Odidemo in se vračamo

Urška Mlinarič, 17.8.2019
Rajko Gnezda

"Deca ste lüblene slovenske matere, slavne Slovenije … Poslujšajte jo, potrta srca, poslušajte jo vsi mladi i stari, katoličanci in evangeličanci, bogati in siromaki, vi ste njeni, nad vse vas razrostere svoje materne peroti, zato ka ste njena deca, zato ka ste vsi Slovenci." Tako je zapisal v časopisu Novine, ki je izhajal v prekmurskem jeziku pred stotimi leti, pomembni narodni buditelj, katoliški duhovnik Jožef Klekl starejši, ko je v prekmurskih Slovencih budil narodno zavest in jih prepričeval, da podprejo združitev z rojaki v domovino. Le malo pred tem, ko je govoril, da bo Slovenija – tedaj del kraljevine SHS - kot mati razprostrla peruti in v objemu zaščitila vse svoje otroke - se je deželna oblast v Ljubljani spraševala, kje je sploh ta pokrajina - in ali tam res živijo Slovenci.

Močno bi pretiravali, če bi trdili, da je omenjeno dialektiko odnosa državnih oblasti do najmlajše slovenske pokrajine mogoče v celoti prenesti na obdobje zadnjih treh desetletij. A da je ta vsaj deloma zaznamovana s tovrstnim odnosom, bi težko zanikali.

Prekmurje, pokrajina na stičišču več kultur in narodov, je bila skozi prehojeno stoletje na udaru številnih političnih, gospodarskih in socialnih neurij, ki so krivili hrbte Prekmurk in Prekmurcev, sicer vajenih trdega dela. Kljub rodovitnosti zemlje ta ni mogla prehraniti vseh svojih otrok. Zato je ciklično izseljevanje, to velja tudi za današnji čas, usoda prekmurskega človeka. Ki je, vse kar je imel, vedno delil z gostom. Mura, neskončna ravnica, pa tudi gričevnato Goričko ter vinogradi, ki se prek filovskih in strehovskih hribčkov razpotegnejo čez Lendavske gorice vse tja do Pinc. Vse to, ob že omenjenih viharjih, je zaznamovalo tukajšnje prebivalce. In hkrati o njih zacementiralo številne stereotipe. Eden najbolj znanih je tisti o dobrih ljudeh, pri čemer je dober pomenil ne preveč brihten, naiven, zaupljiv, potrpežljiv in pomirjen z vsem. Tudi z revščino.

Pregovorna dobrota, kakor tudi odsotnost pragmatičnosti, ko je razdajal vse, kar je imel za ponuditi, namesto da bi po vzoru rojakov na skrajnem zahodu države poskušal s tem, kar ima, svojim otrokom zagotoviti boljšo prihodnost, ga je vselej tepla. Tega se počasi zaveda in tudi tukaj so premiki. Na bolje. Ne, ne gre za preračunljivost, gre enostavno za spoznanje, da je potrebno otrokom zagotoviti boljšo prihodnost, kot so jo imeli sami, večinsko sprijaznjeni s tem, da bodo pač ves svoj delovno aktiven čas preživeli za stroji Mure, Nafte, Pomurke ...

Hkrati je bil in je prekmurski človek, tako kot so to običajno ljudje, ki živijo v robnih pokrajinah, trdoživ, saj je na usahlem panonskem morju prejadral vsa neurja. In obstal na tem koščku zemlje, ki je vsem nam Prekmurkam in Prekmurcem vtisnjen v genski zapis tako močno, da se, tudi tisti, ki smo odšli v iskanju boljše prihodnosti, vedno znova vračamo. V njegov objem, ki deluje vedno znova tako pomirjujoče.

Ciklično izseljevanje, to velja tudi za današnji čas, je usoda prekmurskega človeka

Čeprav radostni, da smo lahko v polnosti zaživeli svoje slovenstvo, smo od države, ki naj bi nam bila kot mati, vselej čutili mačehovski odnos. Veliko politikov in drugih, ki imajo in so imeli moč, da bi Prekmurju pomagali pri vsesplošnem razcvetu in bodo tudi na tokratni osrednji slovesnosti ob 100. obletnici sedeli v prvih vrstah, ni nič ali bore malo storilo zanj. Predvsem so ob vsaki priložnosti kovali takšne in drugačne dobičke le zase. Ljudje pa so jih kljub temu sprejemali odprtih rok. Da, tudi to je ta lastnost Prekmurcev.

Pa Prekmurci pri tem, da smo šele v zadnjem desetletju ujeli veter v jadra razvoja, ne bežimo od lastne odgovornosti. Nikakor. Vedno bolj se zavedamo lastnih napak. Ob tem pa smo ponosni, da imamo številne izvrstne posameznike, ki s svojim delom in ustvarjalnostjo širijo glas o Prekmurju. In nikoli ne pozabijo ponosno povedati, od kod prihajajo.

Zato ob 100. obletnici ni razlogov za malodušje. Ob spoznanjih minulih desetletij ponosno in samozavestno zakorakajmo v novo stotico. In ob tem ne pozabimo, kaj je tisto, kar nas krasi, dela posebne; tudi sobivanje z drugimi narodi, narodnostmi manjšinami, pa čeprav prav tako pospremljeno s padci, a še vedno na zavidljivi ravni v današnjem svetu, polnem nacionalistično-ksenofobnih odklonov.

Če bomo ponosni na svoje slovenstvo in nas ne bo strah izraziti na glas svojih potreb in želja, če si bomo predvsem sami prizadevali, da jih tudi uresničimo, potem nas ne sme biti strah. Ne prihodnjih izzivov in ne čezmejnih nacionalističnih apetitov. Vse najboljše, Prekmurje!

Anketa

Se boste udeležili katerega od SPREHODOV ZA SPOMIN, ki potekajo ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni (21. 9.)?

Sudoku