[OSEBNA IZKUŠNJA] Maraton po Parenzani in dolini Mirne
Bil je lep aprilski dan. Obdajal naju je svež pomladni zrak in jutro se je šele prebujalo. Tekla sva v lahnem in sproščenem koraku ...
Že ves teden sem vsaj trikrat na dan preverjala vremensko napoved za nedeljo. Kazalo je na dež. Pravzaprav je bil dež napovedan tudi za naprej. "Smola," sem rekla, "kar bo, pa bo". V mislih sem si naredila načrt vse potrebne tekaške opreme za dež in premišljevala, kaj naj vzameva, ter koliko hrane in pijače naj imava med tekom s sabo. Traso sva imela približno določeno. Bila je krožna pot. Namarevala sva preteči natančno razdaljo enega maratona.
Večer pred maratonom je bilo v Novigradu dokaj hladno. Ker je bil napovedan dež in dokaj sveže temperature (6-8 °C), sva si pripravila dolge tekaške pajkice, kratke rokave in nepremočljiv anorak, kapico s šiltom in gorske tekaške copate. Mož je napolnil tekaški nahrbtnik z vodo (1,5 l), kamor sva dodala še elektrolite v prahu. Namešala sem dva odlična napitka, ki dajeta vso potrebno energijo, in 2 banani. Ker sva se nameravala na izhodišče odpeljati z avtom, sem spravila v prtljažnik še nekaj vode in dve dodatni banani.
(1 liter napitka)
2 banani
2 veliki žlici chia semen
2 mali žlici 100% kakava
2 veliki žlici konopljinih beljakovin
riževo mleko
V blender daste cca. 1 dcl riževega mleka in dodate vse zgoraj naštete sestavine. Zmiksajte in vljite v dve plastenki veliki pol litra. Da bosta obe plastenki do vrha polni, dodajte riževo mleko. Napitek naj stoji vsaj 4 ure.
Budilka naju je zbudila ob 4:30. Na stopala sem si nalepila plast tanke prozorne folije, ki ji pravim umetna koža in vse povila z lepilnim lekarniškim trakom, da mi med tekom ne bi zaščita padla dol. To navado, da zaščitim stopala, imam že vsa leta, kadar se odpravim tečt maratonsko razdaljo. V vseh teh letih teka se mi je koža na stopalih zelo utrdila, vendar vem, kako je, če imaš krvav žulj in še kar precej kilometrov pred sabo. Popila sva vsaj pol litra limonade in se ob 5h odpeljala na izhodišče.
Štart sva imela pod Motovunom. Trasa naju je vodila proti Grožnjanu po makadamski cesti po dolini Mirne. Nato je sledil vzpon na Grožnjan in tek po Parenzani do Motovuna. Tam sva vedela, da še ne bova nabrala dovolj kilometrov za maraton, zato sva imela namen teči po Parenzani, dokler bo treba in upala sva, da bo ta razdalja čimkrajša. Tek sva štartala ob 5:30. Mož je na hitro pojedel banano, meni pa ni bilo do hrane.
