Nizki fižol za več dušika v tleh
Fižol, ta tako priljubljena stročnica, prihaja iz toplih krajev, iz Južne Amerike. Za dobro rast potrebuje topla tla in toplo ozračje, zato ga na prosto prvič sejemo šele konec aprila oziroma v začetku maja.
Da bomo z njim preskrbljeni od junija pa do pozne jeseni, ga sejemo v intervalih vse do konca avgusta. Pestra izbira sort nam tako ponuja nadvse raznolike posevke in kulinarična doživetja.
Sorte nizkega fižola se med seboj razlikujejo po barvi strokov, ki je lahko rumena, zelena, svetlo rumena z rdečimi pegami, celo vijoličasta, zrnje je rdeče, rjavo, rdeče-belo. Oblika strokov je okroglasta ali pa so stroki široki in sploščeni. Sorte so lahko odlične samo za uporabo stročja, druge za zrnje, tretje pa kar za oboje.
K fižolu posejte šetraj, saj ga bo ubranil pred napadi uši.
Slovenska avtohtona sorta - zorin
Zorin je nizki fižol, ki ga pridelujemo za namen obiranja zrnja. Oblikuje lepe, ploščato okrogle stroke zelene barve. Pobiramo mlada zrna, ko so še mehka in ko strok še ni suh. Mlado zrnje se skuha hitro. Če stroke pustimo, da dozorijo, jih posušimo. Izluščen fižol hranimo na suhem in temnem, najbolje v platnenih vrečkah ali steklenih kozarcih. Pred kuhanjem ga čez noč namočimo, da se bo hitreje skuhal.
Setev na prosto
Fižola ne sejemo na prosto pred koncem aprila. Zgodnejša setev nima smisla, saj bodo semena v hladnih in vlažnih tleh slabo klila, mlade rastlinice bodo kilave, kasneje pa bolj dovzetne za bolezni in škodljivce.
Nizke sorte stročjega fižola lahko sejemo vse od konca aprila do konca julija vsaka dva tedna, sorte za stročje pa še vse do konca avgusta. Tako bomo mlade stroke pobirali celo poletje in vse do oktobra.
Seme pred setvijo čez noč namočimo v kamiličnem ali žajbljevem čaju. Sejemo v vrsto eno zrno na deset centimetrov ali v skupine pet do šest semen na vsakih 35 centimetrov. Za setev in presajanje izberemo dneve za plod.
Priporočam
Za zgodnejši pridelek sejemo fižol v lončke. Sejemo v aprilu po pet do sedem semen v en lonček. Maja, ko se tla in ozračje dovolj segrejejo, presadimo mlade skupine rastlin na grede. Ne trgamo jih narazen, temveč posadimo celo skupino, ki raste v enem lončku, na eno mesto. Med skupinami pustimo 35 centimetrov prostora.
Gnojenje
Nizki fižol ne potrebuje gnojenja, saj si dovolj dušika preskrbi sam s pomočjo bakterij, ki živijo na njegovih koreninah in imajo to sposobnost, da vežejo dušik iz zraka. Tega je dovolj za njihovo rast in razvoj ter tudi za vrtnine, ki ga nasledijo na gredi.
Oskrba
Fižol raste zelo hitro, in čeprav ga sejemo na prosto šele konec aprila in maja, bo kaj kmalu prehitel v rasti večino zelenjadnic. Zaradi hitre rasti potrebuje veliko vode, zato ga v sušnih obdobjih zalivamo. Voda pa je zelo pomembna tudi v času, ko fižol začne nastavljati cvetove in oblikovati stroke. Le če bodo tla dovolj vlažna, se bodo stroki lepo razvijali, fižol pa bo vztrajno cvetel. Tla med posevki vestno zastiramo s slamo, senom, listjem. Zastirka bo ohranjala tla vlažna pa še plevel bo zatrla.
