Hkrati ob tem jubileju praznuje še dvajset let, odkar ga gostijo ter mu uresničujejo sanje slovenski koncertni odri. Verjame, da mora biti za uspeh zvest samemu sebi. "Kariera me je naučila, da če želim delati dobro, ne smem zapravljati energije za govorice, čeprav sem temperamenten človek. Moram si preprosto reči tisto mojo: Ne gane me!" 

Kaj je najpomembnejša življenjska lekcija, ki so vam jo je dala ta tri desetletja?

Kariera me je naučila, kako zelo pomembno je biti človek. Šov biznis je težka zadeva. Ljudje vidijo samo blišč, a v zaodrju je še veliko drugega, manj lepega. Dogaja se, da mnogi glasbeniki s svojo kariero nekako pohitijo in za ceno slave in uspeha izgubijo čut za sočloveka, za preprostost. Sam sem stopal stopnico po stopnico. In na tej poti šel tako čez lepe kot tudi ne tako lepe stvari. Izredno hvaležen sem vrhunskim glasbenim mojstrom, ki so me opazili, ko sem imel komaj 18 let in sem leto kasneje z njihovo pomočjo izdal prvo ploščo. Ko ti taki kot sta Đorđe Novković in Ivo Lesić rečejo, da imaš nekaj posebnega, si zelo hvaležen za spodbudo. Sta vendarle bila soustvarjalca glasbe velikih jugoslovanskih glasbenih legend kot so Mišo Kovač, Gabi Novak, Tereza Kesovija ...

Izkušnja, ki vas je naučila tudi kaj o hvaležnosti?

Biti hvaležen je bistvo življenja. Sem mnenja, da vesolje ve in čuti, kdo je hvaležen in kdo ni. Verjamem v te zakonitosti. Sam nisem pozabil niti enega človeka, ki je sodeloval v moji karieri. Tudi tistih ne, ki so mi kdaj le mimogrede kaj pomagali. Dolga je ta veriga ljudi in že samo brez enega člena moja pot ne bi bila takšna kot je. Spoštujem vse te ljudi. 

Z glasbenim odrom so menda povezane vaše najpomembnejše sanje. Nam zaupate zgodbo?

Nekoč sem sanjal, da stojim na velikem odru, da sem oblečen v belo in me posluša ogromna množica ljudi. Te sanje so se ponavljale … Takrat sem se sicer že profesionalno ukvarjal s petjem, a nisem še imel svojih koncertov. Čutil sem, da te sanje prinašajo nekaj več, nek večji uspeh. Nisem sanjal o zmagi na Emi, na Evroviziji, ali kakšnem drugem festivalu. Potem sem imel leta 2000 prvi koncert v mariborski Dvorani Tabor. Bil sem oblečen v belo in ko sem stopil na oder ter začel peti, sem se zavedel, da sem uresničil sanje. Nepopisno sem bil srečen. Oder je res nekaj čudovitega, naučil me je komunikacije z ljudmi, tega, da ni vse v pesmi in petju, ampak v tem, da ko si tam, srčno razdajaš energijo in ljudje ti jo vračajo stokratno nazaj. To je največje plačilo, ki ga pevec lahko dobi.

Torej imate z Mariborčani neko posebno vez?

Imam. Mariborčani so posebni ljudje. Mene so od nekdaj navduševali. Prav oni so uspeli še najbolj obdržati značilnosti, ki sem jih občudoval leta 1993, ko sem prišel v Slovenijo. Gre za preprostost, skromnost, prijaznost, kar je v veliki večini Slovenije uničila in v svojo prid izkoristila moderna kapitalistična demokracija. A na srečo si na Štajerskem ljudje še vedno vzamejo čas za svoje prijatelje, se imajo lepo. Oni so ostali najbližje temu, kakršne sem nekoč Slovence spoznal. 

Sicer pa da, Mariborčani so mi dali veter v hrbet! Tam sem nekoč začel. V oddaji Poglej in zadeni oziroma Zvezdni prah Stojana Auerja. S tistim koncertom pred 20 leti, ki sem ga omenil, pa sem se opogumil, da sem nadaljeval delo v Sloveniji in sledil svojim sanjam. 

Vse to pa vam je prineslo uspeh in prepoznavnost. Kaj vas je kariera naučila o vaši javni podobi?

Da moram biti le to, kar sem. Seveda bi morda kdaj lahko ravnal drugače. Lahko bi me kaj razjezilo, užalilo … Ampak veste, jaz in moja družina se nimamo časa ukvarjati s tem, kaj mislijo drugi. Kariera me je naučila, da če želim delati dobro, ne smem zapravljati energije za govorice, čeprav sem temperamenten človek. Da si moram preprosto reči tisto mojo “Ne gane me!” 

Mediaspeed.net Ena večjih prelomnic v Wernerjevi karieri je bil nastop v mariborski  Dvorani Tabor pred dvajsetimi leti. Prav tja se s koncertom vrača 13. marca. 

Rojeni ste ob morju. Kaj vam je dalo, s čim vas je opremilo za življenje?

Ogromno je tega. Morje ima res posebno energijo in kadar le najdem čas, grem rad do obale. Rad grem v kraj, kjer živijo moji starši, se sprehodim ob morju, da svoje celice napolnim s svežo energijo. Z burjo, vetrom, valovi, zvoki, ki jih tam slišim. Ni mi pomembno, da je lepo vreme, morda je še bolje, če piha burja in se peni morje. Morje mi je dalo svobodo, močno samozavest, trmo, vztrajnost pri delu. Največ pa svobode. Morda me je zaznamovalo tudi v poslu, saj imam rad odprte roke pri delu in nisem rad odvisen od drugih.

Kaj za vas pomeni svoboda v ljubezni? Kaj vas je življenje naučilo o ljubezni?

Da je svoboda v ljubezni razumevanje in prilagajanje. Naučilo me je, da moraš prisluhniti srcu. In to, da moraš imeti, preden stopiš na pot iskanja ljubezni, vse pretekle knjige zaprte. Šele takrat lahko sporočiš vesolju, da ti lahko pošlje tistega, ki ti je namenjen. Šele ko imaš vse za nazaj počiščeno, boš našel pravo ljubezen. To želim povedati tistim, ki mislijo, da nimajo sreče ali ne morejo dočakati svoje ljubezni. Za vsakogar obstaja njegova druga polovička. Le srce mora biti čisto in prepoznal jo boš.

Je ljubezen vplivala na vaše ustvarjanje?

Da, je najlepša in neskončna inspiracija. Če ne bi čutil prave ljubezni, ljudje ne bi prepoznali moje glasbe kot iskrene. Zelo sem srečen, da sem našel mojo Andrejo, ki jo po vseh teh letih še vedno ljubim z istim žarom. Ona piše moje tekste, skupaj sva našla inspiracijo v ljubezni in to iskrenost ljudje čutijo. 

In česa vas je naučila vaša ljubezen osebno, vaša žena Andreja?

Da je ljubezen najmogočnejše orodje za življenje. Mogočnejše od vsega denarja in od vsega orožja. S pravo ljubeznijo lahko dosežeš vse. Midva sva ustvarila vse, kar sva si želela, kljub oviram, ki so nama prišle na pot. 

Kaj bi sporočili mlademu Wernerju, če bi ga danes srečali?

Naj ostane takšen kot je in naj verjame v svojo pozitivnost. In naj se malo manj sekira. Veste, že kot otrok sem bil borec za pravice. V osnovni šoli sem bil predsednik razreda in spomnim se, kako me je vedno bolela krivica, močno sem si prizadeval, da bi jo lahko popravil. Tudi pozneje v poslu me je vedno prizadelo, ko sem videl, kako nekateri skrbijo le zase. 

