Obletnica Napoleonovega rojstva: ko mali mož na prste stopi
Pred 250 leti se je rodil Napoleon Bonaparte, eden najpomembnejših evropskih voditeljev, ki s svojo kontroverznostjo še danes buri duhove.
Sin odvetnika s Korzike se je zaradi svojih izjemnih sposobnosti povzpel od vojskovodje do cesarja. S svojimi idejami in dejanji je spremenil tok evropske zgodovine in vplival na novodobno Evropo.
Kot Napulione di Buonaparte se je rodil pred 250 leti, 15. avgusta 1769, v Ajacciu na Korziki, v družini uradnika plemiškega rodu, v kateri so govorili le korziško. Šolal se je na vojaški akademiji in bil kot topniški stotnik priča francoski revoluciji. V vojski je hitro napredoval, že s 24 leti je postal brigadni general. Leta 1796 je prevzel poveljstvo nad francoskimi četami, ki naj bi jug Francije branile pred Avstrijci, nameščenimi v severni Italiji. Napoleon je porazil avstrijsko armado, osvojil še severno Italijo in postal francoski nacionalni junak.
Istega leta se je ambiciozni general prvič poročil. Pa ne z Desiree Clary, s katero je bil dve leti zaročen in katere zgodba je opisana v priljubljenem zgodovinskem romanu, temveč s šest let starejšo Josephine de Beauharnais, doma z Martiniqua, vdovo po revoluciji giljotiniranega aristokrata.
Od konzula do cesarja
A vojaška kariera mu ni bila dovolj. Leta 1797 je Napoleon izvedel državni udar, odstavil direktorij in razglasil, da je francoska revolucija končana. Leta 1799 je postal prvi konzul Francije, leta 1804 pa se je razglasil za cesarja Francozov. Kronan je bil v katedrali Notre Dame, s cesarskim nazivom pa je želel pokazati, da bo nadaljeval tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev. Reformiral je državno upravo, ki je v njegovem cesarstvu postala v celoti centralizirana. Vse pravne odnose je urejal Napoleonov civilni zakonik, ki je določal enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost zasebne lastnine, odpravo fevdalnih pravic in druga načela francoske revolucije, ki so bila tako prvič tudi dejansko uzakonjena.
Francoski cesar je z vojaškimi zmagami in nepotističnim nastavljanjem vladarjev podložnih dežel obvladoval vse večji del Evrope, le Britanija se mu je zoperstavljala z močnim ladjevjem. Leta 1805 je admiral Horatio Nelson pri Trafalgarju, v eni najznamenitejših pomorskih bitk, uničil francosko in zavezniško špansko mornarico. Napoleon je opustil načrte o napadu na Britanijo in se usmeril proti avstrijsko-ruskim silam, ki jih je še isto leto porazil pri Austerlitzu. Naslednje leto je razpustil Sveto rimsko cesarstvo, nemške državice (razen Avstrije in Prusije) pa povezal v Rensko zvezo. Avstrijo je oslabil in z ustanovitvijo Ilirskih provinc leta 1809 odrezal od morja.
Rusija je bila prevelik zalogaj
V tem obdobju je bil Napoleon na vrhuncu moči, manjkal mu je le naslednik. Josephine, ki je imela iz prvega zakona dva otroka in ju je Napoleon posvojil, vendar nista štela za naslednika, ni več rodila. Zato je privolila v ločitev, da bi cesarju omogočila drugo ženitev, z Napoleonom pa sta ostala v dobrih odnosih vse do njene smrti leta 1814. Cesar si je za drugo ženo izbral avstrijsko nadvojvodinjo Marijo Luizo, hčerko cesarja Franca II. Leto po poroki je rodila sina, kasnejšega Napoleona II.
Leta 1812 se je Napoleon odločil za napad na Rusijo z ogromno vojsko, ki je štela kar 600 tisoč mož. Z velikimi napori je sicer prišel do Moskve, iz katere pa so se Rusi že prej umaknili. Z že popolnoma izčrpano vojsko je zasedel prazno mesto, a ga je potem, ko so ga ruski vojaki še požgali, moral zapustiti. Med vrnitvijo v strašni ruski zimi je izgubil večino svoje armade, v Francijo se je vrnilo le pet tisoč vojakov.
Ilirske province je Napoleon ustanovil z dekretom 14. oktobra 1809. Obsegale so Goriško, Trst, avstrijsko in beneško Istro, Kranjsko, zahodno polovico Koroške, ozemlje južno od Save med Kranjsko in Bosno, Dalmacijo, Boko Kotorsko in ozemlje Dubrovniške republike ter vzhodno Tirolsko. Glavno mesto je bila Ljubljana. Čeprav Francozi niso popolnoma odpravili fevdalnih vezi, je njihova vladavina za prebivalce Ilirskih provinc pomenila podrobnejšo seznanitev s pridobitvami francoske revolucije in sodobno meščansko družbo.
