Pred tridesetimi leti se je po smrti moža in ob upokojitvi preselila v Dom Danice Vogrinec. V enoti na Taboru živi v prvem nadstropju, njena soba, ki jo pospravlja in čisti sama, je opremljena z njenimi slikami, ki so nastale med bivanjem v domu. Ani Belina številni poznajo po tem, da zbira medijske zapise o predsedniku države Borutu Pahorju in mu jih pošlje ob koncu leta, ta pa ji na poklon odgovori.

Zgovorna 90-letnica v dneh izolacije že malo pogreša bližnje, a jih lahko vidi tudi po omrežju Skype, saj so se v Domu Danice Vogrinec odločili, da tako vsaj malo nadomestijo prepoved obiskov v domu. Ani, kot želi, da jo ljudje kličejo, se vedno bolj spozna na tehniko. Pomagajo ji mladi in sin, tokrat pa ji je za stik z nami na pomoč priskočil fizioterapevt v Domu Danice Vogrinec Uroš Gajšt. V prostoru, od koder se je oglasila Ani, je vseskozi čivkala papiga Ara, da bi nas Ani bolje slišala, ji je med pogovorom zato Gajšt uredil še zvočnike. Še pred našim klicem je prelistala Večer, v katerem najprej prebere preblisk, misel na zadnji strani časopisa, potem pa vse ostalo, kar jo zanima.

"Prebliski so mi zelo všeč, ker so velikokrat pozitivni. No, zdaj pa sem vesela, da je v feljtonu roman Kolesar Marka Radmiloviča," pove skrbna bralka. Zelo je vesela, da ima v domu starostnikov Večer, bala se je, da v teh dneh ne bo mogla do njega. Preden ga odpre, ga za vsak primer malo "pošprica, dezinficira", pove v šali in razumno prikima, ko ji omenimo, da časopis v tiskarni nastane brez fizičnega stika ljudi, raznašalci pa uporabljajo zaščito.

Miha Dajčman Z Ani Belina smo se pogovarjali po omrežju Skype, ki ga v Domu Danice Vogrinec uporabljajo za stike varovancev s sorodniki.

Pred meseci smo vas v Večeru omenili ob obisku predsednika republike v Domu Danice Vogrinec. Z Borutom Pahorjem sta znanca.

"Še najprej zbiram članke o Borutu Pahorju. Bomo videli, kaj bo nastalo. Konec leta mu bom poslala novo zbirko. Za rojstni dan sta mi s partnerico čestitala. Sicer pa ga ne želim motiti, držim distanco. Malo spoštovanja mora biti."

V Domu Danice Vogrinec obiski zdaj niso dovoljeni.

"Imam pa zato mobitel. Z vnuki, pravnuki, sinovi in snahami se slišimo vsak dan. Mi je pa po njih zdaj že malo dolgčas, jih pogrešam. Ob začetku prepovedi obiskov so prihajali na travnik, pred balkon, zdaj pa ne smejo več. Jim kar rečem, naj ostanejo doma. Za nikogar ta situacija ni ugodna, tudi za vas ne. Srečo pa imamo tukaj, da imamo naše uslužbence, sestre, ki skrbijo za nas. Če jih prosimo, nam v sobe prinesejo kavo, sadje, vse ... res ni problema. Telovadim pa tudi veliko. V sobi imam sobno kolo, sem prosila, če bi ga lahko dobila, ker je na hodniku omejeno gibanje. S tem skušam prebroditi krizo. Zelo pogrešam naš domski vrt. Negujem ga, zdaj sem ga prvič po treh tednih videla, vem, da me kliče, a žal ne smem tja."

Medtem ko vam Uroš pripravlja zvočnike, da me boste bolje slišali, vas lahko vprašam, kdo ali kaj se oglaša v ozadju?

"Naš domski ptič je to. Papiga Ara. Sem pokrila njen prostor, da ne bi bila glasna, ampak me sliši."

Preko aplikacije Skype se ne pogovarjate prvič, ne?

