Pater Karel Gržan: Stvari razveselijo, vendar osreči le to, kar lahko osrči

Bojan Tomažič, 13.1.2020
Rok Mlinar

Štirje pogledi na leto 2020. Da apatija daje moč slabemu ravnanju z ljudmi, poudarja Goran Lukić. Uspeh enega bi moral biti uspeh vseh, meni Matjaž Perc. Adrian Kezele pa pravi, da bo 2020 leto izjemnih dosežkov.

Malo po malo se daleč pride, lahko ob novem začetku rečemo vsi, ki že dalj časa malo po malo hodimo po tem svetu. Prišli smo do še ene prelomne številke, 2020, že prej do prelomne 2000, do prelomne 1990 in tako (gledano) nazaj. Svet bo, obstajata velika verjetnost in upanje, tudi še ob prelomni letnici 2030 in tako naprej. Okrogle številke so resda samo številke, jih pa psihološko jemljemo kot zaključke in začetke, ko je treba pospešiti ali malo upočasniti. Prelomni dogodki so tisti, ki nam bolj ali manj neodvisno od nas spremenijo življenje. Nenadni veliki uspehi in padci, tudi prehodi v življenjskem razvoju, tudi nova zakonodaja vpliva. S podatki, ki jih imamo o sebi in o okolju, v katerem živimo in delamo, lahko torej tudi z veliko verjetnostjo napovemo, kakšno bo leto, v katero smo vstopili.

Spremembe se dogajajo, če hočemo ali ne, je bolj ali manj slogan vsakega leta, za letošnje, ugotavlja Adrian Kezele, pa bi to lahko bila še posebno poudarjena značilnost. Kezele se ne ukvarja z napovedovanjem prihodnosti, a v decembru preveri, kateremu letu iz preteklosti bo podobno leto, ki prihaja. Letošnje je na podlagi džotiš analize konstelacije planetov in že omenjenih primerjav z veliko verjetnostjo poimenoval za leto izjemnih dosežkov. "Leto 2020 ima večinoma pozitivno noto, vsekakor precej svetlejšo kot 2019, ki je bilo krizno. Za mnoge bi obdobje, ki je pred nami, lahko pomenilo prelomnico, čas, ko se bodo realizirale dolgotrajne sanje. Za nekatere bo čas sicer še naprej v glavnem tekel v istem ustaljenem toku, zapolnjen z istim rutinskim delom in nekoliko dolgočasno vsebino, ki se ponavlja iz leta v leto," pravi Kezele, ki bo 23. januarja gost Večera v živo v Narodnem domu v Mariboru. "Govorim o prebujanju energij, ki spijo v nas, o pustolovščini in vznemirjenju, o volji in dosežkih," pojasni tisto, kar naj bi imeli priložnost narediti, živeti. "Leto 2020 nam bo omogočalo izjemne izkušnje, vendar le, če bomo imeli pogum narediti potrebne korake," je dejal.

image
Osebni arhiv Adrian Kezele: ”Leto 2020 bo boljše, kot je bilo lansko.”

Ker naj bi letos spet izbruhnila (morda bo sprožena z namenom) globalna gospodarska kriza, se bo tako in tako treba prilagoditi, a ne samo iti s tokom, ampak uresničiti odlašano. Kot sta Spomenka in Tine Hribar konec minulega leta za Slovenijo rekla, da potrebujemo nov družbeni dogovor o tem, kako bomo živeli normalno in človeško danes in v prihodnosti, bodo spremembe tudi vsakemu posebej prišle prav. Na bolje, seveda.

Zakaj sem pravzaprav tiho

Da nič ni samoumevno, meni tudi Goran Lukić, vodja Delavske svetovalnice. "Vsak korak za izboljšanje položaja delavstva je izjemno pomemben. Brez tega zmaga cinizem nad upanjem."