Uvedeni so bili enakost pred zakonom, splošna vojaška obveznost, sodobna uradniška uprava in poenoten davčni sistem, odpravljeni nekateri davčni privilegiji, razmejene so bile pristojnosti med državo in cerkvijo, sodstvo pa podržavljeno. Kratko obdobje Ilirskih provinc je močno pripomoglo k dvigu narodne zavesti Slovencev. 13. oktobra 1813 so oblast na ozemlju Ilirskih provinc ponovno prevzeli Avstrijci.
To je bil začetek njegovega konca, saj je poraz v Rusiji spodbudil druge evropske narode k uporu. Leta 1813 je pri Leipzigu prišlo do bitke narodov, v kateri je francoska vojska spet doživela poraz. Leta 1814 je v bitki pri Parizu francoska vojska kapitulirala in Napoleon je bil prisiljen odstopiti. Ruske, pruske in avstrijske čete so vkorakale v Pariz. Napoleona so izgnali na sredozemski otok Elbo.
Sto dni do Waterlooja
Toda že naslednje leto je z Elbe pobegnil in se odločil za pohod na Pariz. Novi režim kralja Louisa XVIII. je bil tako nepriljubljen, da je Napoleonu samo s četico pristašev uspelo ponovno prevzeti oblast. A ta je trajala le sto dni, do znamenite bitke pri Waterlooju. V tem kraju v današnji Belgiji se je spopadel z zavezniško vojsko združenih angleških, ruskih, nizozemskih in pruskih vojakov, ki jo je vodil Arthur Wellesley, vojvoda Wellingtonski. Napoleon je bil spet poražen. To je bil njegov dokončni konec. Izgnali so ga na oddaljeni otok Sveta Helena v Atlantiku, kjer je zastražen živel do smrti 5. maja 1821.
Takrat opravljena avtopsija pokazala, da je bil najverjetnejši vzrok njegove smrti tumor na želodcu. Bolečine v trebuhu naj bi bile tudi razlog za značilno Napoleonovo držo, saj naj bi si bil z dlanjo grel boleči predel. Potem pa je neka študija iz leta 1961, 140 let po smrti, odkrila veliko vsebnost arzena v Napoleonovih laseh. Zaradi tega so se pojavile teorije zarote, da so Napoleona mogoče zastrupili Britanci ali francoski sovražniki, da vojskovodja ne bi ponovno prišel na oblast.
Čeprav so študije pokazale tudi, da so se številke Napoleonovih hlač v letih pred smrtjo neprestano zmanjševale, najverjetneje zato, ker je hujšal zaradi tumorja na želodcu, so znanstveniki vseeno preverili teorijo o arzenu. Pridobili so primerke Napoleonovih las iz otroštva, iz časa, ko je živel na Korziki, in iz časa izgnanstva na Elbi. Rezultati so pokazali, da je bila vsebnost arzena sicer nekoliko višja, kot je normalno danes, a vsebnosti so bile enake v vseh obdobjih Napoleonovega življenja. Podobna vsebnost arzena je bila najdena tudi v laseh njegove žene in sina, kar je dokaz pogoste uporabe arzena v tedanjih časih.
1. Velja za človeka nizke rasti, pa to s svojimi 168 centimetri ni bil, saj je bila povprečna višina Francozov v 18. stoletju le 160 centimetrov.
2. Prepričanje, da je bil majhen, morda izhaja iz razlike med angleškim in francoskim palcem kot mersko enoto ali pa iz pogostega pojavljanja ob nadpovprečno visokih vojakih telesne straže.
3. Kompleks majhnih ljudi je kot Napoleonov kompleks poimenoval psiholog Alfred Adler.
4. Napoleon naj bi bil ukazal, da na spodnji del rokavov vojaških uniform prišijejo gumbe, da bi vojake odvadil brisanja nosu v rokave.
5. Trpel je za ailurofobijo, strahom pred mačkami. Legenda pravi, da je v bitki pri Waterlooju Wellington pred njegovo vojsko postavil 70 mačk, kar je Napoleona tako prestrašilo, da je ukazal umik.
Že po abdikaciji leta 1815 je Napoleona nasledil tedaj komaj štiriletni sin, ki je bil kronan za Napoleona II. Bil je bolehen otrok, živel je na Dunaju in umrl leta 1832, star še ne 21 let.