"Ne, me pa malo bega vse skupaj. Včasih, ko grem k sinu, mi kaj pokaže. Sicer pa me ne zanima pretirano, malo imam probleme z očmi in ni priporočljivo. So mi hoteli dati računalnik, pa sem se mu odpovedala. Veliko gledam televizijo. Ampak vse skupaj je malo preveč zame, 90-letna prababica ne sme preveč buljiti nekam."

Miha Dajčman Ani Belina

Zelo ste aktivni, kaj pa počnete zdaj, ko je izvedba teh aktivnosti omejena?

"Berem, telovadim, pletem. Rada rešujem osmerico, naša delovna terapevtka mi pomaga, da jih imam na voljo. Ni mi dolgčas, hitro mine. Včasih ponoči dolgo ne spim in takrat rada berem. Upam pa, da bo ta cirkus kmalu minil."

Kaj na dogajanje zunaj vašega doma porečejo vaši sostanovalci?

"Zelo malo imam stika z njimi v teh dneh. Nobenega ne vidim, ne slišim. Tu in tam kdo pokuka na hodniku, ko gremo do kopalnic. V Domu Danice Vogrinec se je ukrepalo veliko prej, kot so kasneje tudi za ostale sprejeli ukrepe za izolacijo in socialno distanco. Vem, da so za marsikaterega stanovalca ti pogoji sedaj, ko smo izolirani, lahko zelo zahtevni. Posledice, tudi usodne, glede zdravja bi lahko sledile tudi po koncu tega stanja. Mnogim zdaj manjka tudi sprehod. Bivanje tukaj je sicer super. Toplo je, hrano dobimo v sobo, če nam obrok ni všeč, lahko dobimo kaj drugega. Kavico v sobo dobimo do 9.30, ker zdaj pač ne moremo v čajno sobo, kjer smo si jo prej skuhali. Če kaj potrebujemo, imamo pri posteljah zvonec in potem vedno pride pomoč."

V medijskih nastopih ste že večkrat povedali, da ste radi v domu za starostnike in radi sodelujete v različnih aktivnostih.

"Aktivnosti so vedno dobrodošle. V nič nas ne silijo, vse delamo na prostovoljni bazi, uslužbenci pa skrbijo, da je za vsakega nekaj. Veliko je prireditev, glasbenih in kulturnih."

Barbara Bradač Ani Belina številni poznajo po tem, da zbira medijske zapise o predsedniku države Borutu Pahorju. Ta jo je konec preteklega leta tudi obiskal.

Ste že vse življenje Mariborčanka?

"Odraščala sem na Pobrežju, med vojno sem bila v internatu, ker sem hitro izgubila starše. Zgodaj sem se poročila, dobila dva sinova. Zdaj imam štiri vnuke in sedem pravnukov. Glede družine mi ni nikoli dolgčas. Rada se pogovarjam z njimi, če pa slišim kaj slabega, to zadržim zase. Da je harmonija v družini. Pri štirinajstih, med vojno, sem morala delati v 'pflichtwehrju', vsi mladi, dečki in deklice, smo eno leto bili na voljo ljudem v internatu v Melju. Če imamo blizu te hiše kdaj razstavo, jo grem pogledat in takrat vidim tisto mlado dekle, ki hodi po Meljski cesti. Poročila sem se v Mariboru, moža sem spoznala na plesu. Dve leti sem živela pri tašči, ki je bila z mano zelo dobra. Malo pogrešam, da ji ne morem nesti rožic na grob. Veliko me je naučila, med vojno me nihče ni ničesar naučil, ko sem spoznala njo, pa sem izvedela marsikaj, tudi kuhati sem se naučila."

Kako se je Maribor v letih vašega življenja spreminjal?

