[OSEBNA IZKUŠNJA] Maraton po Parenzani in dolini Mirne
Bil je lep aprilski dan. Obdajal naju je svež pomladni zrak in jutro se je šele prebujalo. Tekla sva v lahnem in sproščenem koraku ...
Že ves teden sem vsaj trikrat na dan preverjala vremensko napoved za nedeljo. Kazalo je na dež. Pravzaprav je bil dež napovedan tudi za naprej. "Smola," sem rekla, "kar bo, pa bo". V mislih sem si naredila načrt vse potrebne tekaške opreme za dež in premišljevala, kaj naj vzameva, ter koliko hrane in pijače naj imava med tekom s sabo. Traso sva imela približno določeno. Bila je krožna pot. Namarevala sva preteči natančno razdaljo enega maratona.
Večer pred maratonom je bilo v Novigradu dokaj hladno. Ker je bil napovedan dež in dokaj sveže temperature (6-8 °C), sva si pripravila dolge tekaške pajkice, kratke rokave in nepremočljiv anorak, kapico s šiltom in gorske tekaške copate. Mož je napolnil tekaški nahrbtnik z vodo (1,5 l), kamor sva dodala še elektrolite v prahu. Namešala sem dva odlična napitka, ki dajeta vso potrebno energijo, in 2 banani. Ker sva se nameravala na izhodišče odpeljati z avtom, sem spravila v prtljažnik še nekaj vode in dve dodatni banani.
(1 liter napitka)
2 banani
2 veliki žlici chia semen
2 mali žlici 100% kakava
2 veliki žlici konopljinih beljakovin
riževo mleko
V blender daste cca. 1 dcl riževega mleka in dodate vse zgoraj naštete sestavine. Zmiksajte in vljite v dve plastenki veliki pol litra. Da bosta obe plastenki do vrha polni, dodajte riževo mleko. Napitek naj stoji vsaj 4 ure.
Budilka naju je zbudila ob 4:30. Na stopala sem si nalepila plast tanke prozorne folije, ki ji pravim umetna koža in vse povila z lepilnim lekarniškim trakom, da mi med tekom ne bi zaščita padla dol. To navado, da zaščitim stopala, imam že vsa leta, kadar se odpravim tečt maratonsko razdaljo. V vseh teh letih teka se mi je koža na stopalih zelo utrdila, vendar vem, kako je, če imaš krvav žulj in še kar precej kilometrov pred sabo. Popila sva vsaj pol litra limonade in se ob 5h odpeljala na izhodišče.
Štart sva imela pod Motovunom. Trasa naju je vodila proti Grožnjanu po makadamski cesti po dolini Mirne. Nato je sledil vzpon na Grožnjan in tek po Parenzani do Motovuna. Tam sva vedela, da še ne bova nabrala dovolj kilometrov za maraton, zato sva imela namen teči po Parenzani, dokler bo treba in upala sva, da bo ta razdalja čimkrajša. Tek sva štartala ob 5:30. Mož je na hitro pojedel banano, meni pa ni bilo do hrane.
Tek v zgodnjih jutranjih urah je zame najlepši. V zraku je svežina in zaradi hladu tudi ostrina. Dihala sem s polnimi pljuči in kar odnašalo me je naprej. Mož mi je mrmral, naj ne hitim tako, ker tečem s hitrostjo, kot da tečem 15 km. Upočasnila sem, ampak me je še vsaj trikrat opomnil. Pogledovala sem po krasni zeleni ravnici, konji so se mirno pasli ali pa šele prebujali. Zmotila sva nekaj psov čuvajev, ki so naju v pozdrav nalajali. Od strani sem pogledovala proti možu in mu veselo razlagala, kako je lušno in kako se počutim krasno in kako je to nekaj povsem drugega, kot če tečeš v množici tekačev. Mislim, da se ni počutil najbolje, zato sem utihnila in mirno tekla dalje. V tišini sva presenetila dve srni, ki sta stekli po travniku. Ko sva prišla do vznožja klanca, sva si slekla anorak, ker je bilo vreme vse prej kot deževno. Sonce še ni vzšlo, kazalo pa je na sončen dan. Klanci so nama domači. In takoj ko sva začela teči navkreber, se je možu razvezal jezik. Spodaj ga je malo začelo boleti koleno in se je bal, da bo bolečina trajala, vendar je na klancu takoj popustila. Polna energije sva tekla in kar naenkrat pred sabo zagledala dva poljska zajčka, ki sta nama že pokazala pete. Nato se je pred nama prikazal Grožnjan, obsijan v soncu. Takoj sva morala narediti nekaj slik. Od Grožnjana sva tekla dalje po Parenzani. Vedela sva, da se bova počasi spuščala v dolino Mirne do Motovuna, zato si s tem delom teka nisva delala skrbi. Kilometri so tekli. Lačna nisva bila. Vsake toliko sva srkala iz nahrbtnika. Po določenem času sem čutila, da so se mi razbolele vezi okoli kolen. Poznala sem te faze bolečin in se nisem z njimi obremenjevala. Telo mi je hotelo dopovedati, da naj preneham. Tekla sva dalje. Kljub temu, da je bil rahel naklon navzdol, pa je bil teren zelo neugoden, ker je pot polna večjih in manjših kamnov, ki se jim je potrebno izogniti, zato ni možno teči sproščeno in se prepustiti gravitaciji. Sprva sem gledala samo na kamne, sčasoma pa se mi to ni več ljubilo. Bolečina je prišla s kolen na kolke. "Dobro," sem si rekla, "bo že prešla". In res, po določenem času je ni bilo več. Telo se je popolnoma prilagodilo novi situaciji in prišlo v t.i. homeostazo na višjem nivoju. Šla sva skozi pet tunelov, od tega je bil samo en osvetljen. Prečkala sva vsaj tri velike mostove in imela sva krasen razgled. Nenadoma sva zagledala pred sabo neko žival, veliko kot pes, ki naju je nepremično gledala. Obrnila se je in skočila v grmovje. Bil je v jazbec, velik jazbec. Mož je tekel pred mano in bil ves lahkoten in sproščen. Nič ga nisem spraševala, kako se počuti in kako je s kolenom, ker se to pri dolgih razdaljah ne dela. Z določeno opazko ali vprašanjem lahko posežeš v posameznikovo psiho. Če prej nisi imel težav s kolenom, jih boš po vprašanju, kako je s kolenom, imel in verjetno ne samo tam. Psiha je pri dolgotrajnih vzdržljivostnih naporih resnično pokazatelj uspeha. Po Parenzani sva tekla 23 km. Ko sva prišla dol pod Motovun na ravno asfaltno cesto, sem imela občutek, kot da tečem po nekem čudnem mehkem terenu, ker sem imela stopala tako prilagojena na kamne. Med hojo sva popila vsak svoj napitek, mož je pojedel še mojo banano. Pri avtu sva odložila anoraka in pogledala na mobitel. Morala sva preteči še 8 km. Moram priznati, da mi je bilo teh nekaj kilometrov težjih, kot vse ostalo pred tem, kljub temu, da bolečine ni bilo nobene več. Tukaj je nastopila psiha. Ko veš, da imaš še čisto malo do konca, gledaš in samo še čakaš, kdaj bo konec. Pred tem sem se popolnoma odklopila in tekla v nekakšnem transu ali meditaciji. Mož je rekel, da mu je bilo na začetku težko teči po Parenzani, ker je ves čas spremljal kamne, na katerih so bili napisani kilometri. Ko pa se je odločil, da jih ne bo več gledal, se je odklopil in sprostil. Teh 8 km pa sva morala oba gledati kamne in mobi.
