[OSEBNA IZKUŠNJA] Maraton po Parenzani in dolini Mirne
Bil je lep aprilski dan. Obdajal naju je svež pomladni zrak in jutro se je šele prebujalo. Tekla sva v lahnem in sproščenem koraku ...
Že ves teden sem vsaj trikrat na dan preverjala vremensko napoved za nedeljo. Kazalo je na dež. Pravzaprav je bil dež napovedan tudi za naprej. "Smola," sem rekla, "kar bo, pa bo". V mislih sem si naredila načrt vse potrebne tekaške opreme za dež in premišljevala, kaj naj vzameva, ter koliko hrane in pijače naj imava med tekom s sabo. Traso sva imela približno določeno. Bila je krožna pot. Namarevala sva preteči natančno razdaljo enega maratona.
Večer pred maratonom je bilo v Novigradu dokaj hladno. Ker je bil napovedan dež in dokaj sveže temperature (6-8 °C), sva si pripravila dolge tekaške pajkice, kratke rokave in nepremočljiv anorak, kapico s šiltom in gorske tekaške copate. Mož je napolnil tekaški nahrbtnik z vodo (1,5 l), kamor sva dodala še elektrolite v prahu. Namešala sem dva odlična napitka, ki dajeta vso potrebno energijo, in 2 banani. Ker sva se nameravala na izhodišče odpeljati z avtom, sem spravila v prtljažnik še nekaj vode in dve dodatni banani.
(1 liter napitka)
2 banani
2 veliki žlici chia semen
2 mali žlici 100% kakava
2 veliki žlici konopljinih beljakovin
riževo mleko
V blender daste cca. 1 dcl riževega mleka in dodate vse zgoraj naštete sestavine. Zmiksajte in vljite v dve plastenki veliki pol litra. Da bosta obe plastenki do vrha polni, dodajte riževo mleko. Napitek naj stoji vsaj 4 ure.
Budilka naju je zbudila ob 4:30. Na stopala sem si nalepila plast tanke prozorne folije, ki ji pravim umetna koža in vse povila z lepilnim lekarniškim trakom, da mi med tekom ne bi zaščita padla dol. To navado, da zaščitim stopala, imam že vsa leta, kadar se odpravim tečt maratonsko razdaljo. V vseh teh letih teka se mi je koža na stopalih zelo utrdila, vendar vem, kako je, če imaš krvav žulj in še kar precej kilometrov pred sabo. Popila sva vsaj pol litra limonade in se ob 5h odpeljala na izhodišče.
Štart sva imela pod Motovunom. Trasa naju je vodila proti Grožnjanu po makadamski cesti po dolini Mirne. Nato je sledil vzpon na Grožnjan in tek po Parenzani do Motovuna. Tam sva vedela, da še ne bova nabrala dovolj kilometrov za maraton, zato sva imela namen teči po Parenzani, dokler bo treba in upala sva, da bo ta razdalja čimkrajša. Tek sva štartala ob 5:30. Mož je na hitro pojedel banano, meni pa ni bilo do hrane.
Tek v zgodnjih jutranjih urah je zame najlepši. V zraku je svežina in zaradi hladu tudi ostrina. Dihala sem s polnimi pljuči in kar odnašalo me je naprej. Mož mi je mrmral, naj ne hitim tako, ker tečem s hitrostjo, kot da tečem 15 km. Upočasnila sem, ampak me je še vsaj trikrat opomnil. Pogledovala sem po krasni zeleni ravnici, konji so se mirno pasli ali pa šele prebujali. Zmotila sva nekaj psov čuvajev, ki so naju v pozdrav nalajali. Od strani sem pogledovala proti možu in mu veselo razlagala, kako je lušno in kako se počutim krasno in kako je to nekaj povsem drugega, kot če tečeš v množici tekačev. Mislim, da se ni počutil najbolje, zato sem utihnila in mirno tekla dalje. V tišini sva presenetila dve srni, ki sta stekli po travniku. Ko sva prišla do vznožja klanca, sva si slekla anorak, ker je bilo vreme vse prej kot deževno. Sonce še ni vzšlo, kazalo pa je na sončen dan. Klanci so nama domači. In takoj ko sva začela teči navkreber, se je možu razvezal jezik. Spodaj ga je malo začelo boleti koleno in se je bal, da bo bolečina