(POGLED IZ PENZIONA) S kulturo proti neoliberalizmu

Srečko Niedorfer, nekdanji novinar Večera, 16.2.2020
Umetnostna galerija Maribor

V teh časih je vsak ustvarjalni umetnik upornik, junak, heroj.

Saj veste, kakšni so stari? Pretirano hvalijo pretekle čase, češ, kako lepo in dobro da je bilo, sicer pa so črnogledi, kot da gre vse skupaj rakom žvižgat. Za povrh so nečimrni. In jaz sem star.

Več kot 30 let je tega, kar sem moral sinu razložiti pomen besede kultura, nato pa sem razlago strnil v pesmico in jo objavil v Cicibanu. Tako gre:

Jura kultura

V zadrego me je spravil naš Jura, ko me je vprašal, kaj je kultura. Kultura je sladoled in da nanj v vrsti počakaš, kultura je kahla in da v njo se pokakaš. Je limonada in da počasi jo piješ, in je igrača, dokler je ne razbiješ. Kultura je knjiga in da jo vzameš v roke, in je peskovnik, dokler se ne podre. Kultura je tudi, če kaj pojasniti skušaš, in kulturen si ti, ker me poslušaš.

Ne domišljam si, da je kaj posebnega, a v tem času leta pesmica še zmeraj služi kakšnemu vrtcu ali prvošolčkom v različnih krajih, najbližje Mariboru v Murski Soboti, da začnejo razpravljat o tej temi. Sicer pa me najbolj gane, ko vidim te otroke, kako navdušeno hodijo v lutkovno gledališče in kako zamišljeni iz njega. To je generacija, ki se na TV vsak večer veselo poslovi z geslom Mi smo lumpi, radi tečemo!, nam pa pusti vso tisto obupno brozgo, ki se začne s TV Dnevnikom.

Toda hitro, prehitro padejo tudi otroci v mlin življenja, ki melje zadnja leta še posebej kruto. Strašanski izbruh potrošništva in nasploh neoliberalizem kot sistem brez sistema začne proizvajati pošasti, ki jim ni nič sveto, ki se komolčijo, krampajo, odrivajo, spotikajo in uporabljajo vse zvijače, da bi bili če že ne prvi, pa vsaj čim bližje koritu in da bi lahko začeli hlastati za največkrat sicer odvečnimi dobrinami, ki pa pomenijo prestiž, vpliv, celo "ugled". Groza! Brrr, dovolj tega.

Gremo raje na domača tla, ki naj bi jih vendarle obvladovali. Rotovška ali glavna knjižnica: kaj je z njo? Zgolj dolga serija obljub, nadaljevanka brez konca in kraja, Mestece Peyton, Dinastija ali nekaj takega. Umetnostna galerija Maribor: podobna zgodba. In zdaj tista oranža deklice Ivana Kosa, mariborske Mone Lize, lahko splesni v nevzdržnem depoju skupaj z mojstrovinami sijajnih mož, kot so bili Pandur, Kavčič, Polak, Kores, Vidic, Golja, če naštejem le nekaj teh, ki sem jih še sam osebno poznal. Unionska dvorana, nekdanja lepotica z odlično akustiko, propada, bije plat zvona odlična ekipa Narodnega doma, čeprav imamo v mestu sijajno koncertno tradicijo in tradicionalni Glasbeni september. In zraven je Kinogledališče, nekoč kultna dvorana, v kateri smo gledali filme francoskega novega vala in vse najboljše, kar je uvoz filmske produkcije prinašal. Tam so bila konec sedemdesetih let tudi zanimiva kulturna predavanja in debate in nadvse rad se spominjam prizadevnega Branka Rudolfa, kako je zmeraj začel z Oscarjem Wildom, mladi in takrat zelo uspešni pesnik Vladimir Gajšek pa mu je skušal skakati v besedo … Ko so po neverjetnih peripetijah aktualni lastniki hoteli ta izjemni "prizidek" Unionske dvorane prodati nazaj občini Maribor, ta ni pokazala nobenega interesa; seveda - to ni gostišče Pri treh ribnikih, na katerega pa je ta ista občina tako rekoč planila. Nekoč bo nadalje treba sešteti tudi stroške zadnjih del spremembe in selitev plavajočega odra Festivala Lent na Dravi pri Vodnem stolpu, ki se menda spet seli. Oho, dobimo pa fontano na Glavnem trgu, dodaja cinik v meni.

In vendar! Zoper zlo današnjih dni se je treba boriti! V teh časih je vsak ustvarjalni umetnik upornik, junak, heroj. Vzemimo denimo nagrajenca Stojana Kerblerja: mar ni primer empatije, za katero je prastari Konfucij dejal, da nas loči od živali?! Prepričan sem, da imajo vsi ti ustvarjalci še zmeraj dovolj široko publiko, ki jih obožuje toliko bolj, kot jih naduti povzpetniki zanemarjajo in zaničujejo.

Anketa

Bosta sami vnovčili turistični bon, s katerim država skuša pomagati turističnemu gospodarstvu v Sloveniji?

Sudoku