Premaknemo se šele, ko je bolečina večja od strahu pred neznanim

Urška Kereži, 27.3.2019
Robert Balen

Za večino je Saša Einsiedler še vedno "tisti vedno nasmejani obraz s televizije". Kljub uspešni televizijski in radijski karieri pa je večere pogosto preživela v solzah, osamljena in z občutkom nevrednosti. Dokler se ni odločila, da zagrize v življenje, znova najde svoje sanje in - nasmeh.

Prvič se ji je sesul svet, ko je ugotovila, da njen zakon ne bo trajal večno. In drugič, ko se je sesula še druga zakonska zveza. Ko je bila prepričana, da se je ves svet zarotil proti njej, pa je zagrizla v življenje in v upanje, kot pravi, ter se odločila, da stopi na pot sreče. S pogumno odločitvijo in vztrajnim posvečanjem sebi je premagala strahove, si izboljšala samopodobo in se začela imeti rada. Po uspešni radijski in televizijski karieri je danes komunikacijska trenerka in svetovalka, mediatorka, ima licenco za trenerko DreamBuilder in certifikat za trenerko Jack Canfield Success Principles.

Da je to, kar se nam dogaja, odsev tega, kar nosimo v sebi, slišimo tako pogosto, da se zdi kar kliše. Sporočila pa zares ne vzamemo. Zakaj?

Morda zato, ker je način delovanja, ki smo ga navajeni, tako močan, da nam novo zlepa ne pride pod kožo. Ampak roko na srce - v trenutku, ko se ustavimo in zamislimo, med dogodki lahko najdemo vzporednico. Znanost tudi potrjuje, da imamo tako močne filtre zaznavanja okolice, da vidimo samo tisto, kar se z njimi ujema. Ali povedano drugače - ko se zgodi dogodek, ga trije vidijo in doživijo čisto drugače. Vsak pripoveduje prijateljem svojo zgodbo in verjame vanjo. Še ena zelo pomembna stvar pa je, da z notranjo naravnanostjo naravnost kličemo po ljudeh in situacijah na podobnih frekvencah. Nekdo, ki misli, da je svet krut, da je življenje borba in ni vreden ljubezni, bo doživljal kopico potrditev tega prepričanja. Srečeval bo prevarantske ljudi, ves čas bo brez denarja in zapustila ga bo ljubezen njegovega življenja. Ampak da to opazimo, moramo malo vdihniti in se ustaviti. Tega pa skoraj ne znamo več.

Res se zdi, da smo si življenje zreducirali predvsem na obveznosti in opravke. Na službo, otroke, ocene, hrano, skrb za urejen, popoln dom. Zakaj?

Nekdo nas je prepričal, da to tako mora biti, in temu verjamemo. Tudi sama se počasi kopljem iz teh prepričanj, da mora biti vse, kot naj bi bilo. Ampak kdo nam postavlja pravila in zakaj jih slepo ubogamo? Kje piše, da ne smem biti srečna, tudi če imam vrt poln plevela? Da nisem dovolj dobra, če imam kup nezlikanega perila? Zakaj bi ga sploh morala likati? Največ stvari v bistvu sploh ne počnemo zaradi sebe, ampak zaradi drugih. Da bomo "ustrezni".

In zakaj pogled usmerjamo predvsem v tisto, česar nimamo, kar ni dovolj dobro, ter z lahkoto prezremo obilje, v katerem v resnici živimo? Tako v svetu lagodja živi več nesrečnih ljudi kot kadar koli prej v zgodovini.

Kako dobra vprašanja! Mislim, da je dalajlama rekel, da je to naravnost samouničevalna lastnost sodobnega človeka. Namesto da bi pogled usmerjali v to, kar je, kar imamo in kar je lepega, raje iščemo napake. Ampak glavni krivec je spet vzgoja. Trening, ki smo ga deležni od majhnega. Tako je svet osredotočen na napake in televizije denimo, ki so predvajale samo pozitivne zgodbe ter novice, so propadle. Težava pa je, da se zaradi gledanja teh "nepopolnosti" slabo počutimo in si ves čas določamo temu primerno slabo razpoloženje.

image
Metka Komatar

Zadnjo knjigo Moja samopodoba je moja odločitev ste posvetili ženskam, izboljšanju njihove samopodobe. Katere težave najpogosteje popačijo naš odsev v ogledalu?

Hodimo v službo in želimo biti nezmotljive, skrbimo za otroke ter smo doma največkrat same za vse. Tudi zato, ker mislimo, da partner ničesar ne naredi dovolj dobro, in potem seveda obupa ter se ne trudi več. Ob vsem želimo biti še lepe, vitke, uspešne na vseh mogočih področjih, ko pa opazimo, da je težko biti tako popoln, smo nejevoljne in nezadovoljne s seboj, svetom, partnerjem. Začarani krog. Ker namreč tistega, kar nam je samoumevno, nikoli ne cenimo in zato ne spoštujemo svojih dobrih lastnosti, svojega dela.

