(POGLED) Če ne bomo brali, nas bo pobralo

Orlando Uršič, urednik založbe Litera, 25.4.2019
Andrej Petelinšek

Ob svetovnem dnevu knjige je letos ob vsesplošnem leporečenju o pomenu branja, knjige in slovenskega jezika vendarle bilo slišati tudi nekaj krutih dejstev o stanju na omenjenih področjih. Založniška branža je v zadnjih štirih letih padla za 50 odstotkov, naklade dnevnih časopisov so padle za 27 odstotkov. Zakaj omenjam časopise? Ti področji se na prvi pogled zdita povsem nepovezani, a imata eno z drugim kar nekaj skupnih točk. Obe imata neposreden vpliv na razvoj bralne kulture, na ohranjanje slovenskega jezika, še zlasti pa na kakovostno branje. Nič kaj rožnato ni in trendi ne kažejo prav dobro. Stanje na področju knjige in tiskanih časopisov je pravzaprav alarmantno. Tako v knjižnem kot v časopisnem založništvu je vse težje zagotavljati normalne pogoje za profesionalno delo, ki bi ohranjalo kakovost vsebin na visoki ravni. K vsemu, kar je o stanju na teh področjih že bilo zapisano, bi dodal le to, da so se vzporedno s padanjem kakovostnega knjižnega in časopisnega založništva neverjetno razcveteli kvazimediji, ki gradijo na fake news vsebinah, na političnem agitiranju in na sovražnem govoru.

Verjamem predsedniku vlade, da ima ničelno stopnjo tolerance do sovražnega govora v medijih. A še bolj bi mu verjel, če bi se osebno angažiral za zaščito tistih medijev, ki ne širijo sovražnega govora, ki ne ponujajo fake news, ki vztrajajo na kvalitetnih vsebinah, vendar se v zadnjih letih vse težje soočajo s padanjem naklad.

Na strani knjižnega založništva pa so trg preplavili slabo prevedeni, daleč pod standardi izdelani in oblikovno pravi zmazki, ki se jih je prijel vzdevek ljubiči. Ljubiči so ljubezenski romani daleč pod nivojem nekdanjih doktor romanov, preko katerih si še lahko postal bralec, preko ljubičev pa kvečjemu lahko postaneš odvisnik od žajfastih nadaljevank. Slika zadnjih let je torej žal takšna: živimo v družbi, kjer kakovostni časopisi in kakovostne knjige vse bolj izgubljajo, medtem ko fake news, sovražni govor in knjižni zmazki vse bolj pridobivajo. Drsimo, skratka, v neko vsesplošno mcdonalizacijo družbe. In zato je neposredno odgovorna slovenska vlada, ker ne ukrepa v smeri zaščite temeljev slovenske državnosti. Verjamem predsedniku vlade, da ima ničelno stopnjo tolerance do sovražnega govora v medijih. A še bolj bi mu verjel, če bi se osebno angažiral za zaščito tistih medijev, ki ne širijo sovražnega govora, ki ne ponujajo fake news, ki vztrajajo na kvalitetnih vsebinah, vendar se v zadnjih letih vse težje soočajo s padanjem naklad. Verjamem aktualnemu ministru za kulturo, da se bo resno lotil vseh področij kulture, a še bolj bi mu verjel, če bi kak dan namenil pogovoru s slovenskimi založbami in pisatelji, jim prisluhnil in si javno zadal cilj, da bo sprejel vsaj tri ukrepe k izboljšanju razmer.

Stanje na področju knjige in tiskanih časopisov je pravzaprav alarmantno

Ob letošnjem svetovnem dnevu knjige je bilo na vlado naslovljenih kar nekaj zahtev in predlogov, bojim se, da preveč, kajti več zahtev pomeni več megle in kalne vode, v kateri država lahko mirno ribari, tistim, ki opozarjajo, pa pusti po mili volji časa, da se zedinijo o maksimalno dveh, treh zahtevah, o katerih bi potem bila možna jasna in konzistentna razprava. Se je pa vzporedno s svetovnim dnevom knjige letos končala javna razprava o znižanju davka na knjigo in medije, sledili so apeli in med deležniki enotna zahteva po znižanju obdavčitve z 9,5 odstotka na 5. Zdi se, da je ta od vseh sicer legitimnih in povsem upravičenih zahtev (ki sem jih tudi sam sooblikoval) aktualno politiko še najbolj postavila pred dejstvo. Pri tej zahtevi smo, po dolgem času vsi, ki se s knjigo in mediji ukvarjamo, nastopili enotno. Pri vprašanju ohranjanja in razvoja slovenskega jezika, kamor zagotovo sodijo časopisi in knjige, se vlada preprosto ne more odzvati zgolj z ekonomskim pojmovnim orodjem. Obe področji, tako knjižno kot časopisno založništvo, bi od nizkega davka lahko izvleklo neposredne kot tudi posredne pozitivne učinke.

image
Robert Balen

Prvi učinek nizke davčne stopnje bi seveda prispeval k nižjim cenam in s tem povečani javni dostopnosti knjig in časopisov, drug učinek bi bila ustvarjena rezerva z vračilom vstopnega davka, s katero bi lahko izšla kakšna kakovostna leposlovna knjiga več, časopisi bi si lahko privoščili kvalitetne pisce na svojih kulturnih straneh, kritika in z njo kakovostno leposlovje bi v časopisih morda spet dobila prostor, kot sta ga imela nekoč. Ob vsem tem pa seveda ne gre zanemariti dejstva, da bi tudi učbeniki, torej znanje, postalo cenovno bolj dostopno.

image
Igor Napast
 Vsi našteti učinki so logično pričakovani, tu ne gre za neko znanost, takšne učinke kažejo številni primeri evropskih držav, ki so ta davek bodisi znižale bodisi uvedle ničelno stopnjo. To bi bil prvi resen korak vlade k reševanju stanja na področju resnih založnikov knjig in časopisov. Če bo vlada že res nemogoče razmere na tem področju še naprej ignorirala, knjig in časopisov ne bomo več brali, pač pa gledali. In kot je že leta nazaj rekel znameniti slovenski pesnik Tone Pavček: Če ne bomo brali, nas bo pobralo.
Anketa

Ali radi gledate slovenske filme?

Sudoku