Prešernov nagrajenec: Stojan Kerbler, spoštljiv pričevalec minljivosti

Melita Forstnerič Hajnšek, 18.1.2020
Andrej Petelinšek

Stojan Kerbler, fotograf, Prešernov nagrajenec, ki navdušuje s talentom, zmernostjo, discipliniranostjo in odgovornostjo za dokumentiranje umetniških sopotnikov, pa tudi prednikov.

Fotografa doslej še ni bilo med velikimi Prešernovimi nagrajenci, tudi med dobitniki nagrad Prešernovega sklada jih je le peščica. Odločilna za vseslovenski prodor mojstra Stojana Kerblerja v zadnjih letih je bila retrospektiva njegovega 60-letnega opusa v Moderni galeriji v Ljubljani pred dvema letoma. Boter razstave je irwinovec Roman Uranjek. "Brez njega je najbrž ne bi bilo. Pred desetimi leti je že iskal stik z mano preko moje fabrike v Kidričevem," je povedal mojster, ki je bil večkrat razstavljavec leta, še v nekdanji Jugoslaviji. Skoraj 1500 skupinskih žiriranih razstav je za njim. 180 samostojnih razstav je imel v trinajstih državah. Njegov opus sodi v vse galerije tega sveta, pravi Kerblerjev rojak, pesnik Aleš Šteger. Skupaj sta zasnovala knjigo Kar sem videl na Ptuju in drugod, izdala jo je mariborska Založba Pivec.

Vedno znova navduši s talentom, stvarnim odnosom do sebe in sveta, z zmernostjo, discipliniranostjo in odgovornostjo za dokumentiranje umetniških sopotnikov, pa tudi prednikov. Je glasnik etično moralnega principa v umetnosti, kar je v vizualnem svetu, ki nas obkroža, pogosto kršeno.

Rodil se je pred 82 leti na Ptujski Gori oziroma uradno v Mariboru. S fotografijo se je začelo tako, da je s svoje Gore smučal, bilo je premalo snega, zaletel se je v telegrafnico in si zlomil nogo. Da se ne bi preveč dolgočasil, mu je mama podarila prvi fotoaparat - mehovko. Ko je odšel na študij elektrotehnike v Ljubljano, je 1963. z Jocem Žnidaršičem, Mirom Hojnikom in Oskarjem Dolencem ustanovili fotogrupo ŠOLT. Študijska leta v Ljubljani so bila za formacijo umetnika in inženirja nujna.

Tudi z Mariborom je mojster povezan. Bil je član fotokluba, ki je bil eden najbolj prodornih v tedanji Jugoslaviji in je oral ledino v modernistični fotografiji. Pridružil se mu je pred dobrega pol stoletja. Za Kerblerja je bil pomembna šola, prvo temnico je imel tukaj. Fotografije so nekomercialno pošiljali preko carinske pošte po vsem svetu. Letno na 120 razstav, hkrati pa vse, kar so posneli, ocenili med sabo. Duhovni oče Mariborskega kroga je bil nedvomno Zmago Jeraj, tudi Prešernov nagrajenec.

"V bistvu sem fotograf domačega dvorišča," pravi Kerbler, ki mu kritika od začetka ni bila naklonjena, ker so bile njegove slike tako drugačne. Jedro mojstrovega opusa so Portreti s ptujskih ulic, Haložani in Koline. Haložane je dojemal kot nosilce žive dediščine svojega okolja. V njih je videl varuhe bogatega izročila svojega prostora. "Haložani so se z mano družili, se pogovarjali. Tudi način dela pri širokem kotu je tak, da pristopiš k človeku in se z njim lahko pogovarjaš. Mnogi so me poznali tudi preko mojih staršev učiteljev, ki so Haložane učili na Ptujski Gori. Nikoli si nobena od Haložank ni popravila frizure ali menjala delovnega predpasnika za čistega, takmašnega, ko sem jo slikal. Na kraju samem so vsi nastali, taki, kot so." Pri Kerblerju okolje soopredeljuje upodobljenca. Ni a priori lepih ali grdih reči, gre le za to, kako stvar gledamo. V portretu je radikalni fotografski estet, ki se ne spreneveda, da naj bo fotografija nekakšno skrito opazovanje. Nasprotno, Kerbler jemlje portret dobesedno, pusti, da mu upodobljenec statično pozira.

Umetnostna zgodovinarka Marjeta Ciglenečki, pretanjena poznavalka mojstrovega opusa, je o ciklu Haložani zapisala: "Kerbler je dokumentarno izčrpno in človeško toplo predstavil košček skorajda pozabljenega sveta na vzhodu Slovenije. Nobena druga pokrajina ni tako v popolnosti fotografsko predstavljena kot prav Haloze. Kerblerjev namen je bil fotografirati Haložane takšne, kot so v resnici. Spoznal jih je za srečne, čeprav vsaka od upodobitev pripoveduje tudi o njihovih stiskah, negotovi usodi in trpki otožnosti."

Cikel Tovarniška fotografija je nastal v njegovi fabriki Tovarni glinice in aluminija, kjer je bil zaposlen od leta 1965 do leta 2000. V jeseni svojega življenja pa se je mojster odvrnil od človeka in javnost presenetil s fotografijami brez ljudi. Cikel Dvorišča je nekonvencionalna zbirka portretov, tokrat ne Haložanov, ampak urbanih enot ptujskega mesta. S fotoaparatom Hasselblad jih je slikal v poznem jesenskem in zimskem času. Fotografije je naslovil z imeni ulic in so svojevrsten vodnik po Ptuju. Mojster je tudi pričevalec minljivosti. Stanka Gačnik, ptujska kustosinja, je o rojaku zapisala: "Kerbler ima prav poseben in samosvoj občutek za ljudi. Približa se jim spoštljivo, nemoteče, zaupljivo in ljudje ga sprejmejo in se mu predajo."

Njegovo poznavanje slovenske fotografske zgodovine je unikatno. Kaj in koga vse je odkril v slovenskem prostoru - Franca Kraševca, z Božidarjem Jakcem se je ukvarjal. Delal je prve pregledne razstave slovenske zgodovinske fotografije. "Umetnostni zgodovinarji so me pogosto napadali, ker sem jim hodil v zelje. A druge možnosti pač ni bilo. Na začetku sem zbiral dokumentacijo, ker sem se tako učil. Potem pa sem imel toliko gradiva, da sem leta 1994 to predal Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Bilo je skoraj dve toni in pol gradiva. Ni umetnika v Sloveniji, ki bi imel tako dokumentacijo, kot jo imam jaz. Sistematičnost in občutek za dokumentacijo sta pri meni resnično močna," pravi mojster, ki spodkopava stereotip o bohemskih umetnikih.

Anketa

Koliko ur dnevno posvetite gibanju?

Sudoku