Pripravite vrtnine na jesen: Porova zavrtalka
Začela se je koledarska jesen. Poletje je bilo naporno za vse vrtnine, a se delo na vrtu še ni končalo. Septembra so na vrsti spravilo pridelka, vlaganje in zamrzovanje. Poskrbeti moramo tudi za vrtnine, ki bodo na vrtu še zelo dolgo, in za njegov okrasni del.
Por je dokaj odporna vrtnina. Če upoštevamo ustrezen, dovolj širok kolobar in zmerno gnojimo, z glivičnimi boleznimi ne bi smel imeti težav. Na manjših površinah lahko večkrat še zdaj uporabimo koprivne ali presličino prevrelko. Ekstrakt njivske preslice in koprive pa je možno tudi kupiti v trgovinah. Por je tudi vse letošnje poletje močno in ogrožal trips, resar. Še zdaj dela škodo, posledice so številne belkaste lise po listih. Takšne rastline tudi slabše prezimijo. Na srečo imamo proti temu škodljivcu v trgovinah uporaben ekološki pripravek na osnovi spinosada, ki je mešanica naravnih produktov, nastalih s fermentacijo bakterije Saccharoplyspora spinosa. Torej je povsem naraven pripravek. Na srečo v tem jesenskem času deluje dobro tako proti resarjem kakor tudi na porovo zavrtalko. Uporabite lahko tudi povsem naravno močilo, ki vsebuje olja citrusov, pomagalo bo proti temu škodljivcu. Kadar se lotite zatiranja tega škodljivca, dodajte vodi nekaj sladkorja, eno žlico na deset litrov vode bo zadoščalo. Vendar je treba sladkor najprej raztopiti v topli vodi, drugače bo pri tretiranju povzročal težave. Svetujem tudi dodatek pripravkov - izvlečkov alg ali aminokislin. Domači nadomestek je čaj iz cvetov ognjiča ali regrata.
Povzroči veliko škode
Porova zavrtalka je največji škodljivec jeseni. V začetku septembra se prične njen jesenski razmah. Zato natančno opazujte svoje posevke. Ko opazite na rastlinah prve znake dopolnilnega prehranjevanja, je čas za ukrepanje. Muha se namreč najprej prehranjuje na listih. Tam sicer ne naredi škode, vendar nam tako izda, da se je pojavila. Na vrhu listov, običajno tam, kjer so obrnjeni proti zahodu, opazimo niz drobnih belih lis. Takrat je skrajni čas za ukrepanje.
Najbolj varno in enostavno je posevek pokriti. Najbolje je to narediti tako, da postavimo okoli rastlin oporo, lahko so to loki, lahko je lesena opora, nato pa preko tega prekrijemo agrokopreno ali, še bolje, odslužene zavese. Muha je velika do štiri milimetre, torej luknje v zavesah ne smejo biti večje od tega. Zelo pomembno je tudi, da prekrivke dobro zadelamo v zemljo, saj muha hitro najde luknje tudi ob tleh. Drugi enostaven ukrep je ta, da rastline ogrnete z zemljo vse do zelenih listov. S tem dosežete dvoje, lažno steblo bo lepše obeljeno, s tem pa tudi bolj krhko in sočno. Jajčeca bo muha zalegla višje, kjer ne naredi večje škode. Mnogi že spravljate korenje, saj so vročinski val in ohladitve mnoge posevke spodbudili k naknadni rasti - to pa pomeni trdo korenjevo sredico, s tem pa zmanjšanje njegove kvalitete. Svetujem, da vse listje kot zastirko položite okoli pora. S svojim vonjem bo nekaj časa odganjala muho. Enako lahko uporabite zelene ostanke sladkega komarčka, janeža, peteršilja in zelene.
Mnogi imate v kotu vrta ogromne rastline luštreka. Posušite si dovolj listne mase za zimske juhe, ostanke pa lahko položite okoli pora. Samo to ne bo zadoščalo, skupaj z drugimi ukrepi, ki jih bom naštela v nadaljevanju, pa bo zagotovo pomagalo. Tisti, ki se jim pokrivanje zdi neuporabno in preveč zapleteno, lahko posevek varujete s čajem iz pelina ali pripravkom iz rabarbarinih listov. Posevek začnite zalivati teden dni po tistem, ko opazite prve znake dopolnilnega prehranjevanja. Nato posevek vsak teden zalijte z enim izmed omenjenih pripravkov. Najbolje je uporabiti kombinirano metodo, ogrinjanje in ekološke pripravke za varstvo rastlin.
Pripravki za zmanjšanje števila samic
Od doma narejenih bosta pomagala pripravek iz listov rabarbare ali čaj iz listov pelina. Vendar je treba oba uporabljati tedensko od prvega mraza. Škropimo ali zalivamo vedno zvečer, ko je sonce že vsaj pol ure za obzorjem. Pripravek vedno nanašamo na zemljo okoli rastlin, saj želimo, da deluje tam. Na listih bo seveda tudi koristil, saj so tam še vedno resarji. Poskrbite, da bo del pripravka po listih zdrsnil v sredico listov, del pa na tla okoli rastline.
V trgovinah je na razpolago že prej omenjeni pripravek, izvleček posebne bakterije. Prav tako na tega škodljivca omejeno deluje izvleček, olje drevesa neem. Obema lahko dodamo močilo, olje citrusov, le da ga pri dodajanju pripravka iz drevesa neem ne damo več kakor 0,1 %, pri drugem, bakterijskem izločku pa lahko do 0,5 %.