Kako počasi so tekli kilometri, še celo metri! Sva! Je zaklical in obrnila sva in radostno stekla nazaj proti avtu. Toda... na križišču je ugotovil, da se je v izračunu poti zmotil in morala sva preteči še dva kilometra. Ne bom razlagala, kako je to psihiralo naju oba. Zadnja dva kilometra sva trpela bolj, kot vso ostalo pot. Pa ne moreš nič, prav nič. Pot je tekla ob Mirni in bila je nežna in mehka kot maslo, ker je bila nasuta z nežnimi drobnimi kamenčki. Toda nama se je zdela sovražnica in priznam, imela sem cmok v grlu.
Na cilj oz. do avta sva prišla natančno do metra in bila sva zadovoljna. Pretekla sva razdaljo enega maratona 42,2 km, v času 4 ure in 38 minut, višinske razlike 452 m.
Isti dan se nama je telo razbolelo, ne samo noge, ampak tudi prsne in trebušne mišice, ker so bile po Parenzani ves čas v vlogi močnih stabilizatorjev. Ob 15h popoldan je začelo deževati in deževalo je še ves naslednji dan. Naslednji dan sem imela še manjši musklfiber na stegnih, mož pa ni imel musklfibra. Drugi dan po maratonu, smo šli brez težav na Učko. Tretji dan po maratonu, pa sva šla tečt 11 km v normalnem tempu.
Hvala višjim vremenskim silam, da so nama naklonile še eno nepozabno tekaško izkušnjo!
Več nasvetov za zdravo življenje najdete na naslednji povezavi: https://zdravozivi.si/sport-in-rekreacija/.
Kaj potrebuje vaša hrbtenica?
Nepravilnosti v hrbtenici in z njo povezane bolezni so najpogosteje posledica kronične mišične napetosti, oslabljenih mišic in slabih življenjskih navad. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je bolečina v hrbtenici med boleznimi in poškodbami mišično-skeletnega sistema v Sloveniji vodilni vzrok za pregled v specialističnih ambulantah, tretji vzrok za hospitalizacijo in najpogostejši vzrok za začasno odsotnost z dela.
Gibanje, raztezanje in pravilna drža so ključni za zdravo hrbtenico
Vzroki za bolečino v hrbtu so povezani s sodobnim načinom življenja, ki je pogosto sedeč, pa tudi s fizičnimi obremenitvami, ki so jim nekateri ljudje pogosto izpostavljeni na delovnem mestu. "Včasih je bila bolečina v hrbtenici značilna za starejše posameznike, danes pa se z njo srečujejo vse pogosteje tudi mlajše generacije," izpostavlja Matic Ivanovski, dr. med., specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine iz Rimskih term.
Pri mnogih ljudeh, ki se ne gibljejo dovolj, hrbtenične mišice oslabijo, krvni obtok v okoliških tkivih pa je slabši. Bolečine v vratnem in ledvenem delu hrbta so pogosto posledica dolgotrajnega sedenja v nepravilni drži, ko so mišice, ki telo vzdržujejo, v pokončnem položaju nepravilno obremenjene. Mišice se utrudijo in pojavi se bolečina. "Posledično so nepravilno obremenjene tudi medvretenčne ploščice, kar lahko vodi do okvare le-teh. Ob bolečih vratnih in ledvenih posturalnih mišicah se lahko pojavi tudi pritisk na živčna vlakna. Zavedati se moramo, da sta ti dve bolečini popolnoma različne narave. Živčna bolečina se lahko širi v noge ali roke in jo lahko občutimo tudi kot mravljinčenje oziroma ščemenje," pojasnjuje.
Za zdravo hrbtenico je ključna redna vadba, pravilna telesna drža, še posebej med telovadbo in pa med dolgotrajnejšim vzdrževanjem določenega telesnega položaja."S pravilnim izvajanjem vaj se izboljša prekrvavitev mišic in ostalih tkiv hrbtenice, izboljša se moč mišic in poveča njihova masa, tako da se zadebelijo in skrajšajo. Obenem se poveča dostopnost hranil in kisika," pravi Ivanovski. Priporoča, da za dobre rezultate redno in predvsem pravilno izvajamo vaje za hrbtenico. Poleg tega svetuje, da v redno gibanje vključimo različne telesne aktivnosti, kot so sprehodi, različne raztezne vaje in druge oblike aerobne vadbe s cikličnim gibanjem. "Minute, posvečene hrbtenici, so dragocena naložba, ki se bo obrestovala," spodbuja specialist rehabilitacije.
