[OSEBNA IZKUŠNJA] Maraton po Parenzani in dolini Mirne
Bil je lep aprilski dan. Obdajal naju je svež pomladni zrak in jutro se je šele prebujalo. Tekla sva v lahnem in sproščenem koraku ...
Že ves teden sem vsaj trikrat na dan preverjala vremensko napoved za nedeljo. Kazalo je na dež. Pravzaprav je bil dež napovedan tudi za naprej. "Smola," sem rekla, "kar bo, pa bo". V mislih sem si naredila načrt vse potrebne tekaške opreme za dež in premišljevala, kaj naj vzameva, ter koliko hrane in pijače naj imava med tekom s sabo. Traso sva imela približno določeno. Bila je krožna pot. Namarevala sva preteči natančno razdaljo enega maratona.
Večer pred maratonom je bilo v Novigradu dokaj hladno. Ker je bil napovedan dež in dokaj sveže temperature (6-8 °C), sva si pripravila dolge tekaške pajkice, kratke rokave in nepremočljiv anorak, kapico s šiltom in gorske tekaške copate. Mož je napolnil tekaški nahrbtnik z vodo (1,5 l), kamor sva dodala še elektrolite v prahu. Namešala sem dva odlična napitka, ki dajeta vso potrebno energijo, in 2 banani. Ker sva se nameravala na izhodišče odpeljati z avtom, sem spravila v prtljažnik še nekaj vode in dve dodatni banani.
(1 liter napitka)
2 banani
2 veliki žlici chia semen
2 mali žlici 100% kakava
2 veliki žlici konopljinih beljakovin
riževo mleko
V blender daste cca. 1 dcl riževega mleka in dodate vse zgoraj naštete sestavine. Zmiksajte in vljite v dve plastenki veliki pol litra. Da bosta obe plastenki do vrha polni, dodajte riževo mleko. Napitek naj stoji vsaj 4 ure.
Budilka naju je zbudila ob 4:30. Na stopala sem si nalepila plast tanke prozorne folije, ki ji pravim umetna koža in vse povila z lepilnim lekarniškim trakom, da mi med tekom ne bi zaščita padla dol. To navado, da zaščitim stopala, imam že vsa leta, kadar se odpravim tečt maratonsko razdaljo. V vseh teh letih teka se mi je koža na stopalih zelo utrdila, vendar vem, kako je, če imaš krvav žulj in še kar precej kilometrov pred sabo. Popila sva vsaj pol litra limonade in se ob 5h odpeljala na izhodišče.
Štart sva imela pod Motovunom. Trasa naju je vodila proti Grožnjanu po makadamski cesti po dolini Mirne. Nato je sledil vzpon na Grožnjan in tek po Parenzani do Motovuna. Tam sva vedela, da še ne bova nabrala dovolj kilometrov za maraton, zato sva imela namen teči po Parenzani, dokler bo treba in upala sva, da bo ta razdalja čimkrajša. Tek sva štartala ob 5:30. Mož je na hitro pojedel banano, meni pa ni bilo do hrane.
Tek v zgodnjih jutranjih urah je zame najlepši. V zraku je svežina in zaradi hladu tudi ostrina. Dihala sem s polnimi pljuči in kar odnašalo me je naprej. Mož mi je mrmral, naj ne hitim tako, ker tečem s hitrostjo, kot da tečem 15 km. Upočasnila sem, ampak me je še vsaj trikrat opomnil. Pogledovala sem po krasni zeleni ravnici, konji so se mirno pasli ali pa šele prebujali. Zmotila sva nekaj psov čuvajev, ki so naju v pozdrav nalajali. Od strani sem pogledovala proti možu in mu veselo razlagala, kako je lušno in kako se počutim krasno in kako je to nekaj povsem drugega, kot če tečeš v množici tekačev. Mislim, da se ni počutil najbolje, zato sem utihnila in mirno tekla dalje. V tišini sva presenetila dve srni, ki sta stekli po travniku. Ko sva prišla do vznožja klanca, sva si slekla anorak, ker je bilo vreme vse prej kot deževno. Sonce še ni vzšlo, kazalo pa je na sončen dan. Klanci so nama domači. In takoj ko sva začela teči navkreber, se je možu razvezal jezik. Spodaj ga je malo začelo boleti koleno in se je bal, da bo bolečina trajala, vendar je na klancu takoj popustila. Polna energije sva tekla in kar naenkrat pred sabo zagledala dva poljska zajčka, ki sta nama že pokazala pete. Nato se je pred nama prikazal Grožnjan, obsijan v soncu. Takoj sva morala narediti nekaj slik. Od Grožnjana sva tekla dalje po Parenzani. Vedela sva, da se bova počasi spuščala v dolino Mirne do Motovuna, zato si s tem delom teka