Nevarni trendi: Misel, da je nestrpnost mogoče izkoreniniti, je utopična. Je naraščajoč pojav

Asja Lednik, 15.6.2019
Andrej Petelinšek

O temi, ki nas zadeva in se dogaja pred našimi očmi. Vsak dan. O nestrpnosti.

"Ne sovraži tistega, česar ne razumeš," je nekoč dejal John Lennon, Nelson Mandela pa ob drugi priložnosti dodal: "Nihče ni rojen z mislijo, da sovraži nekoga na podlagi barve kože, njegovega ozadja ali veroizpovedi. Ljudje se morajo sovraštva naučiti. Torej, če se lahko naučijo, kako sovražiti, obstaja način naučiti se, kako imeti rad."

Trditev, da nestrpnost v Sloveniji dobiva malodane neslutene razsežnosti, ni daleč od resnice. Danes jo lahko, morda bolj kot kadarkoli prej, občutimo na vsakem koraku. Od kod izvira? Je zaznati njen porast? Jo je mogoče izkoreniniti?

Anton Baloh, ravnatelj Osnovne šole Koper in strokovni koordinator projekta ZA medkulturno sobivanje pravi, da je bolj kot nestrpnost v družbi prisoten neke vrste "strah" pred nepoznanim, drugačnim. "Tak strah ustvarja pri posamezniku predstave - videnja, ki ne temeljijo na dejstvih."

image
Andrej Petelinšek

Kje torej iskati korenine nestrpnosti? Jo posameznik razvije v družinskem okolju? Baloh pravi, da ni nujno. "Gre za družbeno dogajanje, kjer se informacije in stališča spreminjajo v vrednote v različnih socialnih sredinah. Družina je seveda ena od teh, za otroka najpomembnejša, mladostniki in kasneje odrasli pa si svoja prepričanja in odnose do družbenih pojavov ustvarjamo v mnogih družbenih skupnostih, kjer pač delujemo. Če govorimo o otroku, se razvoj njegovih čustev in vrednot zagotovo in nadvse pomembno začne v družini. A strah pri otroku še ne pomeni nestrpnosti. Nestrpnost postane dejstvo takrat, ko oseba, ne glede na leto, to ozavesti." Kot pravi Baloh v prvem in drugem triletju osnovne šole še ne moremo govoriti, da je otrok nestrpen. V tretjem triletju, v osmem, devetem razredu pa mladostniki, razvojno gledano, pričnejo razmišljati o družbenih pojavih z osebnega zornega kota, udejanjajo vrednote, ki so si jih oblikovali tako v družini, šoli, v družbi sovrstnikov, na družbenih omrežjih, v skupnostih, klubih, društvih, kjer živijo in delujejo. Pomembno je vedeti, da "nestrpnost lahko pripišemo zgolj osebi z oblikovano tovrstno (ne)vrednoto in ne otroku, ki se šele uči socialnih veščin in življenja v skupnosti".

"Strpnost je dajanje priložnosti sočloveku pred našo reakcijo"
Laura Korošec, dijakinja drugega letnika umetniške smeri gimnazije Celje-Center o tem, kaj je strpnost: "Obstaja več vrst strpnosti: do sočloveka, rase, vere …Strpnost bi definirala kot potrpežljivost oziroma dajanje priložnosti sočloveku pred našo reakcijo. V vsakdanjem življenju se mi zdi strpnost zelo pomembna in želim si, da bi bila v določenih situacijah bolj strpna. Na Gimnaziji Celje – Center nam strpnost ni tuja tema. Vsakega novembra celo organiziramo teden strpnosti, kjer to vrlino oziroma vrednoto nagovarjamo z različnimi temami. Letos je to na primer bila homofobija."

Ti pojavi vzgojiteljem, učiteljem in pedagoškim strokovnim delavcem niso v ponos

Porast nestrpnosti med odraslimi je prav gotovo očiten. S tem se strinja tudi sogovornik. "Od begunskega vala izpred nekaj let so se stvari spremenile. Ob tem pa se  'nestrpnost' ne udejanja zgolj v odnosu do beguncev - do tujcev in zakonitih priseljencev niti ne toliko, pojavlja se tudi do drugačnih, do oseb s posebnimi potrebami, do invalidov, socialno šibkih, do starejših. Ti pojavi vzgojiteljem, učiteljem in pedagoškim strokovnim delavcem zagotovo niso v ponos."

