Praktično: 5 trikov za lažje lupljenje kostanja
Kostanj je ob moštu tipična sestavina jesenskih piknikov. V sezoni ga je načeloma dovolj, ob sprehodu po gozdu ga lahko naberemo kar sami. Edina težava je lupljenje, a tudi pri tem obstaja nekaj trikov.
Jesen je nadvse bogata z užitnimi darovi matere narave. Pravzaprav je kar malce sramotno, da so pred leti pod blagovno znamko Dar jeseni prodajali ceneno "čmigo", ki si je komajda zaslužila ime namizno vino. Vsekakor pa je vino pridelek, ki ga - že zaradi časa trgatve in postopnega spreminjanja iz mošta v končni produkt - najpogosteje povezujemo z jesenjo.
In kaj se že po tradiciji najbolje poda k nastajajočemu vinu novega letnika, torej k bolj ali manj sladkemu ali alkoholnemu moštu? Kakopak kostanj, ki je prav tako tipičen dar jeseni.
Po kostanj ni treba plezati na drevesa
V naših nižje ležečih gozdovih ga je v izobilju, primerno zrelost pa doseže v oktobru in novembru. Ne, ponj ni treba plezati po drevesih; ko dozori, plodovi kar sami popadajo na tla. Če bodeča ježica, v kateri so užitna semena, pri tem poči, imamo seveda še nekoliko lažje delo. Če ne, jo lahko razpremo tako, da z dovolj čvrstim obuvalom previdno in z občutkom stopimo nanjo. Z golo kožo se ježic raje ne dotikamo, ker pikajo in povzročajo poškodbe, ki se rade okužijo in zagnojijo.
Kostanj je izdatno in polnovredno, čeprav dokaj "težko" živilo. V vsakem primeru ga moramo termično obdelati - surov namreč ni okusen. Sto gramov užitne sredice ima energetsko vrednost okrog 900 kilojoulov (oziroma po starem 215 kilokalorij) in vsebuje okrog 45 gramov ogljikovih hidratov (od tega je okrog tretjina sladkorjev), 8 gramov prehranskih vlaknin ter po 2 grama maščob (od tega je petina nasičenih) in beljakovin. Bogat je z vitamini C, B1, B6, B9 in z minerali manganom, bakrom in kalijem. Predvsem zaradi slednjega morajo biti pri uživanju nekoliko previdnejši in zmernejši ljudje z boleznimi ledvic, še posebno tisti, ki hodijo na hemodializo.
A načeloma je kostanj zdrav in nadvse hranilen. Da po večini nima statusa osnovnega živila (izjema je tradicionalna ljudska kuhinja italijansko govorečega švicarskega kantona Ticino), pa je najbrž "zaslužno" predvsem to, da je tako težko priti do užitnega semenskega jedra. Ko ga enkrat spravimo iz ježice, mu je treba odstraniti še žilav, usnjat in neužiten zunanji ovoj pa še precej tanjši, a kosmat in neokusen notranji ovoj.
5 trikov za lažje lupljenje kostanja
Lupljenje surovega kostanja je natančno in mukotrpno delo, ki zahteva ogromno spretnosti, potrpežljivosti in časa. Še najlažje je olupiti pečen kostanj, ki je najbolj priljubljen in v kombinaciji z moštom najbolj tipična sestavina jesenskih piknikov na prostem. A tudi tu zadeva ni tako preprosta: vsako seme posebej je treba zarezati skozi zunanjo kožico, da med pečenjem ne eksplodira.
1. Pripravite kostanj vnaprej
Nekoliko lažje gre, če sveže nabran kostanj razprostremo po časopisnem papirju in ga pustimo v suhem prostoru na sobni temperaturi počivati nekaj dni.
2. Uporabite trik z mikrovalovno pečico
Pomagamo si lahko tudi z mikrovalovno pečico, tako da vsako seme na ploski strani križno zarežemo, prgišče kostanjev razprostremo na krožnik in damo za eno do dve minuti v mikrovalovno pečico, nato pa še tople olupimo.
