Prehranska samooskrba: Doma pridelana hrana nam daje več energije in zdravja

Tina Recek, 7.2.2020
Ana Vovk Korže

Slovenija ni prehransko samooskrbna. Vendar lahko samooskrbo povečamo že, da zaraščene obdelovalne površine spremenimo v vrtove in si izmenjamo pridelke na ravni gospodinjstev.

Kakovost hrane postaja med potrošniki vse bolj pomembna, kar se kaže tudi v večjem povpraševanju po ekološko pridelani hrani. In posledično se lahko poraja tudi vprašanje, koliko je Slovenija prehransko samozadostna oziroma samooskrbna na ravni države in na ravni gospodinjstva. Vpogled v stanje na obeh področjih smo odkrivali z ddr. Ano Vovk Korže, univerzitetno profesorico za fizično in regionalno geografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in ustanoviteljico Mednarodnega centra za ekoremediacije.

image
Ana Vovk Korže Temelj zdrave prehrane je naravna skrb za rastline. Zato v gospodinjski samooskrbi ne uporabljamo nobenih pesticidov in drugih ubijalcev življanja.

Meso vprašljive kakovosti

"Na samooskrbo države moramo gledati celovito, ne samo z vidika končnih pridelkov. Slovenija ni samooskrbna in je strašansko prehransko ranljiva, saj nimamo svojih semen za širšo predelavo, imamo samo arhiv – semenske banke. Če gledamo iz celega kroga od semena do rastline in spet semena, kar je pomembno pri pravi samooskrbi, potem smo zelo nizko, pod 20 odstotkov," pojasni profesorica in dodaja, da Slovenija največ vzredi živali, katerih meso izvozi v tuje države, predvsem na Bližnji vzhod. Posledično Slovenci jemo večinoma uvoženo meso, ki je pogosto vprašljive kakovosti. Zakaj je tako? Sogovornica odvrne, da zato, ker je izvoz živali v tujino povezan s prenizkimi cenami v Sloveniji. Kmetom tujci namreč plačajo več in takoj. Ker pa je po njenem vzreja živali zelo vprašljiva z vidika podnebnih sprememb, z etičnega vidika in ohranjanja biodiverzitete, moramo preiti na pridelavo zelenjave in zmanjšati porabo mesa, na kar opozarjajo tudi svetovne raziskave. V porastu je miroljubno kmetijstvo, ki podpira pridelavo zelenjave v skladu z varovanjem življenja na Zemlji.

Zgled v Avstriji
Za boljše stanje na področju samooskrbe bi se lahko zgledovali po Avstriji, ki ima veliko ekološke pridelave in precej manj administracije. Po besedah ddr. Ane Vovk Korže bi tudi v Sloveniji morali poenostaviti administracijo in davke na malih kmetijah pobrati pavšalno, da bi ljudem ostalo dovolj časa za delo. “Ogromno časa se porabi za papirje. In še, zakaj moramo dokazovati, da je pridelek zdrav? Zakaj konvencionalno kmetijstvo ne dokazuje, da so 20-krat poškropili solato in jablane, te pa sedaj vsebujejo toliko miligramov težkih kovin, pesticidov … in kako to vpliva negativno na zdravje. Če ne bomo začeli kmalu razmišljati drugače, bo 21. stoletje velik izziv za preživetje.”

Svoje zelenjave nimamo dovolj

Pri zelenjavi je slika drugačna kot pri mesu. Večina semen za zelenjavo je iz tujine, ta semena so tehnično spremenjena in ne omogočajo nove kalitve preko pridelkov. Zato smo samooskrbni s tako pridelavo samo eno leto. "Ekološka semena sicer lahko kupimo, a kaj ko v Sloveniji ni velikega interesa po tovrstni pridelavi in smo pod pet odstotkov pridelave zdrave hrane. Vse drugo je pridelano z veliko pesticidi, kemije in podobno. Razlog je seveda obilna administracija, če hočemo pridelati zdravo hrano, in višje cene, čeprav je odkup zagotovljen. Številni ljudje, zlasti mame otrok s hudimi boleznimi, česar je vse več, iščejo zdravo hrano, saj celicam bolnega človeka ne smemo dati dodatnih strupov. Skratka, zelenjave skoraj nimamo svoje, v številkah je nimamo niti 20 odstotkov, in še ta je večinoma pridelana s kemikalijami."

