(POGLED IZ PENZIONA) Leto prelomnic

Branko Maksimovič, nekdanji novinar Večera, 12.1.2020

Odzveneli so kozarci in silvestrski poljubi, izzvenele so dobre želje. Kaj pa novoletne obljube? Nič kaj tvegana je napoved, da bodo uvenele.

Saj nam je vendar jasno, da se Tomaž Domicelj samo posmehuje, ko prepeva, da "po novem letu boljše bo", in če se namenimo hujšati z Deso Muck, se spomnimo njene knjige Jutri začnem. Toda pustimo osebne trivialnosti, v tem letu se bomo spominjali dosti pomembnejših, družbeno relevantnih obljub ali vsaj napovedi, na katerih so slonele nedvomno zgodovinske odločitve. Omejil se bom samo na tiste, pri katerih sem imel tudi sam kaj besede. Brez skrbi, ne bom si pripisoval kakšnih zgodovinskih zaslug, kar je sicer običajno v naši memoaristiki. Te "besede" so mišljene dobesedno, saj sem jih izrekal kot voditelj (in urednik) takratnih Žarišč, Dnevnikov in tudi posebnih oddaj, s katerimi smo na nacionalni (takrat pač edini) televiziji spremljali Slovenijo na poti v demokratizacijo in osamosvojitev. Priznam, pri tem smo zanemarili načelo nepristranskosti, saj smo ravnali tudi "navijaško" in gledalce spodbujali k spremembam.

Kronološko se bomo v tem letu prelomnic, ko se bodo vrstile 30. obletnice usodnih dogodkov, najprej spomnili prvih svobodnih, demokratičnih, večstrankarskih volitev. O njihovem novinarskem spremljanju sem za TV Ljubljana napisal pravila in vodil tudi odločilno soočenje predsedniških kandidatov med Milanom Kučanom in Jožetom Pučnikom. Ampak o tem kdaj spomladi. Tokrat nekaj več o prvem in ustavnopravnem najbolj pomembnem koraku - plebiscitu. Dogajanje ob njem imam v najbolj svežem spominu, ker mi ga je pomagala osvežiti kolegica Ana Svenšek iz uredništva MMC RTV SLO. Prejšnji teden so namreč na svojem spletišču uvedli tematski podportal z naslovom 30 let.

"Lepo pozdravljeni na dan, ko smo dohrepeneli odločitev o svoji državi." S temi resda nekoliko vzvišenimi besedami sem uvedel osrednjo informativno oddajo 23. decembra 1990. Njen arhivski posnetek si lahko ogledate na omenjeni strani, kjer je tudi nekaj današnjih razmišljanj - če lahko navajam samega sebe: "Da bomo osamosvojitev uresničili sorazmerno hitro, se niti nismo zavedali. Vse novinarje in urednike je navdihoval duh časa in ljudske volje, če je med nami (mogoče) bilo kaj dvomljivcev, so se potuhnili. Beograd in njegove federalne institucije so bili zelo oddaljeni in vedno manj upoštevanja vredni. Seveda takrat še nismo imeli pojma o prevratniških načrtih JLA in Miloševićeve klike, zato tudi nismo čutili potrebe po kakšnem junačenju."

Poudaril sem, da se mi ob samem plebiscitu dogajanje niti ni zdelo prevratno, saj je vse potekalo gladko. Tega sem bil kot državljan vesel, kot novinar pa se nisem predal evforiji. Ko sem ob nekem poznejšem prelomnem trenutku, verjetno ob sprejetju ustavnega zakona, v napovedi oddaje Žarišče dejal, da smo zamenjali državo in tudi državno ureditev, sem bil v dvomih: kdaj smo o slednjem sploh izrecno odločali? Saj niti najmanj ne dvomim, da se ljudstvo ne bi izreklo za prehod iz samoupravnega socializma v kapitalizem. Toda o njem smo imeli popolnoma drugačno predstavo.

Naj končam z vprašanjem, ki očitno prehaja iz roda v rod: smo se za to borili?

Anketa

Se boste letos našemili za pusta?

Sudoku