(INTERVJU) Anamarija Lampič:"Ob zmagi pozabiš švicanje, da ti je bilo slabo"

Franja Žišt, 11.1.2020
Robert Balen

Z odlično novoletno turnejo je Anamarija Lampič cilje za sezono že presegla, le še uživala bo, tudi danes in jutri v Dresdnu.

Po dveh zmagah na 14. Tour de Skiju se je Anamarija Lampič, za zdaj edina slovenska zmagovalka te zime, doma najprej pošteno naspala. Spala je do osmih, potem pa se je samo prestavila na kavč ter veliko jedla in pila, je vsa nasmejana razlagala pred potovanjem v Dresden, kjer bosta danes in jutri že novi sprinterski preizkušnji, najprej posamična, nato ekipna. "Z vetrom v jadra", kot je uspehe 24-letnice iz Valburge pri Medvodah pospremil glavni trener smučarskih tekačev Nejc Brodar, se izjemni rezultati lahko še dvignejo, je poudaril.

Ko zaprete oči in pomislite na Tour, kaj vam najprej pride na misel? Zadnji ciljni sprinti ali kaj drugega?

"Vse skupaj, cel paket. Ko se spomnim na eno stvar, takoj potegne na drugo ... Sigurno ne bom nikoli pozabila, da sem dvakrat zmagala in dobila rdečo majico. Zame je to res velik dosežek! Vem, koliko časa, truda in let je bilo potrebnih. To je motivacija za naprej. Veselje. V tem športu res uživam. Vem, da bodo drugi zdaj veliko pričakovali od mene. Fino je, da imam veliko oboževalcev, da dobim še s te strani veliko podpore, moč. Ampak tečem zase in v tem uživam."

Smučarski tek, sploh pa novoletna turneja, ko se v devetih dneh zvrsti kar sedem tekem, je še vse kaj drugega od tistega, kar gledalci vidijo po televiziji. Trening, tekme, potovanja od prizorišča do prizorišča ... Kako zdržite te napore?

"To počneš že od otroštva. Že zelo dolgo treniram tek na smučeh in napor sem sprejela. Ni zmeraj lahko, velikokrat je težko, ampak to mine. Ko so rezultati, na vse to pozabiš - kako si poleti trpel v klanec, švical, da ti je bilo slabo. Čez to moraš iti. Če hočeš rezultate, je veliko odrekanja. Velikokrat moram izpustiti kakšno družinsko zabavo, ker me ni doma. Takih stvari je ogromno."

Kaj vas motivira? Zmage, nagrade, praznovanja ob zmagoslavjih?

"Najbolj to, da se potem podružimo. Da vidim tudi ostale. Tu nisem samo jaz, tu so še fizioterapevt, trenerji, serviserji, družina, fant ... Vsi so za mano. Pripomogli so k rezultatom, in če ne bi bilo njih, ne bi bilo mene. Najbolj fajn mi je to, da smo vsi ponosni na uspeh."

Začutili ste slast zmagovanja. Koliko odstotkov zmage pa je v nogah, koliko v rokah, koliko v glavi?

"Brez treninga ne bi šlo, glava pa je kar zelo pomembna. Kombinacija vsega. Tek na smučeh je pač garaški šport, pomembna je surova moč, šele potem pride taktika. Ampak treba je imeti kar vse."

Kako se psihološko pripravljate na preizkušnje?

"To si vzamem tako: tekma je kot nagrada, ker sem pridno trenirala in zato lahko startam v svetovnem pokalu. Meni je to zabava, veselje in vidim, da mi je vsako leto bolje, in v tem res uživam."

Je z zmagama padlo breme z ramen ali po dobrih rezultatih čutite pritisk zaradi večjih pričakovanj? Rekli ste, da upate, da se navijači niso preveč razvadili ob vaših uspehih.