Zgodovinarji si še danes niso enotni pri oceni kratkega, a burnega obdobja Napoleonove vladavine. Nekateri ga imajo za krutega tirana in militantnega osvajalca, ki je v Evropi zakrivil pustošenje in prelivanje krvi, ki se nato ni ponovilo vse do časa Adolfa Hitlerja. Drugi pa v ospredje postavljajo njegove dosežke, pomembne za evropski gospodarski in družbeni razvoj, zlasti niz liberalnih reform, s katerimi je preživelo fevdalno ureditev postopoma zamenjal z modernim kapitalizmom, in uvedbo osnovnih človekovih pravic.
Vsi smo lahko lepi
Kraljica se je, tako kot vsako jutro, občudujoče zazrla v zrcalo: "Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej."
A, glej ga šmenta, zrcalo ji tokrat ni "pravilno" odgovorilo "Ti, kraljica naša, najlepša v deželi si tej", ampak jo je razkačilo z resnico: "Ti, kraljica naša, zelo lepa si, a Sneguljčica je še lepša kakor ti."
Kraljico bi skorajda razpočilo od ljubosumja, nevoščljivost in napuh sta ji razjedala srce, zato je lovcu naročila, naj Sneguljčico ubije. Da bo krivica, ki se ji godi, popravljena ... Ampak ali bi pokojna Sneguljčica res potolažila kraljico in predrugačila resnico? Ne, Sneguljčica je lepša od mačehe, naj bo živa ali mrtva. Marsikaj smo v brezobzirnem svetu povzpetništva in karierizma pripravljeni narediti, da bi nas drugi imeli za lepe in uspešne. Saj sploh ni važno, ali v resnici nismo lepi, obstajajo načini (tehnologija in kemija), s katerimi lahko prekrijejo grdoto. Ampak človek, ki je v interakciji z drugimi grd ali dela grdo, nikoli v resnici ne bo postal lep.
Vsi smo lahko lepi je nova knjižica izpod peresa Aneja Sama, še ena nežna iskrica v Jasini zbirki Onežimo svet. Slikanica, ki ji je z lucidnimi ilustracijami krila dodatno razprl Boštjan Plesničar, je namenjen vsem, večjim in manjšim otrokom. Tone Partljič v spremni besedi zapiše: "Četudi so vsi otroci različni in enkratni, se rodijo pravzaprav vsi lepi in pametni. Grde in neumne jih lahko napravijo z nespametnimi potezami odrasli. Ali družba ljudi, zlasti če misli, da je denar lep in pameten in vsemogočen, ne pa ljudje."
Da imamo lahko vsi nežno srce, je rdeča nit, ki se vije skozi zgodbo Aneja Sama: "Grobo srce ne opazi lepote življenja ob prvem popku ali plesu snežinke. Brez nežnega srca ne bi bilo čudežnega sija v očeh deklice in fanta, ko se srečata njuna pogleda. Brez nežnega srca ne bi bilo čarovnije življenja. Zato: nežno srce naj bo - le krivice je treba odpravljati. Za krivice je vedno nekdo kriv. In to mu je treba povedati." Kdo je lep? "Človek, ki skrbi za vse dele telesa in vse notranje organe, je lep, vsi pa lahko tako ravnamo, vsi smo torej lahko lepi."
Dejstvo, da oseba na vozičku ne more biti lepa za družbo, je kazalec bolne družbe, meni avtor, ki o "napakah narave" zapiše: "Popolnosti ni - je ugotovil že Mali princ. Tudi v naravi se občasno zgodi napaka. V času, ko bi morali imeti mraz in sneg, nas preseneti toplo vreme. Pomladne rastline pridejo na plano, potem pa jih mraz pomori. Kdaj pa kdaj pride na svet mladiček kakšne živali z dvema glavama. Ali se kakšen ptič zaljubi v drugega priča istega spola. Zaradi teh pojavov se narava ne spreminja. Ni nobenih pretresov, ker jih pravilno razume. Kot napako ... Narava je dobra učiteljica. Ne skuša spremeniti vesolja, da bi opravičila neko napako. Narava še naprej sprejema nebo kot nebo. Ne izničuje dneva in noči. Ne spreminja sončne tirnice. Spoštuje torej lastno bistvo. Zato je narava lepa."