trajala, vendar je na klancu takoj popustila. Polna energije sva tekla in kar naenkrat pred sabo zagledala dva poljska zajčka, ki sta nama že pokazala pete. Nato se je pred nama prikazal Grožnjan, obsijan v soncu. Takoj sva morala narediti nekaj slik. Od Grožnjana sva tekla dalje po Parenzani. Vedela sva, da se bova počasi spuščala v dolino Mirne do Motovuna, zato si s tem delom teka nisva delala skrbi. Kilometri so tekli. Lačna nisva bila. Vsake toliko sva srkala iz nahrbtnika. Po določenem času sem čutila, da so se mi razbolele vezi okoli kolen. Poznala sem te faze bolečin in se nisem z njimi obremenjevala. Telo mi je hotelo dopovedati, da naj preneham. Tekla sva dalje. Kljub temu, da je bil rahel naklon navzdol, pa je bil teren zelo neugoden, ker je pot polna večjih in manjših kamnov, ki se jim je potrebno izogniti, zato ni možno teči sproščeno in se prepustiti gravitaciji. Sprva sem gledala samo na kamne, sčasoma pa se mi to ni več ljubilo. Bolečina je prišla s kolen na kolke. "Dobro," sem si rekla, "bo že prešla". In res, po določenem času je ni bilo več. Telo se je popolnoma prilagodilo novi situaciji in prišlo v t.i. homeostazo na višjem nivoju. Šla sva skozi pet tunelov, od tega je bil samo en osvetljen. Prečkala sva vsaj tri velike mostove in imela sva krasen razgled. Nenadoma sva zagledala pred sabo neko žival, veliko kot pes, ki naju je nepremično gledala. Obrnila se je in skočila v grmovje. Bil je v jazbec, velik jazbec. Mož je tekel pred mano in bil ves lahkoten in sproščen. Nič ga nisem spraševala, kako se počuti in kako je s kolenom, ker se to pri dolgih razdaljah ne dela. Z določeno opazko ali vprašanjem lahko posežeš v posameznikovo psiho. Če prej nisi imel težav s kolenom, jih boš po vprašanju, kako je s kolenom, imel in verjetno ne samo tam. Psiha je pri dolgotrajnih vzdržljivostnih naporih resnično pokazatelj uspeha. Po Parenzani sva tekla 23 km. Ko sva prišla dol pod Motovun na ravno asfaltno cesto, sem imela občutek, kot da tečem po nekem čudnem mehkem terenu, ker sem imela stopala tako prilagojena na kamne. Med hojo sva popila vsak svoj napitek, mož je pojedel še mojo banano. Pri avtu sva odložila anoraka in pogledala na mobitel. Morala sva preteči še 8 km. Moram priznati, da mi je bilo teh nekaj kilometrov težjih, kot vse ostalo pred tem, kljub temu, da bolečine ni bilo nobene več. Tukaj je nastopila psiha. Ko veš, da imaš še čisto malo do konca, gledaš in samo še čakaš, kdaj bo konec. Pred tem sem se popolnoma odklopila in tekla v nekakšnem transu ali meditaciji. Mož je rekel, da mu je bilo na začetku težko teči po Parenzani, ker je ves čas spremljal kamne, na katerih so bili napisani kilometri. Ko pa se je odločil, da jih ne bo več gledal, se je odklopil in sprostil. Teh 8 km pa sva morala oba gledati kamne in mobi.
Kako počasi so tekli kilometri, še celo metri! Sva! Je zaklical in obrnila sva in radostno stekla nazaj proti avtu. Toda... na križišču je ugotovil, da se je v izračunu poti zmotil in morala sva preteči še dva kilometra. Ne bom razlagala, kako je to psihiralo naju oba. Zadnja dva kilometra sva trpela bolj, kot vso ostalo pot. Pa ne moreš nič, prav nič. Pot je tekla ob Mirni in bila je nežna in mehka kot maslo, ker je bila nasuta z nežnimi drobnimi kamenčki. Toda nama se je zdela sovražnica in priznam, imela sem cmok v grlu.
Na cilj oz. do avta sva prišla natančno do metra in bila sva zadovoljna. Pretekla sva razdaljo enega maratona 42,2 km, v času 4 ure in 38 minut, višinske razlike 452 m.
