Prazniki v domu starejših: "V domu je v redu, če si ti v redu"

Petra Košič, 31.12.2018
Petra Košič

Prijateljici, ki sta se pred štirimi leti spoznali v domu, sta skupaj ustvarili ročne izdelke, ki jih na praznični stojnici prodajata stanovalcem in obiskovalcem. "Nekateri imajo občutek, da se v domu samo še čaka smrt. Vendar ta te obišče tudi doma," pravita Zlata Anžič in Danica Špetič.

Praznično vzdušje je še pred božičnimi prazniki čutiti že kar pri vhodnih vratih Doma starejših občanov Ljubljana-Šiška. V notranji kavarnici za manjšimi mizami posedajo stanovalci sproščenih obrazov, manjša skupina v večjem prostoru za organizirano druženje preizkuša nove mentalne igre za urjenje spomina. "Pri nas je vsak dan zelo zabaven in agilen. Včasih kar težko sledim, ker je toliko aktivnosti, s katerimi nas zaposlijo," pravi Ivana Podlipec, ki se je v dom preselila pred tremi leti, in sicer po dolgem desetletju čakanja na prosto sobo. Šteje jih prek 80, njena narava je mladostna, govor živahen. V tem domu, kjer sta si na starost želela živeti skupaj z že pokojnim možem, ima samostojno sobo, kar je privilegij tistih, ki si jo lahko privoščijo. Vsak dan vstane ob šestih zjutraj, nato se uredi, prezrači sobo in pospravi posteljo ter se s tretjega nadstropja z dvigalom spusti v pritlične prostore na skupni zajtrk. "Zajtrkujemo ob pol osmih, kosilo nam postrežejo ob pol enih, večerjamo ob pol šestih. Že na jutranji fizioterapiji dobim listek z dnevnimi aktivnostmi,« pove. Dopoldne je že bila na telovadbi za noge, imela je masažo hrbtenice na električni blazini in se že pripravlja na uro električnega bowlinga. »S sobo nimam veliko dela, enkrat tedensko mi jo očistijo, na 14 dni preoblečejo posteljo. Zelo sem zadovoljna, ker tukaj lepo skrbijo za nas. Nekateri pa so nepokretni na postelji in povsem odvisni od drugih," razlaga.

"Doma je lahko še slabše in še večji dolgčas kot  v domu."
image
Petra Košič Ivana Podlipec v Domu starejših občanov Ljubljana-Šiška tretjič doživlja božično-novoletne praznike.

Prazniki obudijo spomine

Osamljenosti v domu ne občuti, ker ji družbe ne manjka. Ponosna je na upokojeni hčeri, ki jo redno obiskujeta in skrbita, da ima vse, kar potrebuje. »Tudi za praznike je tukaj lepo. Pripravijo nam večerjo, hrana je dobra, zunaj pripravijo ognjemet,« pripoveduje in doda, da jo spomini na minule čase tak čas vselej dohitijo. "Malo mi kdaj postane tudi težko, ko se spomnim otroštva pred vojno in družinskih praznikov z možem. Vsako leto sva skupaj okrasila veliko smreko in pripravila darila za otroke. Še zadnje leto, preden sem prišla v dom, sem sama postavila drevešček in pod njega dala 12 daril," se spominja. O časih pred in med vojno pripoveduje skopo, saj pravi, da se z mislimi tam ne rada zadrži predolgo. "Rodila sem se na Dolenjskem. Ko se je začela vojna, sem bila stara 9 let in sva z mamo zbežali v Ljubljano. To so bili hudi časi, a sem jih preživela. Zame so vedno lepo poskrbeli in tudi moj mož je bil do mene zelo skrben, tudi po smrti mi je zapustil lepo pokojnino, da si lahko sama plačujem sobo v domu". Na vprašanje, od kod izvira vsa ta radost, ki jo izžareva do življenja, odgovori, da je taka njena narava. "Od nekdaj sem bila bolj vesela po naravi, kar je včasih zelo jezilo mojo že pokojno sestro, ki je bila drugačna od mene. Vse v življenju znam sprejeti pozitivno, tudi če ni dobro, in s tem vsaka stvar kar naenkrat postane boljša," pravi Ivana Podlipec.

image
Petra Košič Ivana Podlipec ima v svoji samostojni sobi urejen poseben kotiček s fotografijami svojih otrok, vnukov in pravnukov, na katere je še posebej ponosna.
image
Petra Košič Na polički hrani tudi svojo fotografijo z modne revije, ki so jo priredili v domu.