3. Kuhanemu dodajte sol
Če kanimo pripraviti kuhan kostanj (za boljši okus je priporočljivo vodi dodati prav majhen ščep soli), ga sicer ni nujno zarezovati, a z lupljenjem bo vseeno ogromno dela. Morda je še najbolj preprosto kuhan kostanj zarezati in iz njega s prsti ali kar z zobmi iztisniti dovolj mehko kuhano vsebino.
4. Za pire uporabite stiskalnik za česen
Če kanimo iz kuhanega kostanja pripraviti pire (ta je - poleg najrazličnejših golažev in suhih salam - ena najbolj tipičnih madžarskih specialitet), je vsako seme najbolj preprosto prerezati na pol in stisniti v večjem stiskalniku za česen.
5. Najlažja izbira: Kupite že olupljeni kostanj
No, k sreči se dobi tudi industrijsko olupljen kostanj, po navadi uvožen iz Kitajske ali katerih drugih daljnih krajev. Za silo kar prav pride, a po kakovosti se ne more primerjati s svežim domačim, še manj pa z legendarnimi (in nekoliko debelejšimi) italijanskimi maroni.
Kostanj je v kuhinji precej vsestransko uporaben za sladice, pa tudi kot priloga k mesnim jedem, dodatek k mesu ali njegov veganski nadomestek v golažih in enolončnicah, kot nadev za perutnino (na primer martinovo gos), pa tudi kot samostojna jed. V Italiji iz posušenega kostanja meljejo moko (zanimiva priloga h glavnim jedem ali samostojna jed je polenta iz nje), na Korziki varijo celo kostanjevo pivo ... Z malce domišljije lahko kako presenetljivo jed skreiramo tudi sami.
Sestavine:
500 g vlečenega testa v listih, 500 g kostanjevega pireja, 100 g kisle smetane, 100 g sladkorja, 100 g rozin, 5 cl ruma, žlička mletega cimeta, maslo, po želji sladkor v prahu
Priprava:
Kostanjev pire zmešamo s smetano, sladkorjem, cimetom in v rumu namočenimi rozinami. Namažemo na liste testa, oblikujemo zavitke in jih naložimo v namaščen pekač. Po vrhu izdatno premažemo s stopljenim maslom in pri 180 stopinjah Celzija pečemo v pečici približno 45 minut. Po želji potresemo s sladkorjem v prahu. Postrežemo toplo ali hladno kot sladico.
Andrej Velkavrh: Učiti se od medvedov
Danes si kot prometno pot predstavljamo nenehno hrumenje tovornjakov in avtomobilov, zraven še kakšno železnico, včasih je zadostovalo nekaj karavan na leto ali kraj, kjer so se zbirali ljudje iz okoliških naselij, da so izmenjevali dobrine, se spoznavali, zabavali, ženili, tudi stepli, če ni šlo po načrtih. Obnašali so se racionalno.
Tako kot medved najraje hodi (in pogosto iztreblja) po cesti - zakaj bi se brez potrebe spotikal po gošči ali med drevjem in tratil dragoceno energijo, saj medvedi dobro vedo, kako težko jo je dobiti, so tudi ljudje iskali najlažje prehode, za promet uporabljali naravne možnosti, kot so reke, morja, jezera ... Ko smo se "razvili", v času industrijske revolucije, je bilo nenadoma na voljo vse več in več energije. Stroji so nam olajšali gibanje, tovorjenje in delo. Premoga je bilo dovolj, neskončno, se je zdelo - kasneje ga je vse bolj nadomeščala nafta - in precej podobno je še zdaj. Če bi se naseljevali danes, mesta najbrž ne bi nastajala po kotlinah in dolinah, kjer je pogosto zrak onesnažen, kjer se pozimi zadržuje megla, višje pa sije sonce in je v temperaturnem obratu lahko tudi za deset stopinj topleje. In razgledi bi bili lepši in še kaj bi lahko našli. Tako pa zdaj plačujemo davek na takratno razmišljanje in ravnanje človeške družbe.