Kako pravilno dvigovati težka bremena?
"Težje predmete dvigujte zgolj z zravnanim hrbtom z uporabo moči nog. Pogled usmerite naravnost predse," svetuje dr. Veronika L. Dolenc, profesorica športne vzgoje.
Paziti moramo, da med dvigovanjem težkih predmetov s tal ne pride do dvojnega giba v hrbtenici: dvig in zasuk. To se pogosto pripeti, ko želite dvigniti težji predmet iz prtljažnika avtomobila ali pri dvigovanju otroka iz stajice. To lahko pripelje do zdrsa medvretenčne ploščice ali do preščipnenja te ploščice, opozarja Dolenčeva.
Pri dvigovanju težjih stvari iz prtljažnika se razkoračite za širino ramen, kolena rahlo upognite in postavite se čim bliže predmetu, ki ga želite dvigniti. Sklonite se v bokih, vzravnajte glavo in hrbtenico. Nato zagrabite predmet, ga dvignite in ga kolikor je le mogoče približate trebuhu. Med dviganjem glavo in ramena pomaknite nazaj, pri spuščanju predmeta pa uporabite enako tehniko, predvsem pa bodite zmeraj pozorni na to, da se med dviganjem ali spuščanjem predmeta ne obračate oz. sukate (dvojni gib).
Več o pravilni drži, s katero pri vsakodnevnih opravilih lahko zavarujemo svojo hrbtenico, si lahko preberete v članku Zavarujte svojo hrbtenico pri dvigovanju težkih bremen na tej povezavi.
Svetovni dan zdravih dojk: Odločite se za svoje zdravje
Rak na dojkah je najpogostejši ženski rak in predstavlja kar petino vseh rakov pri ženskah. Vendar ni izključno bolezen žensk, saj sta med obolelimi tudi eden do dva odstotka moških. V Sloveniji vsako leto za rakom dojk zboli okoli 1300 žensk in do 15 moških, skoraj 400 žensk in do 10 moških pa umre.
Zdrav življenjski slog pomeni manjše tveganje za razvoj raka
Združenje Europa Donna Slovenija že vrsto let oktobra pripravlja številne aktivnosti, s katerimi želi obeležiti rožnati oktober, osveščati širšo javnost o raku dojk ter opozarjati na pomen zdravega načina življenja in zgodnjega odkrivanja bolezni. Letos so v ospredje rožnatega oktobra postavili skrb za svoje zdravje. Z zdravim življenjskim slogom danes prispevamo k svojemu zdravju v prihodnosti, poudarjajo v združenju.
Številne raziskave kažejo povezavo med zdravim načinom življenja in manjšim tveganjem za razvoj raka dojk. V skladu s temi raziskavami lahko prekomerni telesni teži in pomanjkanju telesne aktivnosti pripišemo od 25 do 33 odstotkov vseh primerov raka dojk. Redno gibanje, zdrava in uravnotežena prehrana ter ohranjanje primerne telesne teže predstavljajo tri preproste, vendar ključne odločitve za zdravje. "Ženske, ki so že prebolele raka dojk, lahko z ohranjanjem ustrezne telesne teže pomagajo zmanjšati tveganje za ponovitev bolezni. Pomembno je, da smo vsak dan zmerno aktivni vsaj 30 do 60 minut vsak dan. Telesna dejavnost ni samo šport, kot si običajno predstavljamo, ampak lahko za zdravje poskrbimo tudi s hojo, vrtnarjenjem, gospodinjskimi opravili, plesom," pravi doc. dr. Vedran Hadžič, dr. med., s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. K temu dodaja, da redna telesna dejavnost prispeva tudi k ohranjanju primerne telesne teže, saj tudi prekomerna telesna teža in velika količina trebušne maščobe povečata tveganje za nastanek raka dojk.