"Maribor se je zelo spremenil. Včasih, ko grem v park ali gledam prispevke po televiziji, se sprašujem, kje je zdaj to, in ugotavljam, kaj je novega. Ko objavite fotografijo starega Maribora, jo shranim v poseben zvezek. Pred kratkim ste objavili staro fotografijo otvoritve splavarjenja na Dravi. Z mojo družino smo bili takrat tam, na fotografiji pa sem videla moža. Fotografija je bila iz leta 1968. Spremljam zgodovino. Tudi zgodovino Maribora, ko je bila kuga, ko je mesto pogorelo, in podobne prelomne dogodke poznam. Pa ne samo zgodovine Maribora. Tudi drugo zgodovino. Imam ključek s starimi filmi, uporabljam mobitel in fotografski aparat. To so me naučili. Če pa česa ne znam, pokličem Uroša."

Od kdaj ste v domu na Taboru?

"Trideset let že imam isto sobo in kosilo jem za isto mizo. Nimam nobenega občutka, kot so včasih rekli, da je to hiralnica. To ne drži. Dom Danice Vogrinec sem vzela za svoj dom, tu sem doma. Pa čeprav mi v teh dneh ne dovolijo na vrt."

Marko Vanovšek Ani Belina pred Domom Danice Vogrinec leta 2007

Nekaj dni bomo še morali potrpeti ...

"Seveda. Če boste vi potrpeli, bomo tudi mi. Da bi le bili naši zdravniki in delavci v domu zdravi. Malo se bojim, da ne bi kdo od njih zbolel, to bi zame bil strašen udarec."

Kaj si želite v Mariboru?

"Mogoče se boste malo nasmejali temu, a v Mariboru bi si želela dobro kinoteko. S starimi dobrimi filmi, kot je recimo V vrtincu (1939). Zdaj mi sicer sin daje na ključek te dobre filme, ki so prejeli mnogo oskarjev. Pred kratkim sem gledala film Ugani, kdo pride na večerjo. Naredili so novo verzijo (2005), ki je zanič, tista stara iz leta 1967 pa je bila super. Sicer pa prva stvar, ki jo bom naredila, ko bo vsega tega konec, ne bo, da bom šla ven, ampak na vrt. Vsaj za pet ur."

Epidemija koronavirusa je pokazala, kako pomemben je dobro urejen javni zdravstveni sistem. Zakaj in kako naj ga ohranimo, pišemo v aprilski Vzajemnosti, ki prinaša res veliko raznolikega branja. Med drugim pogovor s prof. dr. Metodo Dodič Fikfak, predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki vztrajno opominja, da se moramo resno lotiti čiščenja ostankov težke industrije - od azbesta do svinca in težkih kovin, ki povzročajo bolezni in celo smrti.

Pišemo še o tem, kako poskrbimo za boljšo odpornost pljuč, o ohranjanju sočutja ter o tem, kako se o bolezni v družini pogovarjamo z otroki. Spomnili smo se tudi na velikonočne jedi in običaje, čeprav bodo letos prazniki zelo drugačni.

Predstavljamo pesnika Milana Deklevo in še nekaj zanimivih ljudi, ter vabimo na potep po Malti, deželi sonca, kamna in različnih kultur. Preberite še, kako zemljo na vrtu in v rastlinjaku pripravimo na sajenje ter zakaj so rože z drobnimi cvetovi posebej primerne za krasitev balkonov.

Na vprašanja bralcev v Vzajemnosti (in ob določenih dnevih tudi po telefonu) odgovarjajo strokovnjaki s področja zdravja, prava, pokojnin, pravic pacientov in zaposlovanja. Objavljamo ideje za ročna dela, namige za pohode in izlete, male oglase, utrinke iz upokojenskih društev ter več križank in nagradnih iger. S posebnim veseljem pa predstavljamo ljudi, ki z bralci delijo svoje bogate življenjske izkušnje.

Revija ni v prosti prodaji, naročniki pa imajo kar nekaj ugodnosti. Med drugim lahko trikrat na leto brezplačno objavijo mali oglas.

Če Vzajemnosti ne poznate, pokličite v uredništvo in poslali vam bomo brezplačen ogledni izvod. Obiščite tudi naš Facebook in spletno stran: www.vzajemnost.si.

Revija Vzajemnost Revija ni v prosti prodaji.

