Zavedanje svojcev, česa vse oseba z demenco ne razume, je velik korak k boljšim odnosom v družini z obolelim. Osebe z demenco ne razumejo, da je vsakodnevno ob odhodu od doma potrebno nositi zaščitno masko in rokavice. Ljudje z demenco zelo dobro čutijo, če je njihovo okolje nemirno, kot je denimo v času epidemije. Glede na to naj svojci dobro premislijo, ali bodo svojega bližnjega, ki ima demenco, vzeli iz doma starejših ali ne. Naredijo mu namreč lahko več škode kot koristi, so poudarili na današnjem spletnem omizju.

Nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek: Tudi zdravstveni delavci nimamo veliko izkušenj s tem, kaj pomeni vzeti te bolnike iz strokovne oskrbe k svojcem v domačo oskrbo

Zelo pomembno je, da zdravstvena stroka ozavesti bolnika, kaj lahko pomeni, če ga vzamejo v času pandemije v domačo oskrbo, poudarja dr. Pirtošek. Prvo, kar se morajo svojci zavedati, je to, da imajo bolniki z demenco že v osnovi slabše razumevanje trenutne situacije, seveda pa je to odvisno tudi glede na stopnjo in vrsto demence. "Seveda je lepo, če bomo očeta ali mamo vzeli iz oskrbe domov in bo oseba spala osem ur, nato pojedla zajtrk, ki ji ga bomo pripravili. Pa bo šla z nami do trgovine, da si izbere svojo vrsto sira, pri čemer si bo ubogljivo namestila masko, rokavice itd. Tako si ljudje to predstavljajo. Dejstvo je, da bo takih bolnikov zelo malo".

Kot opozarja dr. Pirtošek, ljudje v dom za starejše oziroma trajno oskrbo izven domačega okolja običajno pridejo pozno, zlasti bolniki z demenco, in je dobro, da se družine zavedajo realističnega scenarija, v primeru da razmišljajo o tem, da bi obolelega za demenco v času pandemije preselili v domačo oskrbo. "Kaj če bo naenkrat vaša mama hotela ali želela ven? Kako boste naredili, ko se bo polulala? Ali znate menjati plenice? Ali veste, da je vaša mama v domu pozno popoldne postala zelo nemirna? Čemur v strokovni literaturi po angleško rečemo "sundowning" (oziroma sindrom anksioznosti pri starejših bolnikih z demenco). Ko sonce zaide, ti ljudje postanejo dostikrat zelo, zelo nemirni," pojasnjuje dr. Pirtošek in ob tem izpostavlja pomembno vprašanje za svojce: "Kaj boste naredili?"

Svojci se morajo obenem pri razmisleku o tem, ali svojca vzeti v domačo oskrbo ali te, spomniti na to, zakaj so ga sprva namestili v oskrbo zunaj doma, poudarja. "Če nisi spreten pri negi tega bolnika, pri komunikaciji z bolnikom, mu boš moral dati veliko več nekih pomirjeval za spanje, čemur se poskušamo pri bolnikih z demenco izogniti," pojasnuje. V primeru, da je bolnik nepokreten, je pomembno vprašanje za svojce, ali ga znajo pravilno oskrbeti, kako ga bodo kopali. "Kaj bodo svojci storili, če bo oboleli zamenjal dan za noč in bo celo noč vpil?"

Vse to so pomembna vprašanja za svojce, ki si po besedah dr. Pirtoška pogosto ne znajo predstavljati odgovornosti skrbi za bolnika in nimajo za to primernega znanja. Bolniki sami pa lahko kljub začetku bolezni pokažejo izjemno uporniško vedenje, ki ga vedenjsko za svojce zelo težko obvladati. Mnogi bolniki svojcev ne bodo upoštevali, tudi če bodo pripravljeni sodelovali in jim bodo svojci desetkrat ponovili besede, ker jih bodo enostavno pozabili, še opozarja priznano slovenski nevrolog. "Če jim bodo dopustili, da gredo na vrt, bodo ušli, zatavali po ulici". Veliko razlogov, kako se bodo vedli bolniki, je odvisnih od tega, kateri del njihovih možganov je bolj prizadet. Če gre za sprednji del, to vpliva na njihovo vedenje. Spominski del povzroča prizadetost spomina. Pri poškodbi temenskega dela se bodo kar izgubili.