Isti dan se nama je telo razbolelo, ne samo noge, ampak tudi prsne in trebušne mišice, ker so bile po Parenzani ves čas v vlogi močnih stabilizatorjev. Ob 15h popoldan je začelo deževati in deževalo je še ves naslednji dan. Naslednji dan sem imela še manjši musklfiber na stegnih, mož pa ni imel musklfibra. Drugi dan po maratonu, smo šli brez težav na Učko. Tretji dan po maratonu, pa sva šla tečt 11 km v normalnem tempu.
Hvala višjim vremenskim silam, da so nama naklonile še eno nepozabno tekaško izkušnjo!
Več nasvetov za zdravo življenje najdete na naslednji povezavi: https://zdravozivi.si/sport-in-rekreacija/.
TEDENSKA ASTRO NAPOVED: Teden jesenskega ekonočja prinaša povsem nove energije
PONEDELJEK, 23. SEPTEMBER
V dopoldanskih urah Sonce zapušča Devico in vstopi v znamenje Tehtnice. Uradno nastopi jesen, poletje se s tem dnem dokončno poslavlja. Jesensko enakonočje oz. ekvinokcij prinaša postopno krajšanje dneva vse do zimskega solsticija, ko bo noč najdaljša, dan najkrajši.
Trigon Lune z Neptunom povečuje intuitivno razumevanje, prinaša odlične ideje, vizijo, izredno lepo se lahko izrazite na ustvarjalen in umetniški način.
TOREK, 24. SEPTEMBER
Vstop Lune v znak Leva malo pred opoldnevom prinaša odlično energijo strasti, zagona, navdušenja, s katerim lahko za seboj potegnete še druge. V vsem, s čemer se boste ukvarjali, boste znali tudi uživati.
Svoje ideje boste znali tudi predstaviti in dobili boste podporo in priznanje, da ste na dobri poti.
SREDA, 25. SEPTEMBER
Še en krasen, ustvarjalen dan je pred vami, v katerem se lahko izrazijo vaši najboljši potenciali. Izredno dober čas za dajanje pobud, uvajanje novosti, za dogovarjanje, druženje, izmenjavo mnenj….
V večernih uricah se lahko pojavi nekaj črnogledosti, nezaupanja in temnih misli v povezavi s čustvi. Zelo zavestno se je potrebno potruditi za pozitiven pristop!
ČETRTEK, 26. SEPTEMBER
Dopoldanske urice bodo nemirne, koncentracija motena, zato bo težje dosegati želene rezultate.
Malo čez opoldne Luna vstopi v znak Device in v ospredje bo stopil praktičen duh. Pridni in delovni boste ter z lahkoto nadoknadili morebitne zaostanke. Uranov vpliv bo poskrbel, da dolgočasno res ne bo! Komunikacija bo pestra, zanimiva, mogoča so prijetna presenečenja.
PETEK, 27. SEPTEMBER
V dopoldanskem času boste uspešni pri delu, velja se potruditi. Kasnejša opozicija Lune z Neptunom ter kvadrat z Jupitrom prinašata zaplete, negotovost, nezadovoljstvo. Potrebno se je zavedati, da gre za nekajurni vpliv, ki bo hitro minil, zato se ni potrebno pretirano ukvarjati z njim! Bodite pozitivni, vendar ne pretiravajte!
SOBOTA, 28. SEPTEMBER
Tik po 12. uri Luna vstopi v znak Tehtnice, v kateri bo v večernih urah tvorila mlaj. Energije dneva bodo usmerjene v partnerstvo,
prijateljstva, sodelovanje z okolico, odlično se lahko povežete z vsemi! Čas je kot naročen, da umirite duha in telo ter se posvetite planiranju prihodnjih korakov.
Lahko se odločite tudi za 24-urni očiščevalni post, da očistite telo strupov in usedlin.
NEDELJA, 29. SEPTEMBER
Krasna nedelja je pred vami, v kateri ne bo manjkalo dobre volje in pozitivnega pristopa. Dan je kot naročen za srečanja, skupna kosila s prijatelji, družino, za izlete, obiske prireditev in družabnih dogodkov.
Vaš okus bo še posebej izostren, kar velja tudi maksimalno izkoristiti! Še zlasti prijetne bodo popoldanske urice.
PONEDELJEK, 30. SEPTEMBER
Pričetek novega tedna bo potekal precej umirjeno. Priporoča se ukvarjanje u rutinskimi opravili.
Malo pred opoldnevom vstopi Luna v znak Škorpijona in prinaša močno energijo čustev in strasti, ki jo boste občutili v svoji notranjosti. Vse boste doživljali precej intenzivno. Velja se potruditi in z dodatnimi napori doseči želeno!
