[OSEBNA IZKUŠNJA] Maraton po Parenzani in dolini Mirne
Bil je lep aprilski dan. Obdajal naju je svež pomladni zrak in jutro se je šele prebujalo. Tekla sva v lahnem in sproščenem koraku ...
Že ves teden sem vsaj trikrat na dan preverjala vremensko napoved za nedeljo. Kazalo je na dež. Pravzaprav je bil dež napovedan tudi za naprej. "Smola," sem rekla, "kar bo, pa bo". V mislih sem si naredila načrt vse potrebne tekaške opreme za dež in premišljevala, kaj naj vzameva, ter koliko hrane in pijače naj imava med tekom s sabo. Traso sva imela približno določeno. Bila je krožna pot. Namarevala sva preteči natančno razdaljo enega maratona.
Večer pred maratonom je bilo v Novigradu dokaj hladno. Ker je bil napovedan dež in dokaj sveže temperature (6-8 °C), sva si pripravila dolge tekaške pajkice, kratke rokave in nepremočljiv anorak, kapico s šiltom in gorske tekaške copate. Mož je napolnil tekaški nahrbtnik z vodo (1,5 l), kamor sva dodala še elektrolite v prahu. Namešala sem dva odlična napitka, ki dajeta vso potrebno energijo, in 2 banani. Ker sva se nameravala na izhodišče odpeljati z avtom, sem spravila v prtljažnik še nekaj vode in dve dodatni banani.
(1 liter napitka)
2 banani
2 veliki žlici chia semen
2 mali žlici 100% kakava
2 veliki žlici konopljinih beljakovin
riževo mleko
V blender daste cca. 1 dcl riževega mleka in dodate vse zgoraj naštete sestavine. Zmiksajte in vljite v dve plastenki veliki pol litra. Da bosta obe plastenki do vrha polni, dodajte riževo mleko. Napitek naj stoji vsaj 4 ure.
Budilka naju je zbudila ob 4:30. Na stopala sem si nalepila plast tanke prozorne folije, ki ji pravim umetna koža in vse povila z lepilnim lekarniškim trakom, da mi med tekom ne bi zaščita padla dol. To navado, da zaščitim stopala, imam že vsa leta, kadar se odpravim tečt maratonsko razdaljo. V vseh teh letih teka se mi je koža na stopalih zelo utrdila, vendar vem, kako je, če imaš krvav žulj in še kar precej kilometrov pred sabo. Popila sva vsaj pol litra limonade in se ob 5h odpeljala na izhodišče.
Štart sva imela pod Motovunom. Trasa naju je vodila proti Grožnjanu po makadamski cesti po dolini Mirne. Nato je sledil vzpon na Grožnjan in tek po Parenzani do Motovuna. Tam sva vedela, da še ne bova nabrala dovolj kilometrov za maraton, zato sva imela namen teči po Parenzani, dokler bo treba in upala sva, da bo ta razdalja čimkrajša. Tek sva štartala ob 5:30. Mož je na hitro pojedel banano, meni pa ni bilo do hrane.
Tek v zgodnjih jutranjih urah je zame najlepši. V zraku je svežina in zaradi hladu tudi ostrina. Dihala sem s polnimi pljuči in kar odnašalo me je naprej. Mož mi je mrmral, naj ne hitim tako, ker tečem s hitrostjo, kot da tečem 15 km. Upočasnila sem, ampak me je še vsaj trikrat opomnil. Pogledovala sem po krasni zeleni ravnici, konji so se mirno pasli ali pa šele prebujali. Zmotila sva nekaj psov čuvajev, ki so naju v pozdrav nalajali. Od strani sem pogledovala proti možu in mu veselo razlagala, kako je lušno in kako se počutim krasno in kako je to nekaj povsem drugega, kot če tečeš v množici tekačev. Mislim, da se ni počutil najbolje, zato sem utihnila in mirno tekla dalje. V tišini sva presenetila dve srni, ki sta stekli po travniku. Ko sva prišla do vznožja klanca, sva si slekla anorak, ker je bilo vreme vse prej kot deževno. Sonce še ni vzšlo, kazalo pa je na sončen dan. Klanci so nama domači. In takoj ko sva začela teči navkreber, se je možu razvezal jezik. Spodaj ga je malo začelo boleti koleno in se je bal, da bo bolečina trajala, vendar je na klancu takoj popustila. Polna energije sva tekla in kar naenkrat pred sabo zagledala dva poljska zajčka, ki sta nama že pokazala pete. Nato se je pred nama prikazal Grožnjan, obsijan v