Entomopatogene ogorčice
Ogorčice so v Sloveniji po večini poznane kot škodljivi organizmi. Vendar v naravi obstajajo tudi nekatere take, s katerimi se lahko borimo proti škodljivim žuželkam. Zakonsko lahko v Sloveniji uporabljamo samo tiste vrste organizmov, ki jih tudi sicer najdemo v naravi. Tako mnogih koristnih, ki so v Evropi del standardnega varstva rastlin celo v klasičnem, konvencionalnem pridelovanju vrtnin, ne moremo uporabljati. Vsaj nekatere koristne ogorčice iz rodov Steinernema in Heterohabdidis so danes v ponudbi tudi pri nas.
Za por je najbolj koristen pripravek, ki vsebuje kombinacijo dveh različnih ogorčic, Steinernema carpocapsae in Steinernema feltiae. Zato ima dober učinek na številne škodljive muhe v pridelavi zelenjave. V Sloveniji ima registracijo za uporabo proti čebulni muhi, ki napada tudi por. Poleg tega ga lahko uporabljamo proti korenjevi in kapusovi muhi. Posebno slednja dela veliko škodo že na setvenicah kapusnic, kasneje pa tudi na njivi. Ta edinstvena kombinacija entomopatogenih ogorčic pa ima še širšo registracijo, deluje tudi na mravlje, sovke, košeninarja (škodljivec travnih zelenic) in cvetličnega resarja ter na nekatere sadne škodljivce.
Pomembno je, da pripravek uporabljamo pravilno, da bo deloval. V nasprotju s kemičnimi sredstvi za varstvo rastlin, ki ji uporabljamo na suhih rastlinah, uporabljamo entomopatogene ogorčice vedno, ko je vlažno. Zakaj? Ker so to živi organizmi, očem nevidne črvičkom podobne živalce, ki živijo v zemlji. Zato jih sonce in suh zrak takoj izsušita in uničita. Najbolje jih je uporabiti takoj po močnejših padavinah ali celo, ko rosi. Ker pa si tako vreme sredi poletja težko izberemo, je treba površino, kjer smo posadili por, pred uporabo namočiti. Pripravek lahko nanesemo s sredstvi, ki jih uporabljamo za varstvo rastlin, le da jih moramo dobro umiti. Vedno ga nanašamo zvečer, skoraj v temi. Po nanašanju je dobro, če površino ponovno zalijemo. Prav tako kakor ekološke insekticide ga uporabimo teden dni zatem, ko smo opazili prve znake dopolnilnega prehranjevanja. Takrat tretiramo prvič. Ne pozabiti, da je treba suho zemljo prej namočiti in po tretiranju namakanje ponoviti. Po štirih tednih je tretiranje nujno ponoviti, saj je jesenski škodljivec veliko bolj agresiven in dela škodo vse do prvega mraza. Ogorčice prodrejo v škodljivca skozi njegove naravne odprtine. V škodljivcu se potem zadržujejo, prehranjujejo in razmnožujejo, pri tem ta hitro propade. Nato truplo zapustijo v večjem številu in iščejo nov vir prehrane. Če so tla ves čas namočena, delujejo in uničujejo škodljivce štiri tedne.
Varstvo pora z ogorčicami je naravi in koristnim organizmom povsem neškodljivo, na dolgi rok pa prav gotovo najbolj učinkovit način varstva pora. Ker so to živi organizmi, jih ne boste našli v trgovinah. Treba jih je naročiti po telefonu. Informacije najdete tudi na internetu, če vtipkate geslo entomopatogene ogorčice. Pripravek je treba pravočasno naročiti, saj pošiljanje vzame nekaj časa. Dolgo ga ne smete hraniti, nekaj časa pa je lahko v hladnem in temnem prostoru, ne pa v hladilniku.
Z insekticidi, seveda tudi z ogorčicami, je smiselno tretirati tudi drobnjak, stoletno čebulo in kitajski drobnjak (kitajski česen, šopasti česen), če so na plan pokukale okrasne čebule, tudi njih. Na njih se namreč škodljivec lahko razmnoži za naslednjo pomlad.
Por je zelo koristna vrtnina, ki je na vrtu lahko celo zimo, zato je škoda, da je veliko vrtičkarjev njegovo pridelovanje opustilo prav zaradi vse večjih težav s porovo zavrtalko. Omenjeni ukrepi ne bodo vzeli nič manj časa, kot ste ga vse poletje posvečali paradižniku. Verjemite mi, da je por za človekovo zdravje pozimi veliko bolj koristen.
Spremenljivo vreme: Kako se lotiti težav na zelenjavnem vrtu?
Kako reagirati, če nas preseneti mrzla pomlad, kot je bila sredi tega tedna? Prva težava, ki je letos mnoge presenetila, so bili pogosto padci temperatur, ki so sledili zelo toplemu vremenu. Zaradi tega bodo plodovke celo poletje nekoliko bolj občutljive, kakor smo navajeni. Mnoge bodo presenetili deformirani plodovi paradižnika, pa tudi paprike, ti so posledica prenizkih temperatur pri presajanju in v prvih tednih plodovk tudi v rastlinjaku. Plodovi so nekoliko drugačni, a kljub temu povsem užitni. Tudi zakasnjeno cvetenje, odpadanje cvetov in sušenje plodičev bučnic lahko pričakujemo, vse to bo posledica neugodnih vremenskih razmer.
