(PORTRET TEDNA) Matjaž Ivanišin: Ne muha na zidu, slon v sobi

Melita Forstnerič Hajnšek, 17.8.2019
Osebni arhiv

Z generacijo režiserjev Matjaža Ivanišina se je odnos do dokumentarnega fillma pri nas začel spreminjati.

Pred tremi dnevi je bila svetovna premiera njegovega prvega igranega celovečerca Oroslan v tekmovalnem programu 72. filmskega festivala v Locarnu. Nocoj bodo tam podelili letošnje zlate leoparde. Novi film Matjaža Ivanišina je nastal po literarnem delu Pa ravno tako je bilo Zdravka Duše. Pripoveduje o smrti moškega, poznanega pod vzdevkom Oroslan, ki pretrese majhno porabsko vas. V bistvu je dogajanje pri Duši vezano na Tolminsko, a ga je Ivanišin prestavil v Porabje. Bližje mu je bilo.

Mariborčan, letnik 1981, je v otroštvu treniral tenis. Oče Dušan je filmski in televizijski snemalec. Spomnim se, kako je dolga leta s tehniko spremljal akademikinjo, dialektologinjo Zinko Zorko po terenu in zavzeto beležil narečne govorce. Ustvarila sta svojevrstni narečni atlas. Mama je psihologinja, sestra gledališka igralka Nina, punca Maruša Majer prav tako. Obe vrhunski. Kljub tem bližinam se do Oroslana ni lotil igranega filma. Pa tudi tokrat je meja med fikcijo in dokumentom fluidna.

Preudaren je, esejistični premišljevalec sveta, potrpežljiv, nikoli izključujoč, avtoironičen. "Nočem biti dokončen, prepameten ali informativen," je pojasnjeval ob svojih nagrajenih dokumentarcih. Vse tri njegove najodmevnejše in najbolj nagrajevane - Karopotnik, Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, v soavtorstvu z Rajkom Grličem, in Playing Men - druži mojstrski občutek za stapljanje nostalgije in nenavadnih vsakdanjosti, zmeraj prežet z ironijo. Naivnost, odprtost, čudenje in radovednost do sveta so mu blizu. Čeprav spletne platforme ponujajo resničnost tukaj in zdaj, je treba v filmu resničnost vzpostavljati vedno na novo. "Gre za točko, ko se je igrani film znašel v rahli dilemi, kako prikazovati svet. A paradoksalno se mi pogosto zdi, da filmi, ki poskušajo to resničnost pokazati ena za ena, niso nujno tudi bolj resnični," pravi.

Njegovi akademijski filmi Que Sara, diplomski Quick View, TV-drama Moje male ljubice so prejeli najvišje študentske nagrade doma in na tujem. Prvič je vstopil v medijsko javnost z dokumentarnim filmom Šentilj-Spielfeld, mejni prehod, ki ga ni več. Pred desetimi leti sta ga posnela s producentom, sošolcem Primožem Ledinkom. Deležen je bil nenavadnega sprejema lokalnega okolja. Kritike ulice so bile nekatere zelo žolčne. Stari mejni prehod je bil dolgo predmet pretoka, raznih ljudi, zgodb in ozračje na tistih meddržavnih vratih je bilo zelo posebno. "Zanimalo me je, kaj se zgodi s prostorom, ko enkrat odvzameš vse kolone avtomobilov, švercanja, preglede, vse tiste neskončne vrste kupcev pri Debeli Berti, kaj se zgodi z lokacijo, ki ostane. In koliko to odvzeto odmeva in se še zmeraj čuti na prostoru samem. Meja je bila in zmeraj je zelo intenziven prostor. Posebej, če jo pogledamo skozi širši časovni okvir. Če bi na istem prostoru snemal v sedemdesetih ali osemdesetih, bi bilo tam popolnoma drugače, kot je bilo 2008., in spet drugače, kot je bilo, ko je bil ta prostor poln beguncev. Ta mali prostor ob mejnem prehodu se polni in prazni pa spet polni, meja je, potem je naenkrat ni, potem pa spet mislimo, da bi bilo dobro, če bi spet malce bila, in tako naprej ... Ampak to velja za vse meje," se spominja svojega Šentilja. Film postane pametnejši od avtorja in ekipe, postane samostojno delo, pravi.