Astrologinjo Dolores Volasko lahko spremljate na uradni facebook strani: https://www.facebook.com/dolores.volasko.
Pogled iz penziona: Drava pa vztrajno teče mimo ...
Ne morem si kaj, da se ne bi vedno znova spraševala, kako je mogoče, da se Mariborčani enostavno ne zavemo, kakšni srečneži smo, ker skozi naše mesto teče toliko dragocene vode. Na ljubo reko Dravo mislim, seveda. Saj vem, da bo marsikomu tečno, ker bom spet ponovila kaj od tistega, kar sem že velikokrat napisala, ampak očitno moram. Ker se enostavno nič ne spremeni, zdaj pa me že počasi postaja strah, da morda nikoli ne bom dočakala pogleda na Dravo, kakršen bi nas moral razveseljevati že dolgo, dolgo.
No, predstavljajte si: na obeh rečnih bregovih privezi za čolne na vesla, "pleh" (saj veste, avtomobili) pospravljen v garaži pod zemljo, od stavb do vode zelenica, na njej ljudje, ki se sončijo, berejo, si krajšajo čas z družabnimi igrami, staro in mlado se veselo druži, vsi skupaj pa z zanimanjem pogledujejo na Dravo, po kateri drsijo čolni na vesla. V njih so ljudje, ki uživajo v sproščujoči "telovadbi" na vodi ... Drugič spet navijamo za tekmovalce, ki drsijo po vodni gladini v osmercih, ali kako drugače. Povedano na kratko: uživamo s svojo reko, hvaležni smo, ker jo imamo. Zdaj tam ni več izpušnih plinov, v miru se lahko sprehajamo ob vodi, morda je v katerem od pristanov privezan tudi naš čoln ...
Ja, vse to bi že lahko imeli! Kdor je kdaj pomolil nos v katero od držav, kjer mesta premorejo reke, je zagotovo zašel v kraje, ki imajo v primerjavi z našo Dravo le lužice, pa te vendarle živijo! Tudi z ljudmi in ne le s pticami, ki sem jim hvaležna, da so prišle k nam in ki nam kažejo, slepcem, kakšen necenjen biser imamo sredi mesta.
Nedavno sem bila z ladjico na plovbi po Soči. Madonca, kako izviren in duhovit je njen kapitan, kako zna popotniku približati reko, ob kateri živi! Ha, tista luknja na brežini in zmaj, ki je nekoč živel tam, vsa tista zgodba ... Mi imamo sredi Drave otok in legendo o kačji kraljici – oboje zapostavljeno. O tisti ladjici na Dravi pa ... Kaj pravite na to, da bi po Dravi lahko plul vodni taksi? Saj so nekoč že obljubljali, da se bomo lahko iz mesta do kopališča na Mariborskem otoku odpeljali z ladjico. Pa kaj, ko še kopališča s častitljivo zgodovino ne znamo in ne znamo rešiti.
Tako kot še veliko tega v našem ljubem Mariboru. Saj sem že pomislila tudi na to, da bi morali najbrž kakšnega kapitana s primerno ladjico vred uvoziti od kod drugod, a kaj, ko bi verjetno dobil več polen pod noge kot pa vzpodbude. Zdaj razmišljam, da bi morebiti kaj premaknilo na bolje kakšno društvo ljubiteljev veslanja po Dravi. Kaj pa če bi morda mladi raziskovalci poskusili narediti načrt in nam pokazali, kako bi lahko uživali na vodi in ob vodi, ki jo imamo pred nosom, ne da bi vedno znova za takimi užitki hodili drugam.
Ja, človek je res prevečkrat slep in ne vidi, še manj pa ceni, kar ima doma.
Spominčica: Kot družba moramo biti bolj solidarni in odprti na področju demence
V Sloveniji natančnega števila oseb z demenco ne poznamo, saj ne vodimo registra števila oseb z demenco. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) v našem prostoru 19.937 oseb prejema zdravilo za Alzheimerjevo bolezen. V Strategiji obvladovanja demence se ocenjuje, da v Sloveniji živi več kot 32 tisoč ljudi z demenco, saj veliko ljudi še vedno ne dobi diagnoze. Za vsako osebo z demenco pa v povprečju skrbijo tri osebe. Družine so poleg vseh drugih tudi v velikih finančnih težavah, saj sami vsega bremena stroškov ne zmorejo nositi, pogosto pa zbolevajo sami, ugotavljajo v združenju Spominčica - Alzheimer Slovenija.
