Pohod na Kamniški vrh
V soboto, 20. julija 2019, sva se Vandrovčka iz DU Zagorje ob Savi družila s pohodniki planinske sekcije Sokol PD Litija na pohodu v Kamniško Savinjskih Alpah. Vodnik Jože nas je vodil na 1259 m visok Kamniški vrh.
Že ob peti uri zjutraj smo se odpeljali iz Litije. Peljali smo se skozi Kranj, nekaj časa po Jezerski cesti, potem skozi naselja Britof, Visoko, Velesovo, do Ambroža pod Krvavcem. Ustavili smo se na turistični kmetiji Pr Ambružarju (1085 m) na jutranji kavici. Od tam smo imeli lep razgled proti Gorenjski.
Pohod smo začeli po asfaltni cesti, ki vodi proti Krvavcu. Po enem kilometru smo zavili na gozdno cesto, nato pa smo hodili po stezi, ki se je zlagoma vzpenjala skozi gozd. Na poti smo morali preplezati nekaj podrtih dreves. Od tam se je steza lepo vzpenjala in spuščala, tako da je bila hoja v senci dreves prijetna. Prišli smo do razpotja, kjer leva pot vodi navzgor na Kriško planino, desna pa navzdol proti Kamniškem vrhu. Nekaj časa smo hodili po grebenski poti. Na enem mestu smo imeli lep razgled na Kamniško sedlo. Nato smo šli po stezi pod grebenom. Ko smo prišli iz gozda na košenice, smo imeli razgled na vasice globoko pod nami.
Pred nami je bila še ena vzpetina, potem smo se spustili na preval na višini 1178 m, kjer se priključi pot iz Stahovice in Županjih njiv. Do vrha smo imeli še 15 minut. Ko smo se vzpenjali proti vrhu, smo imeli lep pogled na Krvavec. Do vrha smo hodili dve uri in dvajset minut.
Na Kamniškem vrhu (1259 m) smo imeli čas za počitek, malico in lepe razglede. Žigosali smo dnevnike in se vpisali v vpisno knjigo.
Vračali smo se po isti poti do prevala (1178 m) in se usmerili proti Stahovici. Prijetna steza čez košenice se je spremenila v strm spust, kjer je bila nevarnost za zdrs.
Ko smo prišli do gozda, je pot postala zložnejša. Prečkali smo manjše melišče in ko smo prišli iz gozda, nas je pot vodila čez pašnike Planjave do razpotja na višini 850 m. Pohod smo nadaljevali po pašnikih, dvakrat smo preplezali pašno ograjo, šli skozi gozd in prišli na cesto do odcepa (545 m) za vas Slevo in planino Osredek, kjer je tudi začetek vasi Klemenčevo.
Sledila je hoja po asfaltu ob hudourniškem potoku Bistričica mimo treh hiš, ki spadajo v vas Okroglo do vasi Bistričica ( 480 m), kjer smo počakali na avtobus. V dolino smo hodili dobri dve uri. Šofer Drago nas je odpeljal v Zagorico pri Kamniku do okrepčevalnice Uršič, kjer smo imeli daljši postanek.
Domov smo se odpeljali dobro razpoloženi in polni lepih vtisov s pohoda.
Druženje ob skodelici čaja
Ker so pred nami hladnejši in vetrovni meseci smo se odločili, da ob skodelici toplega domačega čaja prisluhnemo nasvetom za utrjevanje zdravja in dobrega počutja. V ta namen smo v goste povabili predsednico Društva za zdravilne rastline Zasavja ga. Cvetko Drnovšek.
Prvi del našega druženja smo namenili družabnim igram, klepetu in spoznavanju nove miselne igre v obliki kviza, ki nam bo še kravžljal možganske celice. Komaj čakamo. Kar dosti zabave in smeha je povezano z našo novo igro človek ne jezi se, ki je ogromna in nas zaradi svoje velikosti bega in spelje v smešne situacije in napake. Uspešno rešujemo tudi uganke in zanke s katerimi zapiramo vrata demenci in se umirjamo z dihalnimi vajami.
Drugi del druženja pa je bil namenjen čaju in viru znanja ga. Cvetke. Poučila nas je za kaj so dobre posamezne rožce in začimbnice: žajbelj, kapucinka, lovor, oljka, plavica, klinčki, cimet, ingver idr. Izvedeli smo veliko novega in nekaj že pozabljenega o tem kako čistiti in crkljati telo in dušo, da bomo vitalni in bolj zdravi zakorakali v zimski čas.
S prijetnim okusom po zdravilnih rožcah in vonjem začimb smo zaključili še eno četrtkovo druženje.
Lepo nam je in če se nam pridružite bo tudi vam.
Ne vemo, kam 2019
Organizator pohoda "Ne vemo kam" je bil Jože Dernovšek, vodnica pa Ivanka Kofol. Z avtobusom smo se peljali do Vač. Ustavili smo se na trgu pred cerkvijo sv. Andreja iz leta 1844 in vaškim vodnjakom iz leta 1878.
Vače so znane kot eno najpomembnejših in najbogatejših najdišč prazgodovinske železnodobne kulture na Slovenskem. So manjše naselje, ki spada v občino Litija. Ležijo pod pobočjem Zasavske Svete gore in Slivne.
Ker smo si Vače že večkrat ogledali, smo se tokrat takoj podali na pot. Odšli smo po delu Krožne poti GEOSS in si ogledovali lesene skulpture ob poti. Ustavili smo se v vasi Klenik pri povečanem modelu situle iz Vač. Od tam naprej smo hodili po Geološki poti Vače - GEOSS.
Pohod smo nadaljevali mimo vodnega zajetja po stezi, ki je vodila mimo grobišča na Rebri in mimo najdišča bronaste, figuralno okrašene situle, ki je danes po celem svetu znana kot situla iz Vač. Naprej se je pot zmerno vzpenjala in ob poti so bili panoji, ki so opisovali grobove v Dragah, Nad Lazom in v Ronkarjevih Dragah. Nekaj časa smo hodili še po gozdu, nato čez travnike in prišli do ostankov bivališč na Spodnji in Zgornji Kroni, kjer je bila v starejši in mlajši železni dobi terasasto oblikovana naselbina, ena največjih iz tega časa pri nas. Prvi postanek smo imeli na Slemšku pri cerkvici sv. Križa (680 m). Tam je bila najvišja točka našega pohoda.
Sestopali smo po ozki, spolzki in strmi stezi vse do kapelice z novimi poslikavami. Od tam naprej je bila pot položna in na enem predelu je raslo veliko štorovk. Potem smo prišli v vas Mačkovec in naprej v Spodnjo Slivno, kjer se nahaja geometrično središče Slovenije.
Ustavili smo se v Gostišču Vrabec, kjer smo imeli naročeno kosilo. Po kosilu nas je vodja sekcije Nuška Rozman seznanila z delovanjem sekcije preko celega leta. Za pester zaključek je Jože Dernovšek pripeljal med nas dekleta "Bizonke", da smo uživali v njihovih kavbojskih plesih.
Barjani na Jelenk nad Spodnjo Idrijo
Pot iz Spodnje Idrije se je začela takoj strmo vzpenjati. Ko naselja že nismo več videli, se je gozdna pot razširila predvsem zato, ker so po tej poti v zadnjih letih spravljali iz gozda podrta drevesa, ki so se pred leti podrla zaradi močnega žleda. V zadnjem času pa je gozd napadel še lubadar.
Vreme je bilo prelepo. Pod Kendovim vrhom smo šli mimo osamljene kmetije in vsi smo bili navdušeni nad lepoto pokrajine. Le-ta je, kljub temu, da smo na trati še videli ciklame, črno deteljo, svišč, ivanjščice, grintavec, že veliko jesenskega podleska, se že pogumno spreminja v jesenske barve. Na travnatem pobočju smo zagledali manjši zaselek, kjer smo opazili tudi hišo v gradnji. Lepo! Ljudje se ponovno vračajo v te zanimive kraje.
Na vrhu smo si malo privezali dušice in ker od tu, zaradi zaraščenosti ni bilo razgledov, smo se odpravili do malo oddaljenega razgledišča. Tu se nam je odprl prekrasen razgled na obširno Šebreljsko planoto, zadaj pa Tolminske gore, Matajur in Karnijske Alpe ter Blegoš, Ratitovec, Porezen, Črno prst Ermanovc in del smučišča Črni vrh. Ko smo že odhajali, se nam je prišel v vsej svoji lepoti poklonit še postaven gams.
Kljub temu, da smo po poti navzgor videli veliko dežnikaric in ob spustu še sirovk, ker smo lepo vzgojeni in spoštujemo naravo, tega nismo nabirali.
Pod vrhom nam je Frenk pokazal vhod v italijanski bunker iz leta 1941. V tem bunkerju so si pod zemljo Italijani uredili prostore za bivanje in skladišče za orožje.
Žal smo se v dolino spuščali po asfaltu. Kljub temu je bil to nepozaben izlet. Dobro smo se nahodili, tudi preznojili in predihali in s tem spet malo odložili začetek demence in drugih bolezni.