"Igrani celovečerni film mora ostati kraljevska disciplina, dokumentarnemu pa naj se prizna status deseteroboja. Dokumentaristi namreč velikokrat ob režiranju tudi sami snemajo, montirajo, organizirajo, urejajo finance," je predstavil razliko med dokumentarci in igranimi celovečerci v Večerovem intervjuju pred dvema letoma. Kdaj boš pa kaj zares snemal, ga je na ulici vprašala kolegica, ki jo je poznal še z akademije. To, da je medtem posnel vsaj dva dokumentarca, zanjo ni štelo.

image
Slovenski filmski center Iz filma Oroslan Matjaža Ivanišina 

A prav z generacijo Ivanišina in Roka Bička se je odnos do dokumentarnega filma pri nas začel spreminjati. Tudi vrhunske domače nagrade in pomembne mednarodne so pripomogle k drugačnemu vrednotenju. "Režiser ni muha na zidu, ampak slon v sobi. Ni neviden, prisoten je, a se vsi skupaj pretvarjajo, kot da ga ni," je svoj pristop k dokumentarnemu filmu pojasnil - predavatelj dokumentarnega filma na akademiji, kar tudi je. Vedno si del filma, ne moreš se skriti za materialom, pravi, in to je v Playing Menu tudi na filmu utelesil, z lastno ustvarjalno krizo v metafilmski maniri.

"Igram sebe kot režiserja, igram se s samim sabo, igram se z medijem in poskušam v to igro vključiti gledalca. Na nek način tudi verjamem, da je zmerom, ko delamo film, podobno kot v igri. Na začetku se vedno skušamo dogovoriti o pravilih igranja - in potem skupaj stopimo v paralelni svet igre, ki deluje po drugačnih pravilih kot naš vsakdanjik. Podobno je tudi, ko gledalec pride v kino in se poskuša sinhronizirati s filmom ter avtorjevimi pravili, na podlagi katerih lahko vzpostavi komunikacijo z vsebino. Jaz sem začel tako, da sem zabeležil pet iger, ki se pojavijo v filmu, potem pa sem se znašel v precepu, kako nadaljevati. Lahko bi šel po isti poti naprej in še naprej kopičil igre, ki me fascinirajo. Če bi nadaljeval v tej smeri, bi lahko nastal zanimiv film, a je bil tak kolaž meni fascinantnih iger premalo. Zato sem začel iskati drugo smer. Če sem že razpršen in iščem stvari, se mi je zdelo zanimivo, da se poigram s svojimi idejami, kam in kako naprej, tudi v filmu. Vzpostavil sem svojo igro s svojimi pravili, ki so vezana name in na moj pogled na delo," je razglabljal ob svojem filmu Playing Men na eni od projekcij - mariborski, intimni, v GT 22.

Prva generacija Prvega odra
"Mojca Redjko in Jernej Lorenci sta zasnovala Gledališko šolo Prve gimnazije in takrat imenovani Mali oder, ki je nato postal Prvi oder. Bil sem del prve generacije slušateljev pod Jernejevim mentorstvom. Sijajna ekipa smo bili. Mali oder je bil takrat pravzaprav glasbena učilnica, v kateri smo se popoldan dobivali in snovali prve predstave. Bilo je veliko zajebancije, hkrati pa je šlo smrtno zares. To, kar sta Mojca in Jernej vzpostavila na Malem odru, je bilo za nas in tudi za kasnejše generacije zelo važno. Pa ne govorim iz nostalgije. No, malce pa tudi. Posnel sem dva kratka filma z ekipo z Malega odra in sošolci. Potem je prišel čas sprejemnih izpitov na akademiji, vzel sem očetovo staro 8-mm kamero in njegove stare super 8-mm filme s potečenim rokom trajanja ter posnel kratki film z naslovom Nekdo, ki je pozabil."

Posebno poglavje njegovega opusa je film ceste o Karpu Godini - Karpopotnik. Podal se je z ekipo štirideset let kasneje po istih poteh po Vojvodini, kjer je snemal Karpo. Bil je režiser, scenarist in snemalec, iz hommagea, osebnega filmskega posvetila kolegu, je naredil izjemen film. Ni bil obremenjen z veličino velikega kolega. "Največji ti nikdar ne dajejo občutka veličine, prej preprostosti in ponižnosti," je dejal. Film je tudi žlahtna dediščina mariborskega EPK 2012.

Upamo, da bomo Oroslana kmalu videli v Mariboru, deli mesta so tudi prizorišča v filmu. Dajmo močni ustvarjalni generaciji z Ivanišinom, Markom Naberšnikom in mladimi, ki prihajajo, občutek, da jih tudi njihovo domače okolje ceni. Zato potrebujemo tudi prostor - mestni kino.

Igrani celovečerec mora ostati kraljevska disciplina, dokumentarnemu pa naj se prizna status deseteroboja
Anketa

Se boste udeležili katerega od SPREHODOV ZA SPOMIN, ki potekajo ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni (21. 9.)?

Sudoku