Za ohranjanje zdravja naj bi vsak dan v svojo prehrano vključili sveže sadje in zelenjavo. "Raziskave so potrdile povezavo med nezdravo prehrano in nastankom raka, zato je pripravil nekaj preprostih nasvetov za vsakodnevno prehrano. S prilagoditvijo energetskega vnosa hrane poskrbimo za ohranjanje primerne teže," poudarja strokovnjak za prehrano in predavatelj Fitnes Zveza Slovenije Mario Samobolec.
Ob pravočasni diagnozi je možnost za ozdravitev velika
Možnost za ozdravitev je velika, če je rak dojk odkrit pravočasno, ko je še v zgodnji fazi razvoja. "Pomembna preiskava za zgodnje odkrivanje raka dojk je mamografija, ki lahko odkrije raka, ko je še netipen. Ključno vlogo pri odkrivanju raka dojk ima tudi ženska sama, saj veliko zatrdlin, za katere se po opravljenih preiskavah izkaže, da so rakave, odkrijejo ženske same s samopregledovanjem," so ob začetku meseca oktobra izpostavili na Onkološkem inštitutu Ljubljana.
Ključnega pomena pri zgodnjem odkrivanju in prepoznavanju sprememb je zato ključno osveščanje in izobraževanje žensk. Združenje Europa Donna tako tudi letos v oktobru pripravlja številne aktivnosti na terenu. "Rak je bolezen, ki prizadene ženske in njihove bližnje po vsej Sloveniji, zato je pomembno, da povečamo osveščenost žensk v lokalnih okoljih," so prepričani v združenju. V okviru rožnatega oktobra so povabili in podprli članice združenja, da v svojem kraju ali občini organizirajo aktivnosti, s katerimi bodo osveščali o raku dojk. Prav tako v rožnatem oktobru že vrsto let organizirajo tudi netekmovalne humanitarne teke pod skupnim imenom "Tek in hoja za upanje", ki so namenjen gibanju, druženju in zbiranju sredstev. Športno-humanitarni dogodki bodo letos potekali v Ravnah na Koroškem, Zagorju ob Savi, Novem mestu, Novi Gorici, Sevnici, Slovenski Bistrici, Postojni in na Obali. Zbrana sredstva bodo namenili potrebam v lokalnem okolju, kjer bodo potekali dogodki.
Skrb za zdrave dlesni vodi do boljšega ustnega zdravja
Akcija Zdrave dlesni, ki se začenja z današnjim dnem in bo potekala do 15. novembra, ljudi spodbuja k skrbi za popolno ustno higieno. V tem času zobozdravniki v svojih ordinacijah ozaveščajo o ustni higieni ter učijo o nevarnostih paradontalnih bolezni in izmerijo medzobne prostore. V letošnji akciji sodeluje kar 850 strokovnjakov za ustno zdravje, ki bodo pregledali okrog 87.500 bolnikov.
V času trajanja akcije pacientom predstavijo varne ter učinkovite pripomočke za vzdrževanje čistih zob in zdravih dlesni. Tako ob klasičnem pregledu pacienti lahko dobijo še bonus – dodatne informacije, znanje in pripomočke za boljšo ustno higieno. "Z eno od oblik paradontalne bolezni se srečuje kar 90 odstotkov Slovencev, pa se tega ne zavedajo, ker paradontalna bolezen ne boli," je na novinarski konferenci pred začetkom akcije povedala zobozdravnica Tina Faller Lipnik. Poudarja, da je primarna naloga vsakega zobozdravnika ozaveščanje pacienta o preventivi.
Zakaj bi medzobne ščetke morale biti del vsakodnevne ustne higiene?
