Pogled iz penziona: Izkrivljena ogledala

Branko Maksimovič, nekdanji novinar Večera, 28.7.2019
Branko Maksimovič

In kdo bi sploh to bral? Mogoče kakšen naključni bralec čez četrt stoletja.

V Ciprošu, znameniti mariborski bukvarni, sem pred časom izbrskal knjigo, ki me je pritegnila že z naslovom: Čarobno ogledalo. In na naslovnici njen avtor Fran Žižek pred TV-monitorji in že zdavnaj zastarelo montažno enoto. Razumljivo, saj je knjiga izšla leta 1995. Takrat sem bil dopisnik RTV Slovenija na Dunaju in sem njen izid spregledal. Po skoraj četrt stoletja sem jo v teh dneh z zanimanjem prebral. In se čudil. Kako to, da Fran Žižek v lanskem jubilejnem letu nacionalke, ob njeni 60. obletnici, ni bil zaradi svojih zaslug in pionirskega dela bolj v ospredju. Saj je vendar v njenih prvih 35 letih "doživljal tehnične, programske in komunikacijske preobrazbe občila, ki je počasi dozorelo v nacionalno televizijo," kot je povzel v Čarobnem ogledalu.

S spoštovanim Žižkom sva se na televiziji srečala le bežno, saj se je on od nje že poslavljal, ko sem se jaz šele "preusmerjal" od časopisnega v televizijsko novinarstvo. Prav zaradi tega prehoda me je ob branju njegove knjige ponovno prešinila misel, ki mi jo je sugeriralo že nekaj založnikov, da bi namreč napisal spomine na moja televizijska in sploh novinarska leta. Da bi imel s tem preveč dela, saj si nisem pisal sprotnih beležk, sem jih odganjal. In kdo bi sploh to bral? Mogoče kakšen naključni bralec čez četrt stoletja. Sploh pa so takšni spomini praviloma precej nepopolni, saj so – seveda, po naravi žanra – osebno obarvani. Takšen je primer knjige, ki jo je Janez Čuček naslovil s svojo ponarodelo odpovedjo TV Dnevnika - Ostanite še naprej z nami. V njej je ugotovil, da bi lahko "pisanje o televiziji v grobem razdelili na dva dela: na enem kupu bi ostali resni poskusi analitičnega pisanja, na drugem tako imenovano nakladno pisanje, ki meji na opravljanje ali vsaj opisovanje manj pomembnih podrobnosti, s katerimi hočejo avtorji osupniti ali pridobiti bralce". No, čeprav sem dotlej bil urednik DIO (dnevnoinformativnih oddaj) in še posebej TV Dnevnika (ki sva ga z Janezom eno leto vodila v kroženju z Danico Simšič) in prvi urednik Tednika, me je v tej knjigi omenil samo enkrat. In to kot poštenjaka, ki je v blagajno vrnil pomotoma dvojno izplačane dnevnice.

Nič bolje se mi ne godi tudi v tako rekoč znanstvenem delu, v dopolnjeni doktorski disertaciji Rosvite Pesek Osamosvojitev Slovenije. Poleg skupščinskih stenogramov so bile njen glavni vir oddaje Žarišče. Čeprav sem bil začetnik te oddaje in njen urednik, pa tudi eden od najpogostejših voditeljev, sem v tej zajetni, več kot 600 strani debeli knjigi naveden le v fusnoti, opombi pod črto številka 87 na strani 163: "Ob koncu krajšega pogovora z novinarko Lidijo Hren je Janša še dejal, da želi, kolikor je mogoče, da bi bila njegova izjava v celoti predvajana. Voditelj Žarišča Branko Maksimovič je v studiu po objavi prispevka pripomnil, da je bila izjava tokrat objavljena v celoti, čeprav v prihodnje ne morejo obljubiti, da bo vedno tako." Rosvita je zamolčala, da se je pripomba nanašala na Janševo znamenito napoved "labodjega speva" televizijskega novinarstva. Pač pa je navedla naslednjo misel takratnega poslanca Slovenske demokratske zveze: "Glavni medij v družbi ne more biti v službi niti večine niti opozicije v parlamentu. Ta televizija je še ista, kot je bila v enopartijskem sistemu, in taka seveda ne more ostati." Resnici na ljubo se je televizija že nekaj let pred osamosvojitvijo osamosvajala, le da jo je večstrankarski sistem okužil. Kot je ugotovil Fran Žižek (naj se za konec vrnem k njemu): "Žal se (trenutno?) politične stranke vse preveč pulijo za večji delež politične moči in vpliva, namesto da bi strpno razpravljale in razmišljale o ustreznih programskih perspektivah."

Anketa

Ali uporabljate zobno nitko?

Sudoku