Tek v zgodnjih jutranjih urah je zame najlepši. V zraku je svežina in zaradi hladu tudi ostrina. Dihala sem s polnimi pljuči in kar odnašalo me je naprej. Mož mi je mrmral, naj ne hitim tako, ker tečem s hitrostjo, kot da tečem 15 km. Upočasnila sem, ampak me je še vsaj trikrat opomnil. Pogledovala sem po krasni zeleni ravnici, konji so se mirno pasli ali pa šele prebujali. Zmotila sva nekaj psov čuvajev, ki so naju v pozdrav nalajali. Od strani sem pogledovala proti možu in mu veselo razlagala, kako je lušno in kako se počutim krasno in kako je to nekaj povsem drugega, kot če tečeš v množici tekačev. Mislim, da se ni počutil najbolje, zato sem utihnila in mirno tekla dalje. V tišini sva presenetila dve srni, ki sta stekli po travniku. Ko sva prišla do vznožja klanca, sva si slekla anorak, ker je bilo vreme vse prej kot deževno. Sonce še ni vzšlo, kazalo pa je na sončen dan. Klanci so nama domači. In takoj ko sva začela teči navkreber, se je možu razvezal jezik. Spodaj ga je malo začelo boleti koleno in se je bal, da bo bolečina trajala, vendar je na klancu takoj popustila. Polna energije sva tekla in kar naenkrat pred sabo zagledala dva poljska zajčka, ki sta nama že pokazala pete. Nato se je pred nama prikazal Grožnjan, obsijan v soncu. Takoj sva morala narediti nekaj slik. Od Grožnjana sva tekla dalje po Parenzani. Vedela sva, da se bova počasi spuščala v dolino Mirne do Motovuna, zato si s tem delom teka nisva delala skrbi. Kilometri so tekli. Lačna nisva bila. Vsake toliko sva srkala iz nahrbtnika. Po določenem času sem čutila, da so se mi razbolele vezi okoli kolen. Poznala sem te faze bolečin in se nisem z njimi obremenjevala. Telo mi je hotelo dopovedati, da naj preneham. Tekla sva dalje. Kljub temu, da je bil rahel naklon navzdol, pa je bil teren zelo neugoden, ker je pot polna večjih in manjših kamnov, ki se jim je potrebno izogniti, zato ni možno teči sproščeno in se prepustiti gravitaciji. Sprva sem gledala samo na kamne, sčasoma pa se mi to ni več ljubilo. Bolečina je prišla s kolen na kolke. "Dobro," sem si rekla, "bo že prešla". In res, po določenem času je ni bilo več. Telo se je popolnoma prilagodilo novi situaciji in prišlo v t.i. homeostazo na višjem nivoju. Šla sva skozi pet tunelov, od tega je bil samo en osvetljen. Prečkala sva vsaj tri velike mostove in imela sva krasen razgled. Nenadoma sva zagledala pred sabo neko žival, veliko kot pes, ki naju je nepremično gledala. Obrnila se je in skočila v grmovje. Bil je v jazbec, velik jazbec. Mož je tekel pred mano in bil ves lahkoten in sproščen. Nič ga nisem spraševala, kako se počuti in kako je s kolenom, ker se to pri dolgih razdaljah ne dela. Z določeno opazko ali vprašanjem lahko posežeš v posameznikovo psiho. Če prej nisi imel težav s kolenom, jih boš po vprašanju, kako je s kolenom, imel in verjetno ne samo tam. Psiha je pri dolgotrajnih vzdržljivostnih naporih resnično pokazatelj uspeha. Po Parenzani sva tekla 23 km. Ko sva prišla dol pod Motovun na ravno asfaltno cesto, sem imela občutek, kot da tečem po nekem čudnem mehkem terenu, ker sem imela stopala tako prilagojena na kamne. Med hojo sva popila vsak svoj napitek, mož je pojedel še mojo banano. Pri avtu sva odložila anoraka in pogledala na mobitel. Morala sva preteči še 8 km. Moram priznati, da mi je bilo teh nekaj kilometrov težjih, kot vse ostalo pred tem, kljub temu, da bolečine ni bilo nobene več. Tukaj je nastopila psiha. Ko veš, da imaš še čisto malo do konca, gledaš in samo še čakaš, kdaj bo konec. Pred tem sem se popolnoma odklopila in tekla v nekakšnem transu ali meditaciji. Mož je rekel, da mu je bilo na začetku težko teči po Parenzani, ker je ves čas spremljal kamne, na katerih so bili napisani kilometri. Ko pa se je odločil, da jih ne bo več gledal, se je odklopil in sprostil. Teh 8 km pa sva morala oba gledati kamne in mobi.
Kako počasi so tekli kilometri, še celo metri! Sva! Je zaklical in obrnila sva in radostno stekla nazaj proti avtu. Toda... na križišču je ugotovil, da se je v izračunu poti zmotil in morala sva preteči še dva kilometra. Ne bom razlagala, kako je to psihiralo naju oba. Zadnja dva kilometra sva trpela bolj, kot vso ostalo pot. Pa ne moreš nič, prav nič. Pot je tekla ob Mirni in bila je nežna in mehka kot maslo, ker je bila nasuta z nežnimi drobnimi kamenčki. Toda nama se je zdela sovražnica in priznam, imela sem cmok v grlu.
