Preklinjanje je zdravo in koristno, pravijo zdravniki in potrjujejo raziskave

Urška Kereži, 12.7.2019
Profimedia

Vsakič ko se udarimo, zakolnemo. Večja ko je bolečina, glasnejša je kletvica, ki si jo privoščimo. Da ne gre zgolj za neprimeren vzorec in da ima preklinjanje resnično terapevtski učinek, pa je bilo z znanstvenimi razi­skavami do zdaj potrjeno že nekajkrat.

Sočna kletvica, izzvana z močno bolečino, spodbudi namreč veliko količino adrenalina, ohrabrujočega hormona, ki se sprošča v stresnih situacijah in omogoča, da ostanemo prisebni ter se na izziv odzovemo razumneje, kot bi se sicer.

Učinkovite, dokler jih ne zlorabljate

Enega zadnjih preprostih eksperimentov o blagodejnih učinkih preklinjanja so izvedli na britanski univerzi v Keelu. Štiriinšestdeset študentov je moralo čim dlje držati roke v ledeni vodi, dokler so le zmogli. Na začetku so lahko preklinjali, medtem ko so jim pozneje dovolil izgovarjati zgolj eno samo nedolžno besedo. In izkazalo se je, da so bolečine vsekakor lažje prenašali s pomočjo kletvic, in to za kar 40 sekund dlje. Psovke namreč zaradi navala adrenalina in pospešenega bitja srca učinkujejo kot analgetiki, in bolj ko je bila kletvica sočna, večja je bila njena zdravilnost, toda ... Z novim eksperimentom so odkril tudi pomanjkanje pomirjujočega delovanja "težkih" besed pri osebah, ki zakolnejo do 60-krat na dan. Čustveni odziv torej s ponavljajočim se preklinjanjem oziroma zlorabo psovk slabi, zato preden naslednjič zakolnete, poskusite ozavestiti, da vam zaradi tega verjetno ne bo nič lažje, če vam je takšna komunikacija preblizu.

image
Profimedia

Preklinjanje na delovnem mestu

Izkazalo se je še, da s preklinjanjem delavci in njihovi nadrejeni uspešno ventilirajo stres, ki bi sicer resno ogrozil njihovo psihično in sčasoma gotovo tudi fizično zdravje. Med dobrobitmi preklinjanja pa naj bi bili tudi naslednje: prostaški govor ustvarja vzdušje domačnosti v timu, zaposleni lahko sprostijo del svojih nakopičenih frustracij in ustvarja se večja medosebna povezanost, so ugotovili raziskovalci študije, v katero je bilo vključenih okoli sto prostovoljcev iz Velike Britanije in ZDA.

Zanimivo je, da so žrtve možganske kapi, ki so ostale brez daru govora, še vedno sposobne preklinjati. Odgovor na ta fenomen je razkrilo raziskovanje harvardskega profesorja lingvistike Stevena Pinkerja. Zaključil je, da je za kletvice odgovorna prefrontalna skorja možganov oziroma čelni del, ki je povezan s čustvi, v nasprotju s centrom za govor, ki je, laično rečeno, v globljem delu leve polovice možganov.

Profesor Pinker prav tako ugotavlja, da kletvice, na primer jebi ga, v vsakodnevni komunikaciji uporabljamo, kadar želimo pritegniti pozornost poslušalca, saj njihova resonanca prebuja čustvene centre. Toda ponovno s pomembno opombo: kletvice delujejo kot sprožilci pozornosti, dokler so v našem in tujem govoru redkost, in ne, kadar smo z njimi prenasičeni.

Zakaj preklinjamo kot furmani?
Ko je nastal omenjeni rek, so bili konji simbol težkega dela. Zato je že pogled nanje izzval kletvico, kaj šele, če je obtičal v blatu zaradi prenatrpanega voza. Danes je konjeništvo eden najelegantnejših športov in z njim se ukvarja elita, ki ne čuti potrebe po preklinjanju. Po drugi strani pa so raperji novi kočijaži, ki pridigajo o družbeni bedi in krivici. Če ne preklinjajo iskreno, iz nemoči, delajo to za imidž, ker se od njih pričakuje. Kletvice naj bi bile v njihovem poslu zelo pomemben izraz.

