Pogled iz penziona: Kulturni praznik na drugačen način

Zlatka Rashid, nekdanja novinarka Večera, 24.2.2019
Janko Rath

Tokrat sem pa res še posebej vesela, kajti iz penziona bom lahko pogledala prav blizu našega letošnjega kulturnega praznika, ki je sicer že mimo, ampak vsaj zame še vedno tukaj.

Prihodnje leto bo namreč na vrsti že petindvajsetič, odkar ga tudi jaz lahko praznujem na drugačen, planinski način. In to me srčno veseli! Ta zadnji stavek vam je, saj slišite, kajne, povedal da se mi poje! "Prov zares!" kot je v svoji pesmi Spomenik že pred Prešernom zapisal Valentin Vodnik. No, pa bomo menda letos vsi skupaj kaj več izvedeli o tem še enem velikem možu naše, slovenske zgodovine. Ob tem, da je bil naš prvi pesnik, si velja vsekakor zapomniti vsaj še to, da mu je v času Napoleona uspelo v naše šole vpeljati slovenski jezik! Vse to in še veliko več smo namreč letos slišali na omenjenem praznovanju 8. februarja na planinski način.

image
Janko Rath

Ta praznovanja, ki so po zaslugi Aleša Ariha nastala pod okriljem Planinske matice Maribor in katerih tradicijo nadaljuje mariborsko Domovinsko društvo generala Rudolfa Maistra, so nekaj tako drugačnega in zaželenega, da je avtobus vedno znova poln že za vsako prihodnje leto. Prav težko je "priti zraven", če kdo od kulturniških popotnikov morda ne zboli, pa tako omogoči še komu drugemu to zares dragoceno doživetje. V minulih 24 letih smo tako slovenski kulturni praznik, ki je zame naš najlepši praznik, počastili z ogledom množice kulturnih znamenitosti po vsej naši domovini, obiskali pa tudi Slovence v zamejstvu, v Italiji, na avstrijskem Koroškem, na Madžarskem in na Hrvaškem ter praznovali skupaj z njimi. To so bila tako nepozabna doživetja, da bi jih iz srca privoščila prav vsakemu sonarodnjaku. Ker so pristna, srčna, prežeta z neprisiljenim narodnim ponosom, ker jih je nemogoče pozabiti. Torej letos smo obiskali razstave v galerijah v Ljubljani, še posebej smo občudovali slike Ivane Kobilce, nato pa preživeli lepo in neprisiljeno poučno popoldne v Vodnikovi domačiji. Tam smo kulturni praznik tudi počastili s svojo proslavo.

Mariborčani, dva japonska turista in brezdomci ...

Prav neverjetno je, kako ne mine niti eno od teh praznovanj, da se ne bi kdo spomnil, kako smo kar v jami Vilenica "ustanovili" svoj pevski zbor, prav tam na vaji zapeli in nato uspešno nastopili v kulturnem domu v Gorici, pri naših zamejcih. Nič nas ni vrglo iz tira, ker je kulturnike, ki naj bi bili šli tisto leto z nami, zadržala nesreča. Proslavo smo uspešno izpeljali kar sami, znašli smo se in vse se je uspešno končalo. Koliko lepih spominov se je nabralo v teh letih! Koliko čudovitih doživetij! Koliko preveč skritih in premalo cenjenih lepot svoje domovine smo spoznali, jih občudovali in si jih za vedno vtisnili v spomin. Hkrati pa je vsako leto znova na neprisiljen način raslo in se krepilo naše domoljubje. In kakšna sreča, da smo se letos odpravili v Ljubljano! Seveda nas je pot najprej vodila k Prešernu. Še pred deseto uro smo bili tam in še dobro, da je bilo tako, sicer bi moral predsednik Pahor nazadnje še sam položiti venec k spomeniku našemu največjemu pesniku. Ljubljančani so očitno še sladko spali, kot da bi vedeli, da bomo tako zgodaj zjutraj tam Mariborčani, dva japonska turista in štirje brezdomci, ki so se stiskali na klopci pred stolnico …

Anketa

Koliko knjig preberete na leto?

Sudoku