Na cilj oz. do avta sva prišla natančno do metra in bila sva zadovoljna. Pretekla sva razdaljo enega maratona 42,2 km, v času 4 ure in 38 minut, višinske razlike 452 m.
Isti dan se nama je telo razbolelo, ne samo noge, ampak tudi prsne in trebušne mišice, ker so bile po Parenzani ves čas v vlogi močnih stabilizatorjev. Ob 15h popoldan je začelo deževati in deževalo je še ves naslednji dan. Naslednji dan sem imela še manjši musklfiber na stegnih, mož pa ni imel musklfibra. Drugi dan po maratonu, smo šli brez težav na Učko. Tretji dan po maratonu, pa sva šla tečt 11 km v normalnem tempu.
Hvala višjim vremenskim silam, da so nama naklonile še eno nepozabno tekaško izkušnjo!
Več nasvetov za zdravo življenje najdete na naslednji povezavi: https://zdravozivi.si/sport-in-rekreacija/.
Izredne razmere koristijo plemenitim kovinam: Zlato in srebro sta zlata vredni naložbi
Plemeniti kovini zlato in srebro sta v zadnjih tednih pridobili precej vrednosti. Tako je v zadnjem mesecu vrednost zlata poskočila za približno 15 odstotkov, srebra pa celo za skoraj 60 odstotkov. Tudi dolgoročno gledano, sta obe valuti v izrazito pozitivnem trendu in v petih letih ste lahko z njunim nakupom dosegli okrog 90-odstotni donos, kar je neprimerno več, kakor če bi ta denar naložili recimo na banko. Tudi z izbiro delnic ste morali imeti precej srečno roko, da ste dosegli tako visoke donose. Pa tudi če pogledamo veliko daljše, 20-letno obdobje, je vrednost srebra od začetka tisočletja do danes pridobila blizu 500 odstotkov, zlata pa kar 658 odstotkov.
Izredne razmere koristijo plemenitim kovinam
In kaj je razlog tako visokih rasti obeh omenjenih plemenitih kovin? Dejstvo je, da je v izrednih razmerah, kar globalna pandemija koronavirusa nedvomno je, zlato (in tudi srebro) za investitorje varno zatočišče. Tako je zlato prvič v zgodovini v preteklih dneh preseglo vrednost 2000 ameriških dolarjev na unčo (31,1 grama) zlata in teden sklenilo pri 2050 dolarjih. Če ne bi v zadnjem obdobju nekoliko porasla vrednost evra v primerjavi z ameriškim dolarjem, bi bila rast tudi v evrih višja. Investicijska banka Goldman Sachs napoveduje skorajšnjo krepitev vrednosti unče zlata na 2300 dolarjev, bolj optimistični trgovci z zlatom pa celo do ravni 3000 dolarjev.
Veliki finančni stimulusi različnih centralnih bank pa tudi držav sveta, kakor pričakovano dolgotrajno ekonomsko okrevanje, so po mnenju analitikov razlog več za nakup zlata. Prav tako je padanje vrednosti dolarja dodatno pripomoglo k rasti cene zlata in srebra, ki se tradicionalno izračunavata v ameriških dolarjih. Evro je te dni vreden 1,18 do 1,20 ameriškega dolarja, kar je največ v zadnjih dveh letih.
Ob nakupu in prodaji naložbenega zlata so tako fizične kot pravne osebe oproščene plačila davka na dodano vrednost. Fizične osebe so oproščene tudi plačila davka na kapitalski dobiček. Pri prodaji in nakupu zlata se obračuna provizija, ki običajno znaša okoli deset odstotkov, zato je odkupna cena za toliko nižja.