Pridelek
Fižol za stročje začnemo pobirati, ko so stroki dolgi približno deset centimetrov. Bodimo pozorni na to, da izbokline, ki jih naredijo zrna, še niso velike, tudi nitk še ne sme biti. Če primeren čas za pobiranje zamudimo, počakamo, da fižol dozori, torej da oblikuje zrna do končne velikosti, stroki pa se povsem posušijo. Tudi to zrnje je primerno za prehrano, lahko pa ga uporabite za setev naslednje leto.
Če gojimo sorte za zrnje, z obiranjem počakamo, dokler se strok popolnoma ne posuši, porumeni. Takrat so semena dozorela.
Ko se sezona pobiranja zaključi, nikar ne izpulite celih rastlin. Stroke poberite, nato pa rastlino tik nad zemljo odrežite. Korenine naj zaradi dušikovih gomoljčkov, ki hranijo naknadni posevek, ostanejo v zemlji.
Dobro je vedeti
Stročji fižol obiramo na dan za cvet. Tako vzpodbujamo novo cvetenje, torej nov pridelek.
Če želimo sveže zrnje, fižol za zrnje pobiramo na dan za cvet. Če želimo suho zrnje, pa ga pobiramo na dan za plod.
Sestavine:
- 400 g fižola
- 1 čebula
- 4 stroki česna
- oljčno olje
- sok polovice limone
- sol
- lovorjev list, timijan, šetraj
- rdeča paprika v prahu, poper
- peteršilj
Uporabimo lahko sveža ali suha fižolova zrna. Suhi fižol čez noč namočimo. Naslednji dan vodo, v kateri se je namakal, odlijemo in prilijemo svežo. Dodamo sol, dva lovorjeva lista ali nekaj vejic šetraja ali timijana. Kuhamo, dokler se zrna ne zmehčajo. Sveži fižol, ne da bi ga čez noč namakali, skuhamo na enak način. Čebulo in česen drobno sesekljamo in prepražimo na oljčnem olju. Dodamo odcejen skuhan fižol, 1 dcl fižolovke (vode, v kateri se je kuhal), poper in rdečo papriko (za ljubitelje pekočega je to lahko čili) ter pokuhamo. Vse skupaj prestavimo v mešalnik, dodamo limonin sok in zmešamo v gladko maso. Med mešanjem dodamo nekaj oljčnega olja. Tako bo masa bolj mazava in gladka. Naložimo v posodico, pokapljamo z oljčnim oljem in potresemo z nasekljanim peteršiljem. Ponudimo kot namaz za kruh ali pomako za svežo zelenjavo, npr. korenje, papriko, stebelno zeleno.
Članek je bil objavljen v novi številki revije ROŽE IN VRT:
Zdaj je čas za setev jesenskih posevkov, na vrsti sta motovilec in špinača
Kombajni so svoje delo na njivah za nekaj časa zaključili. In to je čas, ko začnemo s setvami jesenskih in strniščnih vrtnin. Med strniščne sodijo repa, redkev in podzemna koleraba. Najbolj znana jesenska vrtnina je seveda motovilec, zelo zdrava, mogoče v zadnjih letih nekoliko zapostavljena pa je špinača.
Mnogi se sprašujejo, zakaj ne moremo špinače in motovilca sejati celo poletje. Vzrok je seveda v genetiki. Obe rastlini sta vrtnini kratkega dne. V dolgem dnevu zelo hitro zacvetita. Nimata skupnega samo tega. Pri obeh zelenjadnicah uživamo listje, za obe gredice pripravimo na enak način. Obe v našem podnebju tudi prezimita na prostem. Še nekaj jima je skupno. Ker sta tudi po velikosti manjši vrtnini, ju Slovenci zelo radi sejejo "na povprek", po celi gredici. Verjemite mi, mogoče deset minut dalj traja, če ju posejete v vrstice. A kasneje, ko ju bo treba pleti, spomladi prerahljati zemljo in pridelek tudi pospravljati, boste hvaležni, če boste ubogali ta nasvet. Tukaj pa se podobnost neha.
Motovilec je sorodnik baldrijana
Čeprav motovilec najpogosteje najdemo med solatnicami, z njimi ni v botaničnem sorodstvu. V kolobarju nima posebnih zahtev, saj med vrtninami trenutno ni njegovega sorodnika. Sejemo ga lahko na katerokoli prazno gredico na vrtu. Ni zahtevna vrtnina, je pa zelo muhast pri vzniku, kaljenju. Seme, pridelano v letošnjem letu, v avgustu ne kali. Prav tako skoraj ne kali v vročem, sončnem vremenu. Ne pomaga zalivanje, preprosto ne kali pri visokih temperaturah. Zato so z vznikom motovilca v avgustu pogosto težave.
Gredice za setev jesenskega motovilca ne prekopavamo, samo prerahljamo zgornjo, setveno plast. Ker raste hitro, ne potrebuje gnojenja. Dovolj hranil je zanj v vsaki vrtni zemlji ne glede na to, katera vrtnina je pred tem rasla na gredici.
Motovilec sejemo torej v vrstice, na razdaljo 20 do 25 cm. Tako bo med vrsticami dovolj prostora za rahljanje zbite zemlje. Poletna setev naj bo gostejša, obvezno jo zasenčimo. Senčimo tako, da ustrezno senčilno ponjavo (stara rjuha, stare vreče, goste mreže, tudi agrokoprena) dvignemo nad tla. Odlično lahko izkoristimo prostor, če ga posejemo pod paradižnik, ki zdaj večinoma že zori. Ko plodovi dosežejo svojo velikost, lahko porežete vse liste do njih. Tako nastane pod rastlinami dovolj prostora in tudi svetlobe prav za prvo setev motovilca. Paradižnik ga bo dovolj zasenčil, da bodo prve setve uspešne. Lahko pa ga sejete tudi pod papriko ali jajčevec, če je tam dovolj prostora.
Vzgoja motovilca prek sadik
Motovilec (in špinačo) je poleti lažje vzgajati preko sadik. Zelo svetujem, da za poletne setve raje vzgojite sadike s koreninsko grudo. V vsak lonček premera do 5 cm (najboljši so tisti, v katerih ste spomladi kupovali sadike solate, zdaj pa radič ali endivijo), posejemo 3 do 5 semenk. Setev tako lahko postavite v zavetje balkona in tam brez težav vzdržujemo dovolj vlage. Ko bodo vremenske razmere ugodnejše, motovilec presadimo na stalno mesto. Motovilec lahko sejemo vse do konca oktobra, v rastlinjake pa skoraj celo zimo.
Mnogim se zdi to smešno in predvsem nepotrebno. A motovilec iz sadik da višje pridelke, lažje ga sadite na primerno razdaljo in za setev porabite veliko manj semena. Tudi boj s pleveli je lažji. Ob sajenju je dela sicer več, a rastline so že precej velike. Zato je vzdrževanje zemlje brez plevelov preprostejše. Občasno jih postrgamo z motičico ali še bolje z grebljico.
Ne pozabite, motovilec je svetlokalilka
Za uspešno setev je treba vedeti, da je motovilec svetlokalilka, zato ga po setvi z zemljo ne pokrivamo. Samo pritisnemo seme ob zemljo in dobro zalijemo. V tem primeru je seveda pri direktni setvi smiselno pokrivanje s kopreno, saj seme radi pozobajo ptiči. Setev naj bo tudi nekoliko gostejša, kot menite, da je prav. Morda so prav pregloboko sejanje in hkrati previsoke temperature vzrok, da smo s kaljenjem pogosto nezadovoljni.
Vedno sejemo vsaj lansko seme. Kljub temu pa je dobro, da ga pred setvijo za vsaj sedem dni zamrznemo. S tem ga prevaramo, da je zima že za njim in bo vseeno raje kalil.
