Pomagajo jim, da se postavijo na noge

Barbara Gavez Volčjak , 31.12.2018
Igor Napast

V invalidskem podjetju Slovenskih železnic se lahko zaposlijo nekdanji železniški delavci, ki so iz kakršnegakoli razloga izgubili polno delovno sposobnost, a si še želijo biti koristni.

Čisto na drobno sneži, ko s fotografom iščeva prav posebne lončarje. Navodilo za pot sem dobila po telefonu, pa bi se skoraj zapeljala mimo vhoda proti železniškemu tovornemu skladišču v mariborskem Melju. "Iščem lončarsko delavnico invalidskega podjetja," vprašam gospo pred skladiščem. "Tam čez bo," mi pokaže nizko stavbo z napisno tablo SŽ - ŽIP pri vratih. Obrneva, zapeljeva na drugo stran nekakšnega dvorišča, a za vsak primer svetujem fotografu, naj počaka v avtu, da preverim. Upravičeno, kajti peljati morava še 30 metrov naprej od tam, kjer sva prvič vprašala za pot. Za parkirano prikolico tovornjaka je skrit vhod z napisom Lončarski atelje. Ko vstopim v prijetno topel prostor, pa vem, da sem prišla prav.

image
Igor Napast Jože Greifoner se je lončarske obrti priučil, potem ko je postal invalid.
Skodelica z napisom DAR je najbrž šla skozi njihove roke

Zakaj tako dolg uvod? Ker je prava prispodoba za pot, ki jo prehodijo zaposleni v lončarski delavnici Železničarskega invalidskega podjetja (ŽIP), delujočega v sklopu Slovenskih železnic (SŽ). Sem prihajajo na delo, večinoma za štiri ure, delovni invalidi, ki so bili prej zaposleni v katerem od podjetij v skupini SŽ. Potem ko se v življenju soočijo z zdravstvenimi težavami, zmanjšano delovno sposobnostjo, pregledi pri zdravnikih in pred komisijami, se lahko najdejo v okolju, kjer jih razumejo in podpirajo.

image
Igor Napast Izdelke iz lončarskega ateljeja tudi sami zapakirajo in opremijo z napisi.

Ročno delo, ne tekoči trak

V mariborskem Lončarskem ateljeju je ta čas šest zaposlenih, med petimi kolegicami je tudi Jože. Iz valjane gline pod njihovimi spretnimi prsti nastajajo različni uporabni izdelki: krožniki, sklede, skodelice, milniki, pladnji, podstavki za sveče in odlagalke za kuhalnico. Ostanek gline uporabijo za manjše dekorativne predmete, obeske za verižice in vilinske simbole, ki so nekakšni talismani za srečo. "Samo da je raznovrstno, da ni vsak dan enako kot pri tekočem traku," pravi Irena Strmecki, ena od zaposlenih. Izdelala je tudi vzorec novega artikla, a o njem še noče govoriti, najprej ga morajo pokazati upravi podjetja. Irena je bila prej zaposlena kot transportna komercialistka v potniškem prometu, nato je bila nekaj časa na čakanju, ker so ji ugotovili zmanjšano delovno sposobnost. Leta 2014 so ji ponudili, da se priuči dela z glino in se zaposli v lončarski delavnici, ki so jo tedaj odpirali v Mariboru, in sprejela je. "Začeli smo štirje, učil nas je lončar Iztok Mlakar iz okolice Ljubljane. Prej nikoli nisem počela nič takega, a se mi je zdelo zanimivo ustvarjati z naravnim materialom," energična gospa razloži, kako se ji je spremenilo življenje. Za svoje izdelke zlagajo tudi kartonasto embalažo, ki jo sicer dobijo od drugod, tako da so izdelki iz njihove delavnice resnično ročno delo.

image
Igor Napast Pod spretnimi prsti zaposlenih nastajajo številni uporabni in dekorativni predmeti.

"Veliko predlogov dajo in zelo ustvarjalni so," svoje sodelavce pohvali Anja Štiftar, zaposlena za koordinacijo dela, nabavo materiala in podobno "papirologijo". Namesto ta dan odsotnega vodje invalidskih delavnic Marjana Babška mi razlaga potek dela in teši novinarsko radovednost. "Vsako jutro pregledamo, kaj nam v zalogah manjka in je treba narediti. Na oglasno desko dam seznam in jim prepustim, da se med seboj dogovorijo, kaj bo kateri tisti dan delal." V invalidskih delavnicah ni na prvem mestu produktivnost, poudari Štiftarjeva, pomembnejše je vzdušje med zaposlenimi, občutek, da so sprejeti in razumljeni. "Morda mi pri delu pomaga, da sem po poklicu vzgojiteljica," doda nasmejana rjavolaska.

image
Igor Napast Anja Štiftar se ukvarja z birokratsko platjo dejavnosti, skrbi za nabavo materiala in koordinacijo dela.

O pravem pomenu invalidskega podjetja veliko ve tudi Anita Paradiž, tehnologinja v Službi za proizvodnjo, prodajo in storitve (PPS), v katero spadajo invalidske delavnice. V Mariboru je poleg lončarske delavnice tudi svečarska, v Ljubljani izdelujejo še okrasne dišeče sveče, naravna mila, lesene in promocijske izdelke. Paradiževa je pri železnici že 30 let, v ŽIP pa od njegove ustanovitve leta 1994. Pred tem so invalidi SŽ bodisi ostajali na svojih delovnih mestih bodisi so jim dodelili kako lažje pisarniško opravilo glede na njihovo delovno sposobnost. Toda vsi niso bili zadovoljni s tako rešitvijo: "Mislim, da je za delavca najslabše, če ga nekje 'odložijo', češ, 'drugega ne moreš, pa bodi tukaj'. Zaposleni zgubijo energijo in motivacijo za delo. ŽIP je bil ustanovljen z namenom, da tudi invalidom najdemo primerno delo glede na njihove sposobnosti, jih zanj usposobimo in jim s tem omogočimo, da znova postanejo ljudje."