Kot sindikalista, borca za pravice delavcev, tistega, ki opozarja na grdo ravnanje delodajalcev in oblasti z delavci, ga seveda vprašam, kaj je bilo v minulem letu izborjenega za delavce. "Nisem prepričan, da je letna evalvacija prava merska enota glede izborjenega za delavce. Izborjeno za delavce se namreč dogaja tudi na dnevni ravni. In te dnevne borbe je ogromno. Res pa je, da se hitrost dnevne borbe za delavca drastično zniža, ko se prevede v sistemski boj. Odgovor na to je jasen: ker se ta sistemska borba dogaja tako znotraj sistema kot proti sistemu. Na žalost se v javnosti dnevni boj za delavca dostikrat enači s sistemskim bojem za delavca in potem se v javnosti zelo hitro ustvari vtis, da se stvari, v najboljšem primeru, premikajo prepočasi." Zato na vprašanje odgovori s protivprašanjem, ali je delavski boj viden oziroma bolj viden. Če kdo reče, da je oblast na strani kapitala, bančnega sistema in evropske in svetovne nomenklature, ki zahteva, da je treba veliki večini čim več vzeti in dati peščici najbolj bogatih, in se sprijazni, da bo tako tudi ostalo, ima to za samoizpolnjujoči defetizem, ki izhaja ravno iz ozkega pogleda od zgoraj navzdol. "Kaj pa, če stopimo korak nazaj od velikih besed, kot so kapital, banke, nomenklatura, in pogledamo pred sebe, v svoje delovno okolje? In se vprašamo: zakaj sem tiho?"

image
Miran Juršič Goran Lukić: ”Brez-up valuta najbolj ustreza globalni proizvodnji dodane vrednosti.”

Če družba temelji na proizvodnji dodane vrednosti, politični sistem ni suveren, ampak je zgolj podizvajalec dodane vrednosti, spomni Lukić. "Ta se proizvaja vse bolj brezkompromisno. Kar pomeni, da realno nimamo na eni strani družbe, ki temelji recimo na spoštovanju temeljev prava, in na drugi strani globalne proizvodnje dodane vrednosti, za katero sta recimo morala in etika v najboljšem primeru dobri besedi za brendiranje podjetij. Slednja je namreč nadrejena prvi. In medtem ko se nacionalne družbe vse bolj zapirajo v varnostna vprašanja in tam populistično krepijo tiste ostanke moči, ki jo še imajo, se hitrost in moč globalne proizvodnje dodane vrednosti samo še bolj povečujeta. In smo spet tam."

Če je človek ob vsem tem tiho, se mu zdi nepredstavljivo. Tudi čuditi se, da delavec nič ne velja, da delodajalci dela sploh ne bi plačevali, se ni treba, ker ta sistem ne temelji na družbenem, temveč na, kratkoročno, bilančnem. "Prav ta samoizpolnjujoča katastrofičnost množično proizvaja intimno apatijo, navzven vse bolj razširjeno kot navajenost na dnevno rutino, ki se je odrekla upanju." Ta brez-up valuta najbolj ustreza globalni proizvodnji dodane vrednosti. Delovno telo kot tiha, dobro naoljena mašina za proizvodnjo profita jim najbolj ustreza. "In spet smo tam: ali naj bomo tiho?" Namesto da se v strahu sprašujemo, ali nas bo leto udarilo po hrbtu, zagovarja drug način razmišljanja in delovanja: "Kaj pa, če bi mi udarili po hrbtu prav ta sistem, ki nas udarja po hrbtu?"

Tudi o nas, novinarjih, spregovoriva. Novinarji ali uredniki posvečajo veliko pozornosti mnenju Aleša Mikelna, ki dela dobiček in je dobro plačan prav zato, ker obstaja dodatno zavarovanje; ekonomistu Davorinu Kračunu dajejo besedo, čeprav že petdeset let govori samo to, kako je treba ljudem vzeti in dati v državno blagajno. Smo tudi na tem področju povsem dezorientirani? "Novinarstvo seveda ni izvzeto iz trenutnih razmerij moči med družbo in finančnimi bilancami. Kot tudi novinarji niso izvzeti iz pritiska po vedno novi in vedno višji, večji produkciji dodane vrednosti."

Kaj pa, če bi mi udarili po hrbtu tiste, ki po nas udrihajo?

Že bežen pogled na dnevne medije kaže na to, da se novinarji borijo za svoje mesto z oglaševalci. "Potem sta tu še množičnost in hitrost informacij, ki se morajo čim prej prevesti v podatek, v novico. S čimer se novinarstvo vse bolj potiska v smer poročanja o stanju, in ne izzivanja stanja. Kajti izzivanje stanja pomeni vzeti si čas, čas pa je denar. Tako da ni toliko stvar v tem, v službi koga je novinarstvo, temveč v službi česa je novinarstvo. In prav zato si novinarstvo bolj kot kadarkoli mora vzeti čas. Da vidi. Da sliši. Da odstrani ta stalni šum tako imenovanih pomembnih informacij in za njimi pogleda ter prisluhne."

