(POGLED IZ PENZIONA) Najinih 75 let

Branko Maksimovič, nekdanji novinar Večera, 28.6.2020
Sašo Bizjak

Z Večerom praznujeva častitljivo obletnico: 9. maja je minilo 75 let, odkar je začel izhajati njegov predhodnik, dva meseca pozneje sem se tako rekoč za vogalom, v Slovenski ulici, pojavil še jaz.

Zajetna jubilejna priloga ponuja kopico nastavkov za obujanje skupnih spominov. Žal jih lahko v teh 3500 znakov stlačim le nekaj in še te samo površno. Pač pa naj se že uvodoma vsaj zelo rahlo spotaknem ob Večerovo letnico. Ob samem jubileju sem se obzirno zadržal. Zdaj si ne morem kaj, da ne bi opozoril na starejše predhodnike sedanjega Večera, kot so bili brezimni osvobodilni list (da ne bo dvomov: bil je zgodovinski dosežek), Novi čas in Vestnik. Pa ne bom segel v leto 1868, ko je prav v Mariboru začel izhajati Tomšičev/Jurčičev Slovenski narod, prvi slovenski dnevnik. Spomnil bom, da je že pred drugo svetovno vojno obstajal Večernik. Usahnil je 6. aprila 1941 z naslovnico Jugoslavija je napadena. Toda do leta 1938 se je v celoti imenoval Mariborski večernik Jutra in je torej imel centralo v Ljubljani. S tem se na Štajerskem res ne bi ponašali.

Vsekakor se je moje zavedanje "cajtnga" (in včasih si s tem lahko imel v mislih samo en dnevnik) začelo z njegovim preimenovanjem, ko je Vestnik dobil sedanjo, v desetletjih skoraj nespremenjeno glavo. Takrat sem začel obiskovati osnovno šolo in pridobljeno poznavanje črk sem lahko uporabil med potjo domov - v izložbah uprave Večera v Gosposki ulici so vsak dan razgrnili strani svežega časnika. Z bolj temeljitim branjem sem nadaljeval med obiskovanjem gimnazije, najprej nižje Klasične in nato Prve, ko sem poleg pesmi v Mladini in prvih novinarskih korakov v študentski Katedri začel objavljati tudi v Večeru. Ta se je prav takrat preselil v novo stavbo in v skrbi za kadre so mi podelili tudi štipendijo. Po diplomi sem ostal v Ljubljani in v tamkajšnjem dopisništvu spremljal razvoj Večera v "sodoben srednjeevropski časnik" - kot ga je negoval odgovorni urednik Drago Simončič ob podpori blagega, a neomajnega glavnega urednika Milana Filipčiča. Tukaj moram pristaviti še enega Milana, namreč Predana. Ta je bil glavni urednik v 90-ih letih, v obdobju, ko je Večer po branosti prehitel Delo in ko sem se po dveh desetletjih vrnil v matično hišo. S časovnim preskokom naj pojasnim, zakaj sem se sploh umaknil na RTV.

Ko sem v spominski izdaji prebral, da je bil "krstni boter" imena Večer Marjan Rožanc, sem se najprej vprašal, kaj je znameniti književnik kot Ljubljančan delal pri nas v Mariboru. Še bolj me je presenetilo, da je bil zaposlen v arhivu. A s tem se nisem utegnil ubadati, saj je iskra spomina silovito preskočila na ime Drago Jančar in sprožila komaj obvladljivo verižno reakcijo. O "bodočem nobelovcu", kot ga včasih označim napol v šali (ampak samo napol!), prejemniku že kar nepreglednega števila mednarodnih priznanj, ki mu bodo prihodnji teden izročili še kresnika desetletja, se na splošno ne ve, da je bil novinar Večera. In da je prav tako končal v njegovem arhivu. Tja so ga odrinili kot pomiloščenega obsojenca - in pospešili njegov literarni vzpon. Tukaj moram vrelec spominov zasuti, saj bi jih bilo za celo prilogo. Da ne bo ta "obsojenec" obvisel v zraku, moram pojasniti, da je šlo za politični proces. Jančar je bil leta 1974 obsojen na leto dni strogega zapora zaradi "širjenja sovražne propagande". Šlo je za knjigo V Rogu ležimo pobiti, ki jo je posodil petim prijateljem, eden od njih pa je o tem obvestil pristojno službo. Obsodbi so sledile mučne razprave in diferenciacija, kot se je takrat reklo.

Nadaljevanje sledi - mogoče …

Anketa

Se boste zaradi trenutne epidemološke slike odpovedali dopustu na Hrvaškem?

Sudoku