Osebna zgodba: Po diagnozi me je zdravnik pustil jokajočo v ordinaciji

Tadeja Lepoša, 16.10.2018
Aleš Cipot

Da življenje piše tudi krute zgodbe in je vsaka minuta boj za srečo, uspeh in zdravje, se zaveda Nada Šarotar, ki je prestala bolečo preizkušnjo, ki jo bo spremljala za vedno. Ob rožnatem oktobru je spregovorila, ker želi, da se vsaka ženska, ki jo doleti podobna bolezen, z njo sooči in ji pokaže, da jo lahko premaga.

Nada Šarotar je nasmejana in energična upokojenka, ob kateri se mi je naježila koža, ko je pripovedovala svojo bolečo zgodbo. Začelo se je aprila pred šestnajstimi leti, ko si je na levi dojki zatipala zatrdlino, ob tem ni čutila nobene bolečine oziroma kakšnega nelagodja: »Klical me je sin iz Ljubljane, saj že nekaj let živi tam. Nikoli ne držim telefona, kot sem ga takrat. Ne vem, zakaj sem ga takrat. No, pod pazduho sem nekaj zatipala. Ja, kaj pa imam to, sem se vprašala.« 

Zdravnik jo je jokajočo pustil v ordinaciji

Naslednji dan sta z možem Janezom odhitela do Nadine zdravnice v ambulanti, ki jo je takoj naročila na mamografijo. Odšla sta v soboško bolnišnico, kjer jo je uslužbenka na sprejemni prijazno napotila do čakalnice in tam je doživela hladen tuš. Najprej jo je medicinska sestra arogantno vprašala: »Kaj bi radi?« Nada ji je razložila, da je prišla na pregled in ona jo je poslala v ordinacijo. »Z zdravnikom, ki me je sprejel, smo se poznali že od malih nog, moja in njegova mama sta skupaj delali v bolnišnici. Joj, kako se je obnašal. Neverjetno, po pregledu mi je povedal diagnozo, pustil samo v ordinaciji in odšel. Jokala sem,« žalostno pripoveduje. 

Njena diagnoza: trojno negativni rak dojke, to je biološko agresivni podtip.

Po slabi izkušnji in sinovih napotkih se je odločila, da bo postopek zdravljenja nadaljevala v Ljubljani. Poklicala je na Onkološki inštitut, kjer so ji takoj določili termin. »Tam je bilo čisto drugače, prijazno osebje, zdravnica neverjetno nežna in pozorna. Še tiste bolnike, ki so sedeli v vozičkih na hodniku, je peljala, meni odpela nedrček,« se spominja Nada. Zdravnica predhodnih izvidov ni upoštevala, vse preiskave je ponovila. Pri ponovni citološki punkciji, to je postopek, pri katerem so ji s tanko iglo posesali celice iz tumorja in jih po ustrezni laboratorijski obdelavi pregledali pod mikroskopom, jo je zdravnica vprašala, kdo ji je poseg opravil prvič.

image
Aleš Cipot Z družino so prejokali ogromno, a bilo je dovolj. Zdaj je čas, da o bolezni spregovori. 

Po tem so napočile priprave in pogovori o operaciji. »Sem levičarka, mislila sem, da si ne bom več mogla narezati kruha, da ničesar več ne bom mogla delati. Prej sem bila prestrašena zaradi diagnoze, potem zaradi operacije, a zdravnik me je tako pomiril, da bi lahko tisto sekundo legla na operacijsko mizo.« Operacija je bila uspešna in sledila je kemoterapija. »Imela sem šest ciklusov kemoterapije, ki me ni zelo izčrpala. Po prejetem zdravilu sem doma še kuhala kosilo,« nostalgično pripoveduje Nada. Zdravnica ji je takrat tudi povedala, da se bolezen lahko v dveh letih ponovi. Če se v tem obdobju ne bo, se verjetno ne bo nikoli. In tako je tudi bilo. »V dveh letih se bolezen ni ponovila, se je pa ženski iz Krškega, s katero sva skupaj ležali. Njo je bolezen premagala,« se s težkim srcem spominja.  

​Celo dojko sem namreč imela črno, kot če bi kdo na meni sekal drva, povedala sem, da prejšnji zdravnik, a zdravnica ni odgovorila.

Aktivna na vseh področjih

Nada je bila pred operacijo strastna kolesarka, »včasih sem se odpeljala na kavo celo v Pristavo. Po operaciji malo manj kolesarim, a še vedno zelo rada,« pripoveduje kot aktivna članica Društva bolnikov s kronično bolečino, kjer si ljudje z različnimi boleznimi med seboj pomagajo in delijo najpomembnejše – spodbudne in pozitivne besede, ki so bolniku zelo pomembne. V društvo jo je 'zvabila' njena dolgoletna prijateljica iz osnovnošolskih klopi - Mija Roudi, ki je predsednica društva. "Dobri ljudje se morajo družiti v društvih. Ko je bila Nada v postopku zdravljenja, sem ji pošiljala razna sporočila, jo spodbujala in pomagala. Bika je namreč potrebno zgrabiti za roge," sočutno razlaga Mija, medtem ko Nado toplo objema čez ramena.

image
Aleš Cipot Nada Šarotar je članica Društva bolnikov s kronično bolečino, kuhali so bujto repo na minulem devetem festivalu.

Govoriti in se družiti

Pomembno je namreč, kot poudarja Nada, da se ženske z boleznijo spopadejo, o njej govorijo in se družijo. »V družbi namreč pozabiš, predvsem je pomembno, da pozitivno misliš in počasi poskušaš pozabljati,« zaključuje. Podobnih zgodb, kot je Nadina, imamo v Sloveniji ogromno. Rak dojke je namreč najpogostejši ženski rak. Letno zboli v svetu okoli milijon žensk, pri nas pa skoraj 1.300 žensk in okoli deset moških. Zato so svetovne organizacije oktober razglasile za mesec ozaveščenosti o raku dojk in je priložnost za poziv k izbiri zdravega načina življenja, ki lahko pomembno zmanjša obolevnost.

Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku