Obisk hribov z majhnim otrokom: Kdaj in kako začeti?
Obiskovanje hribov je lahko prijetno tudi z majhnim otrokom, le pripravljeni morate biti na nekaj prilagoditev pri tempu hoje in načrtovani razdalji.
Poleti se pred vročino iz mest radi umaknemo v hribe. Na srečo si v Sloveniji lahko privoščimo kratek ali daljši izlet skoraj mimogrede, saj je tudi iz središča večjega mesta do najbližjega hriba le nekaj kilometrov. Ker pa smo narod pohodnikov in hribolazcev, so tovrstne vzpodbude v mnogo družinah deležni tudi otroci. Kdaj in kako začeti, če sami niste prav izkušen pohodnik, pa bi vseeno radi v hribe z malčkom, smo vprašali Gorazda Goriška, dolgoletnega pohodnika in avtorja gorniške literature, med drugim priročnika Gorniška potepanja z otroki.
Nekateri bolj redni pohodniki se v hribe odpravijo tudi z dojenčkom, tako da ga denimo nosijo v nosilki. Ali je nujno, da otroka že čisto majhnega navajamo na nošenje v nosilki, da se bo pozneje laže navadil na sedenje v nahrbtniku?
Nujno ni, je pa priporočljivo. Morda ne toliko zaradi otroka, temveč bolj zaradi odraslega, da se bo navadil nošnje otroka v nosilki. Tudi z nahrbtnikom je podobno. Izkušnje pogovorov s starši namreč kažejo, da je uspešna izvedba izleta bolj odvisna od tega, ali se bodo odrasli navadili na nošenje otroka v nosilki in kasneje v nahrbtniku. Predvsem staršem, ki sami niso hodili na daljše hribovske ture in niso nosili težjih nahrbtnikov, nošnja otroka, ki je vsak dan težji, ni enostavna. Najprej velja poskusiti s krajšim pohodom, in če je odraslemu in otroku všeč, nadaljujemo na daljše izlete.
Vsi nahrbtniki najbrž niso enako uporabni. Po čem prepoznamo kakovosten nahrbtnik za nošenje otroka?
Na trgu je veliko nahrbtnikov za nošnjo otrok, a so le nekateri primerni za daljše poti. Dober nahrbtnik ima ustrezno nastavljivo hrbtišče, udobno sedalo in naslon s stransko oporo ter primerno pripenjanje, najbolje večtočkovno. Zelo koristna dodatka sta tudi streha nad nahrbtnikom in prekrivalo, ki otroka varujeta pred vremenskimi vplivi (mraz, sonce, dež). Najboljše izvedbe imajo streho že vgrajeno v povišano naslonjalo, ki dodatno ščiti otrokovo glavo.
Kot ste sami dejali, je otrok res skoraj vsak teden težji, s tem pa je hoja za starše vedno napornejša. Kdaj naj otrok začne hoditi sam? Ali je smiselno kombinirati hojo in nošenje?
Enostavno priporočilo je, da naj otrok hodi kmalu za tem, ko shodi. Seveda bo to le na krajših in ravnih nezahtevnih delih poti. Smiselno je kombinirati hojo in nošnjo. Nahrbtnik naj bo v rezervi na ramenih staršev, ko je korak že zanesljivejši, pa je morda bolje, da gremo na kakšen krajši izlet tudi brez njega, saj bo sicer otrok kar naprej pogledoval k “rešilni bilki”.
Tudi obutev za v hribe je drugačna kot tista za po ravnem. Pri kateri starosti/velikosti naj otrok dobi svoje planinske čevlje?
Planinski čevlji se lahko kupijo v trgovini že od številke 25. Ali bodo starši že tako majhnemu otroku namenili prve planinske čevlje, je seveda prepuščeno njihovi odločitvi. Možnost vsekakor imajo. (smeh) Planinske čevlje staršem, ki bodo pogosto zahajali v hribe z otroki, vsekakor priporočam, saj so udobnejši in varnejši (boljši podplat, zaščita gležnja) od običajne nizke obutve za vsakdanjo uporabo.
Je smiselno z majhnim otrokom oditi na pot zjutraj ali odhod raje prestavimo na čas okoli poldneva?