Z nikotinom sem se srečal že zelo zgodaj. Poleg tega, da sta bila oba starša kadilca, ko sem se rodil, sem sam prvič posegel po cigareti v petem razredu osnovne šole. Neko nedeljo sem se zbudil pred starši. Bilo mi je dolgčas. V kuhinji sta bili na mizi dve škatlici cigaret. Filter 57, ki jih je kadil oče, in mamin astor. Astorjeva škatlica je bila lepša. Prižgal sem. Zanimiv občutek. Najbolje je bilo to, da sem se počutil odraslega. Seveda nisem inhaliral. Po nekaj dimih sem zaslišal, da se je v spalnici nekdo prebudil. Zagrabila me je panika. Nisem vedel, kam naj ugasnem cigareto. Odprl sem hladilnik in zagledal kozarec gorčice Thomy z modrim pokrovčkom. Ah, super, rešen sem. Vzel sem pokrovček in ugasnil cigareto na pokrovčku. Odhitel sem v kopalnico, vrgel ogorek v stranišče, potegnil vodo, umil pokrovček, ki je bil ožgan, ampak na srečo na notranji strani. Nisem prepričan, ali sem cigareto na notranji strani ugasnil namerno, ampak hvala bogu sem. Ko sem se vrnil v kuhinjo, je bila tam mama. Pokrovček sem skril v pest, voščil mami dobro jutro in rekel, da sem lačen. Odprl sem hladilnik in pokrovček vrnil na svoje mesto. Zaradi razburjenja se ne spomnim, kaj sem zajtrkoval, ampak pomembno je bilo to, da mama ni opazila ničesar. Niti da je rahlo zakajeno niti da mi je verjetno smrdelo iz ust po cigaretah. Sam pa se tudi nisem spomnil, da bi si umil zobe.

Danes bi se kaj takšnega zelo težko zgodilo, brez posledic mislim. Čeprav sem kadilec, doma ne kadim in nisem edini. Prepoved kajenja nam je pokazala, da ni tako slabo živeti v nezakajenem prostoru. Se mi pa postavlja vprašanje, zakaj je prišlo do takšne ostre in nepopustljive gonje proti kajenju. Cigarete so škodljive, o tem ni nikakršnega dvoma, toda koliko je drugih stvari, ki so enako škodljive, če ne bolj. Recimo alkohol, ki prav tako povzroča odvisnost in je velikokrat razlog za nasilje v družini in družbi nasploh. Potem sladkor, od katerega je odvisna večina prebivalcev in se tega niti ne zaveda. Redkokatero predelano živilo, ki ga kupimo v trgovini, je brez sladkorja ali umetnih sladil. Da raje ne govorimo o prehrani na splošno z vsemi konzervansi in drugimi aditivi. Zakaj?

Nikotin je redka psihoaktivna snov, ki lahko deluje kot poživilo ali kot pomirjevalo. Znanstveno je dokazano, da kratki hitri vdihi pri kajenju delujejo kot poživilo, dolgi vdihi pa kot pomirjevalo. Torej imamo v eni snovi dvojen učinek. Kadilec lahko sam odloča, ali se želi poživiti ali pomiriti. Razpolovna doba nikotina je okoli dve uri. Torej vsaki dve uri se lahko na novo odločamo, kaj bi. V svetu, v katerem živimo, se v dveh urah veliko zgodi in spremeni. Sami lahko odločamo in se prilagajamo. Če pa uživamo druga poživila in pomirjevala, to ni mogoče. Prvič, potrebujemo dvoje substanc, in drugič, razpolovna doba je bistveno daljša. To pomeni, da ko nekaj zaužijemo, traja veliko dalj časa.

Na žalost ne verjamem, da se je prepoved kajenja uzakonila, ker nam vladarji želijo dobro. To bi bil skoraj precedens. Na sumu imam farmacijo in njene lobije. Očitno so prevzeli primat nad poživljanjem in pomirjanjem prebivalstva. Seveda je res, da kadilci zastrupljamo pasivne kadilce, ampak kako pa tisti na drugačnih, močnejših poživilih ali pomirjevalih zastrupljajo druge, svet, pa ni še nihče raziskal. Saj vemo, da je veliko ljudi na borzah, ki krojijo današnji svet, na delovnem mestu na poživilih, pred spanjem pa na pomirjevalih. Izredno me zanimajo rezultati raziskave o vplivu naspidiranega borznega posrednika na življenje delavca. Zaradi pokajene škatle cigaret človek ne more ogroziti svetovnega miru, zaradi zaužite škatlice pervitina pa je bil nemški vojak v drugi svetovni vojni pripravljen na blitzkrieg.