nisva delala skrbi. Kilometri so tekli. Lačna nisva bila. Vsake toliko sva srkala iz nahrbtnika. Po določenem času sem čutila, da so se mi razbolele vezi okoli kolen. Poznala sem te faze bolečin in se nisem z njimi obremenjevala. Telo mi je hotelo dopovedati, da naj preneham. Tekla sva dalje. Kljub temu, da je bil rahel naklon navzdol, pa je bil teren zelo neugoden, ker je pot polna večjih in manjših kamnov, ki se jim je potrebno izogniti, zato ni možno teči sproščeno in se prepustiti gravitaciji. Sprva sem gledala samo na kamne, sčasoma pa se mi to ni več ljubilo. Bolečina je prišla s kolen na kolke. "Dobro," sem si rekla, "bo že prešla". In res, po določenem času je ni bilo več. Telo se je popolnoma prilagodilo novi situaciji in prišlo v t.i. homeostazo na višjem nivoju. Šla sva skozi pet tunelov, od tega je bil samo en osvetljen. Prečkala sva vsaj tri velike mostove in imela sva krasen razgled. Nenadoma sva zagledala pred sabo neko žival, veliko kot pes, ki naju je nepremično gledala. Obrnila se je in skočila v grmovje. Bil je v jazbec, velik jazbec. Mož je tekel pred mano in bil ves lahkoten in sproščen. Nič ga nisem spraševala, kako se počuti in kako je s kolenom, ker se to pri dolgih razdaljah ne dela. Z določeno opazko ali vprašanjem lahko posežeš v posameznikovo psiho. Če prej nisi imel težav s kolenom, jih boš po vprašanju, kako je s kolenom, imel in verjetno ne samo tam. Psiha je pri dolgotrajnih vzdržljivostnih naporih resnično pokazatelj uspeha. Po Parenzani sva tekla 23 km. Ko sva prišla dol pod Motovun na ravno asfaltno cesto, sem imela občutek, kot da tečem po nekem čudnem mehkem terenu, ker sem imela stopala tako prilagojena na kamne. Med hojo sva popila vsak svoj napitek, mož je pojedel še mojo banano. Pri avtu sva odložila anoraka in pogledala na mobitel. Morala sva preteči še 8 km. Moram priznati, da mi je bilo teh nekaj kilometrov težjih, kot vse ostalo pred tem, kljub temu, da bolečine ni bilo nobene več. Tukaj je nastopila psiha. Ko veš, da imaš še čisto malo do konca, gledaš in samo še čakaš, kdaj bo konec. Pred tem sem se popolnoma odklopila in tekla v nekakšnem transu ali meditaciji. Mož je rekel, da mu je bilo na začetku težko teči po Parenzani, ker je ves čas spremljal kamne, na katerih so bili napisani kilometri. Ko pa se je odločil, da jih ne bo več gledal, se je odklopil in sprostil. Teh 8 km pa sva morala oba gledati kamne in mobi.
Kako počasi so tekli kilometri, še celo metri! Sva! Je zaklical in obrnila sva in radostno stekla nazaj proti avtu. Toda... na križišču je ugotovil, da se je v izračunu poti zmotil in morala sva preteči še dva kilometra. Ne bom razlagala, kako je to psihiralo naju oba. Zadnja dva kilometra sva trpela bolj, kot vso ostalo pot. Pa ne moreš nič, prav nič. Pot je tekla ob Mirni in bila je nežna in mehka kot maslo, ker je bila nasuta z nežnimi drobnimi kamenčki. Toda nama se je zdela sovražnica in priznam, imela sem cmok v grlu.
Na cilj oz. do avta sva prišla natančno do metra in bila sva zadovoljna. Pretekla sva razdaljo enega maratona 42,2 km, v času 4 ure in 38 minut, višinske razlike 452 m.
Isti dan se nama je telo razbolelo, ne samo noge, ampak tudi prsne in trebušne mišice, ker so bile po Parenzani ves čas v vlogi močnih stabilizatorjev. Ob 15h popoldan je začelo deževati in deževalo je še ves naslednji dan. Naslednji dan sem imela še manjši musklfiber na stegnih, mož pa ni imel musklfibra. Drugi dan po maratonu, smo šli brez težav na Učko. Tretji dan po maratonu, pa sva šla tečt 11 km v normalnem tempu.
Hvala višjim vremenskim silam, da so nama naklonile še eno nepozabno tekaško izkušnjo!
Več nasvetov za zdravo življenje najdete na naslednji povezavi: https://zdravozivi.si/sport-in-rekreacija/.
(INTERVJU) Pri pokojninah se varčuje, stroški pa rastejo
Kakšen je danes položaj upokojencev v Sloveniji? Kako bi ga ocenili kot predsednica sindikata upokojencev?
"Položaj upokojencev ni dober. Če zanemarimo nezavidljiv materialni in socialni položaj, nas predvsem boli mačehovski in nespoštljiv odnos do starejših. Postajamo pozabljena, zapostavljena in od odločanja odrinjena populacija. Pričakovali smo, da bo ta vlada vendarle imela več posluha za nas."
Zakaj?
"Predvsem zato, ker je začela urejati plače, zvišala je minimalno plačo, sprejela je kar nekaj ukrepov na področju socialne politike, zvišali so se socialni transferji. Vse te ukrepe smo podprli. Verjeli smo, da pridemo na vrsto tudi starejši, a pri upokojencih se še vedno varčuje, čeprav so po krizi prenehali veljati varčevalni ukrepi za večino preostalega prebivalstva."
Pokojnine so še vedno za 7,2 odstotka nižje
Imate občutek, da je za vas zmanjkalo denarja?
"Bolj grobo bom rekla ... do nas se obnašajo v stilu: to, kar imate, je dovolj za preživetje, in če niste zadovoljni, tako ali tako ne morete ničesar storiti. Upokojenci ne morete stavkati. Ob tem tako vlada kot poslanke in poslanci pozabljajo, da je v Sloveniji več kot 600 tisoč upokojencev in med njimi vse več nezadovoljnih. Pokojnine so nizke, stroški pa naraščajo. S septembrom se bo spet podražilo dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Prihaja jesen, z njo pa tudi skrbi, kako bomo plačevali ogrevanje, da cen oskrbe v domovih niti ne omenjam, če seveda sploh dobiš prosto mesto v domu. Kljub številnim predvolilnim obljubam je očitno tudi ta vlada na nas pozabila. Pred dvema mesecema smo poslali pismo premieru Marjanu Šarcu in zahtevali, da nam z dvema izrednima uskladitvama - s prvo do konca novembra letos in z drugo do konca junija prihodnje leto - zviša pokojnine za 7,2 odstotka. Za toliko so namreč danes še vedno nižje zaradi varčevanja v preteklih letih."
In kaj vam je odgovoril?
"Rok za odgovor je 1. septembra. Prejšnji teden smo sicer dobili dopis z ministrstva za delo, kamor so iz kabineta poslali naše zahteve že junija. V njem piše, kako so se pokojnine v zadnjem obdobju usklajevale, da so se več, kot bi se morale, in da je konec leta predvidena še ena izredna uskladitev za 1,5 odstotka. Skratka, nobenega konkretnega odgovora, ali nameravajo ugoditi našim zahtevam ali ne. Zgolj birokratski in nespoštljiv dopis, ki ga nista podpisala niti ministrica niti državni sekretar. Mi bomo počakali na konkreten odgovor predsednika vlade, pisali smo njemu. Dopis z ministrstva pa jemljemo zgolj kot mnenje zaposlenih na ministrstvu, ki se ukvarjajo s področjem pokojnin in pokojninskega sistema."
Kaj pa, če odgovora premiera ne bo?
"Bomo razmislili o nadaljnjih ukrepih."
Katerih?
"Razmišljali smo tudi o protestih po vseh večjih slovenskih mestih, kjer bi se vsak teden ob določeni uri na določenih mestih zbirali starejši in tako opozarjali na svoj položaj. Naše zahteve podpirajo tudi v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije in nam bodo pri tem pomagali."
Prihodnje leto letni dodatek 600 in 300 evrov?
Koliko denarja bi bilo potrebno za 7,2-odstotno zvišanje pokojnin?
"Naši izračuni kažejo, da nekaj več kot 300 milijonov evrov. Torej letos 150 milijonov evrov in prihodnje leto še enkrat 150 milijonov. Ta vsota po naši oceni ni nesprejemljivo visoka za državni proračun. Naj še dodam, da odkar imamo v zadnjih letih v Sloveniji gospodarsko rast, sindikat upokojencev vztraja, da je treba upokojencem vrniti, kar jim je bilo odvzeto."
Med vašimi zahtevami je tudi drugačno izplačilo letnega dodatka prihodnje leto.
"Nezadovoljni smo z letošnjim izplačilom letnega dodatka. Tudi ta ni bil izplačan v skladu z zakonom, ampak v petih različnih zneskih. Najvišji letni dodatek je znašal nekaj več kot 400 evrov. Bistveno manj torej, kot so letos dobili regresa za letni dopust zaposleni v gospodarstvu in javnem sektorju. Zahtevamo, da se prihodnje leto letni dodatek izplača v skladu s pokojninskim zakonom. Torej le v dveh zneskih, in sicer tistim s pokojninami, nižjimi od 800 evrov, 600 evrov letnega dodatka, vsem preostalim pa 300 evrov. Pričakujemo, da bosta v zakonu o izvrševanju proračuna za leto 2020 ta dva zneska predvidena."