Ob prehodu iz mrzlih mesecev v tople postanemo še posebno dovzetni in občutljivi za vremenske spremembe. Mučijo nas utrujenost, brezvoljnost, pomanjkanje apetita, nespečnost, izguba smisla za humor, nihanje razpoloženja. Antropologi domnevajo, da smo tako imenovano spomladansko utrujenost razvili z evolucijo. Pračlovek je pozimi namreč miroval, skorajda hiberniral, spomladi pa je začel loviti, nabirati in ustvarjati. Zaradi nenadne povečane aktivnosti je porabil več energije, kar je telo pošteno presenetilo in utrudilo. Izraz spomladanska utrujenost so po mnenju zgodovinarjev vendarle skovali kolonialisti, da bi opisali občutke šibkosti, utrujenosti in razdražljivosti, ki so bili najverjetneje posledica dolge zime brez svežega sadja in zelenjave oziroma pomanjkanja vitaminov.

Spet ti znaki!

Prehodi med letnimi časi, kot rečeno, obremenjujejo organizem, saj se mora nenadoma prilagoditi spremembam v okolju. Za večino je to sicer povsem preprosto in jih zlahka premagajo, občutljivim za vremenske spremembe in vsem, ki se spopadajo z motnjami razpoloženja, pa prilagajanje prinese različne tegobe. Najpreprostejša razlaga za spomladansko utrujenost je neravnovesje v telesu. Pozimi naš imunski sistem zaradi vitaminsko revne hrane ter pomanjkanja sončne svetlobe in telesne aktivnosti, kot rečeno, oslabi, presnova se upočasni, hranilne snovi se težje absorbirajo in raven melatonina ali spalnega hormona je zaradi daljših noči višja. Toplejše vreme pa nam spet razširi žile, pospešita se pretok krvi in metabolizem, zato organizem potrebuje veliko energije, kar ga utrudi. Dnevi se daljšajo, zaznavamo več svetlobe in posebno središče v očesu možganom sporoča, naj proizvodnjo melatonina zmanjšajo, saj želimo biti budni. Ker spimo manj, pa smo vsaj nekaj časa podnevi strašno zaspani. Splošno znano je tudi, da se ravnovesje hormonov v telesu in dovzetnost za bolezni spreminja z letnimi časi. Tako na primer dermatologi spomladi opažajo več primerov dermatitisa ter alergij in porodničarji poročajo o višjem številu nenačrtovanih nosečnosti.

Je za vse krivo vreme?

Ker smo večji del zime preživeli v zaprtih prostorih, je telo prejelo premalo kisika in ves čas zehamo, organi delujejo počasneje, pojavijo se motnje krvnega obtoka, upad zmogljivosti, glavoboli. Že pogovorno muhast april pa položaj komaj kaj izboljša, saj od ožilja zahteva neprestano prilagajanje, pri nižjih temperaturah krčenje, pri višjih razširjanje. Če se telo ne prilagodi dovolj hitro, krvni obtok dobesedno ponori in pojavita se vrtoglavica in oslabljenost. Ko se spomladi dan podaljša in je več sončnih dni, se spremenita še bioritem in presnova.

Moč hormonov

Hormoni uravnavajo vse pomembne telesne procese, od spanja, presnove, dobrega počutja, vneme, lakote, žeje do razmnoževanja in rasti. Ob daljših dneh in intenzivni svetlobi tako s polno močjo začnejo delovati ščitnica, epifiza in nadledvična žleza, zato hormone ustvarjajo hitreje in v večji meri, z njihovo pomočjo pa telo začne notranje spomladansko čiščenje - pospešeno tvori nove celice, krepi odpornost, otroci in mladostniki pa hitreje rastejo.