Saj veste, kakšni so stari? Pretirano hvalijo pretekle čase, češ, kako lepo in dobro da je bilo, sicer pa so črnogledi, kot da gre vse skupaj rakom žvižgat. Za povrh so nečimrni. In jaz sem star.

Več kot 30 let je tega, kar sem moral sinu razložiti pomen besede kultura, nato pa sem razlago strnil v pesmico in jo objavil v Cicibanu. Tako gre:

Jura kultura

V zadrego me je spravil naš Jura, ko me je vprašal, kaj je kultura. Kultura je sladoled in da nanj v vrsti počakaš, kultura je kahla in da v njo se pokakaš. Je limonada in da počasi jo piješ, in je igrača, dokler je ne razbiješ. Kultura je knjiga in da jo vzameš v roke, in je peskovnik, dokler se ne podre. Kultura je tudi, če kaj pojasniti skušaš, in kulturen si ti, ker me poslušaš.

Ne domišljam si, da je kaj posebnega, a v tem času leta pesmica še zmeraj služi kakšnemu vrtcu ali prvošolčkom v različnih krajih, najbližje Mariboru v Murski Soboti, da začnejo razpravljat o tej temi. Sicer pa me najbolj gane, ko vidim te otroke, kako navdušeno hodijo v lutkovno gledališče in kako zamišljeni iz njega. To je generacija, ki se na TV vsak večer veselo poslovi z geslom Mi smo lumpi, radi tečemo!, nam pa pusti vso tisto obupno brozgo, ki se začne s TV Dnevnikom.

Toda hitro, prehitro padejo tudi otroci v mlin življenja, ki melje zadnja leta še posebej kruto. Strašanski izbruh potrošništva in nasploh neoliberalizem kot sistem brez sistema začne proizvajati pošasti, ki jim ni nič sveto, ki se komolčijo, krampajo, odrivajo, spotikajo in uporabljajo vse zvijače, da bi bili če že ne prvi, pa vsaj čim bližje koritu in da bi lahko začeli hlastati za največkrat sicer odvečnimi dobrinami, ki pa pomenijo prestiž, vpliv, celo "ugled". Groza! Brrr, dovolj tega.

Gremo raje na domača tla, ki naj bi jih vendarle obvladovali. Rotovška ali glavna knjižnica: kaj je z njo? Zgolj dolga serija obljub, nadaljevanka brez konca in kraja, Mestece Peyton, Dinastija ali nekaj takega. Umetnostna galerija Maribor: podobna zgodba. In zdaj tista oranža deklice Ivana Kosa, mariborske Mone Lize, lahko splesni v nevzdržnem depoju skupaj z mojstrovinami sijajnih mož, kot so bili Pandur, Kavčič, Polak, Kores, Vidic, Golja, če naštejem le nekaj teh, ki sem jih še sam osebno poznal. Unionska dvorana, nekdanja lepotica z odlično akustiko, propada, bije plat zvona odlična ekipa Narodnega doma, čeprav imamo v mestu sijajno koncertno tradicijo in tradicionalni Glasbeni september. In zraven je Kinogledališče, nekoč kultna dvorana, v kateri smo gledali filme francoskega novega vala in vse najboljše, kar je uvoz filmske produkcije prinašal. Tam so bila konec sedemdesetih let tudi zanimiva kulturna predavanja in debate in nadvse rad se spominjam prizadevnega Branka Rudolfa, kako je zmeraj začel z Oscarjem Wildom, mladi in takrat zelo uspešni pesnik Vladimir Gajšek pa mu je skušal skakati v besedo … Ko so po neverjetnih peripetijah aktualni lastniki hoteli ta izjemni "prizidek" Unionske dvorane prodati nazaj občini Maribor, ta ni pokazala nobenega interesa; seveda - to ni gostišče Pri treh ribnikih, na katerega pa je ta ista občina tako rekoč planila. Nekoč bo nadalje treba sešteti tudi stroške zadnjih del spremembe in selitev plavajočega odra Festivala Lent na Dravi pri Vodnem stolpu, ki se menda spet seli. Oho, dobimo pa fontano na Glavnem trgu, dodaja cinik v meni.