image
Ana Vovk Korže Gospodinjska samooskrba temelji na raznoliki rabi tal in vključuje pridelovalne grede za zelenjavo, rastišča jagodičevja, sadno drevje in po možnosti rastlinjak.

O samooskrbi s sadjem sogovornica razkrije naslednjo situacijo: če ni mraza, ga imamo dovolj. Kajti Slovenija je naravno ugodna regija za pridelavo koščičastega sadja in jagodičevja. Če pa so druge nevšečnosti in mraz, sadja ni. Težava nastopi tudi, če je sadja veliko, potem cena pade in imajo sadjarji izgubo kljub obilici pridelka.

Kam po nasvet?
V Sloveniji imamo veliko lokacij, kjer si lahko vsak pridobi dodatno znanje in tudi izkušnje za gospodinjsko samooskrbo. Redne izobraževalne dejavnosti izvajajo v okolici Maribora: Botanični vrt Univerze v Mariboru, Eko civilna iniciativa – Irena Rotar, Društva Ajda, Učni poligon za samooskrbo Dole – Ana Vovk Korže, Sončni raj – Bogdan Mak, Ranč Dravinja Slovenske Konjice, Kmetija Vrhivšek – Alenka Zapušek, Zeliščni vrt Majnika – Katja Temnik, Biodinamična društva, Zeliščarska društva v okviru občin, Vrt in vila Nekrep – Tatjana Nekrep, Inštitut za permakulturo Maribor, Permakulturno društvo Slovenije in drugi.

Privlačni pogoji za mlade

Ob vsem tem se poraja ključno vprašanje, kako postati čim bolj samooskrbni. Sogovornica postreže z odgovorom, da ima Slovenija veliko površin v zaraščanju in te na pol gozdne površine bi morali spremeniti v gozdne vrtove, ker so to samooskrbne oblike obdelovalnih površin s sposobnostjo senčenja, zadrževanja vlage in nastajanja humusa. Na takih površinah bi lahko gojili vse, od sadja do zelenjave. "Z večanjem in vračanjem ter ohranjanjem kmetijskih površin bi lahko hitro postali bolj samooskrbni. Vendar to še ni dovolj. Treba je vključiti še socialne elemente, izpostaviti ugodne, privlačne pogoje za mlade. Podeželje je polno potencialov za zelena delovna mesta, od pridelave, predelave, trženja in povezovanja. Kajti samooskrba se začne v glavah ljudi, v socialnih premikih in integraciji mladih, ki si prizadevajo za bolj zdravo življenje. Zato bi Slovenija morala izkoristi ta kapital. Na drugi stani pa imamo mnogo starejših, ki znajo pridelati hrano in bi z medgeneracijskimi oblikami sobivanja ter razvojem celostne samooskrbe zelo hitro postali svetovni primer samooskrbe države," je prepričana Vovk Koržetova.

image
Sašo Bizjak Ddr. Ana Vovk Korže: ”Samooskrba se začne v glavah ljudi, v socialnih premikih in integraciji mladih, ki si prizadevajo za bolj zdravo življenje.”

Izmenjava pridelkov med gospodinjstvi

Če samooskrba na ravni države ni v zavidljivi kondiciji, je na srečo malo drugače na področju gospodinjstev, kjer po zatrjevanju sogovornice samooskrba narašča. Je pa seveda razlika med mestom in podeželjem. Trenutno je način življenja na podeželju tak, da si veliko ljudi vsaj nekaj hrane pridela, nekaj se oskrbijo od sorodnikov in znancev ter na tržnicah, ki so v zadnjih desetih letih zrasle tudi na podeželju.