"Moram reči, da je bilo od vseh teh pogovorov, ki sem jih imel s svojci, zelo malo primerov, če sploh kateri, kjer bi brez rezerve in takoj rekel: 'Seveda, vzemite ga domov'. Seveda smo pogovor običajno zaključili že, ko sem svojca soočil z njegovim znanjem ali neznanjem, spretnostjo ali nespretnostjo, kako skrbeti za mamo ali očeta z demenco, ki je v domu" poudarja dr. Pirtošek in dodaja: "Ena stvar, ki se je v vsej ostrini pokazala, je pa to, kako zelo so ti domovi kadrovsko siromašni. Kako skrbnikom v domovih za starejše, razen motivacije ali njihove notranje človečnosti in ljubezni za delo s starimi, kot družba nismo veliko dali. Tudi to nam bo ena velika šola; kako moramo te institucije oziroma domove kadrovsko in finančno spremeniti".

Stres lahko poslabša stanje bolezni

"Že eno daljše obdobje stresa lahko povzroči poslabšanje bolezni demence, najprej morda prek poslabšanja psihičnih simptomov. Zato je tako zelo pomembno duševno zdravje v tem obdobju," poudarja psihiatrinja dr. med. Polona Rus Prelog. Če pride do okužbe, so bolniki z demenco bolj občutljivi na nemir in bolj življenjsko ogroženi. "Pomembno je, da jim damo občutek varnosti. Če smo mirni in stabilni, bodo tudi sami odzvali podobno,"  svetuje svojcem.

Tisti, ki imajo doma bolnika z demenco, se ob zaznavi poslabšanja bolezni lahko obrnejo za pomoč k osebnemu zdravniku. "Na univerzitetni psihiatrični kliniki imamo vzpostavljene telefone in tudi vsak dežurni zdravstveni dom ima veliko svetovalnih telefonov, tako za duševno stisko, psihično, kot tudi za posvetovanje o težavah vseh vrst," je pojasnila. Za tiste z demenco, ki se bodo za čas epidemije vrnili domov, je po njenih besedah pomembno, da ohranijo dnevno rutino, denimo odhod v posteljo in vstajanje iz nje. Poleg tega je treba omejiti spremljanje novic ali pa preusmeriti pozornost na druge teme.

Kako prepoznati dementno osebo?

Oblik demenc je veliko, o bolezni govorimo, ko gre za upad večih miselnih funkcij, poudarja dr. Pirtošek. Izguba spomina je najpogostejša motnja, ki jo lahko prepoznamo. "Tako bomo hitro ugotovili, če je človek izgubljen v načrtovanju in reševanju problemov, kar se bo odražalo pri zelo običajni nalogah, kot so neke nastavitve na televiziji, delo za računalnikom ali kako se priprai turška kava ipd. Zelo hitro pride do zmedenosti glede časa in prostora," razlaga. Pojavi se lahko tudi težje prepoznavanje barv ali težave z branjem. Oseba se lahko umakne iz družbe, češ kaj bi hodila zraven, naenkrat nima več volje, kar lahko zelo dobro prepoznajo najbližji svojci in psihiatri. Tudi ko eden od zakoncev opazi, da se partner ne vede več kot običajno in to opiše z besedami, kot da si ni več podoben; vse to so po besedah dr. Pirtoška lahko že prvi znaki, ki nakazujejo na bolezen demence.

Veliko oseb je v začetni stopnji demence, ki živijo sami doma in tistimi je veliko težav, je opozorila predsednica društva Spominčica - Alzheimer Slovenija Štefka L. Zlobec. "Če imate kakšnega v svoji bližini, bodite pozorni in prijazni do njih. Tisti se sprehajajo brez zaščite, trgovine obiskujejo v nepravem času. Za njih je treba poskrbeti in veliko lahko prispeva soseska, sosedje. Zato tudi apelirajo na vse ljudi, da prepoznamo prve znake demence".