Kaj torej lahko naredimo v bodoče? Vsekakor plodovk ne sadimo na prosto pred prvim majem, paprike in jajčevce pa ne pred 15. majem. Če vam takrat vrtnarji skušajo prodati prevelike sadike (nad 30 centimetrov), jih zavrnite in poiščite manjše, primerno velike. Te veliko bolje prenesejo take stresne razmere. Tisti, ki vas neuspevanje plodovk spravlja v stres, pa si res čim prej omislite rastlinjak.
Premagovanje stresa zaradi mraza
Naši vremenarji nam zdaj zelo natančno napovedo vsako vremensko spremembo. Že dan ali dva pred napovedanim hitrim padcem temperatur rastline poškropimo in zalijemo s pripravki, ki vsebujejo alge, lahko se odločite za rastlinske izvlečke ali njihovo kombinacijo z algami. Od letos je na trgu tudi specialni pripravek, ki je namenjen prav premagovanju stresa zaradi mraza (rasti epin ekstra). Ko se vreme umiri, postopek ponovimo.
Od domačih pripravkov je za hladne razmere najbolj primeren baldrijanov, lahko pa si naredite pripravke iz cvetov in rastlin regrata ali ognjiča. Velja enako, škropimo vsaj 24 ur pred napovedanim padcem temperatur in takoj, ko se vreme spet umiri. A to samo omili temperaturne skoke, posledic ne odpravi povsem. Najbolje je še vedno počakati na dobre stare ledene može.
Tla okoli rastlin, posebej tistih, ki potrebujejo višje temperature, zastremo s slamo ali ovčjo volno; namesto slednje dobite v trgovinah agrofilc.
Visoke temperature
Naslednji stres rastlinam prinese vročinski val. Če je le mogoče, naj ponovno veljajo isti ukrepi, ki pa naj se jim pridruži obvezno namakanje. Posledice vročinskega stresa so najbolj vidne na plodovkah. Najbolj značilno znamenje takih stresov je gnitje spodnjih delov plodov paradižnika in kasneje paprike, kumare in bučke pa se sušijo. Tudi robovi solate postajajo črni. Vse to so posledice trenutnega pomanjkanja kalcija v plodovih.
V zadnjih letih se je pojavilo še pomanjkanje kalija. Najbolj izrazito je na paradižniku. Plodovi ostajajo pri peclju zeleni, trdi in skoraj neužitni, znotraj plodov pa se pojavijo trdi beli delci. Vse to je posledica neuravnovešenega gnojenja. Večja verjetnost, da se bo to v prvem stresnem trenutku zgodilo, je, če ste pretiravali z gnojenjem, tudi pri bučnicah, posebno z organskimi gnojili. Drugi vzrok je neenakomerna preskrba z vodo. Hitri skoki temperatur, potem pa še neenakomerno zalivanje sta vzroka, da se lahko te težave pojavijo že zelo zgodaj. V vročem delu poletja se težave pojavijo vedno.
Zato naj vam bo vodilo, da nikoli ne pognojite bolj, kot so navodila. Zdaj že skoraj redno svetujem, da se ob organskih gnojilih gredice pognojijo tudi s kalijevim sulfatom, to je kvalitetno kalijevo gnojilo. Kalijeve soli ne uporabljajte. Brez analize tal si upam svetovati največ 20 dkg/10 m2.
Zelo pomembno je zalivanje. Sama raje uporabljam besedo namakanje, ki že samo po sebi pove, da mora biti zalivanje redno, temeljito, izpade naj po padavinah, ne pa pred njimi. Gredice naj bodo prekrite z zastirko, v vročini pa je zelo primerno, da so zastrte s svežo zeleno organsko prekrivko, pokošeno travo, koprivami … Zalivamo cele grede, ne samo rastlin, posebno v vročinskih valovih. Zastirke bodo ohranile tla vlažna dalj časa.
Zakaj so rastline blede
Zaradi izjemno nizkih temperatur je lahko v rastlinah pomanjkanje magnezija. Očitno prenizke temperature preprečijo tudi sprejem tega hranila v rastline. Najbolj se to pozna na papriki in fižolih ter na listih paradižnika. Ta pojav prestraši mnoge vrtičkarje. Spodnji listi dobijo izrazite rumene pege, ki jih obdajajo zelene listne žile. Paradižniku magnezija ni treba dodajati, saj toplejše vreme ta pojav običajno ustavi, ob prvem obiranju pa spodnje liste odstranimo. Če se širi na zgornje liste, je nujna uporaba listnega gnojila z magnezijem. Papriko in predvsem fižole najprej okopljemo, ogrnemo in nato poškropimo z magnezijevim listnim gnojilom.
Škodljivci so tu
Letos so nas uši presenetile že zelo zgodaj. Najlažje jih je odstraniti, saj imamo na voljo zelo dobro delujoče ekološke pripravke na bazi naravnega piretrina. Deluje na vse vrste uši in na pršice. Pomagajo tudi olja drevesa neem. Pomembneje je, da veste, da teh naravnih pripravkov ne uporabljamo, ko sije sonce ali je zelo vroče, kajti to močno zmanjša njihovo moč. Visoke temperature oslabijo učinek, zato je nujno, da počakate prav do noči. Vsekakor s pripravki ne pretiravajte, rastline poškropite enakomerno, vendar ne večkrat po istem mestu. Bolje je čez dan ali dva tretiranje ponoviti kakor naenkrat preveč poškropiti.
Od domačih pripravkov se boste uši znebili s pripravki iz listov rabarbare, pelina ali vratiča, kopriva je manj učinkovita. Tudi pepel povsem na začetku napada še deluje. Je pa boljši preprečevalec napada uši, zato ga je bolj smiselno potresti prej.