Brigita Langerholc, nekdanja atletska reprezentantka, ki je skusila številne vzpone in padce (v športni karieri in življenju), je v spremni besedi zadela žebljico na glavico: "Knjiga Aneja Sama in Boštjana Plesničarja ponazarja vseprežemajočo pridobitniško naravnanost družbe. Temu merilu uspešnosti je vse podrejeno, tudi naša telesa. Zato je pri večini izražena težnja po lepoti, popolnosti, tekmovalnosti. Pohlep, potreba po tekmovanju in zmagi so premagali realno razsojo, uničili človeško rahločutnost. In na poti do 'uspeha' - najpogosteje je to tekmovalni šport - mlad človek dojame, da nekaj manjka in ni zadovoljen, pogosto je nesrečen. In zares, otroško nedolžnost, srčnost in veselje do življenja so nadomestili sebičnost, mrzlična potreba po nenehnem samopotrjevanju, strah ..."
Knjiga za otroke in starejše: Sončni vitamin
Ivan Soče je napisal pripovedko za otroke z naslovom Sončni vitaminček (ilustracije je naredila Anja Petrarca), ki bi jo morali prebrati tudi starejši. Na travi, obsijani s soncem se igrata petletni Filip in triletna Lora, pridruži se jima dedek Ivan. Pogovarjajo se o soncu in sončkih. Dedek pove, da brez Sonca na Zemlji ne bi bilo svetlobe, da v temi rastline ne bi rasle, živali in ljudje ne bi imeli hrane. "Brez sonca ne bi mogli živeti, težave nastopijo tudi, ko ga ni dovolj. Pozimi ga skoraj ni, spomladi in v jeseni se pogosto skriva za oblaki, medtem ko se poleti ni skrivamo pred njim. To za naše zdravje ni dobro," razlaga.
Sonce nam pošilja nevidne žarke, s pomočjo katerih se nam pod kožo ustvarja prav poseben vitamin - sončni vitamin. Seveda, če smo mu dovolj časa izpostavljeni. Vse druge vitamine vsebujejo rastline, zato moramo za zdravje jesti veliko zelenjave in sadja. Sončnega vitamina D pa v sadju in zelenjavi ni, tvori ga naše telo, če neposredno na kožo posijejo sončni žarki. "Takrat, ko je senca kratka, ker če je dolga, sonce ni dovolj močno, da bi ga bilo dovolj za tvorbo sončnega vitamina." Deset ali dvajset minut vsak dan, odvisno od tega, kako močno je sonce, je dovolj, potem je treba v senco, se obleči ali kako drugače zaščititi kožo.
Da dojenčkov ne smemo sončiti, ker imajo preobčutljivo kožo, bolj ali manj vemo. Če bi jih, bi lahko dobili opekline, in četudi bi bili na soncu, se pod njihovo kožo ne bi tvoril sončni vitamin. V tistem obdobju, ko je koža pretanka in prenežna za sonce, dojenček z materinim mlekom ne dobi dovolj vitamina, če ga mati ne užije več prek kapljic ali pršil; včasih so otrokom dajali ribje olje. Tisti otroci, ki imajo dovolj sončnega vitamina, nimajo krhkih kosti. Enako velja za starejše, za nas ima knjiga za otroke tudi dodatek. "Zgodba o sončnem vitaminu je opozorilo o resni zdravstveni težavi, ki jo ima veliko otrok in odraslih: o pomanjkanju vitamina D. Njeno sporočilo je, da je naše zdravje odvisno od nas samih." Najpogostejši in najmogočnejši vzrok vseh bolezni in vsega trpljenja je neznanje, opomni Soče. S hrano lahko pridobimo le nekaj odstotkov potrebne količine vitamina D. Od oktobra do aprila sončni žarki padajo pod zelo neugodnim kotom in torej tudi sončenje ni dovolj. Zdravila, cepiva in vnetja v telesu zmanjšujejo količino vitamina. Debelost zmanjšuje razpoložljivost vitamina D, s starostjo ga, zaradi slabe kakovosti kože, tvorimo manj. Vitamin je torej treba dodajati, z razpršilom in kapljicami, včasih so pili ribje olje.
Vpliv vitamina D na zdravje kosti je dolgo veljal za edino korist, čeprav neposredno in posredno vpliva na delovanje vseh organov, piše. Zelo pomemben je, ker skrbi za učinkovitost imunskega sistema, ima pomembno vlogo pri razvoju možganov in nevrološkem delovanju. Soče v knjigi povzame še misel ameriškega endokrinologa, dr. Michaela Holicka, ki se je specializiral za raziskovanje učinkovanja vitamina D: "Če bi moral izbrati eno čudežno reč za preprečevanje in zdravljenje številnih bolezni, od bolezni srca, vseh vrst raka, kapi, nalezljivih bolezni, gripe, tuberkuloze, diabetesa do demence, depresije, nespečnosti, mišične šibkosti, bolečin, fibromialgije, osteoartritisa, revmatoidnega artritisa, osteoporoze, psoriaze, multiple skleroze in hipertenzije, bi to bil - vitamin D." Naužijmo se torej zdravilnega vitamina, ko ga je dovolj (in tudi takrat, ko ga ni), ker ni dobro, če manjka.