Da morajo celice v našem telesu dobiti čim več kisika, kažejo tudi vse raziskave v medicini (Nobelova nagrada). Tudi društvo Spominčica opozarja da se demenca "odloži" z veliko gibanja in dobrimi prijatelji. Naša skupina deluje točno tako, saj je naš moto: hoditi, klepetati, se smejati, dobro in zmerno jesti in piti!
Hvala vsej družbi, predvsem pa vodičema Frenku in Jožetu za res lep dan!
Sončki po Hmeljski poti
Po pogostitvi jubilantov v parku pred in za nekdanjo sušilnico hmelja, ki je sedaj Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije, smo eksponatno in z ogledom filma, vstopili v zgodovino hmeljarstva na Slovenskem od 12. stoletja dalje. Predelava hmelja se je obdržala v Spodnji Savinjski dolini, s sušilnico v Žalcu in lastnim raziskovalnim laboratorijem, ki skrbi za kakovost pridelka in razvija avtohtone slovenske sorte hmelja.
Nadaljevali smo po Hmeljski poti mimo starega Dvorca Novo Celje v obnovi, z ohranjenim baročnim pročeljem ter krenili med njive, kjer se je na visokih žicah pred mesecem lesketalo zeleno zlato, zdaj pa se je strojno obiranje že zaključilo.
Kdaj se je hmelj začel uporabljati kot začimba v pivu, ni znano, sem prebrala v muzeju in ta podatek je vrtal vame med hojo po Hmeljski poti - zakaj se predelava te dragocene začimbe zmanjšuje. Na oddaljeni njivi so obirali industrijsko konopljo, pa zakonodaja temu ni naklonjena. Med njivami koruze in buč smo prečili pritoka Savinje in pred nami se je razprlo območje Krajinskega parka Ribnik Vrbje.
Človek izbira tišino, da lahko sliši ptice, a tu so vodne ptice vajene ljudi, sem pomislila, ko sta se nam dva ponirka približevala po vodi v tekmovalni drži in lovila kruhove drobtine. Sprehod skozi ostanke poplavnega gozda, mejice, je nosil šumenje Savinje, čez ravnino se je dvigala Gora Oljka, naša kolona pa je zavila desno v smeri Šempetra do rimskih izkopanin za ograjo v parku.
Sledil je še obisk Fontane piva v Žalcu s pokušino. Pivo je bilo tu drugačno, vsaka vrsta je imela svoj spomin, tudi vrhniško, seveda pa je pri meni zmagala temnina z ravno prav praženo zmesjo ječmenovega slada.
Nazaj grede sem dremala in uživala v ponovljeni hoji čez ravnino, ko začutim enakomerno motoriko hoje kot podzavestno vztrajnost, ki vse telo sinhronizira z njo in naravo naokoli, da me ravnina posrka vase in odnese na gore v daljavi. Odprla sem oči in zagledala Menino planino v oblakih in dežju. Tja gor bi morali, sem skoraj na koži zaznala hlad z Menine. Ja, današnji izlet je bil poseben, čudovit intermezzo med višjimi cilji, sem zadovoljno zaprla oči do izvoza z avtoceste - da ne bi morda prespala izhodne postaje.
60 let Planinskega doma Janče
Jedro vasice Janče tvorijo cerkev Sv. Miklavža in nekaj hiš. Tik nad njimi stoji Planinski dom Janče oziroma Planinski dom II. grupe odredov na Jančah. Janški hrib (794 m) je najvišja točka v mestni občini Ljubljana. Na Janče vodi veliko poti. Kadar je lepo vreme so razgledi na vse strani po bližnji in daljni okolici.
Na ta dan je potekala slovesnost ob 60 - letnici Planinskega doma Janče. Gostitelja sta bila Planinski dom Janče in PD Litija, ki je lastnik doma. Najemnik doma je gospod Dušan Zajc. Prireditev je potekala v okviru akcije Slovenija planinari in je imela tudi dobrodelno noto, saj je bil izkupiček namenjen obnovi doma, po ujmi 2. avgusta 2019.
Uradni del prireditve se je začel ob 11 uri. Pozdravili so nas: predsednica PD Litija Alma Jere, podžupan Šmartnega pri Litiji Janez Tomažič, župan Litije Franc Rokavec, poslanec državnega zbora Boris Doblekar in predsednik PZS Jože Rovan.
Predstavitvi zgodovine doma je sledil kulturni program. Peli in plesali so učenci Podružnične šole Janče. Gorska reševalna služba je pripravila plezalno steno in delavnice s planinskimi vsebinami za otroke.
Med navzočimi so bili tudi planinci iz različnih društev MDO PD Zasavja. Za hrano in pijačo je bilo dobro poskrbljeno.
Za dobrodelni zabavni program so skrbeli: Ansambel Mladi Gamsi, pevec Zoran Cilenšek in Orkester harmonikarjev Bučar.
