževalno-vzgojni smeri ali odnosi med člani kolektiva. Ljudje so velikokrat preobremenjeni in to iz človeka prikliče tudi njegov negativni del. Namesto da bi sodelovali, saj imamo enak cilj, se iz raznih razlogov prehitro počutimo ogroženi.

S Piramide je vse videti drugače

Kdaj se vi, ki delate z otroki, čutite koristne? So napredki?

Pri delu velikokrat preveč pričakujemo in pozabimo, da so majhni koraki in uspehi v bistvu zelo veliki in pomembni. To, da smo tam zaradi otroka, da ga pozdravimo, pogledamo v oči in se mu nasmejimo, ga vprašamo, kako je, je včasih dovolj. Velikokrat je težko sprejeti težke razmere, v katerih nekateri otroci živijo, radi bi pomagali, a tega spremeniti ne moremo. Nekateri starši tudi ne upoštevajo nikakršnih predlogov in priporočil. A zavedati se moramo, da drugih ljudi pač ne moremo spreminjati.

Ali starši pogosto vztrajajo pri svojem prav tudi glede stroke? Učiteljem povedo, kaj je treba?

Opažam, da je vmešavanja staršev v učiteljski poklic vedno več in da presega meje. Učitelji so strokovno usposobljeni za opravljanje svojega dela in tudi oni imajo pravno moč, a premalokrat to povemo. Mišice po navadi kažejo samo starši, učitelji so potisnjeni v kot, ker se bojijo za svojo službo oziroma si nočejo naložiti še dodatnega stresa z izpostavljanjem.

Delali ste raziskavo o povezanosti odnosa s starši in pojava narcisizma. Kaj je pri tem fenomenu dobro in kaj ne?

Dobro je, da sprejmemo otroka, ki ima posebne potrebe. Resnično sprejmemo. Da razumemo njegovo specifiko, ne pa, da ga hočemo pred vsem zaščititi. Vsak otrok se najboljše uči iz svojih izkušenj. Paziti moramo, da ga ne oviramo na njegovi poti samostojnosti, da razvija svoja močna področja in je hkrati realen in se zaveda svojih omejitev tako kot mi vsi. Za narcisizem je več povezanih razlogov, od tega, kakšne posameznike potrebuje in oblikuje družba, do vpliva staršev in vzgoje. Slabo vpliva, ker otroke zaščiti pred vsem, ne naučijo se razmišljati s svojo glavo, ne znajo reševati konfliktov, ker nimajo izkušnje s tem, da bi morali kadarkoli kaj rešiti sami. Živijo v iluziji, da so središče vesolja, obdani s samimi superlativi. Ta čudna mešanica vzgojnih slogov vpliva na razvoj možganov; področja, povezana s čustvovanjem, se ne razvijejo do konca in malo manjka, da bo klasificirana motnja razvajenih otrok. In ja, starši imajo vpliv na to.

Kako je to videti v razredu v šoli?

Predstavljajte si, da trije menijo, da morajo vedno biti prvi, najlepše rišejo, najboljše računajo in so edini, ki to tako znajo. Hitro dobijo izkušnjo, da ne morejo biti vedno prvi, ker nima vedno le eden najbolje opravljene naloge. Ko je še deležen kritike, se mu svet podre. Njegova resničnost je sestavljena iz izkušenj, da je on središče sveta, v razredu pa naenkrat ni več tako. Otroci seveda niso sami krivi, se pa morajo sami s temi novimi občutki soočiti, kar ni lahko.

Povejte še kaj lepega o deželi, v kateri živimo. Saj je veliko tega, ali ne?

Seveda je! Vedno in povsod lahko najdemo smisel v življenju. Zadovoljstvo prihaja iz nas. Ne glede na to, kje živimo, v kakšni situaciji se znajdemo, vedno ostajata smisel in upanje za življenje. V Sloveniji ju zlahka najdemo že v naši čudoviti naravi. Vsak dan bi za protiutež potrebovali gibanje v naravi, vsaj dvajset minut dnevno. Tisti, ki za to nimate časa, pa bi potrebovali vsaj urico.

Kam naj gremo za dvajset minut ali uro v Mariboru?

Na Piramido. Z nje je vse videti drugače. In kot je videti s Piramide Maribor manjši, tako so tudi naše skrbi manjše, ko jih pogledamo z drugega vidika.

Anketa

Ali načrtujete, da boste v letošnji poletni sezoni obiskali Hrvaško?

Sudoku