Muzej v Rogatcu: Življenje v duhu prejšnjega stoletja
Muzejska zbirka na prostem v Rogatcu ohranja ljudsko stavbno dediščino Obsotelja iz časa od 19. stoletja do sredine 20. stoletja ter predstavlja in ohranja slovensko ljudsko stavbarstvo v njegovem avtentičnem okolju. Jedro muzeja z originalnimi stavbami je z leti preraslo v največji slovenski muzej na prostem; tako neguje kulturno dediščino in obuja življenje prednikov, ki je bilo nekoč resnično trdo. Muzej se je za en dan prelevil v vas v duhu prejšnjega stoletja in nas, kakor je razvidno iz imena prireditve, popeljal skozi delo (taberh) - predstavitev kmečkih in rokodelskih opravil - do praznovanja (likof) z lokalno obarvano kulinarično ponudbo in kulturnim programom.
Opravila, deljena na moška in ženska, so nas popeljala v čas peric, kar so ob vodnjaku s pesmijo prikazale Pojoče perice in tako obudile nekoč izjemno težko opravilo, ki je bilo takrat hkrati tudi priložnost za klepet in druženje vaščank. In ob pogledu na obešeno razprostrto perilo je marsikatero obiskovalko prešinila zahvalna misel za pralni stroj.
Pranje perila je bilo težko delo, a ženskam je pomenilo skupno druženje, poklicnim pericam pa tudi zaslužek; perilo so sprejemale od zdravnikov, odvetnikov, bolnišnic, gostiln. Prale so ga skupaj, razvrščeno je bilo glede na umazanijo. En dan so perice potrebovale za namakanje, drugi dan za kuhanje perila, tretjega pa za spiranje pri potoku in sušenje. Da bi perilo bolj dišalo, so v kotel dajale lovorove liste, jajčne lupine pa so pomagale pri odstranjevanju trdovratnih madežev. Prali so se tudi higienski vložki, ki so jih prale ločeno od drugega perila in sušile na skrivaj.
Pletenje iz ličja
Predstavljene rokodelske veščine naših babic so zajemale prikaz trenja lanu in predenja na kolovratu ter ročno tkanje in vezenje. Posebno pozornost je pritegnilo pletarstvo iz koruznega ličja za izdelovanje uporabnih in okrasnih izdelkov z zvijanjem in pletenjem. Tako so izdelali zelo trpežne in kakovostne izdelke, kot so podstavki, copati, torbice, cekarji.
Muzej ob vznožju Donačke gore, v avtentični štajerski krajini, je postal prizorišče največje tradicionalne, letos že 21. etnografske prireditve, ki je obudila življenje prednikov in skoraj pozabljena kmečka in rokodelska opravila ter tradicionalne dobrote. V Muzeju na prostem Rogatec, največjem muzeju ljudskega stavbarstva na Slovenskem, ki je bil leta 1997 nominiran za evropski muzej leta in razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, je 20. julija potekal dogodek Likof na taberhi, ki je privabil obiskovalce iz celotne Slovenije.
Rozeta oziroma z ljudskim imenom mora, truta mora ali šestlistnato znamenje je star ljudski simbol in eden najbolj razširjenih evropskih simbolov. Rozeto so imeli že pri Etruščanih in Feničanih, poleg Slovanov pa so jo poznali tudi drugi stari narodi. V ljudskem izročilu ta simbol varuje pred nesrečami in nevarnostmi, zato so jo risali na svojih domovih. Vrezana je tako v kamnu kot lesu, na zibelkah, skrinjah, tramovih, lesenih omarah ali pod sodom za vino, da se ne pokvari. Pogosto je tudi na kapelah in cerkvah. V nekaterih razlagah ta simbol povezujejo s soncem in slovanskim božanstvom Svarogom, drugje ga povezujejo z gromovnikom Perunom, medtem pa so za Carla G. Junga rozete predstavljale človekov Jaz, prenesen na kozmično raven, in simbol enotnosti v celovitosti.