Biti patronažna sestra v času koronavirusa je poseben izziv. Medtem ko je najpomembnejše pravilo, ki naj bi ga spoštovali za zajezitev širjenja okužbe, da ostanemo doma, so patronažne sestre tiste, ki morajo vsak dan od hiše do hiše, da zdravstveno oskrbijo bolnike pa tudi novorojenčke. Ena od njih je tudi Marta Ajlec, vodja patronažne službe v Zdravstvenem domu Gornja Radgona. Opremljena z razkužilom, masko, rokavicami, delovnim plaščem in zaščito za čevlje je včeraj obiskala osem pacientov.

"Število pacientov se dnevno spreminja, vendar je njihovo število, odkar se soočamo s koronavirusom, nekoliko nižje, saj smo po smernicah, ki smo jih prejele marca, patronažne sestre nekoliko omejile svoj obseg dela. Preventivno skrbimo le za novorojenčke in otročnice, v kurativi pa za bolnike, ki jim je treba zamenjati različne preveze, dajati injekcije, infuzijo. Veliko je tudi odvzemov krvi. Poskrbeti moramo za vsa stanja, ki so nujna, in se skrb zanje ne sme opustiti, saj bi se lahko zdravstveno stanje poslabšalo," pojasni Ajlečeva, ki skupaj še s sedmimi kolegicami pokriva območje štirih občin. Poleg Gornje Radgone še Apače, Redenci in Sveti Jurij ob Ščavnici.

Občasno težave z nabavo razkužil

V zadnjih tednih, pravi, je ni strah, da bi se sama okužila s koronavirusom, saj je bila skozi 33-letno delo patronažne sestre soočena že s številnimi izzivi. "Strah me je, da bi okužbo nezavedno prenesle od enega k drugemu pacientu." Zato tako kot sodelavke, preden prvič vstopi v stanovanje ali hišo, najprej pokliče in preveri, ali imajo koga z respiratornim obolenjem. Pri vsakem bolniku si zamenja vso zaščitno opremo, razkuži delovno površino, patronažno torbo in roke. "Večkrat naj bi si razkužili tudi površine v avtomobilu, a kaj, ko zmanjkuje razkužila. Zaščitno opremo naročamo tedensko in jo tudi dobimo, medtem ko je nabava razkužil občasno otežena," pove patronažna sestra in še pojasni, da se tudi v teh časih ljudje razveselijo njenega obiska.

"Za marsikoga smo edini stik z zunanjim svetom, nekoga moramo zaradi strahu pred morebitno okužbo tudi pomiriti. Včasih smo tudi tolažniki ali spovedniki, zato mi je v teh časih še posebno težko, da človeka, ki to potrebuje, ne morem objeti, mu podati roke. Še nasmešek, ki velikokrat zadostuje za spodbudo, mi zdaj pokriva maska." Ker dobro poznajo svoj teren, tiste, ki jih zaradi začasnih smernic ne obiskujejo, pokličejo po telefonu in preverijo, ali je vse v redu. "Pomagati tistemu, ki potrebuje pomoč, je pri nas vedno na prvem mestu. Ne nazadnje je to bilo tudi moje vodilo, ko sem se odločila za delo medicinske sestre," pove.