Res? Pravzaprav bi s takim razmišljanjem delali takratnim ljudem krivico. Sami smo si onesnažili življenjsko okolje! Naše nebrzdano trošenje energije nas je pripeljalo do sedanjega stanja. Ne razmišljamo več, kako kaj narediti s čim manj energije, kar pomeni izbrati po energijski plati najracionalnejšo različico, ampak je postala za nas energijsko najracionalnejša različica tista, ki omogoča najmanjšo porabo energije za delovanje strojev in naprav. Kar seveda ni eno in isto. Energijo trošimo tudi nenamensko, za zabavo in ker pač uporabljamo neke nove naprave. Naša energijska požrešnost samo še raste, pri čemer se prepričujemo, da imamo vedno boljšo tehnologijo, vendar nas ta ne bo rešila. Saj kar z njo prihranimo, z novimi pogruntavščinami takoj vržemo skozi okno. Z enako količino energije resda naredimo dosti več kot nekoč, toda za koga? Ali res vse to "več" tudi potrebujemo?
Pozor, modra! Odsevniki za manj živalskih smrti
Ni veliko dobrih stvari, ki bi nas postavljale na prvo mesto v Evropi. Tista, zaradi katere smo lahko upravičeno malce prevzetni, se glasi: Slovenija je po številu rastlinskih in živalskih vrst na kvadratni kilometer ozemlja absolutna evropska šampionka. "Požegnani" smo z alpskim, dinarsko-kraškim, mediteranskim in panonskim svetom, od tod izredne naravne danosti: razgiban relief, mnogovrstna kamninska podlaga, bogastvo voda, slikovite talne in klimatske razmere. Sledi jim velika pestrost ekosistemov ter rastlinskih in živalskih vrst. Tudi v svetu veljamo za vročo točko biodiverzitete. Slovenija pokriva manj kot 0,014 odstotka Zemljine kopenske površine, a na njenem ozemlju živi več kot odstotek vseh znanih vrst in več kot dva odstotka vseh kopenskih vrst. Od 15 do 20 tisoč živalskih vrst.
A hkrati smo država, ki je prepredena s cestami; danes tudi do najbolj oddaljenih zaselkov skoraj praviloma vodijo asfaltirane ceste, na katerih je mogoče hitro peljati. Avtomobilov je vse več in vse zmogljivejši so, hitrost vožnje je postala pomemben dejavnik, ker nas vse preganja čas, v naravnem okolju je vse več nemira. Seveda: brez intenzivnega širjenja cestnega omrežja smo nekonkurenčni v današnji družbi.
Vsak dan 15 do 20 srn konča pod kolesi
Živali na cesti nimajo nikoli prednosti, vedno so med krivci za nesrečo. Samoumevno nimajo pravice, da so na cesti. A divje živali se seveda ravnajo po naravnih zakonih. Morajo prečkati ceste, četudi zanje zaradi hrupa in onesnaženosti pomenijo grozeč tujek. Zaradi prehranjevanja, selitvenih poti, parjenja, iskanja ustreznejšega življenjskega prostora ... Samo voznik je tisti, ki lahko nesrečo prepreči, če je seveda pripravljen na nevarnost trka. Smo med redkimi evropskimi državami, ki imajo avtoceste ograjene in živali nanje ne morejo zaiti, a problem so vse druge državne ceste.
Ob trku z divjadjo je pomembno najprej poskrbeti za varnost - si nadeti odsevni jopič in postaviti varnostni trikotnik na cestišče, da preprečimo nalet vozil. Pokličemo center za obveščanje na številko 112. Žival pustimo pri miru, tudi če je samo poškodovana. Center za obveščanje obvesti o nesreči upravljavca lovišča oziroma lovsko družino, ki poskrbi za povoženo divjad, in higiensko službo; lovec poskrbi za vpis nesreče v centralni register povožene divjadi, higienik odpelje truplo. Prisvojitev povožene divjadi je kaznivo dejanje, uporaba mesa pa tvegana, saj ni veterinarsko pregledano.