Pod morsko gladino ogromno zlata
Menda naj bi v zadnjem obdobju pri nakupih prednjačili nemški vlagatelji, ki so zmerom, za razliko od ameriških, sloveli po svoji previdnosti. Mimogrede, pod morsko gladino naj bi bilo okrog štiri kilograme zlata za vsakega zemljana, kar je danes vredno okrog 250 tisoč evrov, a je težava priti do njega, in če bi bilo vse to zlato kdaj izkopano, gotovo njegova vrednost ne bi bila več tako visoka, saj ne bi bilo več redka dobrina. Je pa trgovalec s surovinami in plemenitimi kovinami pri družbi Phillip Futures Avtar Sandu dejal, da je navkljub bikovskemu trendu in pa ob vseh makroekonomskih okoliščinah, ki pričajo v prid zlatu, v kratkem po njegovem vseeno pričakovati manjšo korekcijo tečajev navzdol, a v splošnem ostajajo srednjeročna pričakovanja pozitivna. Precejšnjo nihajnost tečaja pa trgovci s plemenitimi kovinami napovedujejo tudi srebru. Čeprav so mu še pred časom napovedovali, da bo za unčo te plemenite kovine treba odšteti med 20 in 26 ameriškimi dolarji, pa se je njegova vrednost že povsem približala magični meji 30 dolarjev, in kakor kaže v tem trenutku, pot rasti vrednosti srebra še zdaleč ni končana.
Konec tedna umrli štirje okuženi oskrbovanci Doma starejših Hrastnik
Kot so danes sporočili z Občine Hrastnik, je bilo od petka do nedelje v Hrastniku odvzetih 11 brisov. Vsi brisi so bili odvzeti izven Doma starejših Hrastnik, vsi so bili tudi negativni. V domu pa čez vikend niso opravili novih testiranj.
Trenutno je v domu aktivno okuženih 38 oskrbovancev in pet zaposlenih. So pa ozdravele štiri zaposlene v domu, ki so jim v preteklih tednih potrdili okužbo. Od izbruha okužbe 10. julija do danes so okužbo v domu potrdili pri 49 oskrbovancih in 11 zaposlenih. Doslej pa so ozdraveli trije oskrbovanci in šest zaposlenih.
Okužbo z novim koronavirusom so v petek potrdili tudi pri zaposleni v Domu starejših občanov Novo mesto. Po potrjenih okužbi so v soboto opravili testiranja še treh sodelavk, ki so bile z okuženo v neposrednem stiku oz. v isti izmeni. Vsi trije testi so bili negativni, danes pa so z odvzemom brisa preverili še 57 stanovalcev negovalnega oddelka, kjer je delala okužena sodelavka, je direktorica doma Milena Dular povedala za STA. Izide testiranj pričakujejo predvidoma še danes. Sicer pa po njenih besedah za zdaj ne kaže, da bi se kdo od omenjenih stanovalcev počutil slabše oz. nihče nima kakšnih znakov okužbe.
Takoj po odkriti okužbi so v domu sicer izvedli preventivne ukrepe. Vseh 12 delavk, ki so bile z okuženo v stiku, je ostalo doma, oddelek, na katerem je delala, pa so spremenili v sivo cono. Dom s 345 varovanci je do nadaljnjega za obiskovalce zaprt, je še dodala Dularjeva.
Zrela lepota, ki osvaja Instagram
Zahodna družba vse bolj spodbujajoče sprejema dejstvo, da je obdobje staranja del življenja in vsekakor ne razlog za neaktivno ali otožno obdobje življenja. Eden najbolj navdihujočih obrazov, ki starosti daje povsem nov pomen, je 91-letna Britanka Daphne Selfe, ki velja za najstarejši profesionalni fotomodel na svetu.
Njen Instagram profil je poln studijskih fotografij, s katerimi svetu sporoča moto, po katerem živi: Bodite samozavestni in lepi v kateremkoli starostnem obdobju. "Moja želja je, da vas navdihnem, da prevzamete vse faze svojega življenja in resnično verjamete, da postaja vse boljše in boljše - res je tako, čeprav so vam morda rekli drugače!" je zapisala na svoji uradni spletni strani.
Daphne Selfe, ki je že več kot 70 let profeisonalno povezana z modo, ima prek 60 tisoč sledilcev na Instagramu. Tu pa je izbor še nekaterih poletno obarvanih fotografij s tega priljubljenega družbenega omrežja, v središče katerih so ujeti obrazi zrele lepote.