In vendar! Zoper zlo današnjih dni se je treba boriti! V teh časih je vsak ustvarjalni umetnik upornik, junak, heroj. Vzemimo denimo nagrajenca Stojana Kerblerja: mar ni primer empatije, za katero je prastari Konfucij dejal, da nas loči od živali?! Prepričan sem, da imajo vsi ti ustvarjalci še zmeraj dovolj široko publiko, ki jih obožuje toliko bolj, kot jih naduti povzpetniki zanemarjajo in zaničujejo.

Z Uršo Ambrož sva se prvikrat srečali že pred mnogimi leti, takrat, ko je navduševala s svojimi ličnimi podobami majhnih hišk in okrasjem, izdelanim iz fimo mase. Že takrat je bila navdušena nad tem, kar počne, in prepričana, da jo bo pot ustvarjanja vodila do vedno novih izzivov. Zdaj je lončarka z opravljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo, ki je v svet ustvarjanja z glino popeljala številne udeležence tečajev, ki jih, tudi v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje, vodi v Zavodu Marianum Veržej.

Marko Suhoveršnik Mladim, s katerimi se srečuje na svojih lončarskih delavnicah, svetuje, naj poskušajo in počnejo različne stvari, saj bodo le tako spoznali, kaj jih zares zanima in veseli.

Od študija prava do učenja lončarstva

"Sem generacija srednješolskega usmerjenega izobraževanja, jezikovna smer, študirala sem pravo, veliko planinarila. Ja, takrat še nisem ustvarjala, sva si pa s Cirilom (izvrstnim ljubiteljskim fotografom, ki navdušuje s svojimi fotografijami, op. p.) kmalu ustvarila družino. Tri otroke, zdaj že študente, imava in v letih, ko so bili otroci majhni, sem že vsak prosti trenutek namenila ustvarjanju. Takrat sem ustvarjala s fimo maso, začela izdelovati nakit iz keramike in le korak je še bil do srečanja z glino. Ta daje tistemu, ki jo vzame v roke, neštete možnosti ustvarjanja, in ko sta mi mama in oče kupila manjšo peč za keramiko, ustvarjanju kar ni bilo konca. Preprosto eksperimentirala sem, se učila iz lastnih napak in spoznala, da še kako drži rek, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo," se svojih začetkov ustvarjalne poti po več kot četrt stoletja dela spominja prijetna sogovornica, ki z družino živi v Vičancih pri Veliki Nedelji.

Marko Suhoveršnik ”Zagotovo bi bilo lažje, če bi že od malega gor rastla z glino in ustvarjanjem, tako pa sem se kot mestno dete morala vsega tega učiti na novo.”

Danes je Uršo mogoče srečati v Zavodu Marianum, kjer v Centru domače in umetnostne obrti (DUO) vodi lončarske tečaje in delavnice. Ker je zavod registriran tudi kot dnevni center šolskih in obšolskih dejavnosti, prihajajo k njim otroci iz vrtcev, osnovnošolci, dijaki, tudi študentje pa udeleženci različnih programov Erasmus iz tujine in vse te Urša z veseljem vodi v svet ustvarjanja z glino. "Kdor hoče in si močno želi, bo zagotovo našel pot do znanja in veščin, ki si jih želi pridobiti," pravi danes nesojena pravnica, ki se je pred leti, ko so v Zavodu Marianum razpisali pilotsko usposabljanje za lončarja, znašla med tečajniki. "Po opravljenem 180-urnem tečaju, ki ga je vodila Darja Zelko, sem vedela, da je ustvarjanje z glino tisto, kar želim početi. Še več, takratni direktor Zavoda Marianum Janez Krnc mi je, preko evropskega projekta Rokodelska akademija 1, ponudil zaposlitev in začela sem voditi tudi delavnice za naše obiskovalce. Tako sem stopila na pot, ki je danes zame prav tako pomembna kot ustvarjanje samo. Prenašati znanje in veščine skoraj pozabljenih obrti na mlajše je zame posebno poslanstvo in temu bi morali nameniti večjo pozornost. Sama sem izkoristila vsako priložnost učenja in izobraževanja, preko različnih krajših delavnic in tečajev, ki so jih ponujali različni keramiki, umetniki in slikarji, literatura. Včasih sem si pomagala tudi s svetovnim spletom ali preprosto vrtela vreteno in tako pridobivala kilometre, ki delajo mojstra. Tako sem počasi napredovala in pričela izdelovati svoje prve, tudi uporabne izdelke na vretenu. V tistem začetnem obdobju je bilo zame zelo dobrodošlo, da sem lahko za nasvet vedno poprosila lončarske mojstre iz družine Zelko. Zagotovo bi bilo lažje, če bi že od malega gor rastla z glino in ustvarjanjem, tako pa sem se kot mestno dete morala vsega tega učiti na novo. Pri tem mi je bil vedno pripravljen svetovati in pomagati tradicionalni lončar Saša Žuman iz Ljutomera, ki je danes na našem koncu praktično še edini delujoči tradicionalni lončar."

Marko Suhoveršnik Mladi in starejši, prav vsi so navdušeni nad lastnimi izdelki.

Ohranjanje starih veščin kot poslanstvo

Prenašanje znanja in veščin iz roda v rod, poudarja Urša, je zelo pomembno za nekoga, ki stopa na to pot, saj pri nas ni formalnega izobraževanja za lončarje, ni lončarske in še kakšne rokodelske šole. "Pri nas lahko lončarska znanja pridobiš preko tečaja, ki ga enkrat letno izvajamo v Zavodu Marianum, in mogoče je, ko delo res že dobro obvladaš, opraviti izpit za NPK lončar. Dobrodošlo bi bilo na ta način ohranjati še kakšna tradicionalna znanja. V okviru tehničnih dni mladi pri nas spoznavajo nekaj o rokodelstvu nekoč in danes. V Centru DUO imamo tudi Eko muzej, razstavišče in trgovinico z izdelki petdesetih pomurskih rokodelcev, mi pa obiskovalcem omogočimo praktično delo, a ne le lončarjenje, pač pa rade volje k sodelovanju povabimo še kakšnega rokodelca in se skupaj z njim lotimo izdelovanja izdelkov iz slame, filca ali ličja in drugih materialov," pravi Urša, ki spoznava, kako zelo pomembno je v današnjem času znati kaj narediti z rokami. "Mladi in starejši, prav vsi so navdušeni nad lastnimi izdelki, skodelica, okrasek, karkoli že človek ustvari z lastno energijo in rokami, veliko šteje."