Rje, pegavosti, plesni
Rje prepoznamo po rdečerjavih in oranžnih pegah, ki na prstu pustijo sledove. Kakor hitro opazite prve pege, uporabite preslične pripravke, dobro delujejo tudi bakrena listna gnojila. Z njimi liste dobro omočite, tretiranje pa ponovite trikrat v petdnevnih presledkih, vedno po sončnem zahodu in vedno, ko so rastline ohlajene.Pepelaste plesni so močnejše v vročem delu poletja, a se letos že množično pojavljajo. Proti njim je veliko naravnih pripravkov v trgovinah, tudi presličnih in izvlečkov sojinega lecitina, predvsem pa je primeren kalijev hidrogenkarbonat, ki ima v trgovinah trgovsko ime. To bo pomagalo takoj na začetku napada, kasneje ne more več delovati. Z radiča, blitve in peteršilja jih lahko sprva operete z močnejšim curkom vode ali napadene liste preprosto porežete in uporabite. Pri radičih lahko porežemo samo liste prezimnega radiča, letnega ne režemo.
Plesni nas najbolj skrbijo
Najbolj se vrtičkarji bojijo plesni, predvsem krompirjeve (paradižnikove). Proti njej se je res treba nekoliko bolj boriti. Kar nekaj možnosti je, vendar vse zahtevajo redno škropljenje. Vsekakor na vrtu ne uporabljamo sintetičnih, kemičnih sredstev za varstvo rastlin. Najprej se je treba potruditi in redno odstranjevati zalistnike, to je pomembno posebej letos. Ko poberemo celo etažo plodov, porežemo vse liste do nje, tako poskrbimo za zračen in svetel nasad. Ne pretiravamo z gnojenjem, poskrbimo pa, da imajo rastline dovolj kalcija in kalija.
V nevarnosti (ob vlažnem in toplem vremenu) rastline redno enkrat tedensko poškropimo. Uporabimo lahko sojin lecitin ali izvleče njivske preslice, bakrena listna gnojila, doma lahko naredimo čaj iz cvetov rmana ali listov timijana, bezgov ali čebulni pripravek. Tudi razredčeno mleko ali sirotka pomagata. Pogosto se priporoča uporabo pripravka iz sode bikarbone, če mu dodamo še čili v prahu, je odličen insekticid.
Najbolje je pripravke uporabljati izmenično, enkrat enega, drugič drugega vsaj enkrat tedensko. V vročem in vetrovnem vremenu nevarnost ni velika in zadoščajo kalcij, aminokisline ali alge. Zelo majhna je tudi nevarnost v rastlinjakih ali pod strehicami.
Samooskrba: Kako je nastala domača visoka "koronagreda"
Najprej naj razčistimo glede samooskrbe. Na mojem vrtu mi ne bo zneslo biti samooskrben vsaj še dobro desetletje (do penzije), ker iz objektivnih razlogov nisem v fazi popolne predanosti vzgoji visokega fižola in jesenskega radiča. Vem, ker smo tudi v Večeru v nedeljo večkrat na dolgo in široko pisali o lastnem pridelovanju zelenjave in zelišč (tudi na balkonu v bloku je takšna eko in bio dejavnost nadvse popularna), da je baje za samooskrbo družine dovolj 60 kvadratnih metrov. Ampak meni iz nešteto razlogov vedno zmanjka časa, da bi dosegel tak nivo pridelka, da mi ne bi bilo treba v trgovini z maskami in ljudskimi šemami razen banan in ananasa kupovati ničesar drugega. Neizmerno cenim ljudi, ki jim je tak podvig - da imajo korenčka, redkvic in zelja vselej na pretek - uspel; glede na števec strokovnjakov za sadje in zelenjavo, predavanja in tečaje, spletne forume in delavnice je v Sloveniji normalno, da je vse polno vrtičkarjev, ki jim uspe.
Ni mi treba iti daleč, da v živo zrem v vrtičkarsko deveto simfonijo: sosed za prvim ovinkom mojega rutinskega koronasprehoda je vseskozi na preži, kot da bi komaj čakal, da mi sklonjen nad vrtninami ali z zalivalko v rokah pomaha in bežno reče "zdravo", ko grem mimo. Mlada čebula mu je pognala do kolen, zato je še raje v kratkih hlačah, med solato bi se počasi že lahko skril kot slon med jagodami, za paradižnike pa je pripravil takšno streho, kot da bodo sadeži šotorili v sindikalnem kampu v borovem gozdu na Jadranskem morju in jim nevihta ne sme zmočiti nežne kože.
