Pomanjkanje dotika uničuje moške

Urška Kereži, 8.3.2019
Shutterstock

Po fizični bližini sicer hrepenimo vsi, predvsem pa moški. V domovih za ostarele skušajo potrebo po telesni bližini pogosto zapolniti z obiski psov, ki jih lahko starejši božajo in crkljajo.

Kolikokrat moški naklonjenost med seboj ali do žensk, s katerimi niso v intimnem odnosu, izkazujejo z dotikom? Govorimo o telesnem stiku, ki ni samo hitro rokovanje. Ki je oseben, spodbujajoč, vendar ni seksualen. Ko nekoga objamemo, držimo za roko, naslonimo glavo na njegovo ramo, sedimo skupaj in se počutimo udobno. Redko? Nikoli? V ameriški in evropski kulturi se namreč "pravi moški" praviloma temu izogibajo, saj predpostavljajo, da vsak tak stik zmeraj nosi seksualno konotacijo, zakaj bi se sicer drugače fizično povezovali. In čeprav si dotikov želijo, tako ostajajo dobesedno praznih rok, odrezani, izoliran. Pomanjkanje konkretnega dotikanja z drugimi pa povzroči čustveno izloacijo, ki se lahko konča v alkoholizmu, depresiji, zlorabljanju, dokazano povečuje stres in uničuje samozavest, v množici pa ostajajo osamljeni in nepovezani.

image
Shutterstock
V domovih za ostarele skušajo potrebo po telesni bližini pogosto zapolniti z obiski psov, ki jih lahko starejši božajo in crkljajo.

Nezaceljena rana

Nežen dotik ni možat, je torej jasno sporočilo naše družbe. Nekateri moški se dotikanja kasneje sicer učijo s svojimi malčki ter sprevidijo koristi, ki jih prinaša, ter kako močno so ga v resnici potrebovali. Žal pa enako hitro spet prenehajo, saj so bili tako vzgojeni. Zato nadaljujejo z vzorcem, da je dotikanje primerno samo za dojenčke, in kar naenkrat brez objemov, podpore odrašča nova generacija, med dotiki na igrišču, kjer se fantje ruvajo, odrivajo, zbadajo, pa prostora za nežnost ni več. Ostane le še medsebojna agresivna interakcija ali znašanje nad dekleti in zavedanje o nežnostih iz zgodnjega otroštva je za zmeraj izgubljeno.

Razlogi, da se bojimo dotikov:
• Strah, da bomo izpadli seksualno neprimerni.
• Živimo v precej homofobni družbi, ki sumljivo dojema vsak kontakt med moškimi.
• Nočemo izpasti preveč nežni in tvegati avtoritete.
• Bojimo se zavrnitve.

Kar veliko negotovosti in nelagodja ob vzpostavljanju telesnih stikov, rokovanju, objemanju, čestitanju, držanju za roke še globlje vceplja v Y-kromosom, zato se jim raje izognejo. A ne samo, da moški ob fizičnem kontaktu ne zaupajo drugim, ne zaupajo niti sebi. Ker je dotik sprejemljiv le še za partnerja in pomešan s seksualnostjo, pa se velika človeška potreba osredotoči samo na eno osebo in takšna odgovornost je neredko (pre)veliko breme za drugega. Kako torej naučiti otroke, da je dotik pomemben? Kako ločiti platonske od seksualnih? Je vsak res vsaj malo seksualen? Kaj pa Italijani, ki z dotikanjem nimajo težav? Se kdaj sprašujejo ta vprašanja? Verjetno ne.

image
Shutterstock

Kaj učijo živali?

V domovih za ostarele skušajo potrebo po telesni bližini pogosto zapolniti z obiski psov, ki jih lahko starejši božajo in crkljajo. Kar dokazano pomaga pri izboljšanju njihovega zdravstvenega in čustvenega stanja. Takšno moč ima namreč fizični stik med živimi bitji. In zakaj morajo to nalogo opravljati psi? Ker, kot rečeno, odrasli dotikanja nismo več sposobni, v naročju pa nimajo vnučko, ki bi jih brez slabe vesti prijeli za roko ali objeli, osamljenost odganjajo živali.

Držanje za roko zmanjša bolečino
Če ne veste, kaj storiti, ko se nekdo bori z bolečino, ga samo primite za roko in že se bo zmanjšala, pravijo nove raziskave. Že naravno si namreč želimo, da nas nekdo objame ali stisne k sebi, ko smo bolni, pa še toliko bolj. Zato naj bi denimo ženske med porodom partnerji držali za roko. V zadnji raziskavi o moči dotika pa so nosečnice za roko držali tudi neznanci, a takrat večje razlike v bolečini niso začutile. Pogoj je torej oseba, s katero imamo vzpostavljen globlji odnos. Morda lahko naslednjič svojim bližnjim, še preden posežejo po protibolečinskih tabletah, ponudite svoj ljubeči dotik.

Kako torej prekiniti dotikofobijo?

Jedro težave je v tem, da se nikoli nismo zares naučili nežnega platonskega dotikanja, ki predstavlja nujen medčloveški kontakt. Morda je dejansko edini način, da se njegove vrednosti (spet) naučimo z otroki, morda so to živali. V vse odnose zato postopno vnesite nekaj dotika, počnite to odprto, samozavestno in radostno. Objemite in poljubite otroke, dajte jim roko, ko gledate televizijo ali se sprehajate, in naj se stik nikoli ne konča. Ker si tudi vi želite, da bo nekdo ob vas, ko boste stari in odhajali, kajne? Ker si želite, da bi vas prijel za roko tudi človek, ne le kuža. Opazujte, kaj vam takšna srečanja prinašajo in kako vas spremenijo. Pridobiti je treba samozavest, ki je nikoli več ne boste izgubili, in sočutje skozi dotik je tudi pomembna sprememba, ki jo današnja družba nujno potrebuje.

Anketa

Koliko knjig preberete na leto?

Sudoku