Najstarejša ženska na naslovnici revije Vogue
V letošnjem letu je pomemben premik pri definiranju lepote naredila tudi britanska različica modne revije Vogue, ki je na junijsko naslovnico postavila legendarno britansko igralko Judi Dench. Pri 85 letih je tako postala najstarejša ženska na naslovnici te kultne modne revije in v intervjuju povedala, da se po 60 letih svoje igralske kariere še ne namerava upokojiti.
Čebelarji v Brezju bodo mlajše generacije učili, kako s pomočjo čebeljih pridelkov krepimo in ohranjamo svoje zdravje
V preteklih vročih dneh so člani Čebelarskega društva Pobrežje - Duplek končali gradnjo čebelnjaka. Gradili so ga približno dve leti in pol. Vroče pa ni bilo le članom društva, tudi čebele čutijo vročinski val, pojasni Oton Štrucl, predsednik društva, ki čebelari od otroštva. "Vendar se čebele znajo ohladiti s krilci, hladijo se po principu ventilatorja. A bolj ko je vroče, več dela imajo z ohlajanjem," razloži sogovornik.
Čebelarji Čebelarskega društva Pobrežje - Duplek danes delujejo na območju Pobrežja, Tezna, Brezja, Zrkovc, Dogoš in po celotni občini Duplek, pomagajo pa tudi širše. Sodelovali so denimo pri dograditvi čebelarskega centra na Brdu pri Lukovici, pomagali pri urejanju centra Čebelarske zveze društev Maribor, aktivno sodelujejo pri krožkih OŠ Ele Kristl v Zgornji Koreni, z Občino Duplek sodelujejo pri projektu Prijazna občina do čebel in pri Dupleškem tednu, vključeni so v akcijo Tradicionalni slovenski zajtrk. Velikokrat obiščejo vse vrtce na tem območju in jih obdarijo z medom, z veseljem znanje predajajo na mlajše generacije in tako ohranjajo avtohtono čebeljo pasmo kranjsko sivko.
V društvu več mladih čebelarjev
Gradnja doma je potekala z lastnimi sredstvi in s pomočjo donatorjev. Večina članov društva je starejših, a jim je kljub temu uspelo, je vesel Štrucl. Brez poškodb pa ni šlo, doda. "En član je na žalost ostal brez prsta, bilo je tudi nekaj padcev z višine. Ampak važno je, da smo vsi preživeli. Ravno zaradi tega razloga, zaradi večje pazljivosti, smo delali v manjši skupini, da bi povečali kontrolo nad delom in se obvarovali pred še večjimi poškodbami." Društvo, ki ima ta čas 42 članov, ima sicer že dolgo tradicijo. Na območju Brezja je že pred prvo svetovno vojno delovalo čebelarsko društvo, a natančne letnice njegovega začetka ni mogoče postaviti, ker se je vsa dokumentacija v povojnem času izgubila, arhiv pa vodijo od leta 1975. Društvo je vsako leto bogatejše za nekaj novih članov. Večina članov je starejših od 60 let, k sreči, pravi Štrucl, se pridružujejo tudi mladi.
Jeseni dan odprtih vrat
Čebelarji v društvu skrbijo za več kot za 300 čebeljih družin. Poleg učnega čebelnjaka bodo izvajali tudi apiterapijo. To je zelo priljubljena terapija, ki s pomočjo čebeljih pikov in pridelkov, kot so med, propolis, matični mleček, krepi imunski sistem in ohranja zdravje. To in vse drugo bodo podrobneje predstavili jeseni na dnevih odprtih vrat. "Čebelarja, čebele in njihovo delovanje si bodo obiskovalci lahko ogledovali tudi skozi steklo. Tako ne bo bojazni, da bi čebele koga pičile, imeli pa bodo možnost videti ves proces čebeljega vsakdana," pove predsednik društva in še doda, da se bo društvo zaradi poenotenja imena najverjetneje kmalu preimenovalo v Čebelarski dom Simona Petroviča, po odličnem čebelarju, ki je svojčas poučeval sadjarstvo in čebelarstvo. Štrucl se je od njega učil.