Paradižnik iz betona
V koronakrizi se je izkazalo za odlično, da sedem Slovencev od desetih živi v hiški, ki ji tradicionalno pripada vsaj nekaj metrov zemlje - za mali nogomet ali golf zelenico, tudi za koronaparti z žarom, najpogosteje pa za vrtne užitke. Za dober rezultat je nujna odlična priprava - igralcev v športu in na odru, kot tudi tal (zemlje) v vrtičkarstvu. Vrtičkarska štajerske legenda Miša Pušenjak je svoje bralce, poslušalce in posnemovalce, torej tudi mene, večkrat napeljevala, naj nujno izmerimo kislost oziroma pH-vrednost tal. Ampak tako daleč še nisem prišel, zanašam se na šesti čut oziroma splošne smernice razvoja vrtičkarstva: malo dognojevanja, dodajanja boljše zemlje, komposta, alg, pripravkov iz kalija in kalcija itd. Nisem si še utegnil nabaviti lakmusovega papirja, s katerim si lahko vsak vrtičkar za silo izmeri, ali je njegova zemlja kisla ali alkalna. Kot bi se bal ugrizniti v kislo jabolko ... A iz izkušenj vem, da na našem vrtu zelo dobro rastejo zelišča, črna redkev, zelje, brstični ohrovt, rdeča pesa in koleraba, paprike, feferoni in čiliji, bučke, tako-tako mi uspevajo grah, fižol, kumare, medtem ko je paradižnik vsako leto bolj žalostnega videza, podobno je z revnim česnom in čebulo. Paradižnik bi prvi sosedi verjetno zrasel še iz betona, se mi zdi, meni pač ni usojena samooskrba s tem rdečim povzpetnežem. Vsekakor mi je zraven "lušta" v trgovini lažje preboleti nevzdržno pomanjkanje osnovnega vrtičkarskega znanja.
Testni gredi, dve rački in polži
Da bi si olajšal delo in prekril neznanje, sem si pred petimi leti - po nasvetu prijateljice Maje - nabavil dve manjši, zame testni mali visoki gredi (90 x 50 cm obdelovalne površine), ki sta se izkazali za zadetek v polno. Na njih zelo dobro obrodi praktično vse, kar vtakneš noter, neprimerno bolje in z manj truda kot na vrtu: dva jajčevca, denimo, beli in rdeči, sta nam minulo sezono hvaležno služila vse od julija do poznega oktobra, pa smo jih trgali praktično nonstop. Pa portugalski lazarji imajo prek visokih gred daljšo pot do cilja (svežega zelenja), tudi lažje jih je zaznati, odstraniti oziroma pokončati - pri tem neljubem opravilu sta mi sicer v veliko pomoč indijski tekačici, ki počistita mrčes, žuželke in polže boljše od robotskega sesalnika, naše zeleno veselje pa pustita pri miru.
Že po prvi uspešni sezoni z malima visokima gredama sem kanil nabaviti eno večjo, ampak ker vsak izgovor pride prav, mi je vedno zmanjkalo časa - no, nama obema z ženo ga zmanjkuje, jaz novinar, ona medicinska sestra ... Tako dolgo sem mencal, da me je moral ozavestiti koronavirus. Ko je bila začetna panika mimo in sem dojel, da sonce še vedno vsako jutro vzhaja, sem moral najti nekaj, s čimer si bom v prostem času (po delu od doma) popolnoma okupiral misli. Verjetno ste že uganili, visoka greda je bila ta, ki me je rešila, da se nisem dokončno pogreznil v apatijo, po možnosti ob vseh teh - večinoma nesmiselnih - ukrepih zblaznel in odšel direktno na ženino psihiatrijo.
Živel 1. maj!
Dvomesečni projekt je bil - zdaj sem pa res prav ponosen, ko to pišem - na predvečer 1. maja dokončan. V družinskem krogu tako nismo nazdravljali ob kresu, temveč ob dveh novih visokih gredah. V slogu "ena ni nobena" smo si v času novega koronavirusa omislili dve novi visoki gredi. Lepi, leseni, kompaktni, veliki (3 x 1 x 0,8 m). Pohorski mojster ju je imel hitro "vkup", le nekaj tednov sta se po sili razmer morali gredi uležati v njegovi lopi, ker ju zaradi omejitev ni smel pripeljati na varno, k meni torej, ki sem najmanj tri občine stran. Mojster Pavel se je potrudil, ni kaj, vse je izdelal po PS-ju (po pravilih službe). Očitno je preučil zadnja znanstvena dognanja v izdelavi visokih gred: notranja obloga, spodaj mreža zoper nepovabljene krte in voluharje, kakovostni les s premazom itd. Samo še zemlja je manjkala in ta mali "samo" je postal en velik "ohoho". K sreči ob vseh telekomunikacijah obstaja še "bolha", s kmetom sva se zmenila v pol minute, za tip zemlje (nešpricana) in količino ter za najbolj ugoden prevoz njegovega znanca s traktorjem. Naslednji dan je bila zemlja s Ptujskega polja že na Dravskem polju oziroma na našem dvorišču (nisem mogel verjeti, da je takšna hitrost sploh možna!), samo prenesti jo je bilo še treba v visoki gredi. Manjši problem je bil ta, da je bil cilj oddaljen 20, 30 metrov, skipane zemlje pa štiri kubike. Ampak saj smo gor rasli v socializmu! Kaj je en dan delovne akcije (opravila sva jo s sinom) za deset let vrtičkarske sreče? Nič proti večnosti!
Zemlja ni ena, zemlje je pet ton
Ni odmora, dokler traja obnova, sem do cilja priganjal sina, še bolj sebe. Iz radovednosti sem se po triumfalnem zaključku akcije pozanimal, koliko je tehtala vsebina veder, ki sva jih prepeljala s samokolnico in vsipala v leseni škatli. Iz šole vem, da en kubik zemlje tehta približno eno tono, hrbet mi je govoril, da je teh kilogramov še nekaj več, strokovni članek pa me je razsvetlil takole: "Zemlja, čeprav je ena, je zelo drugačna. V osnovi je gostota zemlje odvisna od vsebnosti organske snovi in gline v njej. Bolj organska je snov v tleh, bolj je ohlapna in manj gosta, torej lažja. Več peska ali gline je tleh, večja je gostota zemlje in zato je kubični meter težji. Če gre za zelo lahka tla, lahko kubični meter zemlje tehta samo 400 kilogramov. Za kmetijska zemljišča in polja je ta številka 1,1-1,4 tone na kubični meter. Približno toliko tehta kocka na vrtu." Torej sva zmagala s petimi tonami zemlje.
