[OSEBNA IZKUŠNJA] Maraton po Parenzani in dolini Mirne
Bil je lep aprilski dan. Obdajal naju je svež pomladni zrak in jutro se je šele prebujalo. Tekla sva v lahnem in sproščenem koraku ...
Že ves teden sem vsaj trikrat na dan preverjala vremensko napoved za nedeljo. Kazalo je na dež. Pravzaprav je bil dež napovedan tudi za naprej. "Smola," sem rekla, "kar bo, pa bo". V mislih sem si naredila načrt vse potrebne tekaške opreme za dež in premišljevala, kaj naj vzameva, ter koliko hrane in pijače naj imava med tekom s sabo. Traso sva imela približno določeno. Bila je krožna pot. Namarevala sva preteči natančno razdaljo enega maratona.
Večer pred maratonom je bilo v Novigradu dokaj hladno. Ker je bil napovedan dež in dokaj sveže temperature (6-8 °C), sva si pripravila dolge tekaške pajkice, kratke rokave in nepremočljiv anorak, kapico s šiltom in gorske tekaške copate. Mož je napolnil tekaški nahrbtnik z vodo (1,5 l), kamor sva dodala še elektrolite v prahu. Namešala sem dva odlična napitka, ki dajeta vso potrebno energijo, in 2 banani. Ker sva se nameravala na izhodišče odpeljati z avtom, sem spravila v prtljažnik še nekaj vode in dve dodatni banani.
(1 liter napitka)
2 banani
2 veliki žlici chia semen
2 mali žlici 100% kakava
2 veliki žlici konopljinih beljakovin
riževo mleko
V blender daste cca. 1 dcl riževega mleka in dodate vse zgoraj naštete sestavine. Zmiksajte in vljite v dve plastenki veliki pol litra. Da bosta obe plastenki do vrha polni, dodajte riževo mleko. Napitek naj stoji vsaj 4 ure.
Budilka naju je zbudila ob 4:30. Na stopala sem si nalepila plast tanke prozorne folije, ki ji pravim umetna koža in vse povila z lepilnim lekarniškim trakom, da mi med tekom ne bi zaščita padla dol. To navado, da zaščitim stopala, imam že vsa leta, kadar se odpravim tečt maratonsko razdaljo. V vseh teh letih teka se mi je koža na stopalih zelo utrdila, vendar vem, kako je, če imaš krvav žulj in še kar precej kilometrov pred sabo. Popila sva vsaj pol litra limonade in se ob 5h odpeljala na izhodišče.
Štart sva imela pod Motovunom. Trasa naju je vodila proti Grožnjanu po makadamski cesti po dolini Mirne. Nato je sledil vzpon na Grožnjan in tek po Parenzani do Motovuna. Tam sva vedela, da še ne bova nabrala dovolj kilometrov za maraton, zato sva imela namen teči po Parenzani, dokler bo treba in upala sva, da bo ta razdalja čimkrajša. Tek sva štartala ob 5:30. Mož je na hitro pojedel banano, meni pa ni bilo do hrane.
Tek v zgodnjih jutranjih urah je zame najlepši. V zraku je svežina in zaradi hladu tudi ostrina. Dihala sem s polnimi pljuči in kar odnašalo me je naprej. Mož mi je mrmral, naj ne hitim tako, ker tečem s hitrostjo, kot da tečem 15 km. Upočasnila sem, ampak me je še vsaj trikrat opomnil. Pogledovala sem po krasni zeleni ravnici, konji so se mirno pasli ali pa šele prebujali. Zmotila sva nekaj psov čuvajev, ki so naju v pozdrav nalajali. Od strani sem pogledovala proti možu in mu veselo razlagala, kako je lušno in kako se počutim krasno in kako je to nekaj povsem drugega, kot če tečeš v množici tekačev. Mislim, da se ni počutil najbolje, zato sem utihnila in mirno tekla dalje. V tišini sva presenetila dve srni, ki sta stekli po travniku. Ko sva prišla do vznožja klanca, sva si slekla anorak, ker je bilo vreme vse prej kot deževno. Sonce še ni vzšlo, kazalo pa je na sončen dan. Klanci so nama domači. In takoj ko sva začela teči navkreber, se je možu razvezal jezik. Spodaj ga je malo začelo boleti koleno in se je bal, da bo bolečina trajala, vendar je na klancu takoj popustila. Polna energije sva tekla in kar naenkrat pred sabo zagledala dva poljska zajčka, ki sta nama že pokazala pete. Nato se je pred nama prikazal Grožnjan, obsijan v soncu. Takoj sva morala narediti nekaj slik. Od Grožnjana sva tekla dalje po Parenzani. Vedela sva, da se bova počasi spuščala v dolino Mirne do Motovuna, zato si s tem delom teka nisva delala skrbi. Kilometri so tekli. Lačna nisva bila. Vsake toliko sva srkala iz nahrbtnika. Po določenem času sem čutila, da so se mi razbolele vezi okoli kolen. Poznala sem te faze bolečin in se nisem z njimi obremenjevala. Telo mi je hotelo dopovedati, da naj preneham. Tekla sva dalje. Kljub temu, da je bil rahel naklon navzdol, pa je bil teren zelo neugoden, ker je pot polna večjih in manjših kamnov, ki se jim je potrebno izogniti, zato ni možno teči sproščeno in se prepustiti gravitaciji. Sprva sem gledala samo na kamne, sčasoma pa se mi to ni več ljubilo. Bolečina je prišla s kolen na kolke. "Dobro," sem si rekla, "bo že prešla". In res, po določenem času je ni bilo več. Telo se je popolnoma prilagodilo novi situaciji in prišlo v t.i. homeostazo na višjem nivoju. Šla sva skozi pet tunelov, od tega je bil samo en osvetljen. Prečkala sva vsaj tri velike mostove in imela sva krasen razgled. Nenadoma sva zagledala pred sabo neko žival, veliko kot pes, ki naju je nepremično gledala. Obrnila se je in skočila v grmovje. Bil je v jazbec, velik jazbec. Mož je tekel pred mano in bil ves lahkoten in sproščen. Nič ga nisem spraševala, kako se počuti in kako je s kolenom, ker se to pri dolgih razdaljah ne dela. Z določeno opazko ali vprašanjem lahko posežeš v posameznikovo psiho. Če prej nisi imel težav s kolenom, jih boš po vprašanju, kako je s kolenom, imel in verjetno ne samo tam. Psiha je pri dolgotrajnih vzdržljivostnih naporih resnično pokazatelj uspeha. Po Parenzani sva tekla 23 km. Ko sva prišla dol pod Motovun na ravno asfaltno cesto, sem imela občutek, kot da tečem po nekem čudnem mehkem terenu, ker sem imela stopala tako prilagojena na kamne. Med hojo sva popila vsak svoj napitek, mož je pojedel še mojo banano. Pri avtu sva odložila anoraka in pogledala na mobitel. Morala sva preteči še 8 km. Moram priznati, da mi je bilo teh nekaj kilometrov težjih, kot vse ostalo pred tem, kljub temu, da bolečine ni bilo nobene več. Tukaj je nastopila psiha. Ko veš, da imaš še čisto malo do konca, gledaš in samo še čakaš, kdaj bo konec. Pred tem sem se popolnoma odklopila in tekla v nekakšnem transu ali meditaciji. Mož je rekel, da mu je bilo na začetku težko teči po Parenzani, ker je ves čas spremljal kamne, na katerih so bili napisani kilometri. Ko pa se je odločil, da jih ne bo več gledal, se je odklopil in sprostil. Teh 8 km pa sva morala oba gledati kamne in mobi.
Kako počasi so tekli kilometri, še celo metri! Sva! Je zaklical in obrnila sva in radostno stekla nazaj proti avtu. Toda... na križišču je ugotovil, da se je v izračunu poti zmotil in morala sva preteči še dva kilometra. Ne bom razlagala, kako je to psihiralo naju oba. Zadnja dva kilometra sva trpela bolj, kot vso ostalo pot. Pa ne moreš nič, prav nič. Pot je tekla ob Mirni in bila je nežna in mehka kot maslo, ker je bila nasuta z nežnimi drobnimi kamenčki. Toda nama se je zdela sovražnica in priznam, imela sem cmok v grlu.
