Domača lekarna: Oka je slastna in zdrava alternativa krompirju

Petra Sladek, univ. dipl. biol., 20.2.2019
Wikimedia Commons

Rumeno in oranžno obarvane sorte vsebujejo več karotenoidov, ki so dobri za vid, sorte z rdečkasto obarvanimi gomolji pa vsebujejo več antocianov, ki so odlični antioksidanti.

Oka je živilo, ki je nekoč tekmovalo s krompirjem, sorodna pa je zajčjim deteljicam z naših njiv in iz gozdov. Oka (Oxalis tuberosa) je doma iz Južne Amerike, iz Andov. V isti rod štejemo našo navadno zajčjo deteljico (O. acetosella), ki ima spomladi užitne, prijetno kiselkaste liste, rogato zajčjo deteljico (O. corniculata), ki je trdoživ plevel naših njiv in vrtov, in železni križ (O. tetraphylla), priljubljeno okrasno lončnico iz Mehike.

Oka je trajno zelišče, ki zimo preživi v obliki podzemnih stebelnih gomoljev - prav tako kot krompir. Prav te gomolje uporabljamo tudi v prehrani.

image
Wikimedia Commons Sorte oke se močno razlikujejo tudi po okusu, čemur sledi način priprave.

V naravi ni znana, je izključno gojena rastlina. S križanjem in selekcijo divjih rastlin so jo pred tisočletji vzgojili poljedelci na območju današnjih Peruja in Bolivije.

Zgodovina

Na andskem podeželju od Venezuele do Argentine je oka skupaj s krompirjem osnovno živilo. Tamkajšnji kmetje gojijo veliko sort, ki se razlikujejo po različnih delih rastline. Prav neverjetna pa je raznolikost gomoljev; ti so lahko dolgi od 25 do 150 mm, meso in lupina gomoljev sta lahko enaka ali različna, enobarvna ali na različne načine pisana in sta lahko bela, rumena, oranžna, roza, rdeča ali škrlatna.

Ime oka prihaja iz besede uqa, kakor se rastlina imenuje v jeziku qechua. Ta jezik še danes govorijo potomci Majev.

Oko so v Evropo prinesli okoli leta 1830 kot možno alternativo krompirju, ki se je ravno v tem času uveljavljal kot hrana za množice. Tudi krompir je doma iz Andov in v Evropi pred 16. stoletjem ni bil znan, vsaj stoletje pa so ga nato gojili kot okrasno rastlino.

image
Profimedia Mlada stebla in liste lahko jemo kot solato.

V današnjem času je izjemno priljubljena na Novi Zelandiji. Kakor oka postaja v svetovnem merilu vse bolj zanimivo živilo, tako žal v njeni visokogorski domovini raznolikost njenih sort zaradi sprememb v načinu kmetovanja in sprememb v rabi tal izginja. Zaradi tega se v tem času nekaj projektov ukvarja z ustvarjanjem živih zbirk sort te zanimive poljščine.

Živilo

Oka je eden najboljših virov ogljikovih hidratov in energije. Je dober vir provitamina A (beta karoten), vitamina C, vitamina B6, kalija, železa, vsebuje celo nekaj prehranskih vlaknin. Vsebuje tudi nekaj beljakovin, ki pa jih je smiselno dopolniti še z drugimi živili, na primer stročnicami ali žiti. Vsebnost posameznih hranilnih snovi je odvisna od sorte. Prisotnost oziroma količino nekaterih koristnih snovi lahko določimo že po barvi gomoljev: rumeno in oranžno obarvane sorte vsebujejo več karotenoidov, ki so dobri za vid, sorte z rdečkasto obarvanimi gomolji pa vsebujejo več antocianov, ki so odlični antioksidanti.

image
Wikimedia Commons Največ gomoljev tvori v času okoli jesenskega enakonočja v drugi polovici septembra.

Glavni pridelek oke so njeni gomolji. Gomolje lahko jemo surove ali kuhane. Surovi so hrustljavi kot korenje, kuhani pa močnati kot krompir. Sorte oke se močno razlikujejo tudi po okusu, čemur sledi tudi način priprave. Lahko so rahlo kiselkasti, te domačini običajno jedo kar surove, začinjene s soljo, limono in čiliji. Sorte, ki niso kiselkaste, običajno kuhajo in pripravijo na vsaj toliko načinov, kot jih poznamo za krompir.

