Obisk hribov z majhnim otrokom: Kdaj in kako začeti?
Obiskovanje hribov je lahko prijetno tudi z majhnim otrokom, le pripravljeni morate biti na nekaj prilagoditev pri tempu hoje in načrtovani razdalji.
Poleti se pred vročino iz mest radi umaknemo v hribe. Na srečo si v Sloveniji lahko privoščimo kratek ali daljši izlet skoraj mimogrede, saj je tudi iz središča večjega mesta do najbližjega hriba le nekaj kilometrov. Ker pa smo narod pohodnikov in hribolazcev, so tovrstne vzpodbude v mnogo družinah deležni tudi otroci. Kdaj in kako začeti, če sami niste prav izkušen pohodnik, pa bi vseeno radi v hribe z malčkom, smo vprašali Gorazda Goriška, dolgoletnega pohodnika in avtorja gorniške literature, med drugim priročnika Gorniška potepanja z otroki.
Nekateri bolj redni pohodniki se v hribe odpravijo tudi z dojenčkom, tako da ga denimo nosijo v nosilki. Ali je nujno, da otroka že čisto majhnega navajamo na nošenje v nosilki, da se bo pozneje laže navadil na sedenje v nahrbtniku?
Nujno ni, je pa priporočljivo. Morda ne toliko zaradi otroka, temveč bolj zaradi odraslega, da se bo navadil nošnje otroka v nosilki. Tudi z nahrbtnikom je podobno. Izkušnje pogovorov s starši namreč kažejo, da je uspešna izvedba izleta bolj odvisna od tega, ali se bodo odrasli navadili na nošenje otroka v nosilki in kasneje v nahrbtniku. Predvsem staršem, ki sami niso hodili na daljše hribovske ture in niso nosili težjih nahrbtnikov, nošnja otroka, ki je vsak dan težji, ni enostavna. Najprej velja poskusiti s krajšim pohodom, in če je odraslemu in otroku všeč, nadaljujemo na daljše izlete.
Vsi nahrbtniki najbrž niso enako uporabni. Po čem prepoznamo kakovosten nahrbtnik za nošenje otroka?
Na trgu je veliko nahrbtnikov za nošnjo otrok, a so le nekateri primerni za daljše poti. Dober nahrbtnik ima ustrezno nastavljivo hrbtišče, udobno sedalo in naslon s stransko oporo ter primerno pripenjanje, najbolje večtočkovno. Zelo koristna dodatka sta tudi streha nad nahrbtnikom in prekrivalo, ki otroka varujeta pred vremenskimi vplivi (mraz, sonce, dež). Najboljše izvedbe imajo streho že vgrajeno v povišano naslonjalo, ki dodatno ščiti otrokovo glavo.
Kot ste sami dejali, je otrok res skoraj vsak teden težji, s tem pa je hoja za starše vedno napornejša. Kdaj naj otrok začne hoditi sam? Ali je smiselno kombinirati hojo in nošenje?
Enostavno priporočilo je, da naj otrok hodi kmalu za tem, ko shodi. Seveda bo to le na krajših in ravnih nezahtevnih delih poti. Smiselno je kombinirati hojo in nošnjo. Nahrbtnik naj bo v rezervi na ramenih staršev, ko je korak že zanesljivejši, pa je morda bolje, da gremo na kakšen krajši izlet tudi brez njega, saj bo sicer otrok kar naprej pogledoval k “rešilni bilki”.
Tudi obutev za v hribe je drugačna kot tista za po ravnem. Pri kateri starosti/velikosti naj otrok dobi svoje planinske čevlje?
Planinski čevlji se lahko kupijo v trgovini že od številke 25. Ali bodo starši že tako majhnemu otroku namenili prve planinske čevlje, je seveda prepuščeno njihovi odločitvi. Možnost vsekakor imajo. (smeh) Planinske čevlje staršem, ki bodo pogosto zahajali v hribe z otroki, vsekakor priporočam, saj so udobnejši in varnejši (boljši podplat, zaščita gležnja) od običajne nizke obutve za vsakdanjo uporabo.