Številke neusmiljeno govorijo o tem. Po podatkih lovskih organizacij je v obdobju 2010-2018 na slovenskih cestah poginilo 46.933 osebkov srnjadi, 1329 jelenjadi, 935 divjih prašičev, 71 damjakov, 48 gamsov, 22 muflonov, 65 medvedov, 34 šakalov in 14 volkov. Pri trku s temi živalmi nastane na vozilih materialna škoda. Nimamo pa številk povoženih manjših živali - ježev, veveric, kun, podlasic, zajcev, lisic, jazbecev ... Številke teh gredo v tisoče in desettisoče. Tako ni samo pri nas, povsod v svetu se zaradi razvoja prometne infrastrukture in vedno gostejšega prometa število povoženih živali, predvsem parkljarjev in velikih zveri, zvišuje kljub postavljenim prometnim znakom, ki opozarjajo na nevarnost prehoda divjadi. Promet postaja pomemben dejavnik smrtnosti živalskih populacij in grožnja za dolgoživost ogroženih vrst. Strokovnjaki so ocenili, da je v Evropi letno povoženih več kot milijon parkljarjev, škode pa je za okoli dve milijardi evrov.
V Sloveniji letno izgubi življenje na cestah od 4900 do 6800 prostoživečih parkljarjev, predvsem srnjadi, na železniških progah pa od 170 do 250. Vsak dan konča pod kolesi od 15 do 20 srn in srnjakov. Ocenjena letna škoda zaradi trkov znaša več kot 15 milijonov.
Vsaka vrsta živi v svojem ritmu
Trk z divjadjo se nikoli ne konča dobro. Žival skoraj praviloma pogine, takoj ali kasneje, na avtomobilih je veliko škode, vsako leto pa se nekaj nesreč z divjadjo konča tudi s telesnimi poškodbami udeležencev v prometu, predvsem za motoriste je lahko takšno srečanje tudi usodno.
Ni preprostega odgovora na vprašanje, kdaj je največ možnosti za usodno srečanje, kajti živalske vrste živijo svoje življenjske ritme. Spomladi, ko srnjad začenja vzpostavljati svoj teritorij, kar vključuje preganjanje predvsem enoletnih srnjakov, jih konča na cestah največ. Toda višek parjenja pri jelenjadi je v jeseni, pri divjih prašičih pa decembra - v času parjenja so živali še zlasti "neprevidne". Jeseni je v gozdovih veliko nemira, ker nabiramo gobe in kostanj, da ne govorimo o celoletnih divjanjih štirikolesnikov in motorjev - vse to dviga divjad z njihovih ležišč in jih sili v brezglav beg.
Na trgu obstaja tudi nekaj pripomočkov, ki jih za odvrnitev divjadi lahko namestimo na avto, tovornjak ali motor. Pri AMZS izpostavljajo ameriški izdelek, znan pod imenom Save-A-Deer, ki je dosegljiv tudi na slovenskem trgu in stane okoli deset evrov.
Gre za majhno piščal z dvojno odprtino, ki pri hitrosti avtomobila več kot 55 km/h oddaja zvočno frekvenco nad 18.000 Hz in na razdalji 100 metrov od vozila opozarja divjad na prihajajoče vozilo. Zvočni signal je za človeka neslišen. Piščal zelo enostavno namestimo na rešetko sprednje maske vozila ali na odbijač. Po zagotovilih izdelovalca je učinkovitost piščali več kot 90-odstotna. To med drugim potrjujejo rezultati raziskave, ki jo je opravil ameriški Urad za varnost v prometu v kalifornijskem Modoc Countyju.