Smo torej Slovenci nestrpen narod? Anton Baloh pravi, da načeloma ne. "Tudi naš šolski sistem, vrednote, ki jih znotraj izobraževalnih programov gojimo, so zastavljene tako, da vzgajajo v duhu strpnosti, sobivanja, sprejemanja drugačnosti, različnosti, medkulturnosti, večjezičnosti. Izobraževanje in vzgoja na državnem nivoju sta v Sloveniji  zagotovo odličen garant za pozitivne, demokratične in socialno vključujoče vrednote, še zlasti, ker je javno šolstvo, vsem dostopno, in v Sloveniji zelo kvalitetno."

image
Andrej Petelinšek

Na Osnovni šoli Koper, največji osnovni šoli na Obali, imajo veliko otrok priseljencev, zato jim ta problematika ni tuja. Kako se soočajo z njo?  "Pri nas imamo dve situaciji, ki sta za otroke, priseljene v naš šolski okoliš lahko posebni. Prva: če se k nam priseli družina s šoloobveznimi otroki iz drugih slovenskih pokrajin, denimo Prekmurja, Gorenjske, Štajerske, če se torej k nam všola slovenski otrok, ki ne živi na ožjem območju slovenske Istre, vstopi v dvojezično šolsko polje, kjer sta po predmetniku in z učnimi načrti  zastopana tako učni jezik slovenščina kot jezik okolja italijanščina. Otroke je potrebno čim hitreje in čim manj 'boleče' vpeljati v učno okolje, v katerem sta že od prvega razreda dalje kurikularno prisotna oba jezika.V takih primerih in za te otroke ministrstvo in šola zagotovita dodatno učno pomoč, da mladi čim hitreje in čim bolje 'ujamejo'  stopnjo znanja italijanskega jezika, ki jim je za njihovo starost z učnim načrtom kot jezik okolja predpisan. Multikulturnost Istre, s tem tudi slovenske Istre  pa je že stoletja stalnica, na katero smo ponosni in nam, tu živečim, pomeni dodano vrednost."

Za otroke vključevanje v slovenski vzgojno izobraževalni sistem steče inkluzivno

Ravnatelj Osnovne šole Koper opiše še drugo situacijo, ko k njim prihajajo priseljenci iz drugih držav. Imajo in so imeli otroke iz Rusije, Ukrajine, ZDA, Kitajske, Kosova, Srbije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Makedonije, Nemčije, Bolgarije in drugod. "Za njih poskrbimo tako, da vključevanje v slovenski vzgojno izobraževalni sistem steče inkluzivno. Strokovni delavci na šoli poskrbimo za dobro počutje vsakega otroka, skrb za socialno vključenost in začetno učenje slovenščine otrok priseljencev pa sta v začetnem vključevalnem obdobju še zlasti spremljana in načrtovana, sta medsebojno povezana in potekata vzajemno. Otrokom namenimo čas, ki ga potrebujejo za spoznavanje novega, čas tišine, ko ne upajo govoriti, dajemo jim priložnosti, da znanje - vsak ga namreč zagotovo nosi v sebi, a ga v novem jeziku zgolj ne zmore izraziti - lahko izkažejo na različne načine," razlaga Baloh.

"Dejavnosti v vzgojno-izobraževalnem zavodu in širše v lokalnem okolju so usmerjene v priložnosti, da so ti naši otroci aktivni in da se počutijo del skupine, v kateri lahko sodelujejo in izrazijo svoja mnenja, dajo pobude, izražajo različna čustva, sprašujejo po svojih najboljših močeh - verbalno, neverbalno, skozi igro, s pomočjo sošolcev, učencev in učiteljev tutorjev ... Spodbujamo jih k vključitvi v interesne dejavnosti v šoli in izven. Slednja so lahko dobra izhodišča za to, da se jih otrok oprime ob tem, ko se vključuje v okolje, uči novega in vzpostavlja stike z vrstniki."

