Obisk hribov z majhnim otrokom: Kdaj in kako začeti?
Obiskovanje hribov je lahko prijetno tudi z majhnim otrokom, le pripravljeni morate biti na nekaj prilagoditev pri tempu hoje in načrtovani razdalji.
Poleti se pred vročino iz mest radi umaknemo v hribe. Na srečo si v Sloveniji lahko privoščimo kratek ali daljši izlet skoraj mimogrede, saj je tudi iz središča večjega mesta do najbližjega hriba le nekaj kilometrov. Ker pa smo narod pohodnikov in hribolazcev, so tovrstne vzpodbude v mnogo družinah deležni tudi otroci. Kdaj in kako začeti, če sami niste prav izkušen pohodnik, pa bi vseeno radi v hribe z malčkom, smo vprašali Gorazda Goriška, dolgoletnega pohodnika in avtorja gorniške literature, med drugim priročnika Gorniška potepanja z otroki.
Nekateri bolj redni pohodniki se v hribe odpravijo tudi z dojenčkom, tako da ga denimo nosijo v nosilki. Ali je nujno, da otroka že čisto majhnega navajamo na nošenje v nosilki, da se bo pozneje laže navadil na sedenje v nahrbtniku?
Nujno ni, je pa priporočljivo. Morda ne toliko zaradi otroka, temveč bolj zaradi odraslega, da se bo navadil nošnje otroka v nosilki. Tudi z nahrbtnikom je podobno. Izkušnje pogovorov s starši namreč kažejo, da je uspešna izvedba izleta bolj odvisna od tega, ali se bodo odrasli navadili na nošenje otroka v nosilki in kasneje v nahrbtniku. Predvsem staršem, ki sami niso hodili na daljše hribovske ture in niso nosili težjih nahrbtnikov, nošnja otroka, ki je vsak dan težji, ni enostavna. Najprej velja poskusiti s krajšim pohodom, in če je odraslemu in otroku všeč, nadaljujemo na daljše izlete.
Vsi nahrbtniki najbrž niso enako uporabni. Po čem prepoznamo kakovosten nahrbtnik za nošenje otroka?
Na trgu je veliko nahrbtnikov za nošnjo otrok, a so le nekateri primerni za daljše poti. Dober nahrbtnik ima ustrezno nastavljivo hrbtišče, udobno sedalo in naslon s stransko oporo ter primerno pripenjanje, najbolje večtočkovno. Zelo koristna dodatka sta tudi streha nad nahrbtnikom in prekrivalo, ki otroka varujeta pred vremenskimi vplivi (mraz, sonce, dež). Najboljše izvedbe imajo streho že vgrajeno v povišano naslonjalo, ki dodatno ščiti otrokovo glavo.
Kot ste sami dejali, je otrok res skoraj vsak teden težji, s tem pa je hoja za starše vedno napornejša. Kdaj naj otrok začne hoditi sam? Ali je smiselno kombinirati hojo in nošenje?
Enostavno priporočilo je, da naj otrok hodi kmalu za tem, ko shodi. Seveda bo to le na krajših in ravnih nezahtevnih delih poti. Smiselno je kombinirati hojo in nošnjo. Nahrbtnik naj bo v rezervi na ramenih staršev, ko je korak že zanesljivejši, pa je morda bolje, da gremo na kakšen krajši izlet tudi brez njega, saj bo sicer otrok kar naprej pogledoval k “rešilni bilki”.
Tudi obutev za v hribe je drugačna kot tista za po ravnem. Pri kateri starosti/velikosti naj otrok dobi svoje planinske čevlje?
Planinski čevlji se lahko kupijo v trgovini že od številke 25. Ali bodo starši že tako majhnemu otroku namenili prve planinske čevlje, je seveda prepuščeno njihovi odločitvi. Možnost vsekakor imajo. (smeh) Planinske čevlje staršem, ki bodo pogosto zahajali v hribe z otroki, vsekakor priporočam, saj so udobnejši in varnejši (boljši podplat, zaščita gležnja) od običajne nizke obutve za vsakdanjo uporabo.
Je smiselno z majhnim otrokom oditi na pot zjutraj ali odhod raje prestavimo na čas okoli poldneva?
Odvisno od letnega časa. V poletni vročini je vsekakor bolje oditi na pot zgodaj in se vrniti še pred pripeko, posebno če nas bo pot vodila po odprtem svetu. Ne pozabimo tudi na ustrezno zaščito pred soncem. Jeseni in pomladi običajno lahko hodimo v vseh delih svetlega dela dneva, pozimi pa je bolje oditi na pohod sredi dneva, ko je običajno najtopleje. Če otroka zgolj nosimo, dobro poskrbimo za ustrezno zaščito pred mrazom, saj otrok zgolj sedi in se zato njegovo telo hitreje ohlaja.
Kot ste zapisali v knjigi, otroku lepi razgledi ne pomenijo veliko, potrebuje drugo motivacijo. Pri kateri starosti začnemo otroku že dan prej razlagati, kam se bomo odpravili, kaj ga tam čaka in podobno, da se naleze našega navdušenja?
Če se malo pošalim, bi lahko rekel, da nikoli ni prezgodaj, največ koristi pa je od tega seveda takrat, ko začne bolj dojemati svet okoli sebe. Pravljice, tudi takšne, ki so povezane z gorami, pa otroku seveda lahko beremo že zelo zgodaj.
Koliko je otrok pri kateri starosti sposoben prehoditi?
To je odvisno od toliko dejavnikov, da težko odgovorim z enotno, vsem primerno številko. Dolžina otrokovega pohoda je odvisna od staršev, ki bodo z njim na poti, njihove sposobnosti motivirati otroka, zahtevnosti poti in podobnega. Slišal sem že enostavno razlago, ki gre takole: dve leti – dvesto višinskih metrov oziroma dve uri hoje, tri leta – tristo višinskih metrov in tri ure hoje in tako naprej.
Po pohodu ali tudi že med njim po navadi tudi kaj prigriznemo. Kaj sodi v malico iz nahrbtnika, ko je z nami otrok?
Nasvet je preprost. Kar otrok rad je doma, bo tudi v hribih. Gore običajno niso primeren prostor za preizkušanje prehrambnih novitet, res pa je, da bo otrok sredi ničesar precej raje pojedel tudi kaj takega, kar mu v bližini hladilnika ne bi ravno teknilo.
Mlada prostovoljca v domu Hrastnik: Treba je misliti z bistro glavo
Devetnajstletni Žiga in dvaindvajsetletna Ana Ritonja, brat in sestra, sta del letošnjega poletja preživela daleč od doma. V skafandru ob varovancih v Domu starejših Hrastnik, kjer sta pomagala pri oskrbovanju okuženih z virusom covida-19. Iz Hrastnika sta se že vrnila domov v Veržej.
Okužbo je že prebolel
Za odhod v Hrastnik, žarišče koronavirusa med domovi za starejše v drugem valu epidemije, sta se odločila prostovoljno. "Mislim, da je velik del srčnosti odvisen od vzgoje staršev, potem je na tebi, kako to sprejmeš in poneseš naprej. Hvaležna sva, da lahko nekomu pomagava," pojasni Ana.
V situaciji, ko so ljudje v stiski in je premalo kadra zaradi bolniških odsotnosti kot posledic okužbe ali izgorelosti delavcev, zato nista oklevala. "Pomagati moramo tistim v stiski. Nikoli ne veš, kdaj boš prav ti potreboval pomoč," še pravi. Oba sta sicer zaključila srednjo zdravstveno šolo v Murski Soboti, Ana pa je trenutno zaposlena v Domu Lukavci, medtem ko Žiga opravlja pripravništvo za zdravstvenega tehnika v DSO Ljutomer. Tam se je med epidemijo tudi sam okužil z novim koronavirusom in okužbo prebolel. "Proti koncu marca so potrdili prva dva okužena v Domu starejših občanov Ljutomer, številke novih primerov pa so iz dneva v dan rasle. Po nekaj tednih sem tudi sam zbolel," se spominja. Možnosti, da bi okužil bližnje, ni bilo, saj je že ob pojavu prve okužbe, tako kot nekateri zaposleni, zapustil svoj dom in bližnje. "Osemnajst dni samoizolacije sem tako preživel drugje in takoj, ko je bil moj bris spet negativen, sem se vrnil na delovno mesto," pravi Žiga. Z delom v Domu starejših občanov Ljutomer si je pridobil veliko izkušenj in znanja glede virusa, predvsem kako zajeziti širjenje okužbe in kaj je bistvo dela v takem žarišču. "V Ljutomeru smo se z virusom borili slabe tri mesece. Bila je zelo težka in naporna pot in bili so trenutki, ko nismo videli konca tega kaosa," se še spominja. Ko se je situacija umirila in so se začeli vračati na stare tire, pa je drugi val koronavirusa zajel DSO Hrastnik.