Nega med vegetacijo
Setve v avgustu so namenjene jesenski pridelavi. Za prezimovanje ga sejemo šele oktobra. Tudi poznih setev ne gnojimo. V času vegetacije odstranjujemo plevele, po poletnih nevihtah zbito zemljo pa prerahljamo po potrebi. Motovilec dobro prenaša sušo. A v suši zrasel je nekoliko trši in slabšega okusa. Glede na moje izkušnje pričakujem, da bo jesen bolj suha kot poletje. Tudi če temperature niso visoke, brez padavin vlada suša. Motovilec ima plitek koreninski sistem, zato mu vode hitro zmanjka. Namakanje je za velike in mehke liste nujno potrebno. Prezimen posevek pozimi pustimo pri miru. Če je motovilec dovolj velik, ga lahko celo zimo režete. Nekje v februarju pa se korenine ponovno zbudijo. Takrat, takoj ko se otali in dovolj osuši, zemljo prerahljamo. Prezračevanje zemlje je boljši ukrep kakor gnojenje. Če je posejan v vrstice, vam bo to vzelo zelo malo časa. Po želji ga šele takrat prekrijte z agrokopreno. Svetujem, da ne prekrijete cele gredice, tako boste dosegli, da ne bo zacvetel celoten posevek istočasno. Motovilec odlično prenaša tudi pokrivanje čez celo zimo, tako ga lahko režete tudi pozimi. Le redkokdo seje motovilec spomladi, čeprav je setev lahko uspešna vse do sredine, celo do konca aprila.
Ljubljanski in žličar
Čeprav sodi tudi motovilec med rastline, katerih seme se je običajno razmnoževalo na kmetijah in je doma še vedno veliko ekotipov (domačih sort), v osnovi imamo samo dve domači sorti, katerih seme lahko kupimo pri nas. To sta sorti ljubljanski in žličar.
Najstarejša priznana sorta je prav gotovo ljubljanski. Odlikuje ga predvsem odlična prezimnost, saj izmed vseh sort, ki jih lahko dobimo v Sloveniji, najbolje prezimi. Ima daljše, nekoliko ožje, a temno zelene liste, v ne trdno sklenjeni rozeti. Žličar je posebnost med motovilci, saj so njegovi ovalni, skoraj okrogli listi v listnem robu rahlo zavihani, tako da so res podobni žlici. Njegova značilnost je gladek, bleščeč, temno zelen list, ki je skoraj okrogel. Rozete so kompaktne, a nekoliko manjše kot pri ljubljanskem motovilcu. Zelo pozno poganja v cvet.
V avgustu najpogosteje sejemo sorto holandski, ki bi ji skoraj lahko rekli posvojena sorta, tako dolgo je že pri nas. Naredi široke, nekoliko svetlejše, ovalne liste v gosti rozeti. Vendar v hladnejših zimah slabo prezimi, zato je primernejša za poletne in zgodnje spomladanske setve.
Najnovejši pri nas je motovilec pomladin. Ni najbolj primeren za poznopoletne setve, saj v vročini hitro zacveti. Sejemo pa ga lahko pozno jeseni, saj odlično prezimuje. Ima velike, ožje, zelo svetlo zelene liste, ki so odličnega okusa. Je naša, povsem slovenska sorta.
Kaj pa špinača
Špinača je v sorodu z rdečo peso (in seveda z drugimi pesami) in z blitvo. Na slab kolobar sodi med najbolj občutljive vrtnine. Na isto mesto naj ne pride vsaj tri leta. To pomeni, da pred setvijo špinače na istem mestu ne bi smeli rasti blitva in pesa vsaj dve leti. Prav tako zahteva odcedna, suha tla. V mokri zemlji hitro propade.
Razdalja med vrstami naj bo 30 cm, sejemo pa dokaj redko (na 10 cm eno seme), saj lahko iz enega kvalitetnega semena požene več rastlin. Pred setvijo ne gnojimo, ko pa rastline razvijejo nekaj listov, pognojimo s tekočimi organskimi gnojili, na primer z namočenimi koprivami.