"Sem čisto sproščena. Sem tak tip človeka, da se bolj gibljem v družinskem krogu in njih poslušam. Druga mnenja me ne zanimajo in ni bojazni, da bi me prizadela."

Nekateri vaš letošnji preskok pripisujejo temu, da imate italijanskega trenerja Stefana Saracca in ste trenirali tudi z Italijani. Kako jih usklajujete s slovensko ekipo?

"Res je, moj trener je iz Italije, kjer trenira moško A-ekipo. Piše mi plane in priključujem se jim. Letos je bilo zato veliko več priprav. Že lani sem trenirala z Italijankami, polovico priprav sem opravila v Italiji, polovico v Sloveniji. Letos sem bila še bolj sproščena kot vsa leta prej in uživala na vseh potovanjih, pripravah. Zdi se mi, da sem bolj psihično zrastla kakor fizično."

"Petra je bila prva, ki je žela uspehe, in si želim, da bi bila enkrat na njenem mestu"

Kaj vam je spomladi, ko sta se srečali in pogovorili, svetovala nekdanja tekačica Petra Majdič?

"Petra je bila in še zmeraj je moja vzornica. Je res zelo prijetna oseba, enako odprta kot jaz in se fino razumeva. Povedala mi je, kako je trenirala, kako trpela, o vsem, kar spada k smučarskemu teku. Jaz sem ji povedala, kako treniram. So neke razlike med nama, tek na smučeh se je zelo spremenil. Še več je razlik v materialu, punce smo zdaj veliko bolj skupaj, kakor so bile takrat. Petra je bila prva, ki je žela uspehe, in si želim, da bi bila enkrat na njenem mestu. Vem pa, da je potrebno veliko garanja in vse se mora sestaviti."

Opozorila je na vašo vsestranskost, da imate predispozicije za vse discipline, ne le sprint. Razmišljate o malem ali pa velikem kristalnem globusu?

"Nisem še razmišljala, da bi osvojila mali kristalni globus, kaj šele velikega. Do tja je še veliko dela, še ogromno se moram naučiti, veliko je prostora za napredek. Če bodo letos še kakšne stopničke, bo to vrhunsko, če ne, sem svoje cilje že zdaj presegla. Do konca sezone samo še uživam, sproščeno grem naprej."

Za prihajajoči konec tedna potemtakem nimate ciljev, želja, pričakovanj?

"V Dresdnu bom prvič. Zadnji dve leti sem to tekmo izpustila, ravno zato, ker je po Touru. Letos sem se odločila, da podaljšam in spustim tekmo po Dresdnu. Sploh ne vem, kakšna je proga. Vem le, da je zelo ravninska, ne vem pa, koliko mi ustreza. Še nikoli nisem tekmovala le po ravnini. Grem sproščeno, si pa gotovo želim dober rezultat."

Postajate vzornica mladim, ki trenirajo tek ali pa se bodo vanj šele podali. Kakšni so pogoji pri nas, še posebno če se primerjamo z Norvežani ali Rusi, ki vanj res veliko vlagajo?

"Gotovo je pri nas težje kakor na Norveškem, kjer imajo več snega in druge boljše pogoje. Ampak mislim, da se da tudi v Sloveniji. Teka na smučeh se lahko loti vsak, od otrok do starejših, a ta šport moraš imeti res rad. Resda snega primanjkuje in trenutno obratujejo samo proge na Pokljuki in Planici. Skoraj vsak dan sem se včasih vozila na Pokljuko in v Planico, kar je zelo naporno, sploh ko si v šoli. Imela sem srečo, da sta mi starša vse to omogočila. Ob prihodu iz šole me je že čakalo kosilo, pojedla sem, spakirala in šla naprej ter se vrnila ob sedmih ali osmih. Včasih je bilo težko, bila sem utrujena, ampak mi je smučarski tek toliko zanimiv, vznemirljiv, toliko se dogaja."

Anketa

Koliko ur dnevno posvetite gibanju?

Sudoku