Ana deluje tudi v svetu glasbe in mode, Žiga pa bo kmalu študent psihosocialne pomoči. Dvaindvajsetletnica je, poleg tega da dela v socialnovarstvenem zavodu v Lukavcih, v začetku februarja odprla podjetje Annaton, katerega glavna dejavnost je posredovanje glasbenih skupin po celotni Sloveniji. V naslednjih dneh bo tako pomagala pri javni predstavitvi svojih klientov, Ekaterine Lepoša in DJ Horsta - Staša Horvata, ki sta 17. julija izdala svoj prvi skupni projekt. Pred leti je Ana zaplula tudi v manekenske vode in se uvrstila med kandidatke za miss universe Slovenije. "Seveda, če bi imela priložnost, bi se podala še v kakšno lepotno ali drugo tekmovanje," pravi. Njen brat Žiga pa gre oktobra na študij psihosocialne pomoči v Ljubljano. V prihodnosti bi rad delal z ljudmi, jim pomagal, svetoval, vidi pa se predvsem v delu z najstniki. Ne manjka jima niti skupnih projektov, tako si želita v prihodnje pridobiti certifikat za plesnega učitelja. "Glasba naju povezuje in osrečuje. Že od mladih nog zelo rada pleševa, v otroštvu sva nekaj let tudi trenirala ples. Ko smo na kakšni zabavi, sva midva prva na plesišču," še smeje povesta.
Treba je misliti z bistro glavo
Vprašali so ga, ali je, glede na izkušnje, pripravljen pomagati. Ni okleval. "Delati v popolni zaščitni opremi na oddelku pod takimi pogoji, in to poleti, je zelo zahtevno. V takšnem žarišču je treba misliti z bistro glavo, ker že manjša napaka lahko povzroči škodo," pravi. Predal jim je vse svoje znanje in izkušnje, ki jih je pridobil v DSO Ljutomer. Delo v skafandru je izjemno naporno. "Čutiš kapljice znoja po celem telesu, žejen si, lačen, ampak moraš zdržati do naslednjega odmora, ker je procedura slačenja osebne varovalne opreme zelo pomemben korak, da ne okužiš samega sebe," pojasni.
Le nekaj dni kasneje se mu je v Hrastniku pridružila sestra Ana. "Ker sama še nisem delala v žarišču koronavirusa, je bil to zame velik in odločilen korak," pravi in doda, da delo v skafandru po trinajst ur na dan ni mačji kašelj, saj zahteva ne samo fizično pripravljenost, temveč tudi psihično. Njun dan v Domu starejših Hrastnik se je začel ob šesti uri zjutraj in poleg obilnega zajtrka sta si skuhala močno kavo, da ju je držala pokonci do večera. V tako imenovani rdeči coni oziroma na oddelku z varovanci, ki so pozitivni na covid-19, začnejo delo ob sedmi uri zjutraj in delajo v turnusu dvanajst ur. "V tem dnevnem turnusu smo si izmenično privoščili trikrat po trideset minut pavze. Najino delo je bilo nega stanovalcev, hranjenje, merjenje vitalnih funkcij, spremljanje varovančevega počutja in ukrepanje ob odstopanjih, deljenje terapije in podobno," opišeta. Virusa se, pravita, ne bojita, s pravilno tehniko sta se ves čas skušata maksimalno zaščititi pred njim. "V prvi vrsti nama je pomembno, da pomagava nekomu, ki pomoč res potrebuje," pravita brat in sestra. Veliko jima je ob tem pomenila podpora staršev, drugih sorodnikov in tudi zaposlenih v DSO Hrastnik. "Prijazni, gostoljubni, pripravljeni pomagati, srčni, hvaležni, da sva priskočila na pomoč," je začasne sodelavce opisala Ana. Domov sta odšla vesela in ponosna nase, predvsem zato, ker sta uspešno prebrodila tudi dneve, ko sta skoraj obupala. Za vedno jima bodo ostali spomini na varovance, ki ju zaradi skafandra sicer niso dobro videli, a so ju zmeraj prepoznali po očeh in prleškem narečju.
(RECEPT) Sorbet s šampanjcem
Za pripravo potrebujemo:
4 limone
40 dag sladkorja
0,5 l vode
steklenica suhega šampanjca ali penine
Priprava:
Iz limon iztisnemo sok. Vodo damo v kozico, dodamo sladkor in na zmernem ognju kuhamo, dokler se sladkor povsem ne raztopi. Med kuhanjem sirupa vsebino večkrat premešamo. Ko je sladkor povsem stopljen, kozico umaknemo z ognja in sirup nekoliko ohladimo. Med hlajenjem sirup večkrat premešamo, dodamo mu limonin sok in znova premešamo. Ko je sirup ohlajen, ga zmešamo s šampanjcem (ali penino) in damo v strojček za sladoled ter ga kremasto stepemo. Če nimamo strojčka za sladoled, zmes damo v zamrzovalnik in jo po 60 minutah zmešamo ter vrnemo v zamrzovalnik. Po 60 minutah jo ponovno zmešamo. Sladoled vzamemo iz zamrzovalnika uro prej, preden ga bomo postregli, in ga damo v hladilnik. Sorbet potem z zajemalko za sladoled oblikujemo v kepice in jih damo v kozarec, lahko pa ga tudi nabrizgamo. Okrasimo s koščkom sadja in postrežemo.