Najpogosteje sejemo pri nas sorto matador. Naredi zelo velike, svetlo zelene liste, sorta tudi odlično prezimi. Najnovejši na našem trgu je hibrid corvair F1, ki se od drugih sort najbolj razlikuje po odpornosti proti boleznim, naredi pa zbite rozete s temno zelenimi listi in tankim pecljem.
V poletni vročini sejemo špinačo v senco višjih vrtnin, tudi visokega ali nizkega fižola. Uporabna je tudi kombinacija z brstičnim ohrovtom.
Špinača zahteva ves čas rahla tla, negodovanje hitro pokaže z rumenenjem listov. Pozorni moramo biti še na napade koreninskih in listnih uši, saj naravni pripravki delujejo samo, če se uši še niso preveč razmnožile.
Tudi špinačo lahko sejemo jeseni in spomladi, jeseni nekje do sredine oktobra, v rastlinjake vse do konca oktobra in od januarja naprej, spomladi pa se obnese setev vse do sredine aprila. Če pa ste takšen ljubitelj špinače, kakor sem jaz, imate tudi poletne nadomestke. Iz njih lahko delamo enake jedi kot iz špinače.
Prva je zagotovo novozelandska špinača, ki jo lahko sejete tudi kot podrast paradižnika, saj se z njim dobro razume. Prav tako je odlična v loncih in koritih, saj je prevešave rasti. Tudi na visokih gredah je uporabna, saj jo sejemo samo ob rob grede in potem z veliko zelene mase prekrije stranice.
V višino pa raste malabar špinača. Sama imam zelo rada tudi blitvo, saj dela dobro v poletni vročini, prezimi in jo obiramo ponovno zgodaj spomladi. Prav zdaj je tudi čas za ponovno setev, ki bo prezimila. Ena rastlina da toliko listne mase kot cela greda špinače. Pripravljamo pa jo lahko na številne načine, tudi po povsem istem receptu kakor špinačo.
Košnja na zahtevnih terenih: Ni vseeno, katero kosilnico izberete
Negovana zelenica je lična na pogled in obenem ogledalo skrbnega gospodarja. In pri tem niti ni pomembno, ali je travnata površina ravna ali zelo razgibana. Za vsako zelenico si je treba vzeti čas, jo zračiti, po potrebi dosejati, odstranjevati plevel in jo redno kositi, zlasti poleti.
Za preprostejšo uporabo nekateri modeli robotskih kosilnic omogočajo povezavo kosilnice s pametnim telefonom ali tablico. Povezljivost nam omogoča upravljanje kosilnice na daljavo in nadgradnjo programske opreme. Pri tem uporabljajo omrežje wi-fi, naprednejši modeli pa mobilno omrežje GSM, ki omogoča povezljivost tudi na območjih, kjer wi-fi signala ni mogoče zagotoviti.
Prav zaradi različnih terenov so na trgu različne vrste kosilnic, opozori Aleksander Hojnik iz podjetja Husqvarna. Na izbiro kosilnice vplivajo različni faktorji: površina oziroma velikost zelenice, čas, ki ga nameravate posvetiti njenemu vzdrževanju, oblika zelenice, namembnost vrta in ne nazadnje bližina sosedov, ki jih bodo razveseljevale čim bolj tiho delujoče naprave. Če so vaše travnate površine na položnejšem terenu in so pohodne in namenjene piknikom ali igri otrok, boste lahko izbirali med ročno vodenimi kosilnicami na bencinski, baterijski ali električni pogon. Hojnik še opozori, da kosilnico izberemo predvsem na osnovi velikosti in zahtevnosti površine, ki jo nameravamo kositi. Kot zahtevnost je mišljena oblika in razgibanost obrisa površine. Če je ta zelo razgibana, je bolje izbrati večjo kosilnico, saj bo hitreje obdelala površino.
Namesto kose
Da vsaka kosilnica ni primerna za katerikoli teren, opozorijo v podjetju AS Domžale Moto center. Pravijo, da lahko kosilnico izberemo glede na površine trat, ki jih želimo kositi. Za lažjo košnjo večjih površin uporabimo samohodne kosilnice in kosilnice, na katerih sedimo in kosimo.
V podjetju Robert Bosch pa razložijo, da so za bolj hribovite in težje dostopne terene primernejše kosilnice z nitjo ali rezilnimi noži. Te kosilnice omogočajo boljše in lažje delo v večjih naklonih in v predelih, kjer je dostop z rotacijsko kosilnico brez ali s samostojnim pogonom otežen oziroma nemogoč. Kosilnice z nitjo so se skozi zgodovino izoblikovale in razvile kot nadgradnja ročnih kos za košenje trave. Te kosilnice za rezanje trave uporabljajo nit iz plastike, ki ob veliki hitrosti odrežejo tudi gostejšo in višjo travo. Ob uporabi rezilnih plošč oziroma rezalnih nožev lahko režemo tudi mehkejše olesenele dele rastlinja. Kosilnica na nitko je lahko baterijska, njena prednost pa je teža, saj je bistveno lažja kot kosilnica na bencinski pogon. Prav zaradi te prednosti je tudi delo z baterijsko kosilnico na nitko v težje dostopnih predelih preprostejše. Slabost baterijskih kosilnic je v kapaciteti baterij, ki vzdržijo manj časa kot kosilnice na bencinski pogon.
Pokošeno travo vsekakor lahko odlagamo na kompost, vendar naj bo trava pred kompostiranjem nekoliko posušena. Obvezno jo vselej pomešamo z drugim kompostnim materialom, sicer bi se debeli sloji trave sprijeli in se težko razkrojili. Na kup spadajo tudi drobno zrezane oziroma zmlete veje žive meje, listje, cvetje, stebla in listi vrtnin, če ti niso okuženi z boleznimi in škodljivci. Kadar so ostanki rastlin okuženi z boleznimi ali škodljivci, jih odvrzimo med odpadke. Tudi jajčne lupine, kavna usedlina in čajne vrečke so primerne za kompostiranje.
Razgiban teren
V primeru zelo razgibanega terena pride prav tudi kosilnica s plastičnimi rezili, ki lahko tudi ob manjši hitrosti rezanja nemoteno in brez težav odrežejo travo, ki je z nitjo ne bi bilo mogoče. V podjetju Robert Bosch pojasnijo, da ta rezila uporabljajo predvsem orodja z manj močnim motorjem. Aleksander Hojnik iz Husqvarne pa omeni, da se na pobočjih oziroma zahtevnejših travnatih površinah odlično obnesejo tudi lahke baterijske kosilnice, ki zagotavljajo preprosto in čisto košnjo, saj z zbirno košaro pobirajo odrezano travo.
Za sadovnjake in težje dostopne površine z razraščeno travo je od kosilnic primerna predvsem vzdržljivejša motorna kosilnica, poudari Melita Kette iz podjetja Unicommerce. Pomembno je, da je okretna in omogoča širino košnje 48 centimetrov, zaradi česar je primerna za višjo trato in večje površine. Tudi kolesa na kosilnici med košnjo igrajo pomembno vlogo, opozori Kettejeva: omeni primer bencinske kosilnice s tremi kolesi, pri čemer je sprednje kolo premično, kar omogoča košnjo na zahtevnejšem terenu brez težav. “Olajšana je namreč košnja okoli grmičevja in dreves ter na ozkih in zakotnih predelih trate. Pri tem lahko izbirate, ali boste bencinsko kosilnico uporabljali kot kosilnico s stranskim izmetom ali kot kosilnico za mulčenje. Za popoln rezultat pa poskrbi tudi možnost nastavitve noža za košnjo. Pet stopenj na primer omogoča košnjo različno visokih trav,” doda sogovornica. Sicer pa za košnjo v sadovnjaku, ali visoko zaraščenega travnika Kettejeva priporoča bencinsko motorno koso za nego krajine. “Te so zelo robustne in zmogljive kosilnice, s katerimi lahko kosite večje zelenice, odstranjujete plevel in celo režete trdovratno grmovje,” sklene Melita Kette.