Urša Ambrož v času, ko ne vodi delavnic, ustvarja svoje kolekcije uporabne keramike, tudi izdelke po naročilu. Njene mojstrovine je mogoče videti v trgovinici zavoda ali ormoškem TIC-u. "Res sem hvaležna, da sem lahko del te ustvarjalne zgodbe, ki jo ustvarja naš Zavod Marianum, in da imam možnost predajati ta znanja in ustvarjalno energijo naprej. Vesela pa sem tudi, ko vidim, da hčera Špela pluje v tej umetniški smeri, in velikokrat eksperimentirava skupaj in razvijava kakšno noviteto v naši domači mali delavnici, kjer se pogosto znajdemo kar vsi. Ideje se kar rojevajo, tudi tehnične rešitve, pri čemer prednjači mož Ciril," dodaja lončarska mojstrica Urša, ki obožuje družinske športno-kulinarične in ustvarjalne konce tedna, ki jih vse napolnijo z energijo in močjo. Ja, če bi se še enkrat znašla na začetku, bi šla po isti poti, bi se pa izognila pravu in izbrala kakšno umetniško fakulteto. "Sem primer dobre prakse, kako je mogoče v življenju najti pravo pot, le slediti je treba željam, delati in verjeti vase, no, pa malo sreče tudi prav pride," se v pozdrav nasmehne Urša Ambrož, ki tudi zato vsem mladim, s katerimi se srečuje na svojih lončarskih delavnicah, svetuje, naj poskušajo in počnejo različne stvari, saj bodo le tako spoznali, kaj jih zares zanima in veseli.

Beseda epidemija izhaja iz grščine. Sestavljena je iz predpone "epi", kar pomeni "na", in besede "demos", kar pomeni ljudje. Torej nekaj, kar se dogaja ljudem, v tem primeru nenaden izbruh in hitro širjenje kake nalezljive bolezni. Posebno hude in geografsko zelo razširjene epidemije označujemo z izrazom pandemija (beseda "pan" v stari grščini pomeni vse), torej bolezen, ki ogroža vse ljudi.

Prve epidemije so se začele pojavljati, ko so ljudje organizirano zaživeli v večjih skupnostih, krajih in mestih. Sprva so jih sprejemali kot naravni pojav, kasneje pa so jih pripisovali nadnaravnim silam, saj niso poznali vzrokov bolezni in načinov njihovega obvladovanja. V zgodovini so se proti boleznim borili na različne, pogosto tudi iracionalne načine. Učinkovitejši ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni so bili prepoved druženja, zapiranje mestnih vrat, poostrena higiena, pokopavanje trupel zunaj naselij in sežiganje kužnih predmetov. Pomemben napredek je pomenila uvedba karantene v 14. stoletju, novejšega datuma pa sta odkritje povzročiteljev večine nalezljivih bolezni in priprava uspešnih cepiv proti njim, s katerimi so v 19. in 20. stoletju vsaj v razvitem svetu bistveno omejili epidemije. Povsem preprečiti pa jih najbrž ne bomo mogli nikoli.

Kuga - črna smrt

Razsežnosti epidemij iz preteklosti ni enostavno primerjati, saj so podatki o njih skopi in nezanesljivi, pa tudi življenjske navade in razmere so bile povsem drugačne. A večina strokovnjakov se strinja, da je bila najhujša morilka v zgodovini človeštva kuga - črna smrt.

Reuters V evropskih mestih, posnetek iz Pariza je iz leta 2015, še danes odkrivajo množične grobnice iz časov divjanja kuge v srednjem veku.

Pravzaprav za vse epidemije iz preteklosti sploh ni potrjeno, da je šlo res za katero od štirih znanih inačic kuge. Že o prvi epidemiji tako imenovane antoninske kuge, ki je v drugem stoletju našega štetja pomorila približno tretjino prebivalcev Evrope, zahodne Azije in severne Afrike, je danes znano, da to ni bila kuga. Morda so bile črne koze, v zadnjem času pa so se pojavile celo špekulacije, ali ni bilo človeštvo morda že pred skoraj dva tisoč leti žrtev ebole ali vraničnega prisada. Justinijanska kuga, imenovana po tedanjem vladarju Bizanca, ki je zaradi bolezni umrl tudi sam in ki je v letih 541 in 542 odnesla 40 odstotkov prebivalstva tedanjega vzhodnorimskega cesarstva, pa je bila zagotovo kuga. To naj bi bil prvi izbruh bubonske kuge, po črnih lisah, ki so nastajale na telesih obolelih zaradi notranjih krvavitev, imenovane tudi črna smrt, strah in trepet srednjeveške Evrope. Najhuje je udarila v 14. stoletju. Med letoma 1346 in 1350 je umrlo okoli 25 milijonov ljudi, kar je po različnih ocenah od 30 do 70 odstotkov tedanje evropske populacije. Epidemije kuge so se vrstile tudi v naslednjih stoletjih in še danes za to boleznijo, ki je s sodobnimi zdravili sicer ozdravljiva, vsako leto umre okoli dva tisoč ljudi.