soncu. Takoj sva morala narediti nekaj slik. Od Grožnjana sva tekla dalje po Parenzani. Vedela sva, da se bova počasi spuščala v dolino Mirne do Motovuna, zato si s tem delom teka nisva delala skrbi. Kilometri so tekli. Lačna nisva bila. Vsake toliko sva srkala iz nahrbtnika. Po določenem času sem čutila, da so se mi razbolele vezi okoli kolen. Poznala sem te faze bolečin in se nisem z njimi obremenjevala. Telo mi je hotelo dopovedati, da naj preneham. Tekla sva dalje. Kljub temu, da je bil rahel naklon navzdol, pa je bil teren zelo neugoden, ker je pot polna večjih in manjših kamnov, ki se jim je potrebno izogniti, zato ni možno teči sproščeno in se prepustiti gravitaciji. Sprva sem gledala samo na kamne, sčasoma pa se mi to ni več ljubilo. Bolečina je prišla s kolen na kolke. "Dobro," sem si rekla, "bo že prešla". In res, po določenem času je ni bilo več. Telo se je popolnoma prilagodilo novi situaciji in prišlo v t.i. homeostazo na višjem nivoju. Šla sva skozi pet tunelov, od tega je bil samo en osvetljen. Prečkala sva vsaj tri velike mostove in imela sva krasen razgled. Nenadoma sva zagledala pred sabo neko žival, veliko kot pes, ki naju je nepremično gledala. Obrnila se je in skočila v grmovje. Bil je v jazbec, velik jazbec. Mož je tekel pred mano in bil ves lahkoten in sproščen. Nič ga nisem spraševala, kako se počuti in kako je s kolenom, ker se to pri dolgih razdaljah ne dela. Z določeno opazko ali vprašanjem lahko posežeš v posameznikovo psiho. Če prej nisi imel težav s kolenom, jih boš po vprašanju, kako je s kolenom, imel in verjetno ne samo tam. Psiha je pri dolgotrajnih vzdržljivostnih naporih resnično pokazatelj uspeha. Po Parenzani sva tekla 23 km. Ko sva prišla dol pod Motovun na ravno asfaltno cesto, sem imela občutek, kot da tečem po nekem čudnem mehkem terenu, ker sem imela stopala tako prilagojena na kamne. Med hojo sva popila vsak svoj napitek, mož je pojedel še mojo banano. Pri avtu sva odložila anoraka in pogledala na mobitel. Morala sva preteči še 8 km. Moram priznati, da mi je bilo teh nekaj kilometrov težjih, kot vse ostalo pred tem, kljub temu, da bolečine ni bilo nobene več. Tukaj je nastopila psiha. Ko veš, da imaš še čisto malo do konca, gledaš in samo še čakaš, kdaj bo konec. Pred tem sem se popolnoma odklopila in tekla v nekakšnem transu ali meditaciji. Mož je rekel, da mu je bilo na začetku težko teči po Parenzani, ker je ves čas spremljal kamne, na katerih so bili napisani kilometri. Ko pa se je odločil, da jih ne bo več gledal, se je odklopil in sprostil. Teh 8 km pa sva morala oba gledati kamne in mobi.
Kako počasi so tekli kilometri, še celo metri! Sva! Je zaklical in obrnila sva in radostno stekla nazaj proti avtu. Toda... na križišču je ugotovil, da se je v izračunu poti zmotil in morala sva preteči še dva kilometra. Ne bom razlagala, kako je to psihiralo naju oba. Zadnja dva kilometra sva trpela bolj, kot vso ostalo pot. Pa ne moreš nič, prav nič. Pot je tekla ob Mirni in bila je nežna in mehka kot maslo, ker je bila nasuta z nežnimi drobnimi kamenčki. Toda nama se je zdela sovražnica in priznam, imela sem cmok v grlu.
Na cilj oz. do avta sva prišla natančno do metra in bila sva zadovoljna. Pretekla sva razdaljo enega maratona 42,2 km, v času 4 ure in 38 minut, višinske razlike 452 m.
Isti dan se nama je telo razbolelo, ne samo noge, ampak tudi prsne in trebušne mišice, ker so bile po Parenzani ves čas v vlogi močnih stabilizatorjev. Ob 15h popoldan je začelo deževati in deževalo je še ves naslednji dan. Naslednji dan sem imela še manjši musklfiber na stegnih, mož pa ni imel musklfibra. Drugi dan po maratonu, smo šli brez težav na Učko. Tretji dan po maratonu, pa sva šla tečt 11 km v normalnem tempu.