"Naša družba potrebuje več tolerance"
Nika Pinter, dijakinja četrtega letnika Gimnazije Celje-Center o tem, kaj je strpnost: "Strpnost je zame sposobnost dopuščanja o določeni stvari, pa naj bodo to verska, politična ali moralna prepričanja, drugačno mnenje, še posebej, če je to nasprotno od mojega. Vesela sem, da je na naši šoli strpnost pomembna vrlina; spodbujamo jo z raznimi delavnicami, tematskimi pogovori. Tako se dijaki učimo umirjenega odnosa do soljudi, ki mislijo drugače, so drugačni po videzu, kulturnem ozadju ... Menim, da naša družba potrebuje več tolerance, tudi sočutja do ljudi, ki se s težavo prebijajo skozi življenje, živijo v pomanjkanju in iščejo svoj košček miru na zemlji. "

Za procese vključevanja in sprejemanja priseljenih sošolcev so ključni večinski otroci, poudarja Anton Baloh. "Večletno delo na celotni populaciji učencev in staršev naše šole je ustvarilo na Osnovni šoli Koper precej ugodno inkluzivno klimo, relativno sprejemajoče okolje za medkulturnost, so pa še vedno posamezni pojavi, na katerih se skupno učimo in jih gradimo v bolje. Učenje socialnih veščin v pozitivnih občečloveških vrednotah je med nami  vseskozi prisotno in prav vsako medvrstniško dogajanje je priložnost za gradnjo 'dobrega'. Za naše strokovne delavce so tovrstna spoznanja, ugotovitve in usmeritve podlaga pri načrtovanju individualnega načrta aktivnosti za otroke, ki so na novo priseljeni  v naš šolski okoliš in tudi ostale. Ob pogovoru, ki ga opravimo z otrokom priseljencem in njegovimi starši, slišimo njihovo 'zgodbo' in vzpostavimo prvi stik, ki je izrednega pomena v procesu začetnega vključevanja in otrokovega nadaljnjega razvoja in sodelovanja šole s starši."

Pomembno je dajati priložnosti

Ravnatelj Osnovne šole Koper je prepričan, da je pomembno dajati priložnosti, da lahko govorijo v maternem jeziku, iščejo podobnosti med različnimi jeziki in kulturami z vrstniki, kar daje osnovo in temelj sodelovanja, povezovanja in navezovanja stikov. "Otrok na začetku vključitve v novo šolsko okolje ne ločimo od svojih vrstnikov, pač pa jih vključene k mnogim rednim dejavnostim šole, dnevno po tri šolske ure popeljemo skozi organiziran dvomesečni vsakodnevni  tečaj slovenščine, programsko posebej prilagojen, ki tem otrokom v nadalje hitreje odpira komunikacijske poti in možnosti vključitve v naš šolski vsakdan". Ob tem Baloh izpostavlja trenutno dobro šolsko zakonodajo, ki učencem priseljencem iz drugih držav omogoča prilagoditve v prvih dveh letih šolanja pri nas, jo je pa možno še izboljšati, kar so na Osnovni šoli Koper skupaj s projektnimi partnerji 15 šol in 75 priključenih vzgojno-izobraževalnih zavodov po Sloveniji znotraj projekta 'Izzivi medkulturnega sobivanja' kot predlog resornemu ministrstvu tudi pripravili.

Rasni incident nad mladim dijakom

Da se nestrpni izpadi dogajajo le korak od nas, tudi med mladimi, smo prebirali marca. Francoska dijaka sta se udeležila izmenjave učencev v okviru Gimnazije Poljane. Nekega večera sredi marca sta se želela zabavati v klubu Shooters, a ju je natakarica v spremstvu varnostnika napotila iz lokala, kot razlog pa navedla, "da smrdita". Strokovnjaki so nemudoma opozorili, da gre za rasizem, ki, jasno, ni sprejemljiv. V lokalu, kjer se je dogodek zgodil, so trdili, da je stvar prenaopihnjena, medtem pa je Dnevnikova kolumnistka Tanja Lesničar Pučko, ki je zgodbo tudi razkrila, dogodek videla drugače. Opozorila je, da "od zgodovine rasizma vemo, da je vedno bilo tako, da je drugi smrdel. In to ni imelo veze z vonjem, šlo je za poniževanje. Šlo je za to, da se je pod krinko nekega domnevnega telesnega vonja seveda manifestiral najbolj očiten rasizem".

image
Andrej Petelinšek

Podobno kot Lesničar Pučkova je situacijo videl tudi ravnatelj gimnazije Poljane Bojan Bogatec Končan. "Šola je tako je po prejemu informacij o dogodku zahtevala pojasnitev od lastnika lokala in prijavila zadevo Zagovorniku načela enakosti. Predvsem pa so se učitelji - razrednik in pomočnica ravnatelja, pogovarjali z dijaki o nesprejemljivosti vseh oblik diskriminacije in o tem, kako naj dijaki in starši reagirajo," pojasnjuje Bogatec Končan.