Profimedia

Največji šok prinese pomlad zlasti dvema hormonoma: hormonu dobre volje ali hormonu sreče, serotoninu, ter hormonu spanja ali melatoninu. Prvi med drugim posega v naš ritem bedenja in spanja, skrbi za dobro počutje in zadovoljstvo, povečuje elan in v možganih nastaja iz triptofana, ko je svetlo. V temi in ponoči pa telo serotonin pretvori v melatonin, ki krmili dnevno-nočni ritem številnih telesnih funkcij in pripomore k spancu. Telo se mora na večjo proizvodnjo serotonina pri daljši dnevni svetlobi in več sonca ter hkratno zmanjševanje tvorjenja melatonina tako šele privaditi in posledično v pomlad pač ne vstopimo tako hitro, kot bi si morda želeli. Če notranji motor pojenjuje, spustite nogo s pedala in si privoščite predah, dokler se znova ne naravna vaša notranja ura. Po študiji, opravljeni na Washington Georgetown University, imajo ljudje, ki trpijo zaradi spomladanske utrujenosti, pogosto nizko raven serotonina in nikar ne mislite, da to ni mogoče, če uživate veliko mesa. Beljakovinsko bogata hrana sicer vsebuje veliko triptofana, vendar drugi sestavni deli ovirajo njegov pretok v možgane in raven hormona pogosto celo upade. Pomagate si lahko s trikom, ki se skriva v ogljikovih hidratih, kajti ti ustvarjajo pogoj za optimalen transport triptofana v možgane. Da bi serotonin lahko prišel do tja, kjer poskrbi za dobro razpoloženje, mora biti namreč krvni sladkor povišan.

Včasih se telesu ta daljša in bolj zdrava pot vendarle zdi predolga in polasti se nas volčja lakota po čokoladi ali sladkarijah, po katerih krvni sladkor bliskovito naraste in inzulin triptofanu omogoči prosto pot neposredno v možgane. Podobno deluje kofein, medtem ko alkohol upočasnjuje razgradnjo. V mnogih priročnikih sicer beremo, da so v nekaterih živilih, kot so banane, ananas, papaja, avokado, fige, datlji, grozdje, jabolka, slive, orehi, paradižnik, sledi seratonina že kar prisotne. To bi bilo res čudovito, a na žalost ni tako.

Več energije

Železo je element v sledovih, ki poskrbi, da je približno pet milijard celic v našem telesu preskrbljenih s kisikom. Ker so nenehno dejavne, potrebujejo seveda veliko energije, saj je vsaka celica tovarna, ki ob pomoči kisika proizvaja energijo. Rdeče krvničke s hemoglobinom prenašajo kisik do vseh delov telesa, njegovo jedro pa je železo, ki veže kisik. Tega iz telesa izločamo z znojem, blatom, urinom in krvjo (med menstruacijo), pomanjkanje pa občutimo kot kronično utrujenost, izčrpanost, bledico, nagnjenost k okužbam in/ali slabokrvnost. Da bi to preprečili, jejte meso, klobase, polnovredni kruh, stročnice, školjke, fige in koščičasto sadje. Dodatno pa telo podprite še z zalogami magnezija, selena, cinka, kalcija in kalija ter vitaminov B, C in E iz polnozrnatega žita, pšeničnih kalčkov, sira, skute, rjavega riža, krompirja, testenin, sadja in zelenjave ter pivskega kvasa. Težave so običajno prehodne, a če trajajo dlje, lahko opozarjajo na začetek depresije, zato je še posebno pomembno, da prepoznamo prve znake in se na spremembe primerno in pravočasno odzovemo. Vsekakor ničesar ne počnimo na silo. Treba si je vzeti čas in težavo odpravljati s čim več miru.

Smo srečnejši pri 20 ali 80 letih, so enkrat za vselej hoteli izvedeti avtorji raziskave na univerzi v Chicagu. Vse preveč ljudi se namreč že v zgodnjih srednjih letih obremenjuje, kaj bo prineslo življenje, zato se starosti tudi nihče ne veseli. V najboljšem primeru jo, kot Maurice Chevalier, sprejemajo z vdanim obžalovanjem: "Starost niti ni tako slaba, če pomisliš na alternativo." Vendar vzorec 1,7 milijona ljudi iz 166 držav kaže, da nas občutek sreče v življenju spremlja razmeroma stabilno, najbolj zadovoljni starejši pa so tisti socialno dejavnejši, kar je v nasprotju z vsemi stereotipi o nedružabnih starčkih.