Po napovedih se bo v naslednjih 20 letih število ljudi z demenco podvojilo. Prav tako je demenca med 10. najpogostejšimi vzroki smrti in najpogostejši vzrok smrti pri starejših od 65 let.
Najpomembnejši sta preventiva in zgodnja diagnoza
Glede na pretekla leta so ljudje bolje ozaveščeni o demenci, vseeno pa še ne dovolj, ugotavljajo pri Spominčici. "Demenca je še vedno povsod močno stigmatizirana. "Težave s spominom, orientacijo in sporazumevanjem niso del običajnega staranja, pač pa posledica bolezni možganov. Ozaveščanje prispeva k temu, da ljudje vedo kam se lahko obrnejo po informacije in pomoč. Ljudje gredo čim prej najprej do osebnega zdravnika nato specialista (nevrologa ali psihiatra) in pravočasno dobijo diagnozo," pravijo v združenju.
Pravočasna diagnoza je pomembna, da se predpiše ustrezno zdravljenje in se hkrati začne urejati nadaljnje življenje z demenco. Oseba lahko pove in uveljavi svoje želje, dokler še to lahko stori sama, družina se izobrazi o bolezni, skrbi za bolnika in tudi o tem kako poskrbeti za uveljavljanje pravic. Pomembno je, da svojci in človek z demenco dobi čim vem informacij in se poveže z drugimi ljudmi, ki imajo podobne izkušnje. Zelo pomembna je postdiagnostična podpora, ki jo izvaja tudi Spominčica, saj se na tak način svojci bolje znajdejo pri oskrbi. Demenca je bolezen, ki traja dolgo časa, v povprečju 10 do 15 let, zato se svojci spopadajo s hudimi stiskami in izčrpanostjo. Pri tem je pomembno, da vedo, da niso sami.
V združenju se trudijo z ozaveščanjem javnosti in nudenjem pomoči tako svojcem kot osebam z demenco. V okviru Spominčice potekajo skupine za samopomoč. "Dvakrat letno (spomladi in jeseni) pripravljamo sklop enajstih predavanj Ne pozabi me na katerih predavajo strokovnjaki iz Psihiatrične bolnišnice Ljubljana. Predavanja so namenjena svojcem oseb z demenco, družabnikom in vsem ostalim formalnim ter neformalnim oskrbovalcem," so povedali v združenju. Vsako leto septembra organizirajo Sprehod za spomin, kjer se z modrimi baloni sprehodijo od Moderne galerije do Mestne hiše in s tem širijo zavedanje o tem, da moramo o demenci govoriti.
Spominčica: "Področje demence bi bilo nujno sistemsko urediti s strani države"
V združenju pojasnjujejo, da svojci ne zmorejo sami nositi finančnega bremena, ki ga prinese bolezen, zato so prepričani, da bi to področje morala urediti država. "V zadnjem času smo skupaj s strokovnjaki s področje demence, Ministrstvom za zdravje in Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti naredili kar velike premike. Izobraževali smo formalne in neformalne oskrbovalce in strokovne delavce zaposlene v domovih. V praksi smo ugotovili, da svojci za osebe z demenco najpogosteje iščejo nekoga, ki bi prišel k osebi z demenco za 2-3 ure in s tem svojcu omogočili, da gre v trgovino, na banko, k zdravniku ali po drugih nujnih opravkih," pravijo pri Spominčici.
Ugotavljajo, da svojci osebe z demenco ne morejo kar pustiti same doma. "Na podlagi te ugotovitve smo leta 2016 začeli razvijati družabništvo za osebe z demenco. Družabniki so usposobljeni prostovoljci, ki obiskuje osebo z demenco, z njo odigrajo družabno igro, skupaj kaj preberejo, gredo na sprehod ali se samo pogovarjajo – odvisno od tega, kaj oseba z demenco rada počne". Leta 2018 so opravili 360 obiskov družin. Menijo, da bi na tem področju s pomočjo države lahko še veliko izboljšali ter s tem zmanjšali izgorelost svojcev in osamljenost oseb z demenco. "Vsekakor pa je premalo tako domov za stare, premalo oddelkov za osebe z demenco in skupnostnih oblik pomoči. Standardi in normativi so prenizki. To je potrebno čim prej izboljšati," dodajajo v združenju Spominčica.
