Pogled iz penziona: Na kaj moramo biti ponosni

Slavko Vizovišek, nekdanji novinar Večera, 24.11.2018
Dragiša Modrinjak

V Sloveniji ne poznam mesta, do katerega so njegovi prebivalci tako kritični, kot smo to Mariborčani. Zagotovo je za to dovolj utemeljenih razlogov, toda ali lahko zaradi tega pozabimo vse tisto, na kar smo pa lahko ponosni?

Je že prav, da tako množično proslavljamo martinovo, saj je prav trgovina z vinom s kletmi na Lentu že pred stoletji omogočila mestu mestne pravice in gospodarski razvoj. V petek, 23. novembra, je minilo natančno sto let, kar je Maister s svojimi borci razorožil nemško "zeleno gardo" (Schutzwehr), kar je bil ključen dogodek, ki je omogočil, da je Maribor postal slovenski. Zasluži si gotovo veliko proslavo.

image
Dragiša Modrinjak

Takšen datum, ki ga premalo slavimo, je tudi 29. april. Tega dne je bila leta 1941 v Mariboru prva uporniška akcija proti okupatorju v Volkmerjevem prehodu. Pa se je tudi v prejšnji državi dan borca in dan vstaje praznoval šele v juliju. Hrabri mariborski mladinci si pač take pozornosti in časti v prejšnjem sistemu niso zaslužili, saj zagotovo niso vedeli, da je bila dva dni prej v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki je šele pozneje, po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, postala osvobodilna in pozvala k odporu. Njihovo vodilo je bila krutost nemške okupacije, ki je že v prvih dneh preimenovala v nemščino vse ulice, ukinila slovenske šole, društva in kulturne ustanove, uveljavila nemški uradni jezik in prepovedala slovenščino. Za v Avstro-Ogrski rojenega Hitlerja pa je to pomenilo maščevanje za dosežke generala Maistra in njegovih borcev pred dvema desetletjema in začetek uresničevanja njegove zahteve, da naredijo to deželo zopet nemško. Tudi ta pomembni zgodovinski mejnik je že v Mariboru preveč potonil v pozabo, v preostalih delih Slovenije pa sploh.

Bi znali spomine na vse te ključne dogodke v najbolj kritičnih trenutkih mestne zgodovine ustrezno negovati?

In če sem že pri vojnah prejšnjega stoletja, ne morem mimo pekrskih dogodkov, ki so napovedali osamosvojitveno vojno in izjemne reakcije mariborskih občanov. Najprej so prebivalci Radvanja, Peker in Limbuša spontano ustavljali enote JLA, ki so hotele napasti pekrski učni center, nato pa so občani obkolili vojašnico v mestu, kar je terjalo tudi prvo človeško življenja za samostojno Slovenijo. Prav ta neorganizirana in nevodena reakcija ljudi je zagotovo šokirala vodstvo JLA v Beogradu, pomembno pa je vplivala tudi na javno mnenje v drugih delih Jugoslavije pa tudi v tujini. Bila je pomembna moralna podpora slovenskemu političnemu vodstvu, pa pripadnikom policije in teritorialne obrambe, ki so jih čakale pomembne naloge. Ne nazadnje so nato, ko so po razglasitvi samostojnosti iz vseh vojašnic začeli voziti tanki, enako ravnali ljudje tudi v vseh drugih delih Slovenije. Posebno in preveč pozabljeno vlogo pri teh dogodkih so imeli novinarski kolegi Radia Maribor in televizijskega dopisništva. Radijski kolegi so noč in dan neposredno obveščali občane o dogajanju, televizijski posnetki pa vsej jugoslovanski in mednarodni javnosti dokazovali, kako takratna federalna oblast uporablja vojsko proti civilnemu prebivalstvu.

Če bi znali spomine na vse te ključne dogodke v najbolj kritičnih trenutkih mestne zgodovine ustrezno negovati, bi zavest občanov, da je Maribor sposoben odpraviti probleme, ki ga tarejo danes, bila mnogo večja in bi se to tudi mnogo hitreje zgodilo.

Anketa

Kaj menite o ukrepu, ki dovoljuje upokojencem nakupe izključno med 8. in 10. uro?

Sudoku