O minljivosti: Cenim te šele, ko te ni več

Petra Cvek, uni. dipl. andragoginja in spec. psihoterapije, 30.10.2019
Profimedia

Šele ob izgubi pogosto spoznamo, da bi izgubljeni čas, ki smo ga namenili sporom, lahko porabili koristneje.

Zakaj pogosto začnemo stvari ceniti šele, ko jih izgubimo? Zdravje na primer, pa delo, neodvisnost, spanje in nenazadnje ljudi. Dokler vse to imamo, je v nas prisoten občutek samoumevnosti – verjamemo, da bomo vse to tudi vedno imeli.

Vsaj ko govorimo o ljudeh, se razumsko zavedamo, da ti ljudje, ki so trenutno del našega življenja, ne bodo vedno z nami. A o tem pogosto ne želimo razmišljati in tako se v nas naseli občutek samoumevnosti. Prepričani, da imamo na voljo še dovolj časa, odlašamo s tem, da bi osebi povedali, kaj v resnici čutimo, ali da bi preživeli čas z njo, ali da bi zgladili morebitne stare spore, za katere se niti več ne spomnimo, čemu so se sploh začeli. Vse dokler se ne zgodi, da te osebe nenadoma ni več ob nas.

Čeprav 1. novembra obeležujemo dan mrtvih, pa lahko ta dan služi tudi kot opomnik na vse ljudi, ki so še del našega fizičnega življenja.

Ko samoumevnost zamenja obžalovanje

Šele ob izgubi pogosto spoznamo, da bi izgubljeni čas, ki smo ga namenili sporom, lahko porabili koristneje. Nenadoma v sebi obudimo številne ideje, kaj vse bi s to osebo lahko počeli skupaj. Zanimivo, kako šele takrat spoznamo, kako radi smo jo v resnici imeli, koliko nam je pomenila in se spominjamo vseh kvalitet, ki jih je imela; teh, ki smo jih pred tem preprosto spregledali. Pa tudi, kako nepomembne se nam kar na enkrat zazdijo vse tiste stvari, ob katerih smo pred tem izgubljali živce in se bili o njih pripravljeni pregovarjati do onemoglosti. To je trenutek, ko samoumevnost nadomesti obžalovanje.

image
Profimedia Svoja čustva lahko zapišemo in jih v sporočilu podamo ljubljeni osebi.

1. november – dan hvaležnosti, za vse, ki so še ob nas

Čeprav 1. novembra obeležujemo dan mrtvih, pa lahko ta dan služi tudi kot opomnik na vse ljudi, ki so še del našega fizičnega življenja. Služi lahko kot dan, ko se spomnimo vseh, ki nam veliko pomenijo. Bodisi s povabilom na kosilo, z obiskom, z lepo besedo, s kratkim telefonskim klicem ali preprosto le s tem, da se v mislih zahvalimo za to, da je ta oseba del našega življenja. Lahko pa tudi z novo tradicijo – kozarcem hvaležnosti.

Na majhne lističe zapišimo čim več stvari, ki jih pri določeni osebi cenimo, vključimo pa tudi vse, zaradi česar smo hvaležni, da je ta oseba del našega življenja. Spomnimo se primerov, ko smo ob njej našli tolažbo, pa tudi radostnih trenutkov, ki smo jih preživeli skupaj. Tudi te zapišimo na majhne lističe. Z njimi napolnimo kozarec, ki smo mu pred tem dodali kanček svoje kreativnosti in ga po želji okrasili. Napolnjen kozarec nato podarimo osebi, kateri je namenjen in ji na ta način povejmo, kako pomembna nam je. Pazimo le, da ne bomo nanj pozabili in ga želeli podariti šele, ko bo že prepozno.

image
Profimedia Ne pozabimo sebi pokloniti ljubezni in pozornosti.
Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku