Po Evropi z vlakom

Barbara Gavez Volčjak , 27.11.2018
Barbara Gavez Volčjak

Tudi po železnici se daleč pride, pa sploh ne počasi, poleg tega še kaj novega vidiš in slišiš.

“A z vlakom greste?” te sogovornik pogleda z mešanico občudovanja in omalovaževanja, ko poveš, kam in kako greš letos na dopust. Malo ti zavida svobodomiselnost in pustolovski duh, malo te pomiluje, ker si ne moreš privoščiti letalske vozovnice. Seveda, na Nizozemsko bi se večina odpravila z avtomobilom, letalom ali morda avtodomom, običajnimi prevoznimi sredstvi urbanega turista. Ampak ker nismo običajni turisti, smo se odločili preizkusiti udobje, hitrost in točnost železniškega prevoza po Evropi.

image
Barbara Gavez Volčjak Na železniških postajah v večjih mestih večinoma vrvi ljudi. 

Cilj potovanja je Veldhoven na Nizozemskem, predmestje precej večjega Eindhovna. Ta je sicer dosegljiv z različnimi letalskimi linijami, tudi cenovno primerljivimi z železniškim prevozom. A ker občutek gotovosti na trdnih tleh ni primerljiv z občutkom nemoči v zraku, prevlada odločitev: “Gremo z vlakom!” Potrdi jo obisk informacijskega centra Slovenskih železnic na mariborski železniški postaji, kjer se izkaže, da je cenovno najugodnejša različica večdnevnega potovanja z vlakom vozovnica Interrail. Plačata jo le starša, otroci do dvanajstega leta potujejo zastonj, velja za 2. razred v vseh vrstah vlakov, priporočljivo pa je doplačilo za rezervacijo sedeža.

image
Barbara Gavez Volčjak Lokalni vlaki na Nizozemskem so nadstropni, v nekaterih delih je zapovedana tišina, da lahko potniki v miru delajo ali berejo.

Prva zapoved

In tako se začnemo pripravljati na pot. Prva zapoved: minimalno prtljage. Pri 30 stopinjah Celzija je to precej preprosto, za najtežje se izkažejo knjige, ki bodo preganjale dolgčas na 13 ur trajajoči poti. Pač se nobeden ni spomnil preveriti, ali lahko Harryja Potterja bereš na telefonu. Tisti družinski člani, ki imajo težave z branjem med zibanjem, čas izkoristijo za klepet s sopotniki, dremanje, pretegovanje mišic s hojo po vagonih. Druga zapoved: minimalno prtljage. Ne le, da je treba pri 1100 kilometrih poti večkrat prestopiti in jo prenašati sem in tja, tudi na WC ali po prigrizek je treba kdaj in takrat mora prtljago nekdo nadzorovati. Čim manj je je, tem bolje. In tretja zapoved: minimalno prtljage. Ko si hočeš kako mesto ogledati med potjo in pustiti kovčke v omarici na železniški postaji, je dobro, če jih imaš malo.

image
Barbara Gavez Volčjak Sedeži so nameščeni tako, da lahko vlak v čim krajšem času prepelje čim več potnikov. 

Čim hitreje čim več potnikov

V nasprotju z vlaki iz naših otroških spominov, v katerih ima vagon kupeje s po šestimi sedeži, na katerih se lahko udobno zlekneš in spiš vso pot do Kopra, se po Evropi šviga v vagonih, bolj podobnih letalom. No, prostora je že malo več, a vseeno so vlaki v principu zasnovani tako, da prepeljejo čim več potnikov v čim krajšem času. Avtomobilski zasvojenci - med katere se uvrščamo tudi Slovenci - bi se najbrž čudili, koliko neki sploh je teh potnikov. Zlasti poleti, ko ni šolarjev. In dejansko začetek poti, neko poletno sredo zjutraj iz Gradca proti Dunaju, napeljuje na misel, da te je nekdo naplahtal glede nujnosti rezervacije sedeža, saj je vlak skoraj prazen. Premisliš si najkasneje pri Dunajskem Novem mestu, kjer se vanj vsujejo potniki, ki se peljejo na Dunaj v službo ali po opravkih. Kako je šele med šolskim letom. Vse do končne postaje v Eindhovnu se v mislih zahvaljuješ prodajalcu vozovnic na železniški postaji v Mariboru za neprecenljive nasvete.