Kakšno pa je vaše stališče do sprememb pokojninske zakonodaje, ki so v javni razpravi?
"Podpiramo dvig odmernega odstotka. Pokojnine v Sloveniji so nizke, ne le zaradi tega, ampak zato, ker so se v preteklosti ljudje bili prisiljeni predčasno upokojevati. Denimo v Mariboru, kjer so podjetja propadala, so bili ljudje primorani oditi na zavod in imajo danes zaradi tega mnogi zelo nizke pokojnine. Večina starejših zaposlenih se še danes upokojuje takoj, ko je to mogoče. Najpogosteje povedo, da zaradi slabih odnosov v delovnem okolju. Samo finančne spodbude so namreč premalo, da bi ljudje delali dlje. Več pozornosti bo treba nameniti prilagajanju delovnih mest starejšim, ne pa, da se od starejših delavcev pričakuje, da bodo opravljali svoje delo, kot so ga pri 20 letih. Če bi jim delovne pogoje prilagodili, jih dodatno izobraževali in bolje poskrbeli za njihovo zdravje na delovnem mestu, bi marsikdo med njimi ostal aktiven. V podjetjih in v družbi nasploh je toliko nezadovoljstva, da ljudje v begu v pokoj vidijo edino rešitev in raje kasneje samo še občasno delajo."
Torej podpirate dvojni status upokojencev, o katerem se je v zadnjih mesecih precej razpravljalo?
"Mnenja so različna, imamo tudi pomisleke in v celoti ne podpiramo možnosti, da bi ob plači lahko dobivali tudi polno pokojnino. Težko je pričakovati, da bodo ljudje, ki delajo na fizično zahtevnih delovnih mestih, po 40 letih še zmogli delati. Dvojni status in prejemanje pokojnine ob plači je zato zanimivo predvsem za izobražene, bolj za elitne poklice kot večino starejših zaposlenih. Sicer pa bi po našem bil že napredek, da ljudje lahko dosežejo polne upokojitvene pogoje. Pri dvojnem statusu smo zato podprli predlog, da tisti, ki bodo delali po 40 letih, ob plači dobijo prva tri leta 40 odstotkov pokojnine, po treh letih pa 20 odstotkov. Bojimo se tudi, da bi se pokojnine zaradi dvojnega statusa utegnile čez čas znižati vsem in bi upokojenim preprosto rekli, ja, saj lahko še delate in kaj zaslužite, če s pokojnino ne morete živeti. Pomanjkanje delovne sile in vzdržnost pokojninske blagajne bo Slovenija morala reševati drugače, tudi z migracijami in zaposlovanjem tujcev."
Nezadovoljni z vrednotnicami
Nezadovoljni ste tudi z obstoječim sistemom vrednotnic, s katerimi se upokojenim omogoča občasno in priložnostno delo. Zakaj ga je treba poenostaviti, kar ste že večkrat predlagali?
"Ko govorimo o delu upokojencev, je treba omeniti tudi veljavni sistem vrednotnic za občasna dela in ga nujno poenostaviti. Prihaja jesen in z njo sezonska dela, ki za upokojence pomenijo priložnostni zaslužek. A večina jih raje dela v Avstriji, kjer je ne samo boljše plačilo, ampak tudi zato, ker lahko delajo brez omejitev. Upokojenec pri nas lahko namreč dela samo 60 ur na mesec, na leto pa lahko zasluži največ 7000 evrov. Torej lahko obira jabolka in grozdje le 60 ur na mesec, vemo pa, da pri sezonskih in občasnih delih velja, da ko so, je treba delati več, potem pa jih več mesecev ni. In kaj se zgodi? Ker mora delodajalec več mesecev plačevati za delo, ki ga je nekdo pri njem opravil v enem mesecu ali dveh tednih, da se zadosti zakonu, ljudje plačilo namesto v enkratnem spodobnem znesku dobivajo po obrokih več mesecev. S tem jih odvračamo, da bi delali doma, raje gredo na tuje, kjer dobijo denar takoj. Večina ga potrebuje takoj, za nakup kurjave, ozimnice ali kakšna popravila v stanovanju. Pa bi to lahko zelo hitro in enostavno rešili, spremeniti bi bilo treba v zakonu le, da lahko upokojenec naredi toliko in toliko ur na leto, kar smo že večkrat predlagali. Ne razumem, zakaj ne bi starejšim, ki so primorani še kaj zaslužiti ob pokojnini, olajšali položaja in jim vsaj omogočili, da lahko delajo brez mesečnih omejitev."