Terapija za dušo in telo
“Vrtičkarstvo je več kot samo pridelava hrane. Je prava terapija za dušo in telo. Čim več bi morali uživati biodinamično hrano, tako, ki jo sami pridelamo brez živalskih in drugih dodatkov. Kajti tovrstne hrane ni treba pojesti veliko, saj ima ogromno življenjske energije. Zato je lahko vrtičkarstvo konkurenca kmetijstvu, ki žal pridela več kot 90 odstotkov hrane s pesticidi, posledično je zemlja mrtva, taka hrana nas ne nasiti in je obremenitev za telo,” razmišlja o primerjavi vrtičkarstva s kmetijstvom Ana Vovk Korže, ki sicer optimistično zre v prihodnost, saj se mladi vse pogosteje odločajo za biodinamiko, miroljubno kmetijstvo in permakulturo. Našteto so dokazano varni načini pridelave hrane in so neposredni odgovor na zmanjševanje negativnih vplivov na okolje ter temeljijo na odgovornosti do narave in ljudi. Kar pa je nujno potrebno v prehranski samozadostnosti.
image
Shutterstock Domača pridelava je lahko zelo raznolika in omogoča visoko stopnjo samooskrbe.

V mestih je slika drugačna. Eni imajo možnosti, drugi ne, tretji se še ne zavedajo pomena zdrave hrane, drugi si ne morejo privoščiti dražje zdrave hrane. "Samooskrba gospodinjstev, gledano z vidika prehranskih produktov, je odvisna od možnosti, kaj določeno gospodinjstvo lahko pridela, če ima samo vrt ali gredice. Vendar Slovenci bi se lahko povezali in si izmenjevali pridelke, izdelke, storitve in znanja, kar k sreči že poteka na lokalni ravni."

Spremembe navad in manj kupovanja

Kakor so rezerve pri samooskrbi države, nič ni drugače pri samooskrbnem gospodinjstvu. Konkretno je velika rezerva, tako meni sogovornica, v naraščanju zavedanja o pomenu zdrave hrane in v nezaupanju v globalne verige. Če bodo vsi začeli kupovati od sosedov in si sami naredili vrt ali njivo, je to že deset odstotkov več. Naslednjih deset odstotkov je v zavrženi hrani, ki jo ne znamo ali ne zmoremo porabiti. Če se bomo potrudili domačo hrano pravilno skladiščiti, je ne bo treba toliko pridelati. Velika zaloga – 30 odstotkov – je v spremembi navad prehranjevanja. To je, da ne bodo ljudje jedli predelanih stvari z mnogo dodatki, ampak si bodo sami pripravili vsaj obrok ali dva in tako ne bodo vsega kupili. Rezerva je tudi v nujnem zmanjšanju deleža porabe mesa in povečanju vključevanja zelenjave v prehrano. Danes lahko sami gojimo mikrozelenjavo, kalčke iz poceni semen vrtnin, kot so zelje, korenje, čebula in čili, ter pripravimo tradicionalno korejsko jed iz zelenjave kimči in podobno. Taka hrana je veliko bolj hranljiva in daje človeku energijo, motivacijo in zdravje. S tem pristopom smo že pri 50-odstotnem povečanju samooskrbe. A popolnoma samooskrbni ne bomo, delno zaradi načina življenja in delno zaradi premajhnih površin. Torej bi 80 odstotkov hrane lahko pridelali, 20 odstotkov pa kupili, sklene Ana Vovk Korže.

image
Shutterstock Večina semen za zelenjavo je iz tujine. Pogosto so semena tehnično spremenjena in ne omogočajo nove kalitve preko pridelkov. Zato smo samooskrbni s tako pridelavo samo eno leto.
Anketa

Kaj menite o ukrepu, ki dovoljuje upokojencem nakupe izključno med 8. in 10. uro?

Sudoku