Pohod na Kamniški vrh
V soboto, 20. julija 2019, sva se Vandrovčka iz DU Zagorje ob Savi družila s pohodniki planinske sekcije Sokol PD Litija na pohodu v Kamniško Savinjskih Alpah. Vodnik Jože nas je vodil na 1259 m visok Kamniški vrh.
Že ob peti uri zjutraj smo se odpeljali iz Litije. Peljali smo se skozi Kranj, nekaj časa po Jezerski cesti, potem skozi naselja Britof, Visoko, Velesovo, do Ambroža pod Krvavcem. Ustavili smo se na turistični kmetiji Pr Ambružarju (1085 m) na jutranji kavici. Od tam smo imeli lep razgled proti Gorenjski.
Pohod smo začeli po asfaltni cesti, ki vodi proti Krvavcu. Po enem kilometru smo zavili na gozdno cesto, nato pa smo hodili po stezi, ki se je zlagoma vzpenjala skozi gozd. Na poti smo morali preplezati nekaj podrtih dreves. Od tam se je steza lepo vzpenjala in spuščala, tako da je bila hoja v senci dreves prijetna. Prišli smo do razpotja, kjer leva pot vodi navzgor na Kriško planino, desna pa navzdol proti Kamniškem vrhu. Nekaj časa smo hodili po grebenski poti. Na enem mestu smo imeli lep razgled na Kamniško sedlo. Nato smo šli po stezi pod grebenom. Ko smo prišli iz gozda na košenice, smo imeli razgled na vasice globoko pod nami.
Pred nami je bila še ena vzpetina, potem smo se spustili na preval na višini 1178 m, kjer se priključi pot iz Stahovice in Županjih njiv. Do vrha smo imeli še 15 minut. Ko smo se vzpenjali proti vrhu, smo imeli lep pogled na Krvavec. Do vrha smo hodili dve uri in dvajset minut.
Na Kamniškem vrhu (1259 m) smo imeli čas za počitek, malico in lepe razglede. Žigosali smo dnevnike in se vpisali v vpisno knjigo.
Vračali smo se po isti poti do prevala (1178 m) in se usmerili proti Stahovici. Prijetna steza čez košenice se je spremenila v strm spust, kjer je bila nevarnost za zdrs.
Ko smo prišli do gozda, je pot postala zložnejša. Prečkali smo manjše melišče in ko smo prišli iz gozda, nas je pot vodila čez pašnike Planjave do razpotja na višini 850 m. Pohod smo nadaljevali po pašnikih, dvakrat smo preplezali pašno ograjo, šli skozi gozd in prišli na cesto do odcepa (545 m) za vas Slevo in planino Osredek, kjer je tudi začetek vasi Klemenčevo.
Sledila je hoja po asfaltu ob hudourniškem potoku Bistričica mimo treh hiš, ki spadajo v vas Okroglo do vasi Bistričica ( 480 m), kjer smo počakali na avtobus. V dolino smo hodili dobri dve uri. Šofer Drago nas je odpeljal v Zagorico pri Kamniku do okrepčevalnice Uršič, kjer smo imeli daljši postanek.
Domov smo se odpeljali dobro razpoloženi in polni lepih vtisov s pohoda.
Rojstvo pikapolonice
Pred dnevom sem pri pometanju balkona, na listu bršljanaste pelargonije, s kotičkom očesa opazila rumenkastega hroščka v nenavadni drži. Odložila sem metlo in pogledala.
Po obliki se je takoj videlo, da se je rodila pikapolonica. Ko stopim bližje, vidim, da je pravkar zapustila hitinsko ogrodje v katerem je prebila čas do rojstva. Najprej je iztegnila kožnata krila, da se poravnajo in bodo pripravljena za letenje.
Počasi se sušijo tudi pokrovke (tako se imenujejo zunanja trda krila) in že se vidijo tudi obrisi prvih črnih pik.
Le s čim si jih je tako hitro prislužila?
Ko so kožnata krila pripravljena, jih je pospravila pod pokrovke in se še vedno tesno objemala s hitinastim levom v katerem je kot buba preživela približno teden dni , se spremenila v rumenega hroščka, ki počasi postaja oranžne barve in tudi sedem pik postaja čedalje izrazitejših.
Še malo, potem se je spustila na trdna tla cvetličnega korita in odkorakala.
Ne takoj.
Vzela sem jo v dlan, upajoč na srečo.
Ta rdeči hrošček je morda edini, ki ga imajo ljudje radi in brez zadržkov celo vzamejo v roke. Po ljudskem verovanju pa, če ji zaupate željo in pikapolonica odleti, zagotovo prinese srečo.