Preventivno proti demenci lahko delujemo najbolj učinkovito med 50. in 65. letom starosti. Največ lahko naredimo z zdravim življenjskim slogom. Fizična aktivnost, tudi že hoja, pomembno zmanjša tveganje za demenco za 40 odstotkov. Najbolj priporočljiv je t.i. mediteranski tip prehranjevanja. Kot dejavnik zaščite je tudi aktivno trajno izobraževanje ter široka socialna mreža. Svoje možgane lahko urimo z različnimi vajami za spomin in koncentracijo. Pomembno je predvsem, da smo vključeni v družbo, živimo čim manj stresno življenje oziroma se znamo sprostiti in da počnemo stvari, ki jih imamo radi. Za naštete dejavnosti tudi velja, da lahko tudi upočasnijo napredovanje prvih znakov kognitivnega upada.
Oboleli z demenco in svojci potrebujejo več podpore na področju bivanja in financ
Glede na to, da so domovi že sedaj prepolni in zasedeni, je ena od možnosti gradnja novih domov za stare, opozarjajo v združenju. "Menimo, da bi se moralo povečati število dnevnih oblik varstva in začasnih namestitev v domovih. Več podpore bi potrebovali tudi svojci, predvsem skupnostne oblike pomoči na domu in varstva, skupine za samopomoč in psihološko podporo. Lokalno okolje bi moralo predstavljati prostor, ki jim je prilagojen, kjer se ljudje z demenco počutijo varne, sprejete. S tem bi lahko ljudem omogočili, da ostanejo čim dlje doma in da gredo v dom šele ko ni več ostalih vrst pomoči. Tako bi lahko bila mesta na zaprtih oddelkih namenjena tistim, ki tja pridejo z odločbo sodišča. Pri razvijanju pomoči v lokalni skupnosti kot veliko prednost vidimo prostovoljce". Po ugotovitvah Spominčice bi morali več pozornosti posvečati paliativni oskrbi ljudi z demenco. "Pomembno pa sem nam zdi tudi nudenje informacij, ki jih iščejo tako svojci, osebe z demenco kot zaposleni na področju dela z ljudmi z demenco. Kot družba se moramo pripraviti, da postanemo bolj solidarni in odprti."
Kako lahko sami prepoznamo prve znake bolezni
Bolezen je zelo huda tako za bolnika kot tudi za njegove bližnje, ki spremljajo njegov propad. Prizadete so tako duševne kot tudi telesne funkcije. Alzheimerjeva bolezen je bolezen možganov, ti s časoma pričnejo pešati, možganske funkcije se slabšajo, slabša se spomin, bolnik vse težje komunicira tudi z okolico, postane zmeden, prestrašen.
Pomembno je čimprej odkriti bolezen
Alzheimerjeva bolezen, ki je najpogostejša oblika demence, povzroči, da pričnejo možganske celice odmirati. Zelo pomembno je, da je bolezen odkrita pravočasno oziroma v začetni fazi, saj se le na tak način lahko njeno napredovanje nekoliko upočasni z zdravili in rednimi kontrolami. Kadar je Alzheimerjeva bolezen odkrita prepozno, napreduje veliko hitreje, zdravila nimajo velikega učinka in bolnik se pred očmi svojcev spreminja in peša zelo hitro.
V začetni fazi se osebe z Alzheimerjevo boleznijo tega zavedajo, še vedno so sposobni skrbeti sami zase, se uredijo, umijejo, si pripravijo obrok in se trudijo komunicirati s svojci in z okolico. Ob pravočasni diagnozi pa strokovnjaki svetujejo tudi, da se tako bolnik kot tudi svojci informirajo o bolezni, se zavedajo, kakšne so posledice in se nanjo tudi pripravijo. Tako svojci kot tudi bolnik pa zaradi hude in neozdravljive bolezni pogosto potrebujejo strokovno pomoč in vzpodbudo.
Motne spomina postanejo vse hujše
Ko bolezen napreduje do te mere, da bolnik ni več sposoben skrbeti sam zase in postane nevaren tako sebi kot tudi bližnjim, pogosto težave zanika. Motnje spomina so vse hujše, domačih pogosto ne prepozna, živi v preteklosti, prične se upirati, spremembe ga motijo. Alzheimerjeva bolezen povzroči tudi psihične in vedenjske spremembe, bolnik je vznemirjen, jezen, nemiren. S časoma postane nemogoče, da bi živel sam, saj potrebuje 24-urno nego, oskrbo in varstvo. Čeprav z žalostjo v srcu, se svojci najpogosteje odločijo in bolnika namestijo v zanj ustrezno ustanovo, kjer izkušeno osebje skrbi zanj.