Na cilj oz. do avta sva prišla natančno do metra in bila sva zadovoljna. Pretekla sva razdaljo enega maratona 42,2 km, v času 4 ure in 38 minut, višinske razlike 452 m.
Isti dan se nama je telo razbolelo, ne samo noge, ampak tudi prsne in trebušne mišice, ker so bile po Parenzani ves čas v vlogi močnih stabilizatorjev. Ob 15h popoldan je začelo deževati in deževalo je še ves naslednji dan. Naslednji dan sem imela še manjši musklfiber na stegnih, mož pa ni imel musklfibra. Drugi dan po maratonu, smo šli brez težav na Učko. Tretji dan po maratonu, pa sva šla tečt 11 km v normalnem tempu.
Hvala višjim vremenskim silam, da so nama naklonile še eno nepozabno tekaško izkušnjo!
Več nasvetov za zdravo življenje najdete na naslednji povezavi: https://zdravozivi.si/sport-in-rekreacija/.
(INTERVJU) Vlado Poredoš: "O politiki je vse povedal že Ivan Cankar in k temu nimam kaj dodati"
Prekmurec, ki gre v svet, zmerom ostane Prekmurec, celo v sto odstotkih, če bi merili, Vlado Poredoš, pevec zasavske skupine Orlek, odgovori na vprašanje, koliko je še Prekmurca v njem. Iz domačih Beltincev ni šel daleč, samo 150 kilometrov stran do Zagorja ob Savi, a je odšel, in to prek Kranja in Ljubljane. "Prekmurci se zelo dobro vključimo v sredino, v kateri bivamo, s tem nas večina nima problemov," reče. Iz otroštva se posebno rad spomni glasbe, v njegovi družini je bila vedno prisotna. "Po mamini strani so bili vsi odlični pevci, od stare mame, stricev do tete. Po očetovi strani so bili v večini likovniki, očitno je bil umetniški gen vsajen vame." Ves čas osnovne šole je plesal pri folklori, tudi pri tamburaših se je preskusil.
V srednjo šolo v Kranju se je šel šolat za tekstilnega tehnika. "Štipendijo sem dobil od tekstilne tovarne Beltinka, ki je bila tik ob naši hiši," navede enega od poglavitnih razlogov. "Bila je sestavni del Rašice, po njenem propadu je nekaj časa sama životarila, potem se je našel kupec in sedaj spet lepo posluje." Čeprav je ugotovil, da ga šolanje za tekstilca ne zanima, se je v Kranju zgodilo nekaj zelo pomembnega: spoznal je dekle, ki je kasneje postalo njegova žena. In pri Triglavu je treniral košarko. "Tekstil me ni zanimal, z leti, ko odrasteš, vsak vidi mladostne zmote, pri meni ni bilo nič drugače." Iz tekstilne šole je preklopil drugam, vpisal se je na ljubljansko filozofsko fakulteto, smer zgodovina in sociologija.
Med študijem je srečal mnoge zanimive ljudi in bil poleg pri zanimivih dogodkih. "Ravno takrat se v Sloveniji pojavi punk, tako da sem bil tudi na prvem punk koncertu Pankrtov na moščanski gimnaziji, spoznal sem ljubljansko punk sceno in tudi Tomaža Pengova, na fakulteti Janija Kovačiča in druge. On takrat še ni bil del pomembnejših glasbenih projektov. "Bil sem član prve zasedbe Nočne izmene, s katero smo posneli eno pesem. Snemalec v studiu je bil Lado Leskovar." Študija ni dokončal, z Marjano sta se iz Ljubljane preselila v njen rojstni kraj Zagorje. "Zaposlil sem se v tovarni Deloza kot tehnolog, nekaj časa sem potem imel še prodajalno s cedeji in kasetami, po pojavu interneta je prodaja plošč in kaset drastično upadla in šel sem med samozaposlene v kulturi, kot se sedaj temu reče."