Z vnuki le po telefonu

A tudi patronažne sestre so samo ljudje in tudi one imajo strahove, skrbi in obveznosti. "Vse moje kolegice imajo družine, in ko pridejo domov, morajo biti še gospodinje, učiteljice, matere, zato so utrujene, izčrpane. Tudi zato veliko časa namenimo pogovoru. Pred koronavirusom se nas je zjutraj pred odhodom na teren dobilo vseh osem, a ker imamo majhen prostor, se zdaj dobivamo po štiri, sicer pa se, če so kakšne težave, pokličemo po telefonu." Ob skrbi, da ne bi okužbe nezavedno prenesla z enega bolnika na drugega, je prisoten tudi strah, da z virusom ne bi okužila domačih. "Svoje 99-letne mame nisem objela že tri tedne. Tudi z vnuki se slišim le po telefonu." Moža pred okužbo poskuša zaščititi tako, da se ob prihodu domov najprej odpravi v pralnico v kletnih prostorih. "Tam slečem vso obleko in jo dam v pralni stroj, se umijem in razkužim vso površino. Šele nato se odpravim v bivalne prostore," pojasni patronažna sestra, ki prizna, da je mož v teh tednih včasih nejevoljen, da jo, čeprav je tik pred pokojem, še vedno pošiljajo na teren. "A ko sem se odločala za ta poklic, sem vedela, kakšno delo sem si izbrala, in v vseh letih nisem niti za trenutek obžalovala svoje odločitve."

Od čistilk do vodilnih v ustanovi

Jo je pa zato žalostilo, ko so ljudje njeno delo podcenjevali, češ, saj medicinske sestre opravljate le tisto, kar vam naročijo zdravniki. "To nikakor ni tako. Medicinske sestre smo pri svojem delu samostojne. Pogosto se tudi ljudje raje kot na zdravnika z vprašanji obrnejo na nas. Res pa je, da je naše delo ves čas premalo plačano," pravi Ajlečeva. Meni, da so v zdravstvenih domovih med medicinskimi sestrami, ob tistih na urgenci, zagotovo patronažne sestre tiste, ki so najbolj upravičene do dodatka za delo v rizičnih razmerah. "Ravno danes smo dobili obvestilo vodstva, da naj bi dodatek prejeli ob majskem izplačilu plače. Koliko, za zdaj ni jasno," pove patronažna sestra, ki sicer poudarja, da so v zdravstvu za uspešno delo nepogrešljivi vsi, od čistilk do vodilnih v ustanovi.

Ob svetovnem dnevu zdravja, ki ga zaznamujemo danes in se letos osredotoča na pomen dela medicinskih sester, tehnikov zdravstvene nege in babic, Ajlečeva izraža upanje, da bodo prav zaradi koronavirusa mnogi le uvideli, kako pomembno je delo medicinskih sester. Svojim kolegicam pa sporoča, naj bodo ponosne nase in na svoje delo ter naj bodo ljudem v pomoč ne glede na okoliščine, v katerih delajo. "Me smo tiste, ki moramo človeku v bolezni pomagati in ga opogumljati," še poudari.

Koronavirus mu je preprečil, da bi ta mesec prišel v Maribor, katerega častni občan je, in v univerzitetni knjižnici spregovoril o svojem življenju in knjigah, svojih in tistih, ki so jih o njem napisali drugi. Tako nama zdaj preostane le telefon. "Pijem kavo in nazdravljam svobodi," me pozdravi, ko ga v sončnem aprilskem dopoldnevu pokličem v Trst, v njegovo hiško na strmi kontovelski rebri s prelepim pogledom na njegov ljubi zaliv. In se takoj strinja, ko rečem, da je v tej zdravici, odkar je novi virus začel svojo uničujočo pot po svetu, precej ironije.

Pa tudi več kot zrno soli. Seveda, svoboda je vedno bila temeljna vrednota pisatelja, ki bo letos avgusta dopolnil 107 let in ki je bridko skusil vse tri totalitarizme minulega stoletja. Vsem trem je pokončno kljuboval in o njih, pisec, tudi pričeval. A v teh dneh je iskan zaradi nekega drugega pričevanja, namreč tistega o kugi minulega stoletja, imenovani španska gripa, ki je pomorila več ljudi kot prva svetovna vojna, med njimi ogromno mladih, in po svoje tudi prispevala h koncu vojske. Boris Pahor je eden redkih Zemljanov, ki so na lastni koži doživeli dve pandemiji - leta 1918 špansko gripo, leta 2020 pa novi koronavirus, je te dni zapisal tržaški Primorski dnevnik.