Hvala višjim vremenskim silam, da so nama naklonile še eno nepozabno tekaško izkušnjo!
Več nasvetov za zdravo življenje najdete na naslednji povezavi: https://zdravozivi.si/sport-in-rekreacija/.
Jelka Reichman praznuje 80. let
Njena umetniška pot se je začela z ilustriranjem pravljice Šivilja in škarjice Dragotina Ketteja, ki ji ga je zaupala takratna urednica Kristina Brenk. Njene ilustracije so se med drugim pojavile na mnogih voščilnicah, denimo za UNICEF, razglednicah, lončkih, darilnem papirju, darilnih vrečkah in znamkah pošte Slovenije.
Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja, med njimi nagrado Hinka Smrekarja ter Levstikovo in Župančičevo nagrado za življenjsko delo.
Od leta 1964 sodeluje z založbo Mladinska knjiga. Sodeluje tudi z revijama za otroke Cicido in Ciciban ter drugimi založbami.
Rasla je Jelka
Založba Mladinska knjiga je v čast njene 80-letnice letos izdala antologijo Rasla je Jelka - najlepše pesmi s podobami Jelke Reichman. V njej so zbrane pesmi slovenskih pesnic in pesnikov in tudi slovenske ljudske pesmi in ljudske pesmi drugih narodov.
Po besedah urednice Irene Matko Lukan je bilo pri založbi Mladinska knjiga od leta 1964 do danes natisnjenih več kot dva milijona izvodov knjig s podobami Jelke Reichman. Vendar ilustratorka kljub temu, da ima za seboj že 50 let dela, še vedno ustvarja. Ustvarila je ilustracije za Strašnega volka izpod peresa Svetlane Makarovič, ki je pri Mladinski knjigi izšel te dni.
Ilustratorka je bila, kot pravi, že od malega "nora na knjige". Rada je imela prozo in še bolj poezijo, saj so v slednji stvari, "povedane na tako lep način - pa kratko in jedrnato". Ko pesem prebere, se ji pred očmi takoj pojavijo podobe, "že vidi pred seboj, kako bo narisala", je povedala.
Po besedah likovnega urednika Pavleta Učakarja Jelko Reichman zanima lepota. Slednja je sicer podvržena subjektivni presoji vsakega posameznika, a, kot je povedal, Jelka Reichman "vleče skupaj vse te niti", kar dokazujejo njeni številni oboževalci. Lepoto vidi v rastlinah, živalih, igračah. Lepi so njeni otroci, ki so si kljub razlikam na nek način podobni in so v tem smislu kanonizirani. A kanon, kot je poudaril Učakar, ni le zunanja lepota, je tudi misel, ki je za njo. Njeni otroci so v glavnem vsi resni, njihovi pogledi pa izžarevajo radovednost in na nek način pogled vase. "Vsi ti otroci so po malem Jelka," je dodal.
Zaradi vremena ne zbolimo, vreme je lahko sprožitelj bolezenskih težav
"Vreme pa imamo v teh dneh, a ne," je običajno poved, ki prekine mučno tišino v pogovoru z bežnim znancem. Vreme je ena tistih tem, ki zanima vse. Tema, o kateri se - hote ali nehote - pogovarjamo vsakodnevno. A kot kaže, nismo sodobni ljudje v zanimanju za vreme in vremenske pojave nobena izjema. O njem so se pogovarjali že davno. "Ljudje so vreme opazovali in se zanj zanimali že davno v preteklosti, saj so bili od vremena življenjsko odvisni. Že v antiki zasledimo zapise o vplivu vremena in podnebja na življenjski slog ljudi in na zdravje. Še posebej izrazito je bilo to pri kmetovalcih. Opazovali so vreme, dobro so poznali lokalne vremenske znake, po katerih so prilagajali dneve dejavnosti. Poznati so morali podnebne značilnosti posameznih letnih časov, da so izbirali primerne vrste pridelkov in vedeli, kdaj opraviti katero opravilo na polju. Znanje so v ustnem in kasneje tudi pisnem izročilu ohranjali iz roda v rod. O zanimanju za vreme priča tudi množica rekov in pregovorov, ki so vezani na vreme," pove mag. Tanja Cegnar iz Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO).