Kako se lahko testirate sami?
Test, s katerim lahko preizkusite svoje miselne sposobnosti ali sposobnosti svojca, je pripravila Ana Cajnko, predsednica društva RESje, ki se ukvarja s prostovoljstvom na področju demence.
Odgovorite na 11 spodnjih vprašanj.
1. Kateri dan v tednu je danes? Katerega leta smo? Kateri letni čas je? Kdaj imate rojstni dan? Koliko ste stari?
2. Zberite se in si zapomnite te tri besede: "DREVO, MIZA, ŽOGA".
3. Kdo je naš predsednik države? V katerem mestu živite? Številka vašega telefona?
4. Kje je najbližja trgovina? Kaj ste jedli za zajtrk? Na katerem naslovu živite?
5. Narišite uro, ki kaže četrt čez 12. Narišite žival na črko "K".
6. Ponovite tiste tri besede, ki bi si jih morali zapomniti.
7. Odštevajte po 5 od 100.
8. Črkujte besedo "NJIVA". Črkujte besedo še v obratnem vrstnem redu (nazaj).
9. Napišite nek stavek, na primer kaj o vremenu.
10. Preberite naslednji stavek, si ga zapomnite in naredite to kar piše: "Vzemite list papirja v desno roko, prepognite ga na polovico, položite ga na tla".
11. Ponovite ta stavek: NOBENIH IN, ČE, AMPAK.
Če nikakor niste mogli odgovoriti na ta vprašanja, potem je čas da obiščete zdravnika.
Slovenski izdelki za pomoč pri demenci: Prek igre do boljšega spomina
Pri delovni terapiji v domu izvajajo različne psihične in fizične aktivnosti, ki pripomorejo k izboljšanju in ohranjanju sposobnosti stanovalcev. Glavna naloga delavnih terapevtov v domovih za starejše je, da skrbijo, da stanovalci ostanejo čim dlje časa aktivni. "Pomagamo jim pri tem, da čim dlje lahko skrbijo sami zase. Torej, da se znajo sami obleči in sleči, iti na sprehod, jesti in podobno. Tudi pri okrevanju pri poškodbi jih naučimo pravilnega oblačenja, hranjena in zapenjanja gumbov levico, če je desnica prizadeta. Skratka, učimo jih, da so v vsakdanjem življenju čimbolj samostojni do njihove mere zmogljivosti," pravi Geni Kržič, delovna terapevtka iz DSO Ljubljana Šiška.
Bistveno pri starejših stanovalcih je, da jim z delovno terapijo pomagajo pri tem, da bi čim dlje ohranili svoje miselne in motorične sposobnosti. Zato imajo v Dom starejših občanov Ljubljana Šiška ob ponedeljkih rezerviran skupni prostor za aktivnosti, s katerimi stanovalci krepijo svoj spomin."S tem ohranjajo tiste sposobnosti, ki jih še imajo. S treningom spomina krepimo kognitivne sposobnosti, pa tudi kondicije in motorike," pove Kržičeva. Pripomočki, ki jih uporabljajo, morajo biti kakovostni in prilagojeni za uporabo starejših ljudi, pojasnjuje.
Na enem od ponedeljkovih treningov so uporabljali stimulativne igre slovenskega podjetja Silway in iz lesenih ploščic z mehkimi oblogami sestavljali živali. "Prinesli smo sestavljanke, ki aktivirajo tudi otip. Na lesenih ploščicah smo za stimulacijo tipa uporabili različno blago. Pri motivu ribe je na dotik luskasto, pri medvedu je uporabljeno debelejše in mehko blago. Pri piščančku je rumene barve, pri psu otipajo koder. Gepard in zebra sta vizualno zanimiva," pravi direktorica in soustaviteljica podjetja Damjana Pangerčič.