Postaje - človeška mravljišča
Posebno poglavje so železniške postaje v velikih mestih, kjer se običajno križajo daljše linije in je mogoče prestopiti. So prava mesta v malem, ponekod skrita v zemljo pod peroni, drugod nagrmadena v več nadstropjih nad njimi. Trgovine vseh blagovnih znamk z oblačili, obutvijo, hrano in pijačami, restavracije svetovno znanih verig, trafike, knjigarne, potovalne agencije, lepotni saloni in cvetličarne poskrbijo, da lahko skoraj ob kateremkoli času dneva nabavite vse, kar potrebujete za udobno potovanje ali prisrčen obisk. Da so ta človeška mravljišča čista in urejena, poskrbijo delavci, ki skoraj praviloma prihajajo iz tujine, bližnje ali daljne. Z nasmehom na obrazu čistijo za nami, sodobnimi nomadi, ki se nam zdijo privilegiji brezskrbnega potovanja največkrat povsem samoumevni. Njim se najbrž ne.

Vlaki v Avstriji, Nemčiji in na Nizozemskem, kjer nas je vodila pot, so namreč polni. Uslužbencev, ki se vozijo na delo, šolarjev in študentov, dnevnih izletnikov in ne nazadnje turistov vseh starosti in barv kože. Nekateri z zanimanjem opazujejo okolico, drugi berejo na listih ali zaslonu, prek gadgetov klepetajo na družbenih omrežjih, poslušajo glasbo ali celo gledajo filme. Seveda klepetajo tudi med sabo, slišijo se najrazličnejši jeziki, bolj zanimive od pogovorov med sorodniki ali znanci pa so vedno naključne izmenjave vljudnosti med neznanimi sopotniki. Vlak tako postane tudi srečevališče, družabni prostor, debatni forum in kdo ve, ali ne celo ženitna posredovalnica.

image
Shutterstock Glavna železniška postaja v Frankfurtu.

Zadnja preizkušnja

Ko dosežemo cilj in prvi hotel, smo tako že skoraj prekaljeni železniški mački. Na poti nazaj nas čaka le še ena preizkušnja - spalnik. Dejstvo, da si bo tričlanska družina delila štiriposteljno kabino z neznanim sopotnikom ali sopotnico, vzbuja nekoliko nelagodja. Odrivamo ga iz zavesti in dejansko se na koncu izkaže za najmanj moteč dejavnik. Gospod na enem od ležišč je miren, tih, ne smrči in se ne pogovarja. Tako ti je skoraj neprijetno prižigati in ugašati luč, brkljati po stikalu klimatske naprave, ki je kabino ohladila na stopnjo hladilnika, ponoči odklepati vrata, ko greš na stranišče, kar je neizbežna posledica mraza …, pa vendar preživiš in si zjutraj celo pripravljen na nova doživetja v novem mestu. Ob vrnitvi iz Nizozemske smo se namreč za pol dneva ustavili na Dunaju in šele popoldne nadaljevali pot proti Mariboru. Prav tako bi lahko izbrali katero od večjih mest v Nemčiji, skozi katera smo se peljali, Frankfurt, Köln ali Düsseldorf, saj vedno pripelje nov vlak, s katerim lahko nadaljuješ pot. Z aplikacijo za pametni telefon je načrtovanje poti preprosto in hitro. “Ja, z vlakom smo šli. In ni nam žal,” odgovarjamo vsem, ki jim pripovedujemo o letošnjem dopustu. Standardno poležavanje ob morju smo zamenjali za spoznavanje novih krajev, drugih običajev, starih načinov prevoza v novi preobleki. Domnevni izstop iz cone udobja se je - ker so vlaki vsaj v tem delu Evrope hitri, tihi, točni in pogosti, predvsem pa ni treba iskati poti in parkirišča - izkazal za pametno odločitev, ki jo bomo zagotovo še ponovili.

Anketa

Bosta sami vnovčili turistični bon, s katerim država skuša pomagati turističnemu gospodarstvu v Sloveniji?

Sudoku