Smo potem tako prezrte in zapostavljene, kot rade mislimo?

Se mi zdi, da me, ki smo stare malo nad dvajset - haha -, šele zdaj ugotavljamo stvari, ki bi nam tedaj koristile. Recimo, da smo vredne do milimetra enako kot moški. Nič boljše in nič slabše. Ko bi to vedele že prej, bi morda lahko vzpostavile neko ravnovesje, ki ga žal res še vedno ni. Mlajše punce, vsaj nekatere, pa gredo zdaj v drugo skrajnost. Zaznavam, da ne spoštujejo moških, da se jim zdijo slabiči in manj sposobni, kot so same. Kot bi se hotele maščevati za leta zatiranja in omalovaževanja žensk. Ampak tudi to ni prava pot. Potrebno je ravnovesje in popolno zavedanje tega, da smo enakovredni. Ker moškemu kolegu predavatelju kdaj za enako delo še zmeraj plačajo več kot meni, čeprav vem, da sem bila celo boljša, da dam več. Ampak za te spremembe je potreben čas.

Niso tudi moški ujetniki svojih stereotipnih kalupov? Smo si res tako različni?

Če pogledamo širše, kdo je res kriv? Nihče. Težava je, da v tem času nekateri še vedno želijo živeti po vzorih, prepričanjih, ki že davno ne delujejo več. In takšnih je še kar nekaj, ki te vzorce prenašajo na otroke, zato je proces sprememb tako počasen. Sicer verjamem, da smo si moški in ženske mnogo bolj podobni, kot mislimo. Vsi imamo duše, ki kličejo po sprejetosti, ljubezni, izražanju potencialov. Smo pa hkrati tudi različni, ampak še sreča, da smo! Ko damo skupaj dva različna, imata namreč naenkrat oba več možnosti. Eden pokrije levo, drugi desno, skupaj pa celoto.

Mislite, da njih "pravila" dušijo kaj manj?

Večina moških je vendarle vzgojena bolj svobodno v smislu pričakovanj, ki jih gojijo do sebe in drugih. In ne več kot včasih, ko so jih vzgajali bolj v duhu "pripada ti, vzemi si", medtem ko smo se morale me vedno potruditi in nikoli kar vzeti. Ampak spet - mlajši moški so danes na slabšem, zagotovo, ker se okosteneli vzgojni kalupi rušijo in naenkrat nastaja zmeda. Pojma nimajo, kaj ženske hočejo od njih. Veliko jih denimo pravi: "Vse sem poskusil, doma imava delo razdeljeno na pol, žena hodi naokoli s prijateljicami in na delavnice, sam skrbim za finance, nikdar ji ne očitam, ker je bolj svobodnega duha, poslušam jo, ko je žalostna ... Ne vem več, kaj naj." Se pravi, da bo za ravnovesje potreben čas, čeprav gre zgolj za spoštovanje drugega, sprejemanje takšnega, kot je, in slovo od pričakovanj, da me bo nekdo drug osrečil ali rešil.

Kako naj potem izstopimo? Statistike namreč kažejo, da se po dveh ali treh tednih že skoraj 60 odstotkov ljudi neha držati še tako nujnih zaobljub o spremembah.

Da pot obstaja, je dobra novica, ni pa rešitev takojšnja. Ker če smo določen vzorec utrjevali štirideset let, ga težko spremenimo čez noč, a je možno tudi to. Sploh, kadar smo čisto stisnjeni v kot in ugotovimo, da ni druge možnosti. Največkrat so to ločitev, smrt, bolezen, izguba službe - takrat se dogajajo veliki premiki. Tako se mi je neverjetno težko zdelo denimo odvaditi kaditi, dokler nisem pri dvajsetih in nekaj začela razmišljati o otroku ter naenkrat imela interes, motiv, močnejšega od sile, ki me je vlekla v staro delovanje. Zato, kadar sklenemo, da bomo na primer telovadili, edini motiv pa je vitka soseda, to največkrat ni dovolj. Sploh zato, ker prihaja od zunaj. Ko v sebi začutimo potrebo, da bi naredili nekaj zase, pa je že lažje. Na srečo obstajajo tudi metode, s katerimi si pomagamo pri menjavanju prepričanj, od energijskih načinov, afirmacij do gama metode in še kaj.

Katere pa so te ovire znotraj nas, da znova podležemo stari liniji najmanjšega odpora?

To je cona udobja, nekaj, kar poznamo in nam je domače. Kjer je varno in vemo, kje smo in kaj dobimo. Vsaka sprememba pa prinaša novo, neznano, in tega nas je strah kot hudiča. Zato največkrat velike odločitve, ki niso dovolj podprte z notranjo motivacijo, tako hitro propadejo - ker um noče velikih sprememb. Če nimamo pomoči mentorjev, je zato najbolje, da delamo čisto majčkene korake. Takšne, ki ne pomenijo velikega tveganja, a bo rezultat že viden. Coachinge tako velikokrat začnem z navodilom, naj si ženske in moški - ja, tudi moški hodijo na izobraževanja za osebno rast! - začnejo dnevno zapisovati dobre lastnosti, se trikrat na dan pohvalijo ter vodijo dnevnik hvaležnosti. Majhne stvari torej, ampak rezultat je po enem tednu ogromen!

image
Robert Balen
Večer v živo
Saša Einsiedler bo z Alešem Liscem gostja Večera v živo 18. aprila v Mariboru.
Predavala bo o zlatih pravilih komunikacije. Vstopnice vas čakajo v prizidku Večera in na prodajnih mestih Eventima. Vabljeni.