No, ta ni odletela. Premlada je še in bližal se je večer.
Vrnila sem jo na liste mlečka in hitro je splezala proti vrhu. Jutri zjutraj pa bo gotovo poletela na vrt in iskala listne ušice. Tudi zato jo imajo ljudje radi, saj jim na eko način odstranjuje škodljivce.
Čez teden dni bo postala živo rdeče barve, in morda bo komu, ko bo poletela z njegovo željo v zrak, to tudi uresničila.
No, pa sem v času korone vseeno prisostvovala rojstvu, rojstvu pikapolonice.
Na domačem balkonu.
Prav lepo doživetje.
Prostovoljci programa SzS v času osamitve
V Hrastniku imamo srečo, da je občina že v začetku marca pričela organizirati krizni štab, ki vključuje civilno zaščito, rdeči križ, gasilce, center za socialno delo, krajevne skupnosti in prostovoljce. Tako smo tudi mi vpeti v mrežo redne komunikacije, obveščanja in sistema oskrbe uporabnikov našega programa.
Trudimo se pomagati pri nabavI raznih potrebščin v trgovini, prinašanju zdravil iz lekarne, urejanju zadev na pošti in banki, dostavi humanitarnih paketov in brezplačnih kosil. Vse to našim starostnikom omogoča lažji in manj stresen vsakdan v času osamitve.
Pohvaliti se moramo tudi, da so naše prostovoljke in pridružena članica naših Marjetic za prostovoljce in uporabnike šivale tudi obrazne zaščitne maske, ki smo jih z veseljem in varno razdelile. Nekaj materiala so imela dekleta doma, drugi del pa nam je bil doniran s strani Katapulta d.o.o., More Than Beauty iz Trbovelj.
Veliko pozornosti pa naši prostovoljci namenijo družabnim stikom, ki so poleg osnovnih potreb nujni za dobro počutje in zdravje. Stike ohranjamo z rednimi telefonskimi pogovori, pa tudi preko e.pošte, družbenih omrežij in včasih tudi skozi zaprta vrata doma ali s kakšno podoknico J. Trudimo se, da so naši pogovori bolj vedri in napolnjeni s spomini na naša četrtkova druženja , anekdote iz mladosti.
To je kratek povzetek vsakdana hrastniških udeležencev programa Starejši za starejše, ki smo po knapovsko trdoživi in v sredici zelo srčni.
Srečno.
Velikonočnice
Sedaj, ko ostajamo doma, opazujemo velikonočnice na vrtu. Tu rastejo velikonočnice vzgojene v vrtnariji.
Spomini
Med pohodi smo prehodili veliko lepih krajev z zanimivimi imeni. Naj naštejeva samo nekatere. Iz Rajske doline nad Hrastnikom smo se povzpeli čez Ostri vrh (855 m), Babo (789 m) in Govško brdo (811 m) v Zgornjo Rečico v občini Laško.
Iz Cola smo se povzpeli na Sinji vrh (1002 m), se sprehodili čez Angelsko goro, si ogledali Otliško okno in kamnitega polža. Bili smo tudi blizu zaselkov Kitajska in Sibirija.
Prehodili smo zahtevno, označeno in zavarovano pot skozi sotesko Pekel. Od vznožja (335 m), mimo petih slapov, smo se povzpeli na višino (650 m). Povzpeli smo se še na Mali Trebelnik (807 m) in sestopili do Bistre pri Borovnici.
V bližini Šempetra v Savinjski dolini smo si ogledali lepote kraške jame Pekel in potok Peklenščico, ki priteče iz nje.
V Avstriji smo prehodili sotesko Čepa ( Tscheppaschlucht) in šli preko Hudičevega mosta s katerega je lep pogled na deroči potok.
Na Bohorju smo hodili po Poti štirih slapov: Bojanca, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik.
Iz Zgornjega Jezerskega smo se povzpeli čez "Hudičeve kvance" do Češke koče (1543 m).
Iz zaselka Zagrad (302 m) smo se povzpeli na najvišji vrh občine Radeče, na Nebeško goro (958 m), od koder smo pohod nadaljevali preko Malega Kuma do Podkuma.
Iz Šentruperta smo šli po Steklasovi poti skozi naselja Vesela gora, Ostrež, Koromandija, Okrog, Draga do Nebes (602 m), kjer smo imeli na izletniški kmetiji kosilo.
Iz naselja Volčje Jame v občini Šmartno pri Litiji smo se povzpeli na Sveti Večer (516 m), nad vasico Podroje. Pohod smo nadaljevali do vasice Črni Potok.
Spomladanske rože z vrta