Pa zemlje še ni bilo dovolj, ne glede na to, da smo na dno visoke grede podložili dračje in razsekana veje (od domače smreke in slive), vmes pa dali še eno plast kartona (hrana za deževnike) in sena (da bodo deževniki in mikroorganizmi lažje zadihali). Na koncu pride tisto najboljše, torej črna, humusna zemlja, v kateri bodo korenine podivjale od užitka. Naročil sem jo pri našem trgovcu, 30 vreč so mi je pripeljali, za zadnjih 20 centimetrov višine za šest kvadratnih metrov površine (skupaj prek tone substrata za obe gredi).
Črne nikdar ni dovolj
Ko mi je dragocena avstrijska črna prst polzela med prsti, sem se spomnil na Magno, ker mi je tako blizu, da bi jo lahko s pogledom zagrabil z našega mlaja, ki ga letos žal niso postavili. Sto hektarjev najboljše, črne zemlje na vodovarstvenem območju je šlo za tovarno za 200 delavcev. Lastnikom zemljišč so dali miloščino, deset evrov za kvadratni meter obdelovalne zemlje, ki je globoka približno štiri metre. Vrtičkarji za eno vrečo (40 litrov) te "iste" zemlje plačamo osem evrov (kubik zemlje, 1000 litrov, nas torej stane 200 evrov). Kmet iz Magnine zgodbe pa je za potencialne štiri kubike zemlje dobil 10 evrov!
Zemlja je vredna več, kot so pripravljeni priznati (in zanjo odšteti) industrijski giganti. V vsaki taki zgodbi bi se morali že na začetku vprašati, od česa bo človeštvo preživelo, če sploh bo - po mojem ne od lakiranja nohtov in avtomobilov, ampak od rodovitne zemlje. Zato je vsakega metra škoda. In zato sem toliko bolj ponosen na svoji novi visoki gredi. Saj to je kapljica v morje industrijsko pridelane hrane, ampak sleherni ocean je sestavljen iz drobnih kapljic.
Naj bo dobra letina, moji dragi vrtičkarji. Če ne drugega, se imamo na vrtu lahko tudi sami s sabo fajn, samooskrba in koronavirus dol ali gor.
Zvončnice: Lepe na vrtu in privlačne v jedeh
Če kaj, potem skoraj zagotovo zvončnic ne gojite za hrano. Če pa jih, ste med zelo redkimi, ki vedo, da je ta rod ne le v okras, ampak tudi za izbran kulinarični užitek. S temi rastlinami lahko hkrati lepšamo vrt in dopolnimo nekatere jedi, kaj več bi si še lahko zaželeli od sicer klasične okrasne rastline?
Po vrtovih najpogosteje opažamo le nekaj vrst zvončnic. Take so na primer Portenschlagova, Campanula portenschlagiana, breskovolistna, C. persicifolia, Poscharskyjeva, C. poscharskyana, trebušasta, C. cochleariifolia, klobčasta, C. glomerata … Nekaj vrst je zimzelenih ali delno zimzelenih, spet drugim jeseni nadzemni del odmre. Za večino so značilni bolj ali manj zvončasto oblikovani cvetovi, najpogostejša barva cvetov pa je vijolična. Pri skoraj vsaki vrsti poznamo tudi številne sorte v beli, rožnati, temno vijolični, tu pa tam celo kremno rumeni barvi. Poznamo tudi enoletne in dvoletne vrste, pri nas pa gojimo največ vrst, ki jih prištevamo med zelnate trajnice.
Lahke za gojenje
Predvsem alpske vrste potrebujejo zelo odcedna tla, saj so občutljive za mokroto okoli koreninskega sistema, predvsem koreninskega vratu. So pa odporne proti pomanjkanju hranil in tako lahko uspevajo tudi na bolj revnih, včasih precej kamnitih rastiščih.
Druge vrste, ki so navadno tudi višje rasti, sadimo v dobra vrtna tla, kjer nikoli ne zastaja voda. Zadovoljne so s povprečno prisotnostjo hranil v tleh. Tako za vrste iz gora kot za preostale pa velja, da imajo rade sonce. Kljub temu mnoge dobro prenašajo zasenčenost del dneva, breskovolistna zvončnica, denimo, v naravi raste tudi v svetli senci na kakšnem gozdnem obronku.
Bolezni in škodljivci so redki, zato večjih težav pri gojenju ni pričakovati. Verjetno še največ škode lahko povzročijo polži v začetni fazi rasti spomladi.
Kam na krožnik
Pri prav vseh zvončnicah (pri tem mislim le na prave zvončnice, torej tiste z znanstvenim imenom Campanula) so užitni listi, korenine in cvetovi, ki jih lahko uporabljamo sveže v solatah ali kuhane.
Cvetovi so lepa popestritev oziroma okras v solatah, imajo pa sladkast okus. Listi niso tako nežni kot cvetovi, pogosto tudi precej poraščeni z dlačicami, zato sveže v solatah dodatno zabelimo z oljem oziroma kakšnim od gostih solatnih prelivov.
Za kuhanje uporabljamo predvsem liste in stebla. Pokuhamo jih le na hitro in uporabimo kot prilogo k drugim jedem. Lahko predstavljajo tudi sestavino juh in enolončnic.
Korenine so uporabne predvsem pri višjih vrstah, saj imajo nižje vrste ne le zelo tanke korenine, ampak te tudi pogosto tičijo v špranjah zidov in med kamenjem, torej se do njih težje dokopljemo. Uporabimo torej večje, malce zadebeljene korenine. Te so blagega sladkega okusa s posebno zemeljsko noto. Najpogosteje jih zaužijemo kuhane v juhah; surove, zelo na tanko narezane korenine uporabimo v solatah.
Maja je primeren čas za to, da izberete cvetno okrasje za svoj dom
Pogled na urejeno okolico in skladno zasnovan vrt zvišuje kakovost življenja in vrednost zemljišča. Le pomislite, ali bi prej kupili hišo s povprečnim ali slabo vzdrževanim vrtom ali takšno, ob kateri vaše čute nagovori skladna rastlinska združba? Kaj pa zelenjava? Vrtnine, ki jih pridelamo na domačem vrtu, nam dajejo občutek gotovosti, da vemo, kaj jemo. Poleg tega se z obdelovanjem vrta povežemo z naravo. Pri tem vse bolj spoznavamo, da rastline in vrtnarjenje učinkovito zmanjšajo stres. Sue Stuart-Smith, psihiatrinja iz Hertfordshira v Angliji, je preučila precej znanstvene literature o tem in napisala knjigo z naslovom The Well Gardened Mind (Dobro zasejan um). "Kaže, da so ljudje, ki imajo vrt in ga obdelujejo, bolj zdravi, da hitreje okrevajo po boleznih, imajo manj težav zaradi stresa in so na splošno srečnejši. Med vrtnarjenjem človek namreč ne koplje le po gredicah, ampak tudi po svojem umu," pravi avtorica. Med kopanjem, sajenjem, pletjem in drugimi vrtnarskimi aktivnostmi lažje odmislimo skrbi in v glavi prej zavlada mir.
Po starem izročilu je najprimernejši čas za presajanje sadik občutljivih zelenjadnic, torej razhudnikov (paradižnik, paprika, feferon, jajčevec) in bučnic (kumare, bučke, melone), po 15. maju, za vse vrste sadik pa velja, da jih je najprimerneje presajati v oblačnem vremenu brez vetra, da rastlin ne bi ožgalo sonce in jih ne bi izsušil veter. Pri razhudnikih poskrbite, da bo med sadikami paradižnika razdalja med vrstami in sadikami po 70 centimetrov, pri jajčevcih 60, pri papriki 50. Tako boste zmanjšali verjetnost pojava plesni pri odraslih rastlinah (to zlasti velja za paradižnik). V vmesni prostor lahko posadite baziliko, žametnico ali meto. Razhudnike zalivajte po zemlji in ne po listih, za krepitev rastlin jih škropite s pripravki iz preslice. Paradižnikom pripravite oporo za rast: količek postavite na severno stran, saj bo tako rastlina nemoteno vsrkavala sončne žarke. Bučnicam zagotovite oporo na južnem delu vrta. Bučnice potrebujejo redno in izdatno globoko zalivanje, če so izpostavljene suši, lahko postanejo plodovi grenki.
Sajenje in setev vseh vrtnin
Pogledujete na vrt z vprašanjem, kaj vse še lahko postorite na njem? V začetku meseca lahko na grede sejete zelje, cvetačo, grah, brokoli, radič, korenček, rdečo peso, grede zapolnite še z redkvico in špinačo. Sejte fižol in lečo, sredi meseca tudi čičeriko. Solato iz sadik sadite v rednih tedenskih presledkih, in to toliko, kot je boste pojedli v enem mesecu. Boste sadili sladko koruzo? Namenite ji prostor ob rastlinah, občutljivih za veter, denimo ob melonah in kumarah, prav tako jo lahko sadite kot oporo visokemu fižolu. Če imate na vrtu rabarbaro, boste lahko razveselili domače z okusnim zavitkom ali kompotom iz njenih stebel, saj se je do zdaj že lepo razrasla. Tudi kumare in bučke lahko že sejete neposredno na grede, če pa ste sadike kupili ali jih vzgojili na okenskih policah, s presajanjem počakajte do sredine meseca, da se poslovijo ledeni svetniki in Zofija. Primerna temperatura prsti za presajanje kumaric na grede je 15 °C. Za lažjo orientacijo: temperatura tal v Mariboru je bila minuli teden po podatkih spletne strani Agencije Republike Slovenije za okolje na globini pet centimetrov že 12,5 °C. Seveda pa lahko občutljivejše sadike posadite na vrt tudi prej, če jih boste ob morebitnih hladnih nočeh zaščitili z vrtno kopreno. V teh dneh se lotite redčenja gosto zasejanega korenčka. Ko je ta velik približno osem centimetrov, ga populite tako, da med posameznimi rastlinicami ostane tri- do petcentimetrski razmik. Če tega ne naredite, bodo rastline imele premalo prostora za rast ter bodo tanke in izdolžene.
Sadno drevje
V velikih sadovnjakih sadjarji, ko začno pečkarji cveteti, redčijo plodiče, da preprečijo preobilno rodnost. Kaj pa na majhnem vrtu? Če sadna drevesa preveč cvetijo, jih to izčrpa. V semenskih zasnovah se začnejo tvoriti hormoni, ki preprečujejo razvoj cvetnih brstov za naslednje leto. Če letos drevo preveč cveti zaradi preobilice hormonov, ki jih sproščajo semenske zasnove, prihodnje leto ne bo razvilo toliko cvetov in plodov. Na majhnih vrtovih običajno ročno redčimo šele, ko so plodiči na sadnem drevju veliki okrog 20 milimetrov, vendar bi bilo s stališča tvorbe hormonov za redčenje bolje poskrbeti med cvetenjem in takrat s škarjicami izrezati 30 odstotkov cvetov.