Mašilo ali izraz nemoči?

V preteklosti naj bi bil neki gledališki direktor igralce spodbujal, naj na odru, kadar pozabijo tekst, raje preklinjajo, kot da molčijo. Pol stoletja pozneje je strah pred neugodno tišino v naših možganih prisoten tudi, ko v vsakdanji situaciji uporabljamo pogovorni jezik, zato "prazen prostor" v govoru zapolnjujemo s kletvicami. Medtem ko so z ulice prehajale v umetnost in na televizijo, so polagoma tudi izgubljale učinek žalitve. Američani so izračunali, da se je pogostost kletvic na njihovih televizijskih programih v zadnjih petih letih povečala za skoraj 2500 odstotkov. Kletvice so se udomačile tudi kot mašila, ki jih uporabljamo kot premor v pogovoru, dokler se ne spomnimo, kaj smo hoteli povedati. Podobno kot pravi glavni junak v pesmi bosanskega kantavtorja Damirja Avdića: "Kad kažem jebo mater, ja ne psujem, samo tako pričam." (Ko rečem jebo mater, ne kolnem, le tako govorim.)

Večina jezikoslovcev in psihologov vendarle meni, da so kletvice izraz nemoči, medtem ko antropologi in raziskovalci evolucije jezika pri človeku ne dajejo prav jezikovnim puritancem, ki bi iz jezika vse kletvice najraje izgnali. Dejstva pač kažejo, da je preklinjanje človeško univerzalno, saj prav vsak jezik, dialekt ali narečje, ki so ga imeli priložnost raziskovati, najsi bo živ ali mrtev, govorjen med milijoni ali le med peščico ljudi, pozna "prepovedane" besede. Še več - celo v najbolj zgodnjih pisnih najdbah, od katerih so nekatere stare tudi do 5000 let, so našli barvite opise delov človeškega telesa in njihove še bolj barvito opisane funkcije. Torej - ljudje, odkar govorimo, očitno tudi preklinjamo. Kot da nam je nekako vrojeno.

Preklinjajo tudi šimpanzi
Frans de Waal, profesor vedenja primatov na univerzi Emory v Atlanti, pravi, da šimpanzi, kadar so jezni, godrnjajo, pljuvajo ali se pačijo. In kadar takšne geste, ki bi jih pri ljudeh zagotovo ocenili kot grozeče, opazi, to jemlje za posebno dober znak, saj služijo predvsem sproščanju napetosti potencialno nevarne agresije na varen in nefizičen način.
image
Profimedia

Od porkaflek do kurc te gleda

Ali Slovenci sploh znamo iskreno sočno zakleti? Vse naše originalne kletvice so namreč nekako blage, mile in delujejo bolj smešno kot ostro, na primer prekleta jajca, jebela cesta, kurenk. Tiste, ki smo si jih izposodili iz srbščine in angleščine, pa imajo pravo moč, ki zatrese svet, a še tem smo nekaterim odvzeli ostrino: bemti iz jebem ti mater, pičkuračku iz pička ti materina, madonca iz porca madonna, porkaflek iz porco dio. Je takšna naša mentaliteta, da si ne dovolimo vročekrvnih izpadov ter čustva in občutke raje tlačimo vase? To je tema, vredna poglobljenega raziskovanja, takole na prvo žogo pa lahko zaključimo, da morda ni najbolj zdravo za našo duševnost, če ne znamo sproti sproščati napetosti iz sebe. No, pa da ne serjemo klanf še naprej, na koncu nekaj bolj ali manj slovenskih kletvic, ki poženejo adrenalin po žilah: kurc te gleda, pejt v pizdo, pizda ti materna, kurbež.

Anketa

Koliko knjig preberete na leto?

Sudoku