Socialni kapitalizem

Karkoli bi odgovoril, bi seveda špekuliral, dr. Matjaž Perc, začetnik znanstvene vede statistična fizika socioloških sistemov pri nas, odgovori na vprašanje, kakšno bo leto 2020. Pri špekuliranju, poudari, ni dober in tudi meni, da je tovrstno napovedovanje tudi zelo nehvaležno. "Živimo zdaj in torej naredimo najboljše, kot zmoremo zdaj. Potem bo mogoče tudi jutri lepši. Če ne bo, si vsaj očitati ne bo treba, da se nismo potrudili."

Kot fiziku mu je všeč zaporedje, ki obstaja v letnici 2020. "Zgolj s tega estetskega vidika nepopolne simetrije si v novem letu obetam vse lepo."

Če bi dali v stroj za izračunavanje prihodnosti podatke, recimo, da bo Trump ostal predsednik ZDA in da bo pri nas Šarec in da so plače premnogih prenizke, da bi po upokojitvi lahko dostojno živeli, ne bi imel težav z napovedjo, da bo torej slabo, izzovem sogovornika. "Politikov ne bi komentiral, moram pa opozoriti, da nihče ne ve, kako bi bilo, če bi bilo drugače. Morda bi se nek drug ameriški predsednik že šel vojno in morda bi pod drugim premierjem razlika med bogatimi in revnimi v Sloveniji bila sedaj še večja. Volitve so že daleč nazaj. Seveda je pomembno, da opozarjamo na napake in nepravičnosti, toda prav tako moramo dati ljudem možnost, da delajo v miru. Sicer smo sokrivi za neuspehe."

image
Sašo Bizjak Dr. Matjaž Perc: ”Darvinistični nagoni prevladajo, ljudje pač nismo zrnca peska.”

Na naslednjih volitvah imamo vsi priložnost oddati svoj glas. "To je sistem, ki ga trenutno imamo. Izkušnje iz zgodovine kažejo, da so hitri zasuki in spremembe mimo tega praviloma slabi."

V Nemčiji kljub napovedim recesije beležijo rast BDP, naš Umar, Urad za makroekonomske analize in razvoj, napoveduje rast proizvodnje tudi v Sloveniji. So to za nas slehernike in naše družine relevantni podatki, da bi lahko predvideli, kako bomo živeli in kako srečni bomo? "Ti podatki nakazujejo, da bodo državne blagajne morebiti nekoliko bolj polne. A tudi če bi bile, to ne pomeni, da bi nujno živeli bolje." Porazdelitev teh sredstev je odvisna od voditeljev, ti se odločijo, koliko gre v investicije in razvoj in koliko v žep ljudem. "Če dajo takoj v žep ljudem, je sreča hitra, a tudi hitro minljiva. Če dajo v investicije in razvoj, pogosto obstaja sum, da si s tem polnijo lastne žepe, čeprav bi v principu to bila bolj prava pot." Državni projekti praviloma razkrivajo državo vse prej kot dobrega gospodarja. "Ne vem, ali je vse to res, ampak pri tem imamo v Sloveniji še dolgo pot do zaupanja."

Za osebno srečo, predvsem v družinskem krogu, pa tako ali tako moramo poskrbeti sami. Čeprav je tudi res, da optimizem in dobra volja ne polnita praznega žepa, bi vsak človek moral vedeti, kaj bi moral narediti, da bi mu bilo bolje. "Živimo v neoliberalnem kapitalizmu, v Sloveniji na srečo vsaj s pridihom socialne varnosti. Z malo domišljije bi temu lahko rekli socialni kapitalizem. Iz tega sledi, da sta si osebni uspeh in družba obilja nasprotujoča si cilja. Trenutno je bolj eno ali drugo."

Matjaž Perc poudari, da nam v Sloveniji manjka kolektivne zavesti, ki pravi, da je moj uspeh tvoj uspeh in tvoj uspeh moj uspeh. "Če gre meni dobro, bo čez čas šlo tudi tebi bolje, in obratno. Pri nas ta razmislek ne obstaja. V to ne verjamemo. Pri nas strele udarjajo v vrhove in visokim smrekam veter špice lomi. Ogromno je zavisti, ogromno je metanja polen pod noge, in to predvsem in samo tistim, ki štrlijo iz povprečja. Svetovni prvaki smo v tem, da smo do sedaj še vsakemu našli nekaj, kar razvrednoti, poniža in vse ostale pomiri in prepriča, da smo vendarle vsi enaki, pa četudi vsi enako slabi. Pozabljamo, da smo vsi skupaj Slovenija in da bi si morali čestitati za uspehe, jih skupaj proslaviti."