Odvisno od letnega časa. V poletni vročini je vsekakor bolje oditi na pot zgodaj in se vrniti še pred pripeko, posebno če nas bo pot vodila po odprtem svetu. Ne pozabimo tudi na ustrezno zaščito pred soncem. Jeseni in pomladi običajno lahko hodimo v vseh delih svetlega dela dneva, pozimi pa je bolje oditi na pohod sredi dneva, ko je običajno najtopleje. Če otroka zgolj nosimo, dobro poskrbimo za ustrezno zaščito pred mrazom, saj otrok zgolj sedi in se zato njegovo telo hitreje ohlaja.
Kot ste zapisali v knjigi, otroku lepi razgledi ne pomenijo veliko, potrebuje drugo motivacijo. Pri kateri starosti začnemo otroku že dan prej razlagati, kam se bomo odpravili, kaj ga tam čaka in podobno, da se naleze našega navdušenja?
Če se malo pošalim, bi lahko rekel, da nikoli ni prezgodaj, največ koristi pa je od tega seveda takrat, ko začne bolj dojemati svet okoli sebe. Pravljice, tudi takšne, ki so povezane z gorami, pa otroku seveda lahko beremo že zelo zgodaj.
Koliko je otrok pri kateri starosti sposoben prehoditi?
To je odvisno od toliko dejavnikov, da težko odgovorim z enotno, vsem primerno številko. Dolžina otrokovega pohoda je odvisna od staršev, ki bodo z njim na poti, njihove sposobnosti motivirati otroka, zahtevnosti poti in podobnega. Slišal sem že enostavno razlago, ki gre takole: dve leti – dvesto višinskih metrov oziroma dve uri hoje, tri leta – tristo višinskih metrov in tri ure hoje in tako naprej.
Po pohodu ali tudi že med njim po navadi tudi kaj prigriznemo. Kaj sodi v malico iz nahrbtnika, ko je z nami otrok?
Nasvet je preprost. Kar otrok rad je doma, bo tudi v hribih. Gore običajno niso primeren prostor za preizkušanje prehrambnih novitet, res pa je, da bo otrok sredi ničesar precej raje pojedel tudi kaj takega, kar mu v bližini hladilnika ne bi ravno teknilo.
Izredna uskladitev pokojnin bo, a za vse 6,5 evra
Izredna uskladitev pokojnin prihodnje leto bo, in sicer se bodo pokojnine zvišale za en odstotek, če bo letošnja gospodarska rast 2,5-odstotna. Takšno dopolnilo je sprva predlagal Desus, v koaliciji pa so ga še pred včerajšnjo sejo odbora za finance, ki je imel na mizi proračunske dokumente za prihodnji dve leti, posvojili in podprli. A pozor, odbor je včeraj podprl tudi predlog SAB Alenke Bratušek, kar pomeni, da se bodo pokojnine vsem izredno zvišale enako, natančneje za 6,5 evra. In kako so v SAB sploh prišli do te številke? Izredna uskladitev za en odstotek bi od povprečne pokojnine 650 evrov znašala 6,5 evra in toliko naj dobijo vsi, ne glede na to, ali imajo 300 evrov pokojnine ali 1500 evrov. S pojasnilom poslanke SAB Maše Kociper na včerajšnji seji odbora, da je to bolj pravično, saj je treba pomagati upokojencem z nizkimi pokojninami, ki živijo pod pragom revščine. Ob tem seveda ni povedala, kaj konkretno to pomeni.
Predlog obrača usklajevanje pokojnin na glavo
Če vzamemo primer upokojenca, ki prejema 500 evrov pokojnine, bo ta namesto 5 evrov po predlogu SAB prejel 1,5 evra več. S tem se njegov slabi gmotni položaj ne bo nič bistveno spremenil. Tisti, ki pa ima 1500 evrov pokojnine, bo namesto 15 evrov prejel le 6,5 evra.