Črne koze so izkoreninjene

Še precej dlje kot kuga grozijo človeštvu črne koze. Prvi izbruhi naj bi se bili pojavili že deset tisoč let pred našim štetjem. V Evropi je bila najhujša epidemija konec 18. stoletja, ko je umrlo približno 400 tisoč ljudi. Še huje je bolezen pustošila v Ameriki, ko so jo tja zanesli evropski osvajalci. Pomorila je več milijonov ljudi, izginila so celotna ljudstva, kar je omogočilo evropsko prevlado v Novem svetu. Po iznajdbi cepiva proti črnim kozam konec 18. stoletja se je začela obolevnost hitro zmanjševati. Zadnja epidemija v Evropi je bila leta 1972 v tedanji Jugoslaviji. Bolezen se je razširila na Kosovu in v Srbiji, kamor naj bi jo bili prinesli romarji z Bližnjega vzhoda. Zbolelo je 175 ljudi, 35 jih je umrlo. V svetu je bil zadnji primer zabeležen leta 1977 v Somaliji, tri leta kasneje je Svetovna zdravstvena organizacija črne koze razglasila za izkoreninjeno bolezen.

V zadnjih dvesto letih je bilo zabeleženih tudi sedem pandemij kolere. Bolezen, ki jo povzroča v stoječih vodah živeča bakterija, je zahtevala več deset milijonov življenj. Še danes zboli za kolero od tri do pet milijonov ljudi na leto, od 60 do 130 tisoč jih umre, predvsem v nerazvitih delih sveta z neurejeno kanalizacijo.

Gripa vedno znova

Tudi o gripi bi lahko rekli, da je stara toliko kot človeštvo. Prvi je to bolezen opisal grški zdravnik Hipokrat leta 412 pr. n. št. Prvo pandemijo gripe so v zgodovini zabeležili leta 1580, odtlej se v globalnem obsegu pojavlja vsakih deset do trideset let. Ponavadi dobi pandemija ime po deželi, kjer so jo najprej zaznali. Pandemija ruske gripe je denimo razsajala v letih 1889 in 1890. Najprej so o izbruhu poročali iz Uzbekistana, in sicer maja 1889, oktobra istega leta pa je že dosegla Tomsk in Kavkaz. Razširila se je po vsem svetu, povzročala je visoko smrtnost med obolelimi in terjala okoli milijon smrtnih žrtev.

Najhujša pandemija gripe v novejši zgodovini je izbruhnila leta 1918. Španska gripa velja za bolezen, ki je v najkrajšem času pomorila največ ljudi. Po vsem svetu je zbolela približno tretjina prebivalstva, umrlo je 50 milijonov ljudi, po nekaterih podatkih celo 75 milijonov. O silovitosti izbruha priča podatek, da je 25 milijonov ljudi umrlo v prvih 25 tednih pandemije, največ žrtev pa je bilo med mlajšimi odraslimi, kar sicer za gripo ni značilno. Naslednje leto je pandemija tako nenadoma, kot se je pojavila, tudi ugasnila. V 50. letih je azijska gripa povzročila 1,1 milijona smrti, desetletje kasneje hongkonška le nekaj manj.

Leta 2010 se je svet tresel zaradi izbruha tako imenovane nove ali prašičje gripe, ki je odnesla 300 tisoč življenj. Povzročal jo je isti virus H1N1 kot zloglasno špansko gripo skoraj sto let prej. Pri nas je sicer več prahu leta 2006 dvignila ptičja gripa, ki jo povzroča virus H5N1 in za katero je po svetu umrlo 375 ljudi.

Reuters Ebola je v Afriki morila v letih 2014 in 2015.