V Prekmurju je bila v številnih vaseh posebno značilna domača obrt pletenja cekarjev iz koruznega ličja, tam so se ukvarjale žene in dekleta s pletenjem cekarjev od jeseni do spomladi. Pletenje je v Prekmurje med drugo svetovno vojno prinesla madžarska učiteljica; na osnovni šoli v Kapci so imeli obvezno šolsko ročno delo. Deklice so najprej pletle le za domačo rabo. Kaj kmalu je trgovec izrabil povpraševanje po cekarjih in jih začel pri kmetih odkupovati - dekleta so začela plesti. Tako se je rodila prava obrt pletenja cekarjev. Vsa razpoložljiva ženska delovna sila se je oprijela te dejavnosti. Izkupiček od prodanih cekarjev je postal pomemben delež v družinskem proračunu. Posebno živahna in donosna je bila ta obrt med letoma 1945 in 1958; tega leta so samo v Lendavi v zimski sezoni odkupili za 100 milijonov din cekarjev. Odkupovali so jih za Dom v Ljubljani in ta jih je izvažal v Ameriko, Zahodno Nemčijo, Anglijo, Belgijo, Francijo in Italijo.
Za izkupiček so žene kupovale obleko, posteljnino, perilo, večkrat tudi kolesa, mopede in šivalne stroje. Rozika Varga iz Kapce je bila pri pletenju tako uspešna, da sta z možem z zaslužkom od cekarjev celo dokupila zemljo k hiši. Zase in za domači trg so žene pletle le pravokotne cekarje, za tuje tržišče pa trikotne torbice.
Obrt pletenja cekarjev iz ličja je cvetela vse do leta 1958, ko so se razmere na tujem tržišču skrhale. Tedaj je odkup za izvoz upadel, s tem tudi cena. Zato je navdušenje za pletenje splahnelo. Po letu 1961 so se zadeve za tuji trg spet uredile, vendar obrt kljub ugodnim okoliščinam ni zaživela z nekdanjo močjo.
Žito na tri načine
Jedro prireditve je bilo posvečeno mlačvi žita na tri različne načine, in sicer mlačvi s cepci, na ročni mlatilnici in na gepelj s pomočjo kravje vprege. Cepec, staro kmečko orodje, so uporabili tako, da so v pravilnem ritmu vihteli in udarjali slamo, položeno v krog; tako so z mlatenjem žitaric po žetvi ločili zrnje od slame. Pri mlačvi na ročni mlatilnici so seno položili v stroj, ki so ga s skupnimi močmi poganjali, medtem ko je tretji način prikazoval vrtenje pogonske gredi, ki jo poganja vprežna živina. Ob vsem tem so prikazali tudi dodaten pomen sena in radostno plat kmečkega življenja. Prikazi mlačve in delovnih opravil so bili izvedeni v sodelovanju s člani društev upokojencev s celotnega območja Obsotelja in Kozjanskega (Zveza DU Kozjansko) in domačini izpod Donačke gore, od koder je bilo v izvedbo prireditve vključenih približno 80 posameznikov.
Obogateni program so spremljale doživljajske delavnice pod imenom Okusimo dediščino, na katerih so na svoj račun prišli najmlajši. Lotili so se izdelave ljudskega glasbila nunalce in lutke iz papirja, spoznavali zelišča in peko kruhkov žulik, ki so ime dobili po ostanku testa za kruh, ki so ga otroci žulili v različne oblike, preden je kruh pristal v peči. Osrednje dogajanje je spremljal Marjetin sejem, pripravljen s Konzorcijem rokodelskih centrov, in tako je pestra ponudba na stojnicah prišla iz Škofje Loke, Veržeja, Slovenj Gradca in Slovenske Bistrice. Za zabavo so v okviru kulturnega programa ob zaključku dela poskrbeli Šentjurski muzikanti. Likof na taberhi je ponudil tudi izbor naj sirove zavihanke Obsotelja in Kozjanskega; laskavega izbora se je udeležilo 19 gospodinj, ki so se pomerile v kulinaričnih spretnostih. Zavihanko je ocenila komisija; letos je ta čast pripadla Gostišču Krpan iz Šmarja pri Jelšah, ki je naslov najboljše sirove zavihanke podelilo Justini Koražija.
Muzej, ki je za en dan zaživel v duhu vasice in nas preselil v drug čas ter pokazal življenje brez tehnologije in današnjega udobja, je odkril in ponovno obudil pristne radosti in rokodelske spretnosti, katerih izdelki so še danes lahko v uporabi, marsikdo pa je ob tem dogodku podoživel taberhe in likofe svoje mladosti.