Takšen predlog, ki na glavo obrača dosedanje usklajevanje pokojnin, za pičli evro ali dva več, kolikor bi dobili upokojenci z najnižjimi pokojninami, so včeraj podprli tudi koalicijski poslanci. Kar je precedens. Nihče med njimi, tudi iz vrst Desusa, ni opozoril, da se z izrednimi uskladitvami upokojencem vrača tisto, kar jim je bilo odvzeto v preteklih desetih letih zaradi tega, ker se pokojnine sploh niso ali so se le delno redno usklajevale in so zato še vedno za 7,2 odstotka nižje, kot bi morale biti po pokojninskem zakonu.
Če bi upokojencem to vrnili, tako kot predlagata sindikat upokojencev in civilna iniciativa Za upokojence gre, ki je zbrala skoraj 15.000 podpisov podpore, da se z dvema izrednima uskladitvama upokojencem do 30. junija prihodnje leto pokojnine dvakrat izredno uskladijo za skupno 7,2 odstotka, bi se zagotovo izboljšal gmotni položaj marsikateremu med njimi. Seveda nihče ne predlaga takšnega unikuma - vsem enako -, ker navsezadnje se tudi niso vsem enako zniževale. A za takšno izredno uskladitev bi bilo treba nameniti 300 milijonov evrov.
Je razlog za podporo iskati v denarju?
Morda pa je razlog za podporo, milo rečeno, nepoznavalskemu predlogu SAB treba iskati prav v denarju. Kociprova je namreč v razpravi tudi povedala, da takšna rešitev pomeni v skupni masi denarja, ki bo potrebna za izredno uskladitev pokojnin, celo nekoliko manj, kot če bi se pokojnine za en odstotek uskladile glede na višino posameznikove pokojnine. Varčevanja pri upokojencih s tem predlogom torej še ni konec.
Očitki upokojencev Alenki Bratušek, da ne pozna pokojninskega sistema in ga s takšnimi predlogi ruši, pa so vse glasnejši. Opozarjajo, da če bi po Alenki Bratušek zdaj prešli na nominalno enake uskladitve pokojnin, bi s tem v temelju porušili pokojninski sistem, ker sedanji zaposleni ne bi imeli več motiva za vplačevanje večjih pokojninskih prispevkov, saj se jim to pozneje tako in tako ne bi poznalo pri pokojnini. Menijo tudi, da bi problem revščine med upokojenci z najnižjimi pokojninami, tudi tistih, ki so se upokojevali predčasno, morali reševati drugače. S socialnimi transferji, na kar je včeraj poslance opozoril tudi državni sekretar z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Tilen Božič.
Življenjske lekcije Edvina Fliserja: Ljubezen me je naučila, da je pomembno biti pošten
Na festivalih je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja osvajal nagrade kot za šalo. Kariero je začel kot član rockovske zasedbe, ki mu je dala neprecenljivo popotnico za nadaljno samostojno glasbeno pot.
Kaj vas v zadnjih letih najbolj osreči?
Zadnja leta me zelo osreči mirno družinsko življenje, ki ga nekoč ni bilo v tolikšni meri. Ko smo skupaj doma in imamo čas za tiste intimne stvari, ki priplavajo na površje. V družini je ena taka tiha sreča. Ko ugotoviš, da vse štima in da je točno to tisto glavno v življenju. Ob tem pa je včasih za mojo srečo kriva tudi glasba. Ko mi kdaj spet uspe narediti kaj lepega. Da, tudi to prispeva k srečnim občutkom.
Kaj vas je življenje naučilo o sreči?
Da tiste stvari, za katere misliš, da so najbolj pomembne, s časoma postanejo manj pomembne. Na površje pa pridejo tiste, ki si jih prej imel za samoumevne, ampak se izkažejo za prave. Prave za srečo.
Vas je česa naučila glasba?
To sigurno! V začetni fazi moje kariere, ko so skladbe še pisali veliki avtorji slovenske popevke, me je glasba naučila, me opominjala predvsem na to, da obstajajo ljudje, ki lahko napišejo res izjemno lepe pesmi. In da sem lahko srečen, da interpretiram del tega njihovega dela. Ko si mlad pevec, je to blagoslov.
Ste za katero od teh del še posebej hvaležni?