V podjetju pod lastno blagovno znamko SilverWay razvijajo pripomočke za prosti čas in krepitev kognitivnih ter ostalih sposobnosti starejših in oseb z demenco, ki so namenjeni za domove in domačo uporabo. S tem želijo širiti zavedanje, da je potrebno na različne načine ostati aktiven vse življenje in razbiti tabuje, da se možgani v starosti upočasnijo. S primerno vadbo, mentalnimi in fizičnimi aktivnostmi ter nenehno stimulacijo lahko starejši podaljšujejo svoje obdobje samostojnosti oziroma vsaj delne samostojnosti, so vedrejši in kakovostno preživljajo svoj čas, so prepričani v podjetju, ki sodeluje z združenjem Spominčica - Alzheimer Slovenija. Za izdelavo namiznih iger in igrač za osebe z demenco je podjetje prejelo državna sredstva in podporo Evropskega sklada za regionalni razvoj. Prvi prototip, ki so ga testirali stanovalci v domu Ljubljana Šiška, so pripravili v Podjetniškem inkubatorju Kočevje. "Sami smo poskrbeli za blago. Ugotovili smo, da je najprimernejši javorjev les, ki se ne ovija in nima preveč vzorcev. Starejše to lahko preveč moti. Želeli smo si dali naravni material, da je prijeten za otip," pojasnjuje Pangerčičeva.
Demence ne moremo preprečiti, z zdravim načinom življenja in preventivnimi ukrepi lahko njen potek upočasnimo
Ponedeljkovi skupinski treningi spomina v ljubljanskem domu v Šiški so poleg krepitve kognitivnih in motoričnih sposobnosti pomembni tudi s sociološkega vidika, pravi delovna terapevtka Geni Kržič. "Stanovalci si med seboj tudi pomagajo. Zanimivo je, kako je vedno najlažje rešiti nalogo pri sosedu. Kadar jim pripravim črke, iz katerih morajo sestaviti besedo, običajno sosedovo prej ugotovijo kot svojo. Ne vem, zakaj."
Pri miselnih igrah za krepitev spomina pri starejših je pomembno, da ima aktivnost različne stopnje zahtevnosti. "Štiri delna sestavljenka je za demenco zelo uporabna, šest je že kar težko," ugotavlja. Prav tako je pomembna velikost posameznih elementov igre, da ti niso premajhni, kot je večina iger za otroke, zato za starejše niso primerne. "Prsti starejših ljudi niso več tako spretni, njihov vid je slabši. Čeprav je spomin denimo krasna igra, so vsi elementi, ki so dostopni na slovenskem trgu, večinoma majhni in jih zato starejši težko primejo. Na temi izdelki sem čisto navdušena, ker so uporabili domači les in še kosmate so na dotik," pove.
Stanovalci se zelo radi učijo in ohranjajo svoje miselne sposobnosti skozi poznane reči, sploh tiste, s katerimi se lahko najbolj povežejo, kot so narava in živali. "Starejšim so živali zelo blizu, sploh imajo radi, kar je kosmato in mehko. Zato smo tudi v domu imeli že zajčka, tudi hrčka. Ena gospa je imela mačko, druga naša stanovalka zdaj hrani sosedove muce. Tudi psa smo imeli nekaj časa. Nekateri domovi prakticiramo obiske stanovalcev s kužki. Starejši, majhni otroci in živali so si na splošno zelo blizu," pravi Kržičeva.
Mednarodna organizacija za Alzheimerjevo bolezen (ADI) je razglasila mesec september kot mesec intenzivnega osveščanja javnosti o Alzheimerjevi bolezni ter zmanjševanja stigme.
Alzheimerjeva bolezen predstavlja najbolj pogosto obliko demence, in sicer več kot dve tretjini oblik demenc.
Demenca je ena izmed najbolj pogostih bolezenskih stanj možganov. Gre za sindrom oziroma skupek različnih simptomov, ki praviloma prizadenejo starejšo populacijo nad 65 let in se pojavijo kot posledica odmiranja ali okvare možganskih celic, ki so odgovorne za spomin, mišljenje, razumevanje, orientacijo ter sposobnosti za učenje, računanje in govornega izražanja.
V Sloveniji nimamo vzpostavljenega registra bolnikov z demenco in z njo povezanimi bolezni ter zaradi tega nimamo natančnih podatkov o razširjenosti Alzheimerjevi bolezni. Po ocenah Alzheimer Europe naj bi bilo leta 2012 v Sloveniji 32.000 bolnikov z demenco, v Evropi okrog 10,5 milijonov ter v svetu več kot 46,8 milijonov.
(Vir: NIJZ)