Zdi se, da se je zanimanje za vreme v sodobnem času še povečalo. "Sodobna družba je vse bolj optimizirana in vsak večji vremenski odklon lahko zmoti dnevno rutino," odgovarja Cegnarjeva. Sodobna družba ima tudi vse več imetja in infrastrukture, ki je ranljiva za intenzivne vremenske dogodke. Zato nam povzroča škodo. "Večino časa preživimo v zaprtih prostorih in večinoma ne znamo več opazovati vremena, zato potrebujemo vremenske informacije in napovedi, ki nam pomagajo načrtovati naše dejavnosti. Postali smo mobilnejši in potrebujemo podatke o vremenu na naši destinaciji."
Vreme zanima kmete, podjetnike, gradbenike, vrtnarje ...
Na Agenciji Republike Slovenije za okolje imajo ljudje že več kot dvajset let vsak dan med 7. in 16. uro na voljo telefonsko številko, na kateri jim dežurni meteorolog odgovarja na vprašanja o vremenu. In klicev v dvajsetih letih še ni zmanjkalo. "Največ klicev nanjo prihaja v poletni sezoni predvsem s strani kmetovalcev, ki jih zanima, ali bo vreme v prihodnjih dneh primerno za spravilo sena in otave in ali bodo vetrovne in padavinske razmere primerne za škropljenja vinogradov in sadovnjakov," pa pripoveduje Brane Gregorčič iz Agencije Republike Slovenije za okolje. A kmetovalci še zdaleč niso edini, ki izkažejo zanimanje za vreme. Kličejo tudi podjetniki, ki urejajo okolico, gradbeniki, lastniki vrtnarij, pa tudi občani, predvsem kadar se odpravljajo na dopust - bodisi v Sloveniji, ob Jadranu ali v Alpe, včasih pa tudi na bolj eksotične destinacije.
Jasno, povpraševanje po vremenu je značilno tudi za zimo. "Takrat je predvsem povezano z načrtovanjem aktivnosti na snegu," dodaja Gregorčič. "V poletni sezoni prejmemo tudi več kot 50 klicev na dan, v zimskem času od 10 do 20. Število je seveda odvisno od tipa vremena, ki ga pričakujemo. Kadar je to nestanovitno in hitro spremenljivo, je klicev več kot sicer. Pogosto se ljudje najprej sami informirajo o pričakovanem vremenu s pomočjo svetovnega spleta, posebej kadar se napovedi iz različnih virov med seboj razlikujejo pa povprašajo še nas za strokovno mnenje." Ker je dežurni meterolog v izmeni en sam, zaradi zasedenosti z vrsto drugih opravil, med katerimi so priprava tekstov in grafike, snemanje zvokovnih datotek, javljanj v programe radijskih postaj in drugih opravil, številka žal ni vedno dosegljiva, zato je, tako svetuje Brane Gregorčič, potrebno ponovno poskusiti čez pol ure.
Zaradi vremena ne zbolimo, vreme je lahko sprožitelj bolezenskih težav
Vreme nas torej zanima, o tem ni dvoma. Ali drži tudi, da vpliva na naše počutje? Mag. Tanja Cegnar pritrjuje. Vreme vpliva na počutje in zdravje ljudi. "Na vpliv okolja, katerega sestavni del je tudi vreme, se ljudje neprestano prilagajamo. Ta proces se nenehno dogaja in poteka samodejno, tako se ga večinoma niti ne zavedamo. S težavami ob prilagajanju se srečujemo, ko so odkloni od običajnih vremenskih razmer veliki ali pa so spremembe velike, torej zahtevajo večjo prilagoditveno odzivnost. S težavami se srečujemo tudi takrat, ko je telo zaradi različnih vplivov že tako oslabljeno ali preobremenjeno, da se težje prilagaja. Tako imajo težave najpogosteje kronični bolniki, ljudje v fazi okrevanja, pa tudi ljudje v zgodnji življenjski dobi in starostniki, ko je sposobnost telesa za prilagajanje še ni razvita oziroma je že oslabljena."
Kako se to kaže? "Pri kroničnih bolnikih zasledimo okrepitev bolezenskih znakov. Vsi poznamo koga, ki trdi, da na osnovi svojih zdravstvenih težav lahko napove, da se bo vreme spremenilo. V splošnem velja, da ne zbolimo zaradi vremena, vreme je lahko sprožitelj bolezenskih težav ali pa okrepi že obstoječe težave, ki se jim morda niti ne zavedamo. Značilne so bolečine na mestih že zaceljenih poškodb in fantomske bolečine (občutek bolečine na delu telesa, ki ga nimamo več). Pogoste so težave z zbranostjo, motnje spanja, ob določenih vremenskih razmerah so pogostejši glavoboli in migrene, hitreje se utrudimo, alkohol in druge psihoaktivne snovi imajo ob določenih vremenskih razmerah nekoliko večji učinek. Pogost je tudi vpliv na razpoloženje, ki se lahko kaže kot nerazpoloženost, razdražljivost, potrtost. Ljudje se odzivamo različno, odvisno od tega, kje so naše šibke točke in najmanjša odpornost," pripoveduje Cegnarjeva.
Ne smemo se čuditi, da je škode ob izrednih vremenskih dogodkih vedno več
Pogovor med laiki pogosto nanese na temo, da je vreme iz leta v leto hujše, starejše generacije pripovedujejo, da se neurij, kakršnim smo priča danes, ne spominjajo. Mag. Tanja Cegnar pove, da je v vse toplejšem ozračju med vremenskimi dogodki tudi vse več takih, ki ogrožajo imetje, infrastrukturo, tudi zdravje in celo življenja. "Ker je vse več urbaniziranega okolja, skokovito naraščajo tudi škode, ki jo povzroči posamezne intenziven vremenski dogodek. Človeštvo je urbaniziralo tudi območja, ki so se jim naši predniki izogibali, ker so bila bolj izpostavljena izrednim vremenskim dogodkom, zato se ne smemo čuditi, da je škode ob izrednih vremenskih dogodkih vedno več."
Danes bo spremenljivo do pretežno oblačno, nastale bodo posamezne plohe in nevihte. Več sonca bo na Primorskem, kjer bo pihala šibka burja. Ponekod v notranjosti bo pihal veter vzhodnih smeri. Najvišje dnevne temperature bodo od 22 do 26, na Primorskem do 31 °C.
Jutri bo spremenljivo do pretežno oblačno, pojavljale se bodo plohe in nevihte. Na Primorskem bo delno jasno, pihala bo šibka burja. Najnižje jutranje temperature bodo od 15 do 20, ob morju okoli 22, najvišje dnevne od 23 do 28, na Primorskem do 31 °C.
V nedeljo in ponedeljek bo delno jasno s spremenljivo oblačnostjo. Predvsem sredi dneva in popoldne bodo še krajevne plohe in nevihte. Na Primorskem bo še pihala šibka burja.
Spremembe vremena lahko pričakujemo tudi v prihodnjih letih, pove sogovornica. "Pogostost in trajanje posameznih vremenskih tipov se spreminja in se bo tudi v prihodnje. Najbolj očitna sprememba bodo pogostejši, intenzivnejši in daljši vročinski valovi. Zaradi višje temperature, daljših sušnih obdobij in večjem deležu padavin v obliki močnih nalivov, lahko pričakujemo tudi več suš – predvsem v toplem delu leta. Ob intenzivnejših padavinskih epizodah pa nas bodo lokalno ogrožale poplave." Po besedah Cegnarjeve se daljša tudi vegetacijska doba, kar lahko prinaša grožnjo škode ob spomladanskih pozebah.
Spremembe bodo vplivale tudi na naša življenja
Po besedah sogovornice bo v toplejšem okolju večja možnost za razvoj in širjenje različnih žuželk, za prenos bolezni prek žuželk, z vodo in hrano. "Vročinski valovi so že dolgo prepoznani kot pomemben javnozdravstveni problem. Najbolj ogrožen sektor bo kmetijstvo, med bolj ranljive spadajo tudi energetika, vodno gospodarstvo, promet, zdravje, a očitne spremembe se bodo dogajale v ekosistemih, kar bo seveda vplivalo tudi na naša življenja, predvsem kot grožnja kakovosti našega življenja. Ob koncu naj dodam, da sprememb, ki se dogajajo v podnebnem sistemu ne moremo in ne smemo obravnavati ločeno od drugih okoljskih problemov, kot je na primer onesnaževanje okolja ali vse večje krčenje naravnega okolja zaradi pospešenega širjenja urbanizacije in infrastrukture."
Divje rastline: Spoznajte zakladnico zdravja v naravi
Nekoč za prašiče in kokoši
Divje, negojene rastline so prehransko bistveno bogatejše od gojenih, pravi Dario Cortese. Rastejo tudi na našem vrtu in jih poznamo kot nadležen plevel. Po svoji prehranski vrednosti so od tri- do štirikrat močnejše in polnejše od gojenih rastlin, hkrati so vsem na dosegu roke in brezplačne. Čeprav zanimanje za tovrstne rastline narašča, večina ljudi nanje še vedno gleda zviška, saj jih pozna kot hrano za prašiče, kokoši in podobno. Divjo, negojeno hrano lahko kombiniramo s tisto, ki jo gojimo na vrtu ali kupimo v trgovini. Tako jo lažje zaužijemo, saj ima divja hrana močan, aromatičen okus, ki je za nekatere lahko moteč. V kombinaciji z gojeno zelenjavo se intenzivnost njenega okusa zmanjša, zato jo lažje zaužijemo. Zaradi intenzivnosti okusa je divja hrana tudi bolj nasitna, zato je zaužijemo manj, vendar v telo vnesemo veliko več hranljivih snovi, vitaminov in mineralov kot z gojeno hrano. Okus divje rastline veliko pove o njeni prehranski moči; bolj intenziven in aromatičen ko je, dlje časa ko ostaja njen okus v ustih, bolj hranljiva in živa je.
Izstradani debeluhi
Ko jemo divjo hrano, ki raste na skoraj vsakem koraku, nam ni treba šteti, koliko mineralov, maščob in beljakovin smo zaužili in ali smo jih dovolj. Divja hrana na vrhuncu svojih hranilnih moči in okusov daje zadostno količino vsega naštetega. Gojena hrana je osiromašena z vitamini in minerali. Ljudje, ki imajo težave zaradi čezmerne telesne teže in so ves čas lačni, so v resnici izstradani, ker z ogljikovimi hidrati in maščobami vnašajo prazne kalorije. Hrana, ki jo uživajo, je prehransko osiromašena, brez vitalnih snovi, kot so vitamini in rudnine, ki jih organizem nujno potrebuje za svojo prehranjenost. Take, prehransko zelo bogate snovi vsebujejo divje rastline.
Surova hrana je težka, in če nimamo dovolj močne prebave, taka hrana obteži in uniči prebavni ogenj. Dobra je kombinacija termično obdelane in presne divje hrane, poleti več presne in pozimi več kuhane. Če divjo hrano kuhamo, pri tem uporabimo čim manj vode, še bolje je, če kuhamo na sopari. V vodi, v kateri smo kuhali, je veliko izločenih rudnin, zato je prav, da jo uporabimo. Tako bomo kar najbolje izkoristili prehransko bogatost divje hrane.
Solata kot nitratna bomba
Razlika med gojeno in divjo hrano ni samo v vsebnosti hranljivih snovi, ampak tudi v posledicah, ki jih na gojeni zelenjavi pušča konvencionalen način pridelave, predvsem uporaba pesticidov. Ta največ negativnih sledi pušča na krompirju in žitu. Pod lupino krompirja in žitnih zrn je namreč največ rudnin in hkrati največ ostankov pesticidov, če so ti uporabljeni pri njihovem gojenju. Zelena listnata solata, ki je gojena, že nasploh rada kopiči nitrate. To posebej velja za solato, ki je gojena v rastlinjakih in v senčnih legah oziroma tam, kjer ni dovolj sonca. Tudi če jo gnojimo s hlevskim gnojem ali če pretiravamo z njim, bo taka solata vsebovala nitrate, vendar manj. Ko tako solato zaužijemo, se nitrati v prebavilih spremenijo v nitrite, ti pa v karcinogene nitrozamine.
Prahrana
Divja hrana je bila prva hrana, ki smo jo uživali. Lahko bi rekli, da je bila prahrana, iz katere so se pozneje razvile vse gojene rastline, ki jih danes poznamo. Dario Cortese svetuje, da nabiramo tiste divje rastline, ki jih res dobro poznamo. Zaradi geografske raznolikosti Slovenije se lahko pohvalimo z izjemno bogatim rastjem. Pri nas raste okoli 1500 divjih rastlin, od tega jih je dve tretjini užitnih. Divja hrana ima precej več bioaktivnih snovi od gojenih rastlin, saj pogosto raste na nerodovitnih terenih, zato se mora za svojo rast zelo potruditi. Za takšno rast potrebuje izjemno moč. Z zaužitjem takih rastlin pa smo te moči deležni tudi mi.