80:20 bi bilo v redu razmerje

"Vizija je bila, da bi bil sistem, ki ga živimo, podoben modelu samoorganizirane kritičnosti," pravi fizik, ki si za razlago družbenih fenomenov pomaga s fizikalnimi primeri. "Najenostavnejši primer tega je sipanje peska na vedno večji in večji kup. Ko se kup veča, se prožijo plazovi. In povedano zelo preprosto in poenostavljeno, razmerje med malimi in velikimi plazovi bi bilo 80:20."

Večina plazov je torej majhna, od časa do časa se vsuje tudi kakšen velik. "To je prosti trg in liberalizem po fizikalno. Zrnca padajo in kam katero pade, pade, narava je takšna, da je takšno razmerje. Toda eno je fizika, drugo pa družba, razmerje bogastva 80:20 danes zgleda kot utopija, ker je realnost bližje 99,9:0,1. Zelo majhen delež ljudi, lahko govorimo že kar o številu, niti ne deležu, ima v lasti toliko, kot vsi ostali zemljani skupaj."

Računali smo na skromnost, strpnost in podobne lastnosti pri nas samih, a smo se ušteli. "Zmaga in uspe najmočnejši." Tako je med živalmi in mi smo družbene živali. "Darvinistični nagoni prepogosto prevladajo, pač nismo zrnca peska, in teorije v smislu liberalizacije, prostega trga, deregulacije in podobno zato odpovedo oziroma se niso izšle, kot so nekateri predvidevali. Retrospektivno je videti vse to precej očitno, tako da je zanimivo vprašanje, ali so nemara tisti, ki so to predlagali in forsirali, vedeli, kam nas vodi."

Nič ne pomaga, če ugasneta dva velika dimnika v Sloveniji; ugasniti jih mora dva milijona malih

Za okolje bi nas tudi moralo skrbeti. "Preprosta resnica je, da vsekakor ne moremo narediti nič narobe, če se v življenju odločimo za skromnejši način življenja, ki je manj obremenjujoč za okolje," reče Perc. "In to ne glede na to, ali so temne napovedi podnebnih strokovnjakov povsem točne ali ne." V tem smislu je povsem na strani mladih, ki si želijo čistejšega okolja, manj onesnaženosti in več narave. "Žal pa smo se v potrošništvu zaplezali in soočamo se s podobno družbeno dilemo, ki jo vidimo tudi v deljenju bogastva. Ključ je v kolektivnem odzivu. Vsi moramo kaj spremeniti. Nič ne pomaga, če ugasneta dva velika dimnika v Sloveniji. Ugasniti jih mora dva milijona malih."

Ljubeče bližine delajo ljudi srečne

Na prehodu v novo leto sebi, svojim in vsem drugim zaželimo veliko zdravja. In to seveda ne sme in ne more biti samo fraza. "Od tega, kako zdravi bomo, je veliko odvisno, kakšno bo leto," pritrdi pater Karel Gržan. Pomembno je tako telesno kot tudi duševno in duhovno zdravje, svežina in krepkost. "Vse tri dimenzije naše osebnosti so med seboj usodno povezane, vplivajo druga na drugo." To je v minulem letu tudi sam dodobra izkusil. "Na ultrazvoku in potem na magnetni resonanci so našli nekaj, kar je pri meni, in ne le pri meni, vzbudilo misel na raka. Med vsemi raziskavami in končno do odvzema vzorcev ter izvida je minilo kar nekaj mesecev, več kot pol leta je bilo negotovosti. Če se v tem času ne bi duhovno svetlil v obnebju Svetega, če ne bi imel ljubečih bližin, ki so me krepile, potem telo ne bi prejemalo dovolj spodbud." Skrb za celostno zdravje je pomembno in v prihodnje ji bom moral posvetiti še več pozornosti, je dejal. V zvezi s čakanjem na izvid pa se je vprašal, ali bi tudi skrbniki za javni blagor, politiki, morali nanje čakati toliko časa.

O tem, kaj potrebujemo, da smo srečni, vedno znova razglabljamo. Vsak človek ima v zvezi s tem občutjem kakšno svojo željo, a ene reči so univerzalne. "Ljubeče bližine delajo ljudi srečne," je za Gržana nepogrešljivo. "Stvari razveselijo, osreči pa le to, kar lahko osrči. To je sočutna zaznava ljudi, živali, Boga, vsega, kar nas obdaja v utripu življenja. Buditi se vedno znova v ljubečo zaznavo poživlja. Noben zunanji dogodek, noben zunanji dar ne seže v srčiko naše biti, tja prodre le ljubeča naklonjenost. Vzeti si čas, v katerem se lahko zaznamo v obnebju srčnosti."