Kužni virus vzame sestrico

Slovenski časnik, ki izhaja v Trstu, še zdaleč ni edini, ki je v teh pandemičnih dneh pisatelja "obiskal", na daljavo seveda, na njegovem tržaškem domu. Na predlog slovensko-francoskega filozofa, slepega fotografa Evgena Bavčarja, ki je pred leti Pahorja odkril Francozom, je pisatelj za francosko znanko, sodelavko revije Causeur, obnovil svoj spomin na kužni čas prve svetovne vojne. Francozinjo je napotil na branje Mojih suhot, v katerih je med drugim natančno popisal tiste strašne dni leta 1918, ko je, še ne petleten, ves vročičen ležal ob prav tako bolni mami in sestricah, samo leto mlajši Mimici in tri leta mlajši Evelini, v njihovem takratnem stanovanju na vzpetini nad tržaškim trgom Oberdan v neposredni bližini znamenitega Narodnega doma, tistega, ki so ga dve leti kasneje požgali fašisti. Žal je Francozinja po pomoti izbrala iz knjige napačen odlomek, mimogrede navrže, potem pa nadaljuje, neverjeten je njegov stoletni spomin, s podrobnostmi takratne družinske tragedije. Da, tragedije, kajti španska gripa je vzela sestrico Mimico, očetovo ljubljenko. Očeta med to agonijo ni bilo doma, kot fotografa so ga iz takrat še avstro-ogrskega Trsta poslali v Pulj, kjer je bil arzenal avstro-ogrske mornarice. Ko je španska gripa odnesla Mimico, je lahko le še fotografiral mrtvo hčerkico in jo pokopal, potem pa se je moral vrniti v Pulj. Mali Boris, sestrica Evelina in njuna mama so špansko gripo v letu, ki je bilo tudi leto, ko je Trst postal italijansko mesto, preživeli.

Pismo italijanskemu predsedniku

V prisilni izolaciji, v katero nas je pahnil nov kužni virus, se zanj, stošestletnika, ki gre le še redko od doma, način življenja ni bistveno spremenil, le obiskov, ki so prihajali k njemu, zdaj ni. Svoj čas namenja pisanju o rečeh, ki se mu zdijo vredne nenehnega ponavljanja. Pravzaprav to pisanje narekuje svoji dragoceni pomočnici in negovalki Veri Radić, saj mu oči ne služijo več dobro. Tako je, ni še dolgo tega, poslal pismo italijanskemu predsedniku Sergiju Mattarelli in ga v njem opozoril na skrbi vredno dogajanje, ko so se ob 10. februarju, dnevu spomina, uzakonjenem s posebnim zakonom, znova pokazale ostaline fašizma v Italiji: "Ta zakon, s katerim se Italija spominja, kaj je Jugoslovanska armada počela v Trstu, ko ga je osvobajala, je nepošten. Ne zanikam, da so komunisti, ko so imeli v Trstu oblast, počeli marsikaj, tudi pošiljali nedolžne v smrt, in Italijanom ne odrekam pravice, da rečejo, to ni bila osvoboditev, marveč okupacija, toda nezaslišano je govoriti, kot smo poslušali okrog letošnjega 10. februarja, da so v našem osvobodilnem boju, ki ga je priznala vsa Evropa, sodelovali sami banditi, ki so množično metali ljudi v fojbe, da bi naredili Trst manj italijanski, in celo to, da so Slovenci sami požgali Narodni dom. Sramotno je, da italijanska stran na veliko napihuje število žrtev fojb, o vsem, kar se je dogajalo prej, pod fašizmom, pa se molči.“

Kako je to mogoče, takšno zamolčevanje fašizma je vendar nevarno, je pisatelj opozoril predsednika Italije: "Če ne boste mladini pokazali, kaj je bil fašizem z okupacijo Slovenije, s taborišči in z drugimi grozotami, obstaja v prihodnosti nevarnost za rojstvo novega fašizma. Nujno je, da italijanska država objavi in upošteva poročilo mešane slovensko-italijanske komisije, ki pove, kaj se je v resnici dogajalo."