Izletniška točka
Muzej na prostem Rogatec je priljubljena izletniška točka za celotno družino in ga sestavlja trinajst različnih poslopij. Prvotna ideja o ohranitvi rojstne hiše pesnika Jožeta Šmita je z leti prerasla v največji lokalni muzej na prostem v Sloveniji. Kmetijo sestavljajo izvirne stavbe, ki so jih v osemdesetih letih 20. stoletja prenesli na izbrano lokacijo. Sledile so rekonstrukcije obrtniških in gospodarskih objektov. Vse je potekalo pod strokovnim vodstvom odgovornega konservatorja dr. Vita Hazlerja z zavoda za spomeniško varstvo Celje ter ob zanesenjaškem delu članov Društva za ureditev spominskega muzeja Rogatec in njegovega predsednika Franca Žerdonerja.
Stalna muzejska zbirka ohranja ljudsko stavbno dediščino subpanonskega tipa in kulturno izročilo ljudi, ki so živeli na območju južno od Donačke gore in Boča v času od 19. stoletja do sredine 20. Jedro muzeja tvorijo izvirni objekti in rekonstrukcije obrtniških in gospodarskih objektov, ki so jih postavili na izbrani lokaciji ob izhodu iz zgodovinskega trga Rogatec. Predstavitvi stanovanjske hiše so sledili gospodarsko poslopje, hlev, dvojni vezani kozolec toplar in svinjak štalunci, nato pa še rekonstrukcije - vodnjak štepih na čapljo, čebelnjak, viničarska hiša, brajde, kovačija in lodn, podeželska trgovina iz tridesetih let 20. stoletja.
Šmitova zapuščina
Stanovanjsko hišo subpanonskega tipa, ki je prevladoval v Posotelju, so zgradili med letoma 1816 in 1818. O tem pričata letnici, vrezani v stropna tramova. Hiša je v celoti zgrajena iz lesa, streha s čopoma pa prekrita s slamo. Tla so ilovnata, stene ometane z ilovico in prebeljene z apnom. Pripadala je Šmitovi družini iz Tlak, v njej pa se je rodil in odraščal znani slovenski pesnik, prevajalec, urednik in novinar Jože Šmit (1922-2004). Hiša je bila leta 1981 v originalu prenesena na izbrano lokacijo kot temelj nastajajočega muzeja na prostem.
V predzimski dan poslali so zvonovi
svoj jokajoči bron in krizanteme
v sivini megle žalostne in neme
zgubile bi se rade nad grobovi.
Ciprese nežno so ubrane strune
in kamni tiho pesem šepetajo,
nad svečami s plamenčki se igrajo
pozorne duše kot nevidne nune.
Zašli smo brez besed med lepe križe
odete v svit nadzemeljskih daljin,
ki hodimo jim vedno bliže, bliže.
Nekoč še naši dragi, oče, mati -
življenje in mladost, zdaj le spomin
in grob, da moremo ob njem jokati ...
(Jože Šmit)
Razporeditev prostorov je tradicionalna: naravnost sta vhodna veža (lojpa) in črna kuhinja (kuhna), na desni strani se nahajata dnevni prostor (hiša) in manjša soba (štiblc), na levi strani sta dekliška soba (hiška) in shramba (hramucl). Hrano so pripravljali v glinastih vezanih loncih, ki so jih prestavljali z burklami (vilami). Pogoji za kuhanje niso bili prijazni. Dim uhaja iz sicer zaprtega kurišča v prostor in se dvigne pod višje obokani strop. Izhod najde skozi odprtino v oboku in skozi dimnik, ki je lesen. Na rantah pod stropom so dimili meso. Hiša je bila osrednji bivalni prostor: v času obeda je bila okrog mize zbrana vsa družina. V kotu pod stropom je razpelo, nad mizo pa stropna polica ranta, kjer so hranili knjige in zanje dragocene drobne predmete. V stropnem tramu je ob letnici izgradnje vrezana šesterokraka rozeta, apotropejski znak.
