(FOTO) Okradli Večerovo ekipo v Italiji: Občutili smo, zakaj so najboljši motokrosisti sveta že siti vsakoletnih tatvin

Zoran Mijatovič, 13.5.2019
Andrej Petelinšek

Na VN Lombardije smo na lastni koži občutili, zakaj so najboljši motokrosisti sveta že siti vsakoletnih vlomov in tatvin v Italiji.

Kot da bi v mesto prišel cirkus, izgleda tabor karavane svetovnega prvenstva v motokrosu. "Ciganski tabor," bi to skoraj zagotovo poimenoval nekdanji komentator Miran Ališič. Ob dirkališču so nametani razni bivalniki, šotori, avtodomi, stojnice … Vse je precej na kupu, z lahkoto obvladljivo. Za dirkače, novinarje, navijače in – tatove.

Prvič po letu 2016 se je karavana minuli konec tedna vrnila v Mantovo, kraj, kjer si je lani Tim Gajser nesrečno razbil čeljust. A na dirki, kjer zaradi zmedene piarovke še par dni prej ne veš, ali boš sploh dobil novinarsko akreditacijo, kjer internet deluje po lastni volji (zadnji dan pa organizatorji novinarjem gesla sploh ne zaupajo, ampak jim ga lastnoročno vtipkajo), in kjer prireditelji služijo še s hrano za novinarje, so bili najbolje organizirani kar - tatovi.

V akciji so bili že prvi dan, v petek, ko se na dirkališču še nič ni dogajalo. Že takrat je – ah, pozabil sem omeniti – zmanjkovalo tudi parkirišč. Pa s kolegom fotoreporterjem službeni avto prisloniva ob rob bližnjega gozda, h kombiju, ki je sodeč po poslikavah pripadal nekemu dirkaču iz nižjih razredov. "Izgleda, da ti dirkači niso nič kaj bolj privilegirani," se namuznem. Ne, še zdaleč niso bili.

Sredi tipkanja me čez nekaj ur fotoreporter panično pokliče: "V kombi zraven najinega avta so vdrli. Razbita stekla ima. Ženska ob njem me sprašuje, ali sem kaj videl. In kliče policijo. Ali naj zavoljo varnosti najin avto raje odpeljem do hotela?" Nejeverno debelo pogledam. "Mater, kakšno naključje. Pa ravno v tisti kombi? Nič, odpelji avto!" se strinjam, malo pešačenja pa že ne bo škodilo.

Pa se še večje naključje (ali pa tudi ne) zgodi naslednji dan. Dolg je bil, deloven, a še ravno dovolj ga je ostalo, da se med nevihto na poti proti domu lahko ustaviva v bližnji trgovini. Toliko, da nama pred spanjem ne bo ravno krulilo. Orkanski veter je tulil, začelo je deževati, ko sva avto parkirala pred nekim Lidlom. Za pet minut, da skočiva po kakšno štručko. Bilo je pet minut preveč. Ob kramljanju, kako nezdrave kekse sem vključil na nakupovalni seznam oziroma na menu za večerjo, iz trgovine stopiva do avta, ko sledi šok. Že fotoreporterju se je najprej zazdelo čudno, da so bila še pred odklepanjem avta stranska ogledala v "odprtem" položaju. Ko pa sam odprem vrata, na njih zagledam drobce stekla. "Sranje! Šit! Fak!" in kar je podobnih kletvic izleti, ko zapazim, da je sprednji del stekla na sovozniških vratih toliko razbit, da je roka segla do notranje kljuke. Katapultira naju do prtljažnika, ki pa je – prazen. Več kot desetkilske torbe ni, ni mojega nahrbtnika, ni njegovega. Šele naslednji dan, ko mi fotoreporter, ki je ostal tudi brez očal, za policijski seznam našteva vse kose izgubljene opreme, se dodobra zavem, kaj je šlo …

image
Andrej Petelinšek V Mantovi so okradli Večerova fotografa in novinarja. V vozilo so vdrli tako, da so razbili majhno okence na sovoznikovi strani in nato odprli vrata.

Z avtom bi zaslužili manj

Objektiv ta, objektiv oni, fotoaparat ta, fotoaparat oni, laptop moj, laptop njegov … Da samo nek specialni objektiv stane skoraj 10.000 evrov, se mi dotlej še sanjalo ni. Skupna številka se je ustavila blizu 15.000 evrov. Mater, še če bi ukradli avto, bi imeli manj dobička, ugotavljam. Žal dan kasneje, kajti z italijanskimi policisti si usodno soboto nisva mogla kaj pomagati. Še dobro, da so vsaj opremljeni s pametnimi telefoni, da ti v Googlov prevajalnik po italijansko napišejo: "Imata kje za spati?" in "Pritožbo v angleščini lahko prideta spisati jutri ob 14. uri". Fino. Obsojena ostati v zdaj že osovraženi Mantovi, kjer nama je namesto mirnega spanca celo noč kljuvala slaba vest. No, in ko že dočakava to nedeljsko pritožbo, ugotoviva, da so potrebovali le najine podatke, kraj in čas vloma in tatvine ter seznam ukradenih predmetov. Mater, si mislim, a se to res ni dalo storiti že dan prej? Storilci so zdaj lahko že na Papui Novi Gvineji.

Hja, nič – delo, ki nama ga ni uspelo opraviti, malce prerazporediva – malo na Delov novinarski par, malo na urednika, sama pa se lotiva zasilne priprave avta za pot domov. V neki kitajski trgovini fotoreporter naleti na tapeto in samolepilni trak, ročne spretnosti poskrbijo za kakovostno storitev, ki kljubuje vetru in dežju. Zvočna izolacija ni kaj pride, a med potjo se itak samo pričkava, kateri "štikl" naj ostane na radiu, tako da je morda celo koristno.

​Okradli tudi tekmovalca

Kaj kmalu pa tudi ugotoviva, da ob nesrečnem dirkaču s kombijem nismo edini osmoljenci tega vikenda. Da je imel še nek fotoreporter podobne težave, javi piarovka, ki ji pač nisva mogla vrniti odtujenega fotoreporterjevega jopiča. Sledi informacija, da je vlom doživel tudi en slovenski fotograf. A imuni na tovrstne nevšečnosti niso ostali niti dirkači. "Žal mi je, da moram to reči, a Italijanov imam že čez glavo … Na vsaki dirki v Italiji mi ukradejo stvari … Če je to edini razlog, da pridete na dirke, prosim, ostanite doma. Če boš kdaj nataknil to čelado, upam, da karma opravi svojo nalogo. Pa ni bila ukradena le čelada, ampak tudi vso orodje. Tu je vedno isto. Dovolj imam tega," je bil na družbenih omrežjih ogorčen Jeremy Van Horebeek. Enako izkušnjo je imel še Max Anstie. Ja, na VN Lombardije so slavili predvsem tatovi. In, če mi je na uho prišla prava informacija, so imeli delo tudi pri najbolj znani slovenski motokros družini … Banda.

Anketa

Ali ste se letos že osvežili v morju?

Sudoku