Iz urada italijanskega predsednika so mu že sporočili, da so pismo prejeli, to pa je tudi vse, pravi in spomni, da je tudi slovenski predsednik Borut Pahor italijanskemu kolegu priporočil spoštovanje ugotovitev mešane komisije, vendar se niti v medijih niti v šolah o tem ne govori. "Ne vem, kako bo v teh okoliščinah z letošnjo julijsko obeležitvijo stote obletnice požiga Narodnega doma, ki naj bi se je udeležila oba predsednika, slovenski in italijanski, in v okviru katere naj bi Italijani Narodni dom tudi vrnili slovenski skupnosti," je skeptičen. Če se bo ta vrnitev, s katero bi Italija dokazala, da je demokratična država, res zgodila, predlaga, da bi v Narodni dom preselili tudi njegovo knjižnico z okrog dva tisoč knjigami, ki zdaj domuje na Proseku nad Trstom. Potem pa pristavi: "Če ne bo naša levica temu nasprotovala, ker sem nacionalist ..."

Kuga in uporni človek

Z Verino pomočjo tudi bere in v teh dneh, ko ga vsi sprašujejo, kaj jim svetuje v branje, najprej priporoči svojega ljubega francosko-alžirskega sodobnika, isto leto rojenega, a že dolga desetletja pokojnega Alberta Camusa, njegovo Kugo, ki s prepričljivo obravnavo kužne bolezni izriše še neko drugo zlo, nacizem, in pa Upornega človeka, ki se zavzema za moralni upor, a ne za revolucijo, saj je ta vedno povezana z nasiljem. Sam se te dni veseli branja Jančarjevega zadnjega romana o medvojnem Mariboru In ljubezen tudi. Draga Jančarja kot svobodnega pisatelja in človeka, ki piše zgodovinsko resnico, zelo ceni, ima ga za svojega sledilca in se veseli njegovih mednarodnih uspehov, tudi zadnjega, avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, pri omembi katere pa neizbežno spet zaideva v zgodovino, h koroškemu plebiscitu izpred sto let in poplebiscitnemu razočaranju slovenske manjšine v avstrijski državi.

Nazaj v virusno sedanjost: seveda svetuje, da v teh pandemičnih časih ljudje upoštevajo navodila zdravniške stroke in političnih voditeljev, da ostajajo doma, a pri tem naj ne pozabijo na vrednote, kot so solidarnost, skrb za drugega, pomoči potrebnega. Za ta čas in tistega po tem, ko bo virus ukročen, za vse čase torej, pa nam polaga na dušo: "Smo v dobi globalizma, v katerem imajo ljudje v pogledu tehnike enake pravice, toda poleg globalizma obstaja tudi partikularizem, pri tem mislim na jezik posamezne države oziroma narodne skupnosti, na njegovo spoštovanje, boj za njegov obstoj in ohranitev." Saj je menda jasno, kaj je pisatelj hotel reči: "Slovenke in Slovenci, spoštujte in branite slovenščino."

Letošnja tema Svetovnega dneva zdravja je namenjena podpori medicinskim sestram, zdravstvenim tehnikom in babicam pri njihovem delu, so zapisali na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Skrb za zdravje nas večina najprej poveže z različnimi profili zdravnikov, vendar zelo velik delež te skrbi nosijo njihovi nepogrešljivimi sodelavci: medicinske sestre, zdravstveni tehniki in babice.

Po podatkih SZO medicinske sestre, zdravstveni tehniki in babice predstavljajo dobro polovico celotnega zdravstvenega osebja po vsem svetu. "Že od nekdaj so za šibke člane v družini oziroma skupnosti pretežno skrbele ženske. Zato se je tudi sam poklic medicinske sestre razvijal iz prakse žensk, ki so sprva povsem intuitivno iskale rešitve za različne zdravstvene težave svojih bližnjih," pravijo na NIJZ.

Profimedia Najbolj zaslužna za začetek moderne zdravstvene nege pa je Angležinja Florence Nightingale, humanistka in medicinska sestra v času Krimske vojne sredi 19. stoletja.

Zgodovina nege obolelih

Organizirano učenje nege obolelih se je na stari celini pričelo nekje po letu 500, ko so za šibke skrbeli moški menihi in nune. Eden prvih bolj znanih redov, ki se je posebej posvečal prav zdravstveni negi, je bil red sester Sv. Avguština v Parizu okoli leta 650. Najbolj zaslužna za začetek moderne zdravstvene nege pa je Angležinja Florence Nightingale, humanistka in medicinska sestra v času Krimske vojne sredi 19. stoletja.

Florence Nightingale

Zdravstvena nega na Slovenskem

Angela Boškin velja za "slovensko Florence". Bila je prva šolana medicinska sestra v Sloveniji, izobraževanje je zaključila na prvi šoli za socialno-skrbstveno delo na Dunaju leta 1918. Leta 1919 je bila z dekretom imenovana kot prva "skrbstvena sestra" pri nas. Zaslužna je za ustanovitev prve posvetovalnice za matere in dojenčke v takratni novi državi. Posvetovalnica je delovala na Jesenicah, kjer je Boškinova svojo kariero tudi začela, model posvetovalnice pa se je kmalu razširil po vsej državi.

V Sloveniji je danes že preko 21.000 medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov in babic. Vendar potrebe po njih še vedno naraščajo, še posebej po visoko izobraženih specialistih zdravstvene in babiške nege. Po številu medicinskih sester (brez zdravstvenih tehnikov in babic) na 100.000 prebivalcev je po podatkih Eurostata Slovenija šele na štirinajstem mestu od sedemnajstih primerjanih držav v EU.

Po svetu primanjkuje šest milijonov medicinskih sester

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je ravno ob svetovnem dnevu zdravja opozorila, da po svetu primanjkuje šest milijonov medicinskih sester. V danes objavljenem poročilu, ki ga je pripravila skupaj z Mednarodnim svetom medicinskih sester (ICN), organizacija izpostavlja pomen medicinskih sester, tudi v luči pandemije covida-19, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Po svetu je malo manj kot 28 milijonov medicinskih sester, kar je več kot polovica vseh, ki delajo v zdravstvu. Med letoma 2013 in 2018 se je njihovo število povečalo za 4,7 milijona, a še vedno je primanjkljaj večmilijonski. Največje pomanjkanje medicinskih sester je v revnejših državah v Afriki, Jugovzhodni Aziji, na Bližnjem vzhodu in delih Južne Amerike. Na teh območjih so zaznane pogosteje težave z visoko stopnjo okužb, odmerjanjem zdravil in višjo stopnjo smrtnosti. Poleg tega kadrovsko pomanjkanje izčrpava obstoječe medicinske sestre. Poročilo spodbuja države, naj ugotovijo, kje je pomanjkanje medicinskih sester ter investirajo v njihovo izobrazbo in delovna mesta.

Ne pozabite na preventivo

Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije ob Svetovnem dnevu opozarja, da tudi v teh težkih časih ne smemo pozabiti na preventivne ukrepe, s katerimi lahko preprečimo ali pa vsaj omilimo številne kronične nenalezljive bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, pljučne bolezni, rakava obolenja, sladkorno bolezen itd. "Ob tej priložnosti bi radi položili na srce vsem prebivalkam in prebivalcem Slovenije: če je še tako težko ne pozabimo na preventivo. Tudi v pogojih omejevanja gibanja in druženja smo lahko čim več telesno dejavni, tudi v teh časih se lahko prehranjujemo zdravo. Še posebej morajo biti pozorni in previdni kronični bolniki saj jih virus ogroža bistveno bolj kot druge skupine prebivalstva. Skrbimo za zdravo prehrano in gibanje v okviru predpisanih ukrepov. Ne zanemarimo oziroma ne pozabimo na redno jemanje zdravil za naše kronične bolezni," je v imenu Društva sporočil predsednik, prim. Matija Cevc, dr. med..