Sem, sem … Recimo za pesem Tam, kjer sem doma, s katero sem nekoč debitiral na Slovenski popevki, napisala sta jo Jože Privšek in Miroslav Košuta. Potem pa je še cela vrsta nagrajenih skladb, za katere sem tudi hvaležen: Solza, ki je ne prodam, Leti, leti lastovka, pa "veselojesenske" Moja Pepka in Dežela Štajerska. To so bili taki biserčki moje kariere.
Kaj vam je v karieri vlilo največ samozavesti?
Imel sem srečo, da sem glasbeno izhajal iz pravega ansambelskega miljeja. Peti namreč nisem začel kot solist, ampak sem bil enakovredni član skupine Rdeči dečki. Skupaj smo veliko izkusili in tam sem, tudi z našim repertoarjem, dal skozi vse, kar mora dati pevec začetnik, da pridobi samozavest za vse avtorske pesmi, ki sledijo v karieri. S tako zapuščino, kot je petje v rockerskem bendu, sem kasneje lažje sprejemal izzive, ki so prihajali v obliki kvalitetnih avtorskih skladb. Skratka, dober trening sem imel in moja samozavest se je zgradila kar visoko. (smeh)
Ste se kdaj zanašali nanjo?
(Smeh) O, da! Celo tako zelo sem bil samozavesten, da sem zamudil ali bolje rečeno prešprical "probo" na svoji prvi Slovenski popevki. To je zgodba, ki jo rad povem. Torej, na generalki za svoj debitantski nastop na festivalu Slovenska popevka se nisem pojavil, ker sem se zamudil pri svoji deklici. Skrajno mladostniško neodgovorno ... Šel sem šele na zadnji avtobus za Ljubljano in prišel naravnost na nastop na televiziji. Seveda so me v zakulisju okregali, a sem jim rekel, da ne potrebujem vaje. V svoji mladostni neodgovornosti sem si mislil, da tisti dve skladbi lahko zapojem dobro tudi brez vaje. Na srečo so mi zaupali in dovolili peti. Zato pa sem bil na takratnem nastopu toliko bolj skoncentriran, saj mi je ta kiks dal dodatni navdih in skrb, če ne bom odpel kot je treba, me lahko "odpikajo". Na srečo se je končalo z nagrado publike. Sem pa potem kasneje, ravno zato, prišel na opatijski festival kar tri dni prej.
Kaj vas je življenje naučilo o ljubezni?
Spomnim se, da sem bil star okoli trideset let, ko sem si vzel čas za razmislek, kaj sem do takrat v življenju naredil, česa nisem in kaj bi si še želel. Razmišljal sem tudi o ljubezni. Naučila me je, da je zelo pomembno biti pošten.
Kaj so vas življenjskega naučili vaši prijatelji, morda celo tisti iz mladosti?
Prijateljstvo je bilo vedno sila pomembno v mojem življenju. In na srečo sem vedno imel in še jih imam res fajn prijatelje. Naučili so me biti realen, skromen in da se je treba za prijateljstvo potruditi. To je osnova in so globine prijateljstva, ki se s časom samo nadgrajuje in lahko traja dolgo, dolgo.
Kaj najpomembnejšega vas je naučila družina, morda celo vaša hčerka?
Da je imeti družino največja vrednota. Vse drugo lahko mine ali počasi mineva, družina pa ostaja in vredna je vsega najboljšega.
Bi zdaj, ko pogledate nazaj na kariero, storili kaj drugače? Kaj bi svetovali mlademu Edvinu, ki šele začenja kariero?
Povedal bi mu, da naj poizkusi v tujini bolj vztrajno, kot sem jaz. Sam danes vem, da bi s takšnimi pevskimi dispozicijami, kot sem jih imel v mladosti, lahko na tujem trgu dosegel več, če bi bil bolj vztrajen. Morda sem bil preveč vezan na dom, na naše okolje ... Saj nekaj poskusov je bilo, a ker ni bilo pravega efekta, sem prehitro obupal. Svetoval bi mu, da naj se bolj poglobi v to, naj najde prave ljudi, saj potencial nedvomno ima. Ker sam tega nisem izkoristil, je to ena taka grenka kaplja v moji karieri.