Kovačnica in lodn
Stavba je rekonstrukcija nekdanje Mordejeve kovačije, ki še stoji ob glavni cesti v Dobovcu pri Rogatcu. Leta 1930 jo je zgradil pokojni kovač Mordej, ki je veljal za odličnega podkovnega in orodnega kovača. Tudi v muzeju je enocelična stavba, zidana iz ložanskega peščenjaka. Vhod je pod odprto lopo, kjer so lahko stranke in živina pod streho počakale na opravljeno storitev. Iz Mordejeve delavnice so v muzej prenesli vse originalno kovaško orodje in opremo. Klinasti meh iz usnja in lesa je povezan z ognjiščem, kjer je za oblikovanje železnih predmetov treba doseči temperaturo okoli 1000 stopinj Celzija. Tu je tnalo s 125 kilogramov težkim nakovalom, ki je za kovača delovna miza. V kovačnici je predstavljena vsa potrebna kovaška oprava in oprema: ognjišče in klinasti meh, tnalo z nakovalom, vrtalna naprava na ročni pogon. Stavba je kopija trške hiše, kakšno je imel trgovec v Rogatcu v času med obema vojnama, ko je bilo tu, poleg nekaj specializiranih, kar pet trgovin z mešanim blagom. Po njihovem vzoru je urejena tudi muzejska trgovina oziroma lodn, kot so jo imenovali domačini (izvirajoč iz nemščine: der Laden = trgovina). V lodnu se je dobilo vse za vsakodnevne domače potrebe, od vžigalic, soli, sladkorja, moke, olja, kisa, petroleja, tekstila in pijač do poljedelskega orodja, emajlirane posode, železnine, tudi obutve.
Oprema v trgovinah je bila lesena, redko je bila v lodnu blagajna, pa tudi izložbe v tem času še niso bile običajne. Tovrstne trgovine so torej domačemu prebivalstvu v prvi vrsti pomenile zadovoljitev potreb po osnovnih življenjskih dobrinah, tam so vse dobili na enem mestu. Ker embalaže takrat ni bilo, je bilo treba blago pred stranko odtehtati ali odmeriti. Primer so merice za olje, petrolej ali mleko, ki jih je moral trgovec enkrat na leto odnesti na urad za kontrolo meril, kjer so preverili, ali res držijo zahtevano mersko enoto; vanje so vtisnili žig kot dokaz, da so merice uradno umerjene.
Jasno z Andrejem: Človeška krvoločnost ne pozna meja
Seveda pretiravam, kaj pa! Čisto razumem vsakega, ki se čuti nemočnega, ko zjutraj na pašniku zagleda trupla svoje živine. A to bi moralo biti, pravzaprav, še najmanj boleče. Očitno namreč živimo že v tako človeku prilagojenem okolju, da se nam naravne stvari zdijo grozne, ogabne, nemogoče, da nas prizadenejo. Ja kaj pa naj naredi volk, če se mu skoraj dobesedno pred nosom zadržuje trop dobro hranjenih ovc, pa še nekaj nebogljenih jagenjčkov vmes?! Kot da bi mi sedli za mizo, kjer bi nas na krožniku čakal pečen zrezek! Malokdo bi omahoval.
Tako da volk sam po sebi ni prav nič kriv. Tak je in - če hočete, takega je ustvaril tudi Bog, če ne verjamete v Darwinov nauk. Očitno je torej tudi Bog hotel, da volk vsake toliko časa ubije žival oz. da ne postava lačen v gozdu.
Ob vsem zgražanju nad volkovi (medvedi so vendarle nekoliko izvzeti, saj so očitno manj konfliktni), pa smo pogosto krvoločnejši od volkov prav ljudje. Volk bo ubil zato, da preživi. Tudi če kdaj izgleda, da ubija po nepotrebnem, bo najbrž v nekaj dneh pojedel skoraj vse, razen kar mu bodo odnesli drugi. Če mi ne bi trupel odstranili, bi morda celo nekaj časa ne napadal drugih živali. Človeška krvoločnost pa marsikdaj ne pozna meja. Koliko živali ubijemo šele mi?! Naj takoj povem, da nisem vegetarijanec, da ne bom deležen pogroma in očitkov, češ, kako sem dvoličen in kritiziram druge, sam pa nisem nič boljši. To ni kritika, ampak dejstvo. Naša krvoločnost in neusmiljenost do živih bitij se kaže že v načinu, kako vzrejamo živali za meso. In v kakšni količini - tolikšni, da že vplivamo tudi na podnebne spremembe. Ali res moramo pojesti toliko mesa?! "Mi" - to smo prebivalci bogatejšega dela sveta, kajti preostalim bi bilo to smešno očitati.
Če bi se omejili - pa to ni pravi izraz, ker se sliši, kot da bi za nas to pomenilo neko odrekanje, gre pa pravzaprav za nekaj, kar bi tudi glede zdravja naredili sebi v dobro - v porabi mesa, bi lahko živali za hrano živele dosti prijaznejše življenje, predvsem pa bi več rastlinske hrane ostalo za ljudi. Kadar gledam posnetke s takih nečloveških živalskih farm, me postane sram, da sem človek. Se vam zdi, da so volkovi slabši? Oni namreč ne znajo biti drugačni, mi pa! Ampak spet je tu ta presneta ekonomija, ki nam vlada tudi na področju prehranjevanja.