Zasavci so na kratko nasajeni
Človek s prostrane ravnice se je v ozki dolini z rudniki, visokimi dimniki in zanimivimi Zasavci vklopil v njihov način življenja. "Zasavje ima poseben položaj v Sloveniji, tukaj so rudniki rjavega premoga in vsakdanje delo je bilo ves čas zelo specifično, težaško, pod zemljo. Tisti, ki so šli noter, niso nikoli vedeli, ali bodo prišli na plan. Bilo je kar nekaj rudarskih nesreč in to je zelo boleče odmevalo," se spominja. Proletarsko življenje se tam še zmerom čuti, tovariški duh še obstaja. "Seveda so ti ljudje po značaju drugačni od mojih Prekmurcev, tukaj pravijo, da so bolj na kratko nasajeni, so pa čudoviti." Na kratko nasajeni pomeni, da se v primerjavi s Prekmurci hitreje razjezijo. Tudi govorica in humor sta drugačna kot drugod po Sloveniji. "Zasavski obešenjaški humor moraš razumeti, sicer ne prideš z njimi v štih. Večina tega humorja ni za v časopis, ker vsebuje precej krepkih." Zato za ilustracijo pove samo rek, ki so ga uporabljali tudi rudarji. "V rudnik bom šel delat, ko bodo v njem naredili okna."
Veliko zasavskih in značilnih knapovskih izrazov je Poredoš uporabil v pesmih. Gverk, zarustan hunt, donferca, kolm, štacjon, kamerati, frdinsti, fana, hajer, vahtar, gazenki zajbrovc so iz pesmi Adijo, knapi. "Adijo, knapi je homage rudarjem iz Zasavja, z vsemi izrazi, z vsem spoštovanjem do njihovega dela, življenja in tistega, kar so doprinesli k blaginji Slovenije. Pesem je nastala po branju članka prijatelja Romana Rozine v lokalnem časopisu Zasavc. Adijo, knapi ga je naslovil in ob branju zgodbe o usodi rudarstva in rudarjev sem bil zelo prizadet. Razumel sem, da se lomi več kot dvesto let rudarjenja v Zasavju." Tudi glasbo je napisal za to pesem. Njegov vokal odseva razpoloženje ob slovesu, hrapav je, kot je bil vsakdanjik ljudi težkega poklica, ki so bili ponosni na to, kar so delali in kako so živeli.
S sinovi igra srednjeveško glasbo
Knapovski izrazi so aktualni še zdaj, ko rudnike zapirajo in glomazne težke industrije ni več. Ko se zdi, da tem krajem nekaj pomembnega manjka, imajo drugačen zven, so žalostni, nostalgični in izžarevajo razočaranje. "Ko se pogovarjava o tem, me stisne pri srcu," reče Poredoš. Zaradi vsega tistega, kar so ljudje, ki so živeli za delo, izgubili. In tudi zaradi tega, ker je rudnik bil kovnica edinstvenega načina življenja, pripadnosti, solidarnosti in seveda izrazov za pravi zasavski sleng. "Ljudje, ki se vozijo vsakodnevno večinoma v Ljubljano na delo, prinašajo počasi in vztrajno k nam ljubljanščino in spremembe poleg načina življenja izpodrivajo tudi originalni zasavski pogovorni jezik." Bistvenih razlik v načinu življenja mnogi še ne opazijo, se pa, tako kot on, mnogi sprašujejo, ali je to prihodnost, da v tistih krajih še največ življenja kažejo upokojenci.