Tlakovci niso ovira za robotske kosilnice
Za hribovite terene so primerne tudi robotske kosilnice, vendar le, če je podlaga primerna, opozarjajo v podjetju Robert Bosch. Poznamo osnovne modele, ki se uporabljajo za košnjo trave do 400 kvadratnih metrov in ob ravnem terenu. V ponudbi pri različnih proizvajalcih najdemo tudi robotske kosilnice, ki pa so primerne za večje površine in tudi večje naklone. Cene teh kosilnic so do več tisoč evrov.
Robotske kosilnice se po besedah Aleksandra Hojnika dobro obnesejo tudi na travnatih površinah s tlakovci, betonom in kamnitimi vmesnimi površinami. "Kosilnica se čez omenjene površine preprosto zapelje, ovira so lahko le robniki. Za nemoteno delovanje robotske kosilnice je treba pred košnjo vedno odstraniti kamenje in večje veje. Kamnitega terena ne kosimo, da ne uničimo rezil kosilnice," opozori Hojnik. Kot nadaljuje, lahko v primeru, da je na travnati površini veliko dreves in grmovnic, te preprosto izločimo iz površine košnje, ki jo ima v spominu robotska kosilnica. "Res pa je, da se robotska kosilnica ob dotiku z drevesom ali grmovjem samodejno obrne," še pojasni Hojnik.
Rastline za brežine morajo biti zdrave, trpežne in čim bolj dolgožive
Čeprav smo se navadili, da bregove urejamo predvsem z zidovi in škarpami, z drugačnim pogledom na svet sedaj poskušamo s čim manj spremembami in posegi v obstoječe stanje zemljišča priti do primerno in lepo urejenih površin. V ta namen pogosto brežine ozelenimo kar s sajenjem grmovnic ali zelnatih trajnic. Poznamo vrste, ki imajo močan in globok koreninski sistem in z njim utrjujejo breg, po drugi strani pa uporabljamo tudi take, ki ne slovijo po globokih koreninah, se pa zato poganjki sproti zakoreninjajo po površju in z nadzemnim delom gosto prekrivajo tla.
Zaželeno je, da imajo vse te rastline gost nadzemni del, da preprečimo rast plevelov. Rastline za brežine morajo biti zdrave, trpežne in čim bolj dolgožive, obenem pa nezahtevne glede tal, saj jih na takih mestih ni mogoče okopavati, zalivati in dognojevati, kot to običajno počnemo na gredicah na ravnini. Dodajmo še, da gre predvsem za pokrovne rastline, ki jih lahko uporabimo za zeleni pokrov tudi na ravnem.
Microbyota decussata - mikrobiota
Višina: 50-100 cm
Cveti: neopazno
Iglavec z razprostrto krošnjo. Na prvi pogled bi lahko rekli, da nekoliko spominja na polegle brine, a ob natančnejšem pregledu ugotovimo, da so poganjki sploščeni in na njih ni nič bodečega. Veje se razprostirajo nad tlemi na vse strani in zelo dobro pokrijejo tla. Poleti in jeseni je ta vednozelena rastlina modrikasto zelene barve, pozimi pa se odene v zanimive rjavkaste odtenke.
Rosa 'Knirps' - pokrovna vrtnica
Višina: 20-30 cm
Cveti: VI-IX
Ta sorta je le ena do številnih pokrovnih vrtnic, ki ne le dobro pokrijejo tla, pač pa tudi bogato cvetijo. 'Knirps' je nizka sorta s številnimi polnjenimi rožnatimi cvetovi. Listi so zeleni, bleščeči, sorta pa je, kot večina pokrovnic, zelo zdrava. V širino doseže do 60 cm, zato jo sadimo nekoliko bolj na gosto kot višje in bujnejše pokrovnice.
Juniperus procumbens - brin
Višina: 20 cm
Cveti: neopazno
Med bolj trpežne in odlične pokrovne rastline za brežine spadajo brini. Ta vrsta je gosta, številni poganjki so pokriti z zelenimi do zelenosivimi iglicami. Iz komaj opaznih cvetov se razvijejo drobne črne jagode. Sadimo jih na sončno ali polsenčno mesto. Ko se vrastejo, so odporni proti suši. Na fotografiji je kompaktna sorta 'Nana', ki je primerna le za manjše površine.
Stephanandra incisa 'Crispa'- venčkar
Višina: 60 cm
Cveti: poleti Od venčkarjev najpogosteje gojimo ravno sorto 'Crispa', ker je nekoliko nižja. Čeprav tvori gost pokrov poganjkov, so ti bolj rahlo razmeščeni oziroma je njihova rast mnogo bolj sproščena kot pri predhodnih dveh. Ravno zato jo je priporočljivo saditi na večjih površinah ali v kombinaciji z bolj pridnimi iglavci, sicer deluje kot neugledno robidovje. Drobni beli cvetovi se pojavijo poleti. Je listopadna grmovnica.
Cotoneaster horizontalis - panešpljica
Višina: 1 m
Cveti: VI
Listopadna grmovnica z zelo zanimivo oblikovanimi vejami. Te tvorijo prave pahljače, saj je razrast skoraj simetrična, stranske vejice pa izraščajo ploščato pol na eno in pol na drugo stran glavne veje. Polegle veje tako pokrivajo tla. Rastlina bogato zacveti in privablja čebele, jeseni pa se odene v stotere drobne rdeče plodove, ki so prav tako okrasni. Trpežna je in nezahtevna.
Geranium macrorrhizum - korenikasta krvomočnica
Višina: 30 cm
Cveti: VI-VII
Odlična pokrovna trajnica, ki sicer najlepše cveti na sončni legi, a se zelo dobro znajde z nekaj manj cvetovi tudi v senci. Dokaj hitro pokrije tla s številnimi mehkodlakavimi dlanastimi listi. Celotna rastlina močno diši.
Epimedium × perralchicum 'Frohnleiten' - lipica
Višina: 25-30 cm
Cveti: IV-V
Lipice so znane po odličnem prekrivanju tal, saj v nekaj letih tvorijo zelo gost pokrov srčastih listov. 'Frohnleiten' je le ena od številnih sort, cveti rumeno, mladi listi pa so močno bakreno nadahnjeni. Sprva je rast počasna, po treh letih pa nastane gost sestoj, ki je zelo odporen proti suši. Uporabljamo jo predvsem pod listopadnimi drevesi in v drugih polsenčnih razmerah.
Erica carnea - resa
Višina: 30 cm
Cveti: II-IV
Spomladanska resa je odlična za brežine, kjer so tla peščena ali kamnita. Z nekaj pomoči na začetku se bo dobro vrasla in tvorila zeleni pokrov z zelo fino teksturo iz kratkih igličastih listov. Bogato belo ali rožnato cveti vse od konca zime in večji del pomladi.
Festuca glauca - sinjezelena bilnica
Višina: 30 cm
Cveti: VI-VII
Zimzelena okrasna trava, ki jo sadimo zaradi zelo dobre odpornosti proti suši in njenih modrosivih listov. Je izrazito gručaste rasti in dobro dopolnjuje brežine, ki so že zasajene s temno zelenimi rastlinami. Bilnico je zgodaj spomladi najbolje temeljito porezati, da damo prostor novi rasti.
Lonicera nitida - kosteničevje
Višina: 50-70 cm
Cveti: poleti
Ena bolj pogosto sajenih pokrovnih grmovnic. Kosteničevje uporabljamo zaradi trpežnosti, nezahtevnosti ter goste in razmeroma hitre rasti. Listi so zeleni, bleščeči in drobni ter se na rastlini obdržijo tudi pozimi.