Obstaja ena zanimiva razlika med krompirjem in oko. Vsi vemo, da gomolji krompirja, izpostavljeni sončni svetlobi, pozelenijo in da taki niso več primerni za uživanje. Za razliko od krompirja pa se kvaliteta gomoljev oke lahko le izboljša, če jih pred skladiščenjem za nekaj časa pustimo na soncu. Pod vplivom sončne svetlobe se organske kisline, ki lahko dajejo gomoljem kiselkast okus, razgradijo.

Užitni pa so tudi njeni nadzemni deli. Mlada stebla in liste lahko jemo kot solato. Starejša stebla uporabljamo kot rabarbaro, na katero spominjajo tudi po kiselkastem okusu.

Razmnoževanje

Razmnoževanje oke in vzdrževanje njenih sort je zelo preprosto, saj sadimo celotne gomolje. Ker je to oblika nespolnega razmnoževanja, pomeni, da se tudi lastnosti sort brez težav ohranjajo. Andski kmetje celo sadijo več sort oke in podobnih poljščin na isto njivo. Semenske gomolje po potrebi sortirajo šele po pobiranju pridelka. Učinkovit način razmnoževanja oke je tudi z vzgojo zelenih potaknjencev zgodaj poleti.

image
Profimedia Ker je bila vzgojena v visokogorju, oka uspeva tudi v nerodovitni prsti, odporna pa je proti ostrim klimatskim razmeram in suši.

Razmnoževanje je možno tudi s semeni, vendar je precej zahtevno. Za začetek potrebujemo vsaj dve sorti oke, ki sta se sposobni medsebojno oprašiti. Cvetove oprašujejo čebele in čmrlji, lahko pa jih oprašimo tudi tako, da cvetni prah ene sorte prenesemo na pestič druge s pomočjo čopiča. Težavno je tudi pobiranje semen, saj se plodovi ob zrelosti eksplozivno odprejo in semena izstrelijo naokoli. Če nam uspe pridelati seme, ga sejemo na toplo, v kalilnik. V prvem letu pridelamo po en majhen gomolj na sadiko. Sejanke se gensko razlikujejo od starševskih rastlin, zato tako v bistvu vzgojimo svoje sorte oke.

Gojenje

Razlogov, da je oka v Andih tako pomembno živilo, je veliko. Eden od teh je njena nezahtevnost. Ker je bila vzgojena v visokogorju, oka uspeva tudi v nerodovitni prsti, odporna pa je proti ostrim klimatskim razmeram in suši. Območje, kjer jo gojijo, sega od 2800 do 4100 metrov nadmorske višine. Pogosto jo sadijo v kolobarju takoj za krompirjem, pri čemer zemlje pred sajenjem oke ne pognojijo.

Za uspešno gojenje oke pri nas je le ena pomembna omejitev. Oka je kratkodnevna rastlina, kar pomeni, da začne tvoriti gomolje, šele ko se dan začne krajšati. Največ gomoljev tvori v času okoli jesenskega enakonočja v drugi polovici septembra.

image
Profimedia Oka je doma iz Južne Amerike, v naših gozdovih pa srečamo njeno sorodnico, ki spada v isti rod; navadno zajčjo deteljico.

Oki v naši klimi omogočimo dovolj dolgo rastno dobo preprosto tako, da jo sadimo v neogrevan rastlinjak. Nakaljene gomolje ali že rastoče sadike sadimo med sredino aprila in začetkom maja oziroma po tem, ko smo v v rastlinjaku pobrali vso listno zimsko zelenjavo. Tako zagotovimo zgoden začetek rasti in jeseni tudi v primeru zgodnjega mraza rastno sezono podaljšamo vsaj do konca oktobra, kar popolnoma zadostuje za lep pridelek.

V času rasti potrebuje oka le malo oskrbe; nekajkrat jo je treba opleti in enkrat osuti. Gomolje sadimo v razmiku 50 cm v vrste, razmaknjene 90 cm.

V preveč vlažnih tleh jo rade napadajo gliste, zato se pri zalivanju držimo pravila "manj je več".

Članek je bil objavljen v novi številki revije ROŽE IN VRT.

image
Profimedia Gomolji so zelo raznoliki. Lahko so lahko dolgi od 25 do 150 mm, meso in lupina gomoljev sta lahko enaka ali različna, enobarvna ali na različne načine pisana.
Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku