Prekmurec, ki gre v svet, zmerom ostane Prekmurec, celo v sto odstotkih, če bi merili, Vlado Poredoš, pevec zasavske skupine Orlek, odgovori na vprašanje, koliko je še Prekmurca v njem. Iz domačih Beltincev ni šel daleč, samo 150 kilometrov stran do Zagorja ob Savi, a je odšel, in to prek Kranja in Ljubljane. "Prekmurci se zelo dobro vključimo v sredino, v kateri bivamo, s tem nas večina nima problemov," reče. Iz otroštva se posebno rad spomni glasbe, v njegovi družini je bila vedno prisotna. "Po mamini strani so bili vsi odlični pevci, od stare mame, stricev do tete. Po očetovi strani so bili v večini likovniki, očitno je bil umetniški gen vsajen vame." Ves čas osnovne šole je plesal pri folklori, tudi pri tamburaših se je preskusil.

V srednjo šolo v Kranju se je ​šel šolat za tekstilnega tehnika. "Štipendijo sem dobil od tekstilne tovarne Beltinka, ki je bila tik ob naši hiši," navede enega od poglavitnih razlogov. "Bila je sestavni del Rašice, po njenem propadu je nekaj časa sama životarila, potem se je našel kupec in sedaj spet lepo posluje." Čeprav je ugotovil, da ga šolanje za tekstilca ne zanima, se je v Kranju zgodilo nekaj zelo pomembnega: spoznal je dekle, ki je kasneje postalo njegova žena. In pri Triglavu je treniral košarko. "Tekstil me ni zanimal, z leti, ko odrasteš, vsak vidi mladostne zmote, pri meni ni bilo nič drugače." Iz tekstilne šole je preklopil drugam, vpisal se je na ljubljansko filozofsko fakulteto, smer zgodovina in sociologija.

Primož Lavre ”O Prekmurju pojejo tudi orleki, pesem Pišta Bači je posvečena Romu, ki nas je učil prvih prijemov na kitari.”

Med študijem je srečal mnoge zanimive ljudi in bil poleg pri zanimivih dogodkih. "Ravno takrat se v Sloveniji pojavi punk, tako da sem bil tudi na prvem punk koncertu Pankrtov na moščanski gimnaziji, spoznal sem ljubljansko punk sceno in tudi Tomaža Pengova, na fakulteti Janija Kovačiča in druge. On takrat še ni bil del pomembnejših glasbenih projektov. "Bil sem član prve zasedbe Nočne izmene, s katero smo posneli eno pesem. Snemalec v studiu je bil Lado Leskovar." Študija ni dokončal, z Marjano sta se iz Ljubljane preselila v njen rojstni kraj Zagorje. "Zaposlil sem se v tovarni Deloza kot tehnolog, nekaj časa sem potem imel še prodajalno s cedeji in kasetami, po pojavu interneta je prodaja plošč in kaset drastično upadla in šel sem med samozaposlene v kulturi, kot se sedaj temu reče."

Zasavci so na kratko nasajeni

Človek s prostrane ravnice se je v ozki dolini z rudniki, visokimi dimniki in zanimivimi Zasavci vklopil v njihov način življenja. "Zasavje ima poseben položaj v Sloveniji, tukaj so rudniki rjavega premoga in vsakdanje delo je bilo ves čas zelo specifično, težaško, pod zemljo. Tisti, ki so šli noter, niso nikoli vedeli, ali bodo prišli na plan. Bilo je kar nekaj rudarskih nesreč in to je zelo boleče odmevalo," se spominja. Proletarsko življenje se tam še zmerom čuti, tovariški duh še obstaja. "Seveda so ti ljudje po značaju drugačni od mojih Prekmurcev, tukaj pravijo, da so bolj na kratko nasajeni, so pa čudoviti." Na kratko nasajeni pomeni, da se v primerjavi s Prekmurci hitreje razjezijo. Tudi govorica in humor sta drugačna kot drugod po Sloveniji. "Zasavski obešenjaški humor moraš razumeti, sicer ne prideš z njimi v štih. Večina tega humorja ni za v časopis, ker vsebuje precej krepkih." Zato za ilustracijo pove samo rek, ki so ga uporabljali tudi rudarji. "V rudnik bom šel delat, ko bodo v njem naredili okna."

Veliko zasavskih in značilnih knapovskih izrazov je Poredoš uporabil v pesmih. Gverk, zarustan hunt, donferca, kolm, štacjon, kamerati, frdinsti, fana, hajer, vahtar, gazenki zajbrovc so iz pesmi Adijo, knapi. "Adijo, knapi je homage rudarjem iz Zasavja, z vsemi izrazi, z vsem spoštovanjem do njihovega dela, življenja in tistega, kar so doprinesli k blaginji Slovenije. Pesem je nastala po branju članka prijatelja Romana Rozine v lokalnem časopisu Zasavc. Adijo, knapi ga je naslovil in ob branju zgodbe o usodi rudarstva in rudarjev sem bil zelo prizadet. Razumel sem, da se lomi več kot dvesto let rudarjenja v Zasavju." Tudi glasbo je napisal za to pesem. Njegov vokal odseva razpoloženje ob slovesu, hrapav je, kot je bil vsakdanjik ljudi težkega poklica, ki so bili ponosni na to, kar so delali in kako so živeli.

S sinovi igra srednjeveško glasbo

Knapovski izrazi so aktualni še zdaj, ko rudnike zapirajo in glomazne težke industrije ni več. Ko se zdi, da tem krajem nekaj pomembnega manjka, imajo drugačen zven, so žalostni, nostalgični in izžarevajo razočaranje. "Ko se pogovarjava o tem, me stisne pri srcu," reče Poredoš. Zaradi vsega tistega, kar so ljudje, ki so živeli za delo, izgubili. In tudi zaradi tega, ker je rudnik bil kovnica edinstvenega načina življenja, pripadnosti, solidarnosti in seveda izrazov za pravi zasavski sleng. "Ljudje, ki se vozijo vsakodnevno večinoma v Ljubljano na delo, prinašajo počasi in vztrajno k nam ljubljanščino in spremembe poleg načina življenja izpodrivajo tudi originalni zasavski pogovorni jezik." Bistvenih razlik v načinu življenja mnogi še ne opazijo, se pa, tako kot on, mnogi sprašujejo, ali je to prihodnost, da v tistih krajih še največ življenja kažejo upokojenci.

Vlado Poredoš veliko nastopa na koncertih, v tednu dni ima vsaj enega, kakor kdaj, včasih več, včasih manj. Ima tri sinove, Miloš, Vito in Samo so stari 33, 29 in 27 let, vsi trije so končali nižjo glasbeno šolo, igrajo violino, pozavno in kitaro. Z njimi v ansamblu Gallenberg Vaganti igra srednjeveško glasbo. Žena ima rada njegovo skupino Orlek in podpira njegovo glasbeno delo. "Pri njej nisem nikoli naletel na nerazumevanje," je dejal. Tudi to prispeva, da je skupina na sceni tri desetletja, ima svojo publiko po vsej Sloveniji in je uspešno nastopala v tujini, tudi na največjem glasbenem festivalu na svetu v Bethlehemu v ZDA in v Pekingu. Za to je že treba imeti kaj več kot srečo. "Kar počnemo v glasbi skupine Orlek, ni naključje, vse ima svoj smisel in pomen. Seveda tudi vzroke, povode, osnovo. "Tu v Zasavju je okoli rudnikov vse robato, zarustano, skratka tako, kot mora biti v glasbi skupine Orlek."

Čas je vendarle v ansambel prinesel spremembe. "Bend smo pomladili, a nekateri, ki so pred dvema desetletjema odšli, so se vrnili. "Zasedba dobro deluje in diha naprej. Tudi po tridesetih letih še zmerom čutim pobalinsko predrznost z začetka. Bolj ko teče čas, bolj bend čuti slovenske korenine in razume dogajanje v okolju.Tudi s pesmijo Kranjski Janez smo povedali svoje glede skrbi za nacionalno identiteto." Slovenci bi morali imeti več samozavesti in biti bolj složni, pravi. "Veliko več bi se bilo treba ukvarjati s prihodnostjo kot s preteklostjo in mladini je treba dati priložnost."

Komet, politik ali runda pijače

Politika je drugačna, kot bi ljudje želeli, leva, desna, sredinska, zgornja, spodnja, kamorkoli se že prišteva ali je, jo bolj skrbi za zaplete kot za reševanje težav ljudi. Dolgo je že od tega, ko so orleki nekajkrat igrali na predvolilnih shodih strank, a še vedno se najdejo, ki jim to štejejo za očitek. "O politiki je vse povedal že Ivan Cankar in k temu nimam kaj dodati," komentira Vlado Poredoš. "Takrat, ko smo še igrali na predvolilnih shodih strank, je bilo čutiti le predvolilni boj za oblast, vse je bilo precej strpno, spoštljivo do nasprotij, bil je pošten boj za oblast. Kar danes spremljamo, pa ni podobno politiki, in odločili smo se, da v prihodnje kot bend ne sodelujemo pri nobeni komemoraciji leve ali desne opcije. Skratka, nas ni zraven nikjer!"

Tako govori Beltinčan, ki je poleg Kreslina najbolj znan pevec iz največje dolinske vasi, eni pravijo celo slovenske. "Z Vladom prijateljujemo in včasih tudi sodelujemo," reče. Tudi on se v Beltince še vedno rad vrača, njegove pesmi o Prekmurju pojejo tudi orleki, pesem Pišta Bači je posvečena Romu, ki ga je učil prvih prijemov na kitari. "V Beltince prihajam večinoma inkognito, ker nimam potrebe, da bi vse obešal na veliki zvon. Tam imam veliko prijateljev, žlahte, so tudi zelo tesni prijatelji, s katerimi spijemo kak domači špricer." A čas, ki je pretekel od njegovega odhoda, je bistveno spremenil tudi te relacije. "Življenje gre svojo pot. Kot mi se tudi kraji, kjer smo živeli, spreminjajo."

Na koncu reče, da bi, čeprav je že konec januarja, rad bralcem voščil dobro in zdravo novo leto. "Na to sem čakal ves intervju," se nasmehne. Za lepe želje in dobre koncerte je zmerom pravi čas, poudari in povedano je seveda razumeti tudi kot povabilo na koncert skupine Orlek. Napovedati, kaj vse velikega se bo letos zgodilo, pa ni hotel, čeprav sem ga izzival s podvprašanji v slogu: ali bo padel kak komet, veliki politični voditelj ali samo kaka runda za kolege. "To zadnje zagotovo. Kar se tiče ljudi, ki nam krojijo prihodnost, pa ne bom rekel nič, ker si tega sploh ne zaslužijo, in se tako pridružujem zdravemu razumu."