V domu sta spletli prijateljstvo

V iztekajočem letu 2018 so v domu stanovalcem pričarali praznično vzdušje že za pusta, veliko noč, decembra so poklicali Miklavža, priredili božično praznovanje, ves december so prodajno stojnico krasili izdelki, ki so jih ustvarili stanovalci. Glavni ustvarjalki in prodajalki sta Zlata Anžič in Danica Špetič, ki se pred selitvijo v dom nista poznali, zadnja štiri leta pa sta nerazdružljivi. "V dom sem prišla 4. 12. 2014. Tukaj sva se spoznali in sva dobri prijateljici. Skupaj delava, skupaj sediva pri mizi, vsaka ima svojo sobo. Obe radi kvačkava, štrikava, prodajava, udeležujeva se tudi drugih dejavnosti. Skupaj greva vsak dan na terapijo, tako da nama ni dolgčas," pove Danica Špetič in k temu doda: "Ne sprejme vsak doma. Nekateri imajo občutek, da se v domu samo še čaka smrt. Vendar ta te obišče tudi doma".

image
Petra Košič Zlata Anžič in Danica Špetič sta se v domu spoznali pred štirimi leti in sta od takrat nerazdružljivi.
"V domu je v redu, če si ti v redu."

Zlata Anžič pravi, da ne bi šla več domov. "Dobro mi je, tukaj imam družbo, doma sem bila sama in mi je bilo dolgčas. Tukaj za nas perejo, pospravljajo, kuhajo, tudi hrana je v redu. Ne razumem, zakaj so nekateri ljudje tako proti domu. V domu je v redu, če si ti v redu. Tisti, ki niso v redu, tudi v domu ne bodo," je prepričana. "Doma je lahko še slabše in še večji dolgčas kot  v domu. Tam ni nikogar, da bi ti kaj prinesel. Če padeš, padeš, in ne moreš vstati".

Praznični čas opomni na minevanje časa

Janez Lotrič bo marca prihodnje leto dopolnil 81 let, v domu živi že 13 let. "Imel sem težave s stanovanjem, nato sem se odločil, da se preselim kar v dom. Kot sladkorni bolnik potrebujem nekaj oskrbe in tukaj je za to lepo poskrbljeno, tako da mi v tem pogledu bivanje kar odgovarja," pravi nekdanji pletilec iz Rašice, ki si sobo deli s cimrom. Čeprav pravi, bi raje živel v samostojni enoti, če bi si to lahko privoščil, a se je tudi družbe navadil. "Dan kar hitro mine. Z družbo kartamo, smo tarokisti. Če se nočeš dolgočasiti, moraš nekaj početi," verjame.

image
Petra Košič Janez Lotrič se je v dom preselil pred 13 leti.

Čez dan v svojem kotičku veliko tudi bere, še posebej rad kriminalne zgodbe in filozofske knjige, predvsem ga zanimata antika in Aristotlova filozofija. "Grški filozofi so se poleg razlage trudili filozofijo tudi živeti. Poznejši teoretiki tega praktično niso več počeli, temveč so bili zakopani v svoje teorije," pojasni. Družine nima in prazniki mu ne pomenijo kaj dosti. "Prazniki opomnijo na minevanje časa. To je čas za razmislek, če je človek deležen tega miru. Ponavadi tak čas vsi hočejo narediti kaj posebnega ali delajo zaobljube, kar je čisto zgrešeno, ker se jih potem nihče ne drži. Sam sem bolj samozadosten v nekem smislu, zato je praznik zame samo še en dan več," še pravi.

image
Petra Košič
Anketa

Kako se zaščitite pred komarji?

Sudoku