Neočiščeni medzobni prostori vodijo do vnetja obzobnih tkiv, ki ga večina pri sebi sploh ne zazna ali pa mu ne namenja pozornosti. Nezdravljeno vnetje dlesni se lahko razvije v težje oblike vnetja obzobnih tkiv ali parodontalno bolezen, ki velja za najbolj razširjeno kronično bolezen. V medzobnih prostorih zelo pogosto nastane tudi karies, velikokrat pa se zgodi še, da med zobmi nabrane zobne obloge poapnijo, tako da nastanejo trde zobne obloge ali zobni kamen. Ta pa ne kazi samo vašega nasmeha, temveč imate zaradi njega še slab zadah.
Vodja akcije Zdrave dlesni Katarina Petrović pravi, da ljudje ustno higieno pogosto jemljejo kot rutinsko opravilo, pri tem pa pozabljajo, da ima vsak zob pet površin, z zobno ščetko pa v najboljšem primeru očistimo samo tri oziroma 70 odstotkov površine zoba. Dodaja še, da se marsikdo ne zaveda, da 90 odstotkov težav s slabim zadahom izhaja iz neočiščenih medzobnih prostorov, njihova neočiščenost pa lahko pomeni težko opazen karies med zobmi in vnetje.
Poskrbimo za vitalnost: Vse življenje se gibamo!
Vseslovenska akcija na področju medgeneracijskega sodelovanja, prostovoljstva in gibanja je nastala na pobudo socialnega podjetja iz Ljubljane Simbioza Genesis. Namen akcije je, da spodbuja vse oblike gibalne kulture, rekreacije, športne rekreacije in športa ter naslavlja dve pomembni področji: povečanje deleža telesno aktivnih posameznikov ter ustvarjanje okolij za spodbujanje telesne dejavnosti, pravijo organizatorji.
Akcija poteka že šesto leto zapored in ponuja brezplačno priložnost vsem prebivalcem Slovenije, da spoznajo nove gibalne, rekreativne, športne aktivnosti v njihovem lokalnem okolju. V ta namen je razpisanih preko 600 različnih lokacij, ki ponujajo kar dva tisoč terminov različnih aktivnosti za vse generacije. V akcijo so se poleg osnovnih in srednjih šol, vrtcev vključili tudi zdravstveni domovi, domovi za starejše občane, športne zveze in društva ter športni in vadbeni centri po vsej Sloveniji.
365
Število ponudnikov lokacij
644
Skupno število lokacij
2122
Število razpisanih terminov aktivnosti
Po vsej Sloveniji se bo na 200 lokacijah izvajala jutranja telovadba 1000 gibov, ki jo organizira Šola zdravja. Izbor vadb na preostalih lokacijah vključuje: balinanje, plavanje, vodna aerobika, nordijska hoja, joga, ples, pikado, vadba za nosečnice, vadba za malčke, vadba za zdravo hrbtenico, mini golf, aerobika, zumba, aikido, tenis, judo, karate, folklora, windsurf, sup, jadranje, pedolino. V tednu akcije zdravstveni domovi izvajajo teste hoje in svetovanje o primerni športni vadbi za posameznika. Raznolikost ponujenih vadb je odvisna od lokalnega okolja.
Lokacije v vašem kraju ali bližini lahko najdete s pomočjo interaktivnega zemljevida na tej povezavi.
Z gibanjem krepimo telo in duha
Od leta 2014 je vseslovenska akcija Simbioza giba združila skoraj 100.000 udeležencev, ki so se v vseh sezonah gibali na kar 2.380 različnih lokacijah po vsej Sloveniji. Kot pravijo organizatorji, pa je letošnja akcija presegla vse dosedanje rekorde glede ponudnikov lokacij za izvajanje brezplačnih športnih aktivnosti, kot tudi samega nabora aktivnosti.