Ohranijo človeško dostojanstvo

V sklopu invalidskega podjetja SŽ je kar 24 dejavnosti, razporejene so v šest služb: poleg PPS delujejo še službe za upravljanje objektov, za čiščenje, za varovanje, pa tudi Center za usposabljanje in Medgeneracijski center Vitalis. Tako se denimo invalidi lahko zaposlijo kot vratarji, vozniki osebja SŽ, v avtomehanični delavnici, kot kurirji, prodajalci v trafikah na železniških postajah, polnijo avtomate za toplo-hladne napitke in še kaj. Navsezadnje invalidi delajo tudi v treh Darilnicah, dve sta v Ljubljani in ena v Mariboru, kjer prodajajo vse prej naštete unikatne ročno izdelane predmete. Zanje so v družbi pridobili tudi certifikat slovenske umetnostne obrti SLO art&craft in SQ oziroma Slovenska kakovost, potrdilo, da so keramični izdelki primerni za stik z živili, ter CE za lesene igrače in registracijo za izdelavo mil. "Postopek zaposlovanja vodimo skupaj s kadrovsko službo, ljudem z zmanjšano delovno sposobnostjo glede na njihove zmožnosti ponudimo primerna delovna mesta, med katerimi lahko izbirajo tudi glede na svoje interese," pojasnjuje Anita Paradiž. "Najlepše je, ko se znova zaposlijo na drugem delovnem mestu in postavijo na noge. Nekateri lahko celo ostanejo blizu svojega prejšnjega delovnega mesta, ohranijo svoj krog poznanstev in socialne stike, ki so jih gojili vse dotedanje delovno življenje. S tem ljudje, ki jih je že tako zaznamovala bolezen, ohranijo dostojanstvo in se znova počutijo sprejete."

image
Igor Napast Unikatna odlagalka za kuhalnico polepša vsako kuhinjo.

V PPS po besedah Paradiževe najdejo novo zaposlitev tudi tisti, ki trpijo zaradi psihičnih težav. Ti še bolj kot drugi potrebujejo podporo okolja, prej jih kaj vrže iz tira in njihov vodja mora z zvrhano mero dobre volje voziti slalom med različnimi značaji in dnevnim razpoloženjem. "Sicer imamo letna usposabljanja za delo z invalidi, a bi teh želeli še več," pravi Anita Paradiž, ki obenem poudarja, da se za vsakogar najde primerno delovno mesto, če si le želi delati. V ŽIP je zdaj 693 ljudi, med njimi je več kot 50 odstotkov invalidov. Če za kakšno delovno mesto ni kandidata znotraj skupine SŽ, izjemoma sprejmejo tudi koga od zunaj.

Zmagovalci na eni in drugi strani

V Lončarskem ateljeju že omenjeni Jože Greifoner in njegova kolegica Olga Hojnik pokažeta, kako nanašata pozlato na vilinske simbole. Jože je postal invalid po operaciji hrbtenice leta 1995, premeščali so ga na različna delovna mesta, a zdravstveno stanje se mu je slabšalo, tako da je naposled dobil odločbo o invalidnosti III. stopnje in štiriurnem delovnem času. Delal je pri obračunu plač v sektorju za potniški promet, dokler mu niso leta 2014 ponudili dela v lončarski delavnici. Sprejel ga je, četudi nikoli v življenju ni počel nič podobnega: "Hvala bogu, da nam je omogočeno, da nekaj delamo, prihajamo v službo, imamo reden dohodek, da nismo na cesti. Drugod invalidske delavnice propadajo, grejo v stečaj, ljudje ostanejo brez vsega. Glede tega so SŽ v koraku s časom," Jože s preprostimi besedami opiše pojem družbene odgovornosti, ki so ji zavezani v SŽ. Večina invalidnosti pri zaposlenih je posledica bolezni, zelo malo je poškodb. V izvršilnih službah izvajajo sistematske preglede vsako leto, saj morajo biti ti delavci stoodstotno zdravi in sposobni opravljati svoje delo. Zmanjšano delovno sposobnost pri njih pomeni denimo poslabšanje vida, bolečine in podobno. Tudi ko jim invalidska komisija določi stopnjo invalidnosti, jih spremljajo z obdobnimi pregledi na SPIZ, da ugotovijo, ali se jim stanje slabša, izboljšuje ali je nespremenjeno. Od leta 1994 se invalidi lahko zaposlijo v ŽIP, a to ne pomeni nujno, da morajo zamenjati tudi kraj zaposlitve, saj lahko katero od 24 dejavnosti v sklopu invalidskega podjetja opravljajo tudi tam, kjer so bili zaposleni prej.

Invalidsko podjetje je torej win-win situacija. Zagotavlja delo ljudem, ki ne morejo več opravljati svojega primarnega poklica, obenem pa izvaja podporne dejavnosti za temeljne družbe v okviru skupine SŽ. Toda na prvem mestu so ljudje in njihovo počutje. "Brez težav dobimo ves material, ki ga potrebujemo za delo," razlagajo Irena, Olga in Jože, ki jih je k delu z glino pripeljala bolezen, pa vendar se zaradi nje ne počutijo manj produktivni.

Če boste torej ob bližajočih se praznikih prejeli krožnik ali skodelico z napisom DAR, je čisto mogoče, da je šla skozi njihove roke.

Anketa

Kako se zaščitite pred komarji?

Sudoku