A povejmo še, da se od leta 2010 število povožene srnjadi zmanjšuje, pravijo pri Lovski zvezi Slovenije (LZS). V zadnjih letih se namreč upravljavca cest Direkcija RS za infrastrukturo (DRSI) in Družba za avtoceste (DARS), v sodelovanju z lovskimi družinami, ki so upravljavke lovišč, in LZS, trudita z zvočnimi, kemičnimi in svetlobnimi odvračali za divjad na najbolj problematičnih odsekih cest zmanjšati krvavo statistiko.
Pozor, modra!
Že pred 15 leti, pravi mag. Lado Bradač, predsednik LZS, je zaživel lovski informacijski sistem Lisjak, testno obdobje pa je letos prestala aplikacija Povoz divjadi, namenjena predvsem tistim lovcem, ki so v lovskih družinah določeni za evidentiranje povozov divjadi. Namen aplikacije je, da lahko lovec na kraju povoza vnese v informacijski sistem točno lokacijo trka z divjadjo, na podlagi teh podatkov pa lahko upravljavci cest določijo kritične odseke in ukrepajo z namestitvijo odvračal. Zato je Slovenija ena vodilnih držav v Evropi pri preprečevanju trkov vozil z divjadjo, pa tudi pri zanesljivosti podatkov in vodenju statistike tega področja.
Zvočne odvračalne naprave imajo pri nas že več kot desetletno zgodovino. Nameščene so v obcestne količke in se aktivirajo, ko se približuje avto - oddajajo zvok na visoki frekvenci, ki je za človeka neslišen, na živali pa deluje zastrašujoče. Družba za avtoceste denimo z njimi varuje priključke na nekatere avtoceste. Slaba stran zvočnih odvračal je, da so precej draga, zato jih nameščajo le na najbolj izpostavljenih kritičnih mestih.
Ste opazili modre odsevnike na obcestnih količkih in se vprašali, s kakšnim namenom so tam? V njih so posebne odbojne celice, ki ob osvetlitvi z žarometi lomijo svetlobo proč od ceste, s tem pa ustvarijo navidezno svetlobno ograjo, ki izgine, ko vozilo odpelje mimo. Ko odsevnik ni osvetljen z žarometi, optične ograje ni več in živali lahko gredo varno čez cesto. Modra barva je v naravi minimalno prisotna, zato jo živali dojemajo kot nevarno in se ji izognejo, pravijo strokovnjaki. Svetlobni odsevniki so poceni in tako primerni tudi za daljše odseke cest, ki jih divjad pogosto prečka. Seveda so učinkoviti le v temi, a večina trkov se zgodi prav ponoči, ko je divjad najbolj aktivna.
"Modri odsevniki so eden večjih projektov," pravi Lado Bradač, "in mi je žal, da je kar malo spregledan. V testnem obdobju je bil povoz divjadi zmanjšan za polovico in upam, da bo še naprej dajal tako dobre rezultate."
Če deluje ob cesti ...
Povejmo, da se je projekt začel v začetku letošnjega aprila, ko so združili moči DRSI, ki je namenila projektu 430 tisoč evrov za obdobje treh let, Visoka šola za varstvo okolja iz Velenja (VSVO), Gozdarski inštitut Slovenije, raziskovalci divjadi, upravljavci lovišč, LZS, pa podjetji Cervus in Koblar; vodja projekta je dr. Boštjan Pokorny (VSVO). Zvočne odvračalne naprave in modre svetlobne odsevnike so tako letos namestili na več kot 400 odsekih državnih cest v 169 loviščih in v skupni dolžini več kot 360 kilometrov.
Žal se dogaja, da ljudje modre odsevnike kradejo in jih nameščajo ob svoje vrtove, po principu "če deluje ob cesti, bo tudi ob mojem vrtu". Toda modri odsevniki (in tudi zvočna odvračala) ne delujejo brez stika z avtomobilskimi žarometi. In še: bi res radi imeli na vesti krivdo za še eno živalsko smrt? Morda pa celo za človeško.