Potem verjamete, da se lahko spremeni vsakdo? Oziroma kaj je tisto, kar naredi na koncu razliko med zmagovalcem in poražencem?

Tisti, ki hoče, si želi, se dovolj zaveda vrednosti življenja, se bo spremenil. Preveč pa je takšnih, ki so se vdali in vztrajajo v vlogah žrtev, čeprav to niso. Nekateri ne vedo, da nekje je izhod, drugi mislijo, da je lažje biti žrtev, da imaš v tej vlogi več ugodnosti. Treba pa je vztrajati in tukaj se zalomi največkrat. Sama sem zato imela mentorje, ki so me malo brcnili v ta zadnjo, ko bi skoraj obupala, in pri delu z drugimi ves čas vidim zmagovalno pot – mentorstvo na dolg rok.

Sami ste se morali v življenju kar nekajkrat (pre)rasti in se bolje spoznati skozi veliko faz, tudi bolečih. Katera je bolela najbolj?

Najbolj me je seveda bolela druga ločitev in nezvestoba, to, da sem bila prevarana. Boli kot hudič in svet se ti podre. Ampak potem ugotoviš, da boli vsakič, ko padajo iluzije in ko se podira tvoj namišljeni svet.

Zakaj potem nismo dovolj modri, še preden pridemo do roba?

Pojma nimam. To se tudi sam večkrat vprašam. Verjetno res zaradi strahu, kaj je tam čez. Premaknemo se šele takrat, ko je bolečina, zaradi katere se odločimo za korak naprej, večja od strahu pred neznanim.

Si zaobljube še postavljate?

Zastavljam si cilje, seveda. Vsako leto si napišem vizijo, pogledam nazaj, kaj mi je uspelo uresničiti, potem pa gledam naprej in vsakič ugotovim kaj novega. Če sem si pred leti recimo želela, da bi več delala, si zdaj želim, da bi manj, zaslužila pa več. Dobra želja, ni res?

Kaj je vaše glavno vodilo?

Za letos? Če si izposodim pri Vadimu Zelandu: "Življenje me podpira in me ima rado." Vsakič, ko se mi zgodi kaj neprijetnega, se vprašam, kakšno sporočilo nosi ta dogodek. Nimam občutka, da se mi dogajajo neprijetnosti zato, ker je svet krut, borba ali kaj podobnega. Vedno na nek način pripomorem k temu, kaj se zgodi. Ko to vidiš, ko to začneš živeti, je top. Postaneš odgovoren do sebe in ugotoviš, da si lahko mnogo bolj neodvisen in svoboden. Krasen občutek.

Si premalo želimo in premalo upamo sanjati tudi zato, ker smo tako vzgojeni?

Ja, tudi to je ena od stvari, ki jih pripovedujem na delavnicah in brezplačnih spletnih predavanjih. Sanjajmo! Če imamo v sebi sanje, jih imamo zato, ker čakajo na svojo uresničitev. In če jih imamo, imamo tudi orodja, ki jih potrebujemo, da jih uresničimo. Zato moramo biti bolj pogumni!

Kaj potem kot mama z bogatimi izkušnjami staršem polagate na srce?

Da svojih pričakovanj ne prenašamo na otroke, da imajo oni svoje sanje in niso na svetu zato, da bi živeli naše. In da si vzemimo čas zanje. Objemajmo se z njimi in jim postavljajmo meje.

DOBRODELNA AKCIJA
K sodelovanju vabljeni tako posamezniki kot podjetja
Majhne ali velike pozornosti, ki bodo zagotovo pričarale velike nasmehe, lahko do konca marca podarite tako, da na 1919 pošljete SMS-sporočilo s ključno besedo ZENSKE5 in prispevate pet evrov. Denar lahko nakažete tudi na TRR z naslovom Socialna zbornica Slovenije, Sekcija za varne hiše, materinske domove in sorodne organizacije v Sloveniji, Ukmarjeva ulica 2, 1000 Ljubljana, IBAN SI 56 0201 0001 8187 078, Ljubljanska banka, sklic: SI 00 110. V Mercatorjvih in Sparovih trgovinah po Sloveniji lahko donirate tudi higienske potrebščine, trajna živila, igrače, družabne igre …
Akcijo je podprla Generali zavarovalnica.
Več si lahko preberete na naši spletni strani www.meseczensk.com.
Anketa

Kje se boste hladili in sproščali to poletje?

Sudoku