Sam je kar nekajkrat pregorel in se sprehajal po robu tesnobnih čutenj. "Ko sem analiziral zakaj, sem ugotovil: preveč vsega navzven in premalo objetosti, tega, kar me prežame in okrepi z močjo ljubezni." Njegova sreča so ob vseh obveznostih pomembne ljubeče bližine in prodorne vsebine. "Bog daj, da bi lahko ohranjal zvedavo pamet v trezni presoji z odprtostjo srca in duha."

Slabe plače in pokojnine, neperspektivnost mladih so nedopustno krivično delovanje politike. "Telesno izživljanje nad nemočnimi je zločin, čustveno trpinčenje zaradi primoranosti v bivanjsko negotovost je prav tako zlo in zločinsko dejanje, ki ima v sebi kali manipulacije. Če boš ohranjal ljudi na minimalcu, jim boš usmeril misel le na to, kako priti s tistimi par sto evri skozi mesec." Ponovi, da živimo v dobi največje globalne prevare, v kateri se zločinski hrematizem izdaja za ekonomijo. "Ekonomija je že v pomenu besede, starogrško zakon in dom, samo takšna družbena ureditev, v kateri se prepoznavajo zakonitosti in posledično politiki sprejemajo zakone, po katerih se vsi na tem svetu, pa najsi bodo to ljudje, živali in reke in vse drugo, počutijo doma in domače, varni, spoštovani. V hrematizmu se dogaja to, čemur smo priče na lokalni in globalni ravni: mrcvarjenje na minimumu ali pod njim, uvajanje in zagovarjanje zakonov, po katerih v bolj ali manj suženjskih razmerah delujemo za elito. In tisti, ki so se javili, da bodo odgovorni za javni blagor, pravimo jim politiki, večinoma sploh ne razlikujejo med ekonomijo in hrematizmom, zato kot biriči ljudstva, za to funkcijo nadpovprečno plačani, slepo služijo hrematizmu. Ko nam tvezijo o edinih možnih rešitvah ekonomije, nam vsiljujejo edine dopustne rešitve hrematizma."

Šale o politikih, ki jih ni več

Najverjetneje v letu 2020 revolucije ne bo, nenaravno usmerjena evolucija bo tudi samo še naprej povzročala nezadovoljstvo, izzovem patra Karla Gržana. "Potreben bo revolt in njegovo orožje bo ironija tistih hrematističnih zakonov, v katere nas zasužnjujejo," vidi pot. "Prišel je čas, da prenehamo samo resno jemati ljudi, ki so se izpostavili, da bodo skrbniki javnega blagra, so pa po večini navadni hrematistični pajaci. V tistih časih, ko je bilo nevarno, tako so pravili, govoriti po resnici, smo imeli Pavliho, ki je skrbel, da smo skozi ironijo izsmejali družbene norosti. Tudi sam sem vedel vse polno šal o Titu, Kardelju, da ne omenjam Dolanca."

Sedaj Pavlihe ni in šal o politikih ni. "Ko izgine ironija, ki nas osvobaja norosti, in jemljemo početje politike samo še resno, je demokracija iluzija. Toti list je redka izjema v slovenskem prostoru, ki še opravlja poslanstvo nekdanjih dvorih norčkov, ki so skrbeli za to, da se ni uzakonila norost."

Ko izgine ironija, ki nas osvobaja norosti, je demokracija iluzija

Karel Gržan meni, da bo tudi v letošnjem letu treba kot smeti ločevati med etičnimi principi družbene ureditve, kar je ekonomija v pravem pomenu besede, in med tem, kar je ekonomija sedaj. "Iz ekonomije bo treba vreči v koš za odpad vse tisto, kar je neetično, torej nedopustno v odnosu do slehernika. Dokler ne bomo ločevali pojmov, bo sedaj največja globalna prevara na tem svetu še naprej mogoča: hrematizem se bo kot transvestit izdajal za nasprotni pol, za ekonomijo, in mi ne bomo uvideli njegove preobleke, za katero prikriva v posledicah tudi zločinska početja. Sleherni dan umre zaradi revščine zaradi hrematistične ureditve sveta od 22 tisoč do 36 tisoč otrok. Tiste, ki vstopijo v svet politike, bo treba povprašati, ali sploh ločujejo ekonomijo od hrematizma, da bodo razbirali in sprejemali zakone, po katerih bo lahko slehernik ohranjal dostojanstvo."

Anketa

Boste to pomlad urejali svoj vrt?

Sudoku