Rušenje stereotipov

Po mnenju raziskovalcev je študija pomembna predvsem zato, ker spreminja zakoreninjeno prepričanje, da so mlada leta najboljša in da starost - z otrdelimi sklepi, mlahavimi mišicami ter pojemajočim vidom in sluhom - ni prav nič prijetna ali vznemirljiva. Raziskovalci pravijo, da je sicer določena stopnja otožnosti in stiske neizbežna, kar je povezano predvsem z zdravstvenimi težavami ter umiranjem ljubljenih oseb. Kljub temu pa veljajo starejši za srečnejše od mladih. Zakaj? Razlogov je več: po navadi so bolj zadovoljni s tistim, kar imajo. Delno zato, ker lažje znižajo pričakovanja, se sprijaznijo s preteklim življenjem in cenijo vse, kar so dosegli. Prav tako niso obremenjeni z delom in drugimi obveznostmi kot mladi. In čeprav se je intenzivnost sreče med raziskavo pri vseh nekoliko spreminjala, so bila nihanja povezana predvsem s spremembami ekonomskega statusa. Kljub temu so bili starejši v vseh fazah najsrečnejši.

Kaj nas osrečuje

Raziskava je pokazala še, da verjetnost za srečo povprečno narašča za pet odstotkov na vsakih deset let. Življenje očitno le ni dolg, počasen sestop z obsijanih višav proti dolini smrti. Bolj je podobno črki U. Na začetku odraslega življenja smo namreč na splošno precej veseli, a gredo od zrele mladosti proti srednjim letom zadeve na slabše, dokler ne dosežejo najnižje točke v splošno znani krizi srednjih let. Ta del bolj ali manj vsi poznamo, presenečenje se zgodi po tem. Čeprav ljudje, ki se približujejo starosti, izgubljajo dragocene lastnosti, kot so vitalnost, mentalna bistrost in videz, pridobijo to, po čemer hrepeni večina - srečo.

In videti je, da so glavni dejavniki zanjo predvsem štirje: spol, osebnost, zunanje okoliščine ter starost. Ženske so na splošno rahlo srečnejše od moških, vendar tudi dovzetnejše za tesnobo, ki jo na določeni točki življenja doživlja kar petina oziroma četrtina, v primerjavi s približno desetino moških.

Profimedia

Dno je pri 46 letih

Tudi vpliv okoliščin ni zanemarljiv, saj veliko stvari, na katere nimamo vedno vpliva, razburka naša čustva, od odnosov, izobrazbe do prihodka ter zdravja. In če zakonski stan ter otroci v določeni meri povzdignejo naš občutek zadovoljstva, nas po drugi nezaposlenost močneje zamori. Izobraženi pa naj bi bili v prednosti pred neizobraženimi, a le do upoštevanja prihodka. Drugače povedano - izobrazba ljudi osrečuje, ker jih bogati, saj so bogati srečnejši od revnih, vendar je vprašljivo, v kolikšni meri.

Na koncu pride še starost. Le vprašajte 30- in 70-letnika, kdo je verjetno srečnejši - oba bosta pokazali na prvega. Sklepala bosta namreč iz starega konvencionalenega pogleda o prevladujoči podobi poteka življenja, ki je nastala v 16. in 17. stoletju. Tako imenovanih "sedem starostnih obdobij človeka" naj bi bilo skoraj brez izjeme zasnovanih kot vzpon fizične moči ter zadovoljstva do srednjih let, ki mu sledi neizbežen korenit upad proti grobu. A če 30- in 70- letnika vprašate še, kako ocenjujeta svoje počutje, bo zadnji v resnici srečnejši. Čeprav je dejstvo, da smo najmanj srečni med štiridesetim in zgodnjim obdobjem petdesetih let, v globalnem povprečju pa dno doživimo pri 46 letih, po katerem lahko gre vse spet le še navzgor.