Je smiselno z majhnim otrokom oditi na pot zjutraj ali odhod raje prestavimo na čas okoli poldneva?
Odvisno od letnega časa. V poletni vročini je vsekakor bolje oditi na pot zgodaj in se vrniti še pred pripeko, posebno če nas bo pot vodila po odprtem svetu. Ne pozabimo tudi na ustrezno zaščito pred soncem. Jeseni in pomladi običajno lahko hodimo v vseh delih svetlega dela dneva, pozimi pa je bolje oditi na pohod sredi dneva, ko je običajno najtopleje. Če otroka zgolj nosimo, dobro poskrbimo za ustrezno zaščito pred mrazom, saj otrok zgolj sedi in se zato njegovo telo hitreje ohlaja.
Kot ste zapisali v knjigi, otroku lepi razgledi ne pomenijo veliko, potrebuje drugo motivacijo. Pri kateri starosti začnemo otroku že dan prej razlagati, kam se bomo odpravili, kaj ga tam čaka in podobno, da se naleze našega navdušenja?
Če se malo pošalim, bi lahko rekel, da nikoli ni prezgodaj, največ koristi pa je od tega seveda takrat, ko začne bolj dojemati svet okoli sebe. Pravljice, tudi takšne, ki so povezane z gorami, pa otroku seveda lahko beremo že zelo zgodaj.
Koliko je otrok pri kateri starosti sposoben prehoditi?
To je odvisno od toliko dejavnikov, da težko odgovorim z enotno, vsem primerno številko. Dolžina otrokovega pohoda je odvisna od staršev, ki bodo z njim na poti, njihove sposobnosti motivirati otroka, zahtevnosti poti in podobnega. Slišal sem že enostavno razlago, ki gre takole: dve leti – dvesto višinskih metrov oziroma dve uri hoje, tri leta – tristo višinskih metrov in tri ure hoje in tako naprej.
Po pohodu ali tudi že med njim po navadi tudi kaj prigriznemo. Kaj sodi v malico iz nahrbtnika, ko je z nami otrok?
Nasvet je preprost. Kar otrok rad je doma, bo tudi v hribih. Gore običajno niso primeren prostor za preizkušanje prehrambnih novitet, res pa je, da bo otrok sredi ničesar precej raje pojedel tudi kaj takega, kar mu v bližini hladilnika ne bi ravno teknilo.
Ekipa vrhunskih znanstvenikov: Prišli smo korak bliže k univerzalnemu zdravilu za raka
Univerzitetna skupina iz Cardiffa meni, da je odkrila metodo, s katero bi lahko ozdravila raka na prostati, pljučih, prsih in tudi druga rakava tkiva. To naj bi pokazali testi v laboratoriju, na človeku pa te metode še niso preizkusili.
Človekov imunski sistem je naravno obrambno sredstvo proti infekcijam, hkrati pa napada tudi rakave celice. Znanstveniki so iskali nekonvencionalne in v preteklosti neodkrite načine, ki jih imunski sistem uporablja, ko napada tumorje.
V človekovi krvi so odkrili t. i. T-celice (limfocite T). Gre za imunske celice, ki lahko pregledajo telo in ocenijo, ali je v njem grožnja, ki jo je treba odpraviti. In te celice lahko napadejo več različnih rakov. Profesor Andrew Sewell je za BBC povedal, da bi lahko na ta način zdravili vsakega pacienta, saj v preteklosti ni nihče verjel, da je kaj takega mogoče.
Kako to deluje?
T-celice imajo na površini receptorje, ki lahko prepoznavajo kemijsko raven. In ekipa z Univerze v Cardiffu je v laboratoriju odkrila, da lahko T-celice s svojimi receptorji odkrijejo in ubijejo več različnih rakavih celic. Preizkusili so jih na raku pljuč, kože, krvi, črevesja, prsi, kosti, prostate, jeter, jajčnikov in materničnega vratu. Ugotovili so, da so T-celice pustile zdravo tkivo nedotaknjeno. Zdaj še preučujejo, kako se to zgodi.
Receptorji teh T-celic se odzovejo na molekulo, imenovano MR1, ki je na površini vsake celice v človekovem telesu. In celice MR1 naj bi imunskemu sistemu javljale, da se znotraj neke celice, ki jo je napadel rak, nekaj dogaja. "Mi smo prvi, ki smo opisali T-celico. Ta poišče MR1 v rakavih celicah, kar ni storil v preteklosti še nihče, to je prvi tovrstni primer," pa je za BBC povedal drugi raziskovalec Garry Dolton.
In zakaj je to pomembno?
Terapije proti raku s T-celicami že obstajajo in razvoj rakavih imunoterapiji predstavlja enega izmed najbolj zanimivih napredkov na tem področju. Najbolj znan je primer CAR-T personaliziranega zdravila, ki so ga naredili s pomočjo genetskega inženiringa pacientove T-celice, ki nato poišče in ubije raka. CAR-T metoda je imela v nekaterih primerih izjemne rezultate, saj je bolezen pri nekaterih neozdravljivo bolnih pacientih prešla v stanje popolne remisije.
Vendar pa gre pri tem za zelo specifičen proces, ki deluje pri le določenem delu rakov, pri katerih je tarča zelo jasna in je mogoče T-celice pripraviti do tega, da jo prepoznajo. Precej težavna je ta metoda pri rakih s tumorji, bolj uporabna pa pri krvnem raku, kot je levkemija. Raziskovalci zdaj pravijo, da bi lahko receptor na T-celici privedel do univerzalnega zdravila za raka.
In kako bi to v praksi delovalo?
Najprej bi pacientu odvzeli vzorec krvi. Iz njega bi izločili T-celice in jih genetsko spremenili, tako da bi postale receptor za iskanje raka. Potem bi v laboratoriju vzgojili večjo količino takšnih celic, nato pa jih spet vstavili v pacientovo telo. Gre za isti postopek kot pri terapijah CAR-T.
A za zdaj so to testirali le na živalih in na celicah v laboratoriju, preden bodo začeli metodo preizkušati na človeku, pa bo potrebno narediti še nekaj več varnostnih poskusov.
Nove ugotovitve sta komentirala Lucia Mori in Gennaro De Libero z baselske univerze v Švici. Ocenila sta, da ima ta najdba velik potencial, da pa je še prezgodaj za trditve, da bi lahko delovala na vseh vrstah raka. Profesor imunologije na Univerzi v Manchestru Daniel Davis pa je dejal, da je to odkritje še daleč od dejanskega zdravila za paciente. "Brez dvoma gre za zelo pomembno odkritje, tako za napredovanje našega znanja o imunskem sistemu in o možnosti bodočih zdravil," je dodal.
Iz babičine skrinje: Sladke pečene žemlje
Za pripravo potrebujemo:
4 žemljice (lahko je tudi beli kruh)
2 jajci
3 dl mleka
2 dl sladke smetane
Vaniljev sladkor
Limonina lupina
10 dag sladkorja
Priprava:
Žemljice ali beli kruh narežemo na koščke. Prilijemo mleko, sladko smetano, umešani jajci, sladkor, vaniljev sladkor in limonino lupino.
Zmes razporedimo po namaščenem pekaču. Nato damo v ogreto pečico in pečemo pri 170 °C približno 25 minut.
Zraven lahko ponudimo kompot, čežano ali kakšno jagodičevje, ki ga na hitro prekuhamo na majhnem ognju in začinimo s cimetom, sladkorjem in limoninim sokom.
Preverite še recept Iz babičine skrinje: Rižev narastek.
