Prvo srečanje Vandrovk po epidemiji covid-19

Večer, 1.6.2020
Fani Šurca

Dvanajst let je minilo 11. marca, odkar se Vandrovke, članice DU Vrhnika, družimo in pridno hodimo po naši lepi deželi.

10. marca smo opravile zadnji pohod, kajti v Sloveniji, kot marsikje drugod po svetu, je bil odkrit nevaren virus in so sledili varnostni ukrepi, ki so prepovedovali vsa druženja, tudi v naravi. Nihče nam ni vedel povedati, za koliko časa bo prekinitev in koliko časa bomo v karanteni. Postale smo žalostne, poslušale informacije od tu in tam in nič spodbudnega nismo slišali. Le mrke obraze govorcev, ki so strašili. Ampak me smo vedele, da vse mine in si dajale korajžo preko telefonov.

No, nesrečni virus je skoraj minil, ukrepi so se razrahljali in 26. maja smo bile spet skupaj. Veselje je bilo veliko, vse zdrave in nasmejane članice smo se zbrale zjutraj pred DU Vrhnika in vodnica Milena je že bila pripravljena za vodenje. Predstavila nam je načrtovano pot.

Zelo živahno smo zakorakale, kakor mladenke. Dvaindvajset nas je romalo na Mirke in po klancu v gozd. Med potjo smo si izmenjavale razne izkušnje v času korona virusa. Ampak hitro smo opustile žalostno temo, saj nas je narava opozarjala na njene lepote. Poti po gozdu so prepletene levo in desno in imaš kaj videti v tem pomladnem času. Polno rastlinja in raznobarvnih cvetic. Tudi preproste rožice so lepe in zanimive. Mlada srna nam je prekrižala pot in odskakljala v gozd. Na pot je prilezel črn krt, da vidi, kaj se dogaja. V travi sem zagledala zelo obilnega polža z veliko hišico; pobliže sem si ga ogledala, saj tako velikega polža s hišico še nisem videla. Vseskozi smo lahko spremljale ptičje petje. Tudi kukavica se je oglašala v daljavi.

Mehke poti nas niso nič utrujale in bi še kar hodile in hodile. Gozdna senca in čisti zrak nam je polnil pljuča. Vmes smo se večkrat ustavile, popile malo vode za okrepčilo in sledilo je slikanje za spomin. Spet je potekalo vse po starih tirnicah in bile smo zadovoljne.

image
Fani Šurca Kramljanje sredi gozda.

Čas hitro teče in ura se je nagibala proti deseti – čas za kavico, ki da vsej zgodbi svoj smisel. Malo je bilo drugače, saj smo morale upoštevati razdaljo, a smo se potrudile, da smo si veliko povedale pač bolj glasno.

Šele sedaj smo ugotavljale, kako je lepo, če življenje teče normalno brez pretresov, karantene in skrbi, ki nam jih je povzročil Covid-19.

Da bi virus le za vedno odšel! Vandrovke se bomo še družile in v prihodnje še bolj cenile druženja v naravi.

Anketa

Se boste zaradi trenutne epidemološke slike odpovedali dopustu na Hrvaškem?

Sudoku