Uživalci preostanka življenja

Raziskave kažejo, da se ljudje v različnih starostnih obdobjih obnašajo različno. Starejši ljudje imajo manj težav in se konfliktov lotevajo z boljšimi rešitvami, boljši so pri nadzorovanju čustev, sprejemanju nesreče, manj so nagnjeni k jezi. V neki raziskavi so sodelujoče tako na primer prosili, naj poslušajo posnetke, v katerih naj bi o njih govorili omalovažujoče trditve. Zaradi katerih so bili starejši in mlajši sicer tudi podobno prizadeti, vendar so bili prvi manj jezni in so se z njimi tudi manj poistovetili.

Zato obstaja več teorij. Nekateri psihologi govorijo o enkratni človekovi sposobnosti, da spozna svojo smrtnost in opazuje lastna časovna obzorja. Ker se starejši zavedajo, da so bližje smrti, bolj uživajo v življenju ter se osredotočajo na stvari, ki so pomembne, na primer na čustva namesto na časovno oddaljene cilje.

Sprejemanje

Obstajajo tudi druge razlage. Mogoče ljudje sprejmejo svojo moč s slabostmi vred, prenehajo upati, da bodo postali izvršni direktorji ali da bodo njihove slike visele v narodni galeriji. Kako prijazen je dan, je zapisal denimo ameriški filozof William James, ko si prenehaš prizadevati, da bi ostal mlad - ali vitek.

Karkoli že povzroča krivuljo sreče, deluje širše kot le na čustva, saj smo zaradi srečnosti tudi bolj zdravi. V eni od raziskav so znanstveniki tako opazovali raven stresa v skupini prostovoljcev, ki jim je vodja povzročil majhne rane. Pri tistih, ki so doživeli najmanjši stres, so se rane zacelile dvakrat hitreje kot pri tistih, ki so doživeli največjega. V neki drugi študiji pa so testirance okužili s prehladom in virusi gripe. Ugotovili so, da je bila pri srečnejših manjša možnost, da se okužijo, ali so imeli blažje simptome bolezni. In čeprav so torej starejši po navadi manj zdravi od mlajših, jim lahko njihova veselost pomaga pri preprečevanju obolevanja.

Danes pred bankami in poštami ni bilo takšne gneče kot običajno, ko so izplačane pokojnine. Kot kaže, so tudi starejši upoštevali nasvet, da se tokrat, če je le mogoče, raje izognejo obisku banke. Prišli so večinoma tisti, ki druge možnosti nimajo, zato je bilo treba zjutraj marsikje zunaj v vrsti malce počakati. Varnostniki so v banke in pošte spuščali enega po enega in skrbeli za varnostno razdaljo v vrsti. So pa vsi, ki so prišli, imeli maske in rokavice. "Nimam spletne banke, položnice pa je enkrat na mesec treba plačati. To običajno naredim, ko dobim pokojnino," je povedala starejša Mariborčanka pred Novo KBM v centru mesta. Podoben odgovor smo dobili tudi od drugih, ki so danes čakali pred bankami in poštami v mestu. Starejši upokojenec je povedal, da ni vešč uporabe bankomata. Ker živi sam in nima nikogar, ki bi namesto njega dvignil pokojnino, je pač moral priti po denar v banko.

Andrej Petelinšek

Pokojnine pa raznašajo tudi poštarji. Poštar Miran, ki smo ga ustavili na Taboru, je povedal, da tudi v mestu še veliko ljudi dobiva nakazilo pokojnine kar na domač naslov. "Jaz imam 13 takih upokojencev, drugi jih imajo tudi več," je pojasnil in dodal: "Danes sem že bil pri vseh." "Nekateri so imeli maske, ko sem prišel, drugi ne. Sicer pa moramo spoštovati varnostno razdaljo pri predaji pokojnine. Denar preštejem, ga skupaj z listkom za podpis odložim nekam in se umaknem. Upokojenec nato denar vzame, prešteje in podpisan listek odloži nazaj na mesto, ki mora biti na varnostni razdalji. Takšna so nova navodila pri raznašanju pokojnin," je še razložil.