Uši so redne spremljevalke rastlin v rastnem obdobju. Za zatiranje uši na vrtninah ter okrasnih rastlinah in sadnem drevju je učinkovit koprivni pripravek, ki ga naredite tako, da v deset litrov vode - to nalijete v plastično ali leseno posodo, nikakor ne v kovinsko - primešate kilogram svežih kopriv. Zmes pustite stati 24 ur. Z odcejenim pripravkom poškropite napadene rastline. Če je uši na rastlinah veliko, postopek čez nekaj dni ponovite.
Češnje in rumene plošče
Češnje z aktivno rastjo rada napade črna češnjeva uš. Rastlino je priporočljivo škropiti še pred pojavom uši. Pri zgodnjih češnjah ni težav s črvivostjo, saj se češnjeva muha pojavi šele proti koncu maja in v juniju in napada srednje pozne, zlasti pozne sorte češenj. Ko se začno plodovi barvati rumeno (prav rumena barva privabi češnjevo muho), razobesite na obod krošnje rumene lepljive plošče. Obstaja tudi naravni pripravek na osnovi entomopatogenih gliv. Pripravek se razredči v vodi in poškropi po drevesih, ko začnejo pozne sorte zoreti.
Zasajanje sadnega drevja iz vsebnikov
Resda je najprimernejše obdobje za zasajanje sadnega drevja v fazi mirovanja, bodisi ko drevje odvrže liste ali preden požene spomladanske lističe. Kljub vsemu pa lahko tudi v toplejših dneh na vrtove posadite sadna drevesa, če jih kupite v vsebnikih. Izkopano sadilno jamo malo pognojite s kompostom ali mineralnim gnojilom, ki vsebuje večji delež fosforja, saj ta spodbuja razrast korenin. Pri tem pazite, da gnojilo ne bo neposredno v stiku s koreninami. Sadilno jamo temeljito zalijte, vanjo položite koreninsko grudo izlončene rastline, zasujte z zemljo in prst potlačite z nogami. Po presaditvi je koristno zastiranje tal pod drevesi, saj zastirka ohranja vlago in izboljša mikrobiološko aktivnost v tleh, njena pomanjkljivost pa je, da privablja voluharje, zato je koristno, da pri zasajanju drevesa korenine zaščitimo z mrežo proti voluharjem.
Okrasne rastline
Balkonske rastline že lahko postavite na balkone in okenske police. Ker so prve tedne po presajanju korenine premajhne, da bi lahko srkale vodo iz zalogovnika ali podstavka, je treba na začetku zalivati zemljo po vrhu. Šele ko se korenine razrastejo, bodo lahko črpale vodo tudi iz podstavka. Prvo gnojenje balkonskih rastlin začnite izvajati šele kakšen mesec po presajanju, da se ne bi poškodovale občutljive koreninice. Ta mesec je najprimernejši za zasajanje poletnih cvetlic in trajnic na grede in grobove. Prav tako lahko sadite zimzelene iglavce. Cvetoče grmovnice, ki so cvetele zgodaj spomladi, se obrezujejo po cvetenju. Spireje, denimo, se režejo po odcvetu v drugi polovici maja. Tudi magnolije, ki so odcvetele, lahko že obrežete. Maja se začne prvo škropljenje proti škodljivcem. Poleg uši v okrasnem vrtu lahko veliko težav povzroči trsni rilčkar, ki se pojavlja na mesnatih listnatih zimzelenih rastlinah, kot so lovorikovec, rododendron, azaleja, pojavljajo se tudi na borovnicah. Rilčkar je zelo trdovraten, treba ga je zatreti v vseh fazah: ličinke v zemlji, hroščka, ki zdaj prihaja iz zemlje in grize liste. Nekateri prisegajo na zatiranje z nematodami. Kadar je okužba zelo močna, pa niti te ne delujejo. Takrat je najbolje uporabiti sistemični insekticid, s katerim rastlino zalijete in poškropite spomladi in ponovno jeseni.
Sijoča zelenica
Trata bi morala doslej biti pokošena že vsaj trikrat, poskrbeti je bilo treba za spomladansko dognojevanje z višjo vsebnostjo dušika. Zaradi daljšega sušnega obdobja v aprilu se je prezračevanje trate prestavilo na konec aprila in začetek maja. Če so tla še suha, poskrbite za intenzivno zalivanje trave in vsega drugega rastlinja na vrtu.
Jagode lahko sadimo na balkone, vendar izključno tam, kjer je lega sončna in zračna. Pri gojenju jagod na balkonih je pridelek običajno manjši, saj je manj tudi čebel, ki cvetove oprašijo, manj je prostora za optimalno rast, v poletnem času je prevelika vročina, ki za določen čas v koritih ustavi cvetenje. V koritih je treba jagode redno zalivati in dognojevati s tekočimi gnojili. Za balkon so zanimive zlasti viseče in vzpenjave jagode. Viseče rodijo na daljših viticah in so primerne za viseče košare. Vzpenjave pa sadimo v večje lonce. Ker tvorijo dolge in močne vitice, ki se same ne oprimejo opore, jih pripenjamo nanjo.