"Redna rekreativna dejavnost je pomembna za vse generacije in ne sme biti pogojena s socialno-ekonomskim statusom posameznika. Vsak mora imeti zagotavljano možnost za dejavno športno udejstvovanje v varnem in zdravem okolju. Zato je prav in pomembno, da se vključujemo v projekte, kot je Simbioza giba, ki na nacionalni ravni ozaveščajo in spodbujajo k športnim aktivnostim vseh generacij. Na ta način tudi krepimo medgeneracijsko sodelovanje, katerega spodbujamo tudi na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Prav vsak lahko ponudi nekaj drugemu, in ravno gibanje je tisto, ki ima moč povezovanja,'' je o letošnji akciji zapisala častna pokroviteljica ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti mag. Ksenija Klampfer. Ambasador akcije Simbioza giba 2019 je radijski voditelj in velik športni navdušenec Uroš Bitenc.
Svetovalnica: Kako preprečiti medgeneracijski konflikt v družini?
Bolj verjamem v resničnost druge trditve, a le če smo pripravljeni upoštevati nekaj načel, s katerimi bomo povečali možnost za preprečitev konflikta, ki pogosto nastopi med predstavniki različnih generacij. Ne zato, ker "nismo za skupaj", temveč zato, ker drug drugega preprosto ne skušamo razumeti.
Dejstvo je, da so si generacije med seboj različne, saj so odraščale v različnih časih. Težko je starejši generaciji, ki je delovno karierno večinoma posvetila le enemu delodajalcu, razumeti, da mlajše generacije zaposlitve menjajo hitreje. In ravno tako težko je mlajši generaciji, ki sta ji bila mobitel in tablični računalnik položena v zibelko, razumeti, da mnogi starejši teh naprav ne znajo uporabljati. Pa vendar to ne pomeni, da ne moremo poskusiti razumeti drug drugega.
Zanimajmo se za sogovornika v družini
Prav zanimanje za družinskega člana, s katerim smo si najmanj podobni v načinu razmišljanja, je eden od ključnih elementov preprečevanja medgeneracijskega konflikta.
Kadar se zanimam zate, te ne obsojam ali kritiziram, temveč ti radovedno in z zanimanjem postavljam vprašanja. Aktivno iščem odgovore, o čem razmišljaš, kaj si v življenju izkusil, v kaj verjameš in kaj ti je pomembno. Na ta način si namreč pomagam razumeti, kako to, da sva si tako različna.
Naučimo se aktivno poslušati
Da bi se resnično zmogli razumeti, je v prvi vrsti pomembno aktivno poslušanje. Da torej ostro ne zavrnemo sogovornikovih besed z mislijo: "Kakšen nesmisel je to, kar govoriš!", temveč preko vprašanj iščemo dodatno pojasnilo, in kar je še pomembneje morebitne podobnosti med nama.
Vredno je krepiti povezanost med mlajšimi in starejšimi družinskimi člani
Bolj kot se čutimo povezane med seboj, bolj smo pripravljeni poslušati in razumeti drug drugega. Raziskava, ki so jo leta 2016 opravili raziskovalci na Wellesley College v sodelovanju z Univerzo v Kansasu, je pokazala, da hitreje začutimo medsebojno povezanost, če z osebo najdemo neko podobnost, npr. skupnega znanca, skupni interes za prostočasno aktivnost, ljubezen do hišnih ljubljenčkov ali če se malo pošalimo, skupnega "zaveznika". Prav slednje je pogosto razlog, da se stari starši tako dobro razumejo z vnuki kljub razliki v generacijah. Oboji namreč včasih verjamejo, da starši malce pretiravajo.
A šalo na stran, dejstvo je, da težko najdemo skupno točko z nekom, čigar razmišljanje že v osnovi zavrnemo. In še težje se ob tem kaj novega od te osebe naučimo.
Če želimo najti podobnosti, se znova vrnimo k pomembnosti iskrene in sprejemajoče komunikacije. Pa tudi k spoznavanju razlik med generacijami. O teh lahko veliko izvemo že iz opazovanja drug drugega, pa seveda tudi s pridobivanjem informacij v knjigah ali preko spleta. In ob tem ne le skrbimo za boljše medsebojne odnose, temveč tudi za medsebojno učenje.