Vlado Poredoš veliko nastopa na koncertih, v tednu dni ima vsaj enega, kakor kdaj, včasih več, včasih manj. Ima tri sinove, Miloš, Vito in Samo so stari 33, 29 in 27 let, vsi trije so končali nižjo glasbeno šolo, igrajo violino, pozavno in kitaro. Z njimi v ansamblu Gallenberg Vaganti igra srednjeveško glasbo. Žena ima rada njegovo skupino Orlek in podpira njegovo glasbeno delo. "Pri njej nisem nikoli naletel na nerazumevanje," je dejal. Tudi to prispeva, da je skupina na sceni tri desetletja, ima svojo publiko po vsej Sloveniji in je uspešno nastopala v tujini, tudi na največjem glasbenem festivalu na svetu v Bethlehemu v ZDA in v Pekingu. Za to je že treba imeti kaj več kot srečo. "Kar počnemo v glasbi skupine Orlek, ni naključje, vse ima svoj smisel in pomen. Seveda tudi vzroke, povode, osnovo. "Tu v Zasavju je okoli rudnikov vse robato, zarustano, skratka tako, kot mora biti v glasbi skupine Orlek."
Čas je vendarle v ansambel prinesel spremembe. "Bend smo pomladili, a nekateri, ki so pred dvema desetletjema odšli, so se vrnili. "Zasedba dobro deluje in diha naprej. Tudi po tridesetih letih še zmerom čutim pobalinsko predrznost z začetka. Bolj ko teče čas, bolj bend čuti slovenske korenine in razume dogajanje v okolju.Tudi s pesmijo Kranjski Janez smo povedali svoje glede skrbi za nacionalno identiteto." Slovenci bi morali imeti več samozavesti in biti bolj složni, pravi. "Veliko več bi se bilo treba ukvarjati s prihodnostjo kot s preteklostjo in mladini je treba dati priložnost."
Komet, politik ali runda pijače
Politika je drugačna, kot bi ljudje želeli, leva, desna, sredinska, zgornja, spodnja, kamorkoli se že prišteva ali je, jo bolj skrbi za zaplete kot za reševanje težav ljudi. Dolgo je že od tega, ko so orleki nekajkrat igrali na predvolilnih shodih strank, a še vedno se najdejo, ki jim to štejejo za očitek. "O politiki je vse povedal že Ivan Cankar in k temu nimam kaj dodati," komentira Vlado Poredoš. "Takrat, ko smo še igrali na predvolilnih shodih strank, je bilo čutiti le predvolilni boj za oblast, vse je bilo precej strpno, spoštljivo do nasprotij, bil je pošten boj za oblast. Kar danes spremljamo, pa ni podobno politiki, in odločili smo se, da v prihodnje kot bend ne sodelujemo pri nobeni komemoraciji leve ali desne opcije. Skratka, nas ni zraven nikjer!"
Tako govori Beltinčan, ki je poleg Kreslina najbolj znan pevec iz največje dolinske vasi, eni pravijo celo slovenske. "Z Vladom prijateljujemo in včasih tudi sodelujemo," reče. Tudi on se v Beltince še vedno rad vrača, njegove pesmi o Prekmurju pojejo tudi orleki, pesem Pišta Bači je posvečena Romu, ki ga je učil prvih prijemov na kitari. "V Beltince prihajam večinoma inkognito, ker nimam potrebe, da bi vse obešal na veliki zvon. Tam imam veliko prijateljev, žlahte, so tudi zelo tesni prijatelji, s katerimi spijemo kak domači špricer." A čas, ki je pretekel od njegovega odhoda, je bistveno spremenil tudi te relacije. "Življenje gre svojo pot. Kot mi se tudi kraji, kjer smo živeli, spreminjajo."
Na koncu reče, da bi, čeprav je že konec januarja, rad bralcem voščil dobro in zdravo novo leto. "Na to sem čakal ves intervju," se nasmehne. Za lepe želje in dobre koncerte je zmerom pravi čas, poudari in povedano je seveda razumeti tudi kot povabilo na koncert skupine Orlek. Napovedati, kaj vse velikega se bo letos zgodilo, pa ni hotel, čeprav sem ga izzival s podvprašanji v slogu: ali bo padel kak komet, veliki politični voditelj ali samo kaka runda za kolege. "To zadnje zagotovo. Kar se tiče ljudi, ki nam krojijo prihodnost, pa ne bom rekel nič, ker si tega sploh ne zaslužijo, in se tako pridružujem zdravemu razumu."
