Pegazov dom v Rogaški Slatini se razlikuje od večine domov. Je skoraj kot doma

Rozmari Petek, 14.2.2020
Rozmari Petek

Zajtrk po želji, veselice po potrebi ali zgodba o tem, kako nepokretnemu človeku izpolniti željo po obisku gostilne.

Pridite, boste tole poskusili," me k omizju, ki tako domače pije dopoldansko kavico in grizlja kekse, povabi Anica Drozg. Člani omizja mi prijazno pokimajo in naredijo prostor še za enega. Vstopila sem v njihov dom, v njihovo bivalno skupnost, v kateri nekateri sobivajo že leta, pri tem pa jim, predvsem ob zajtrkih, pomaga gospodinja Anica. A so vajeni obiskov. Takšnih in drugačnih.

image
Rozmari Petek Skupino, v kateri so dementne osebe, poskušajo čim bolj opremiti s starimi, znanimi predmeti. Dolgoročni spomin je namreč boljši, a vsaj direktorico te osebe vedno spoznajo in se je od srca razveselijo.

Prostovoljcev, ki popestrijo dneve stanovalcem Pegazovega doma, je veliko. Od najmlajših, vrtčevskih otrok, s katerimi igrajo družabne igre, do starejših, s katerimi vsakih 14 dni skupaj kuhajo. "Pri nas ni, da ni," kratko pojasni Vera. In res je. Če ne drugače, jih njihova Anica s čim "pocrklja", pa naj bo to pomladni regrat ali kaj sladkega. "Jaz se tukaj počutim boljše kot doma, pa sem bila vedno prej ostro proti bivanju v domu. Pravzaprav sem se ga bala, ker moja tašča ni bila v takšnem domu. A po prometni nesreči sem morala v dom. Ko bi prej vedela, kako je tukaj, bi prišla že pred leti, ko sem imela težko bolezen, tako pa sem takrat raje trpela doma," opiše Cvetka.

Čim bolj približati nekdanje življenje

Pegazov dom v Rogaški Slatini se razlikuje od večine domov. Oblikovane imajo stanovanjske skupnosti, kar med drugim pomeni, da imajo svojo kuhinjo. Ta sicer ne zadošča, da bi v njej pripravili kosila, zajtrke (ponekod tudi večerje) pa obvezno pripravijo skupaj s stanovalci. "V takšnih majhnih skupinah se lahko stanovalcem zelo približamo v njihovih željah. Denimo, eden ima rad ocvrta jajčka, drugi trdo kuhana, eden noče veliko mesa, drugi zelenjave, skratka, gospodinja jih individualno postreže," sistem opisuje direktorica doma Kristina Kampuš.

"Ne moremo urediti, da bi bili domovi cenejši, kar bi nujno morali biti. Za tisto, kar lahko naredimo, se pa maksimalno potrudimo"

Rdeča nit njihovega delovanja je namreč stanovalcem čim bolj približati samostojno življenje, ki so ga nekoč imeli. Tako lahko sami uporabljajo kuhinjo, kot želijo, sami gredo v bližnjo trgovino po kaj izbranega ali pa si v domu poleg svoje sobe (te so večinoma enoposteljne) najdejo še kak kotiček zase, kot je denimo kotiček gospe Ane, nekdanje stanovalke, ki je dočakala 102 leti. Pa kadilnica. Ali pa kotiček, ki ga sicer redno (so)zaseda hišni muc. "Dovoljeni so tudi psi, vendar mora lastnik biti dovolj pri močeh, da lahko zanj samostojno skrbi," doda direktorica.

Z ljubeznivostjo krpajo luknje sistema

V skupnostih, v katerih bivajo ljudje z demenco, so prostore še bolj opremili s stvarmi, ki jih spominjajo na dom in predvsem na mladost. Od starega radia do starega kolesa. Pazijo tudi, da se zaposleni na tem oddelku še manj menjujejo kot drugod. Predvsem pa presenetijo odklenjena vrata teh bivalnih skupnosti. "Ne zdi se mi dostojanstveno, da bi jim zaklenili vrata in onemogočili, da bi kam odšli. Jasno, je nevarnost, da kam odtavajo, a raje, kot da bi jih zaklenili, smo pač vsi toliko bolj pozorni, če kdo odide. In če je kakšen malo bolj begav, se pač malo bolj 'pomatramo'. Ne morem si namreč predstavljati, da bi svojci denimo do svoje mame morali s kodo ali ključem," pojasni direktorica.

image
Rozmari Petek Cvetka: ”Ko bi prej vedela, bi že prej prišla v dom.”

Kot je denimo pri njih tudi nepredstavljivo, da bi kdaj ljudje v negovalnih skupinah predolgo čakali na hrano, kot se marsikje zaradi kadrovske podhranjenosti zgodi. "Če so bolniške, pač gremo pomagat hranit vsi drugi, jaz, moja tajnica, namestnica, delovna terapevtka. Ker res je, da je vsesplošno pomanjkanje kadra v domovih, ker so kadrovski normativi predpotopni. Tudi plačani so premalo; morali bi jim dvigniti plače za vsaj tri plačne razrede. A luknje, ki jih pušča sistem in na katere nimamo vpliva, mi vseeno krpamo s srcem in dušo. Kljub temu da je dela zelo veliko, si vsak zaposleni vzame minutko ali dve, da malo prisluhne stanovalcu ali da z njim spije kavo."

Najbolj srečni ob fižolu

Po takšnih pogovorih večkrat pride kakšna ideja, kako stanovalcem še polepšati vsakdan. Ponujajo jim številne delavnice, od igranja na gong do dejanskega igranja na žoge (prav ste prebrali; imajo namreč celo Žoga bend, delovna terapevtka Mateja Fidler pa poudarja, da se ob udarjanju na žogo v prvi vrsti odlično zabavajo, obenem pa razgibavajo možgane in telo), mizarske delavnice, molitvene skupine, ustvarjalne delavnice … "Najbolj so pa srečni, ko dobijo kakšen fižol za luščiti. To so opravila, ki so jih v svoji aktivni dobi dejansko počeli, zato se tega raje lotevajo kot denimo barvanja. No, imeli pa smo pri nas že tudi koline, da smo rezali špeh, delali klobase. Pa pravo veselico smo si tudi že pripravili, z odojkom in ansamblom. Tudi na trgatev smo že šli," našteva sogovornica.

image
Arhiv Pegazovega Doma Odojek, ansambel, ples, vse, kar pač sodi na veselico

Ob zadnji obletnici doma (aprila bodo stari 14 let) so stanovalce spodbudili, da so napisali svojo željo, nato pa so iz vsake skupine izžrebali tri. "Ena gospa si je želela obiskati hčerko in smo jo peljali. Drug je želel na Bled na kremšnito. In smo šli. En gospod, ki je bil nepokreten, pa si je zaželel, da bi šel v gostilno na pivo. In smo tudi šli. Imamo veliko počivalnikov, ker tako ali tako želimo, da ti ljudje ne bi bili priklenjeni le na eno posteljo in eno sobo, zato jih večkrat posadimo na ležalnike in odpeljemo v skupino ali kam drugam. Tako tudi odhod v gostilno ni bil večji problem," na naše začudenje pojasni Kampuševa. "Ne moremo urediti, da bi bili domovi cenejši, kar bi nujno morali biti. Za tisto, kar lahko naredimo, se pa maksimalno potrudimo."

Anketa

Ali ste pozimi telesno aktivni?

Sudoku