"Dati drugim možnost, da so slišani in sprejeti"
Kristjan Veber, dijak četrtega letnika predšolske vzgoje o tem, kaj je strpnost: "Menim, da je strpnost nekaj kar bi moralo biti del vsakega šolskega predmetnika, saj opažam, da so ljudje dan danes zelo nestrpni. Strpnost sam razumem kot to, da daš drugim možnost, da so slišani in sprejeti, ko jih nihče noče. Takšen človek je zame strpen. Na Gimnaziji Celje - Center nam strpnost do drugih pomeni ogromno. Veliko damo na pomen razumevanja drugih kultur, običajev in soljudi na splošno."

"Od Shooters kluba smo takoj prejeli pisne odgovore lastnika in neposredno vpletene noseče natakarice. Upravni postopek, ki ga vodi Zagovornik načela enakosti še poteka, kot prijavitelj smo stranka v postopku in nas bodo o ugotovitvah in sklepih še obvestili. Vse nadaljnje aktivnosti smo usmerili le v delo z dijaki, njih in starše smo tudi seznanili s prejetimi odgovori," še dodaja ravnatelj ljubljanske gimnazije. 

Na nestrpnost so po dogodku opozorili tudi dijaki sami, ki so določene aktivnosti izvedli tudi preko družbenih omrežij. Prav zato Bojan Bogatec Končan odzive dijakov ocenjuje kot pozitivne. "Obsojajo vse oblike nestrpnosti, kaj šele diskriminacije in jim odločno nasprotujejo. Kot eno od pozitivnih stvari na šoli vedno poudarjajo ravno sprejemanje različnosti. To niti ni presenetljivo, saj je šola že do sedaj preko različnih aktivnosti poudarjala sprejemanje različnosti in strpnosti."

Prvi korak k izboljšanju bi moralo biti boljše sankcioniranje sovražnega govora 

Na nestrpnost, predsodke, nesprejemanje in sovražni govor, s čemer se vsakodnevno srečujejo istospolno usmerjeni, opozarja tudi Lana Gobec iz društva LGBT. Nestrpnost je izražena na več načinov, pravi. "Skozi opazke na ulici, obsojanja, žaljivke, medvrstniško nasilje v šolah, obravnavo v zdravstvenih ustanovah, javnih institucijah, zaznavamo pa tudi pojave fizičnega nasilja. Težava, na katero opozarjamo pri obravnavanju nasilja, je, da ni razvidno, koliko prijav t.i. zločinov iz sovraštva policija v bistvu obravnava, saj pri nas ne poznamo zločina iz sovraštva kot oteževalne okoliščine. Čeprav smo pred nekaj leti govorili, da se stanje izboljšuje, pa zadnje čase zaradi velikega porasta sovraštva in izražanja sovraštva proti LGBT-osebam težko trdimo podobno."

"Vedno manj razumemo druge"
Matevž Žolnir, dijak tretjega letnika splošne gimnazije o tem, kaj je strpnost: "Strpnost je dobra lastnost, ki si jo želim, saj se mi zdi, da jo v današnjem svetu čedalje bolj primanjkuje. Vsi smo nestrpni v reakcijah in pogledih, vedno manj razumemo druge in ne znamo sočustvovati z drugimi. Strpnost je razumevanje sočloveka, ki je premišljeno in umirjeno. Je razumno ravnanje s samim seboj in drugimi. Na Gimnaziji Celje - Center se trudimo, da tej vrednoti posvečamo veliko pozornosti. Velika zasluga za to gre tudi večini profesorjev in ravnatelju, ki soustvarjajo okolje, kjer ni nestrpnosti in diskriminativnosti."

Lana Gobec opozarja, da zaradi vedno večjega širjenja sovraštva, ki je prešlo tudi v programe in izjave vidnih članic in članov političnih strank, t.i. civilnih iniciativ, in vseh oseb, ki v družbi zasedajo pozicije moči, postajata homofobija in transfobija vedno bolj neposredni in razširjeni v spletnih komentarjih, družbenih omrežjih in pogosteje se ponovno to prestavlja na ulico. "Vse to pušča posledice na družbi in še posebej na LGBT mladih. Prvi korak k izboljšanju bi vsekakor moralo biti boljše sankcioniranje sovražnega govora in to, da širjenje sovraštva na podlagi osebnih okoliščin v družbi ne bi bilo več sprejemljivo. To pa lahko dosežemo le z vključujočimi izobraževalnimi procesi, ki bodo temeljili na sprejemanju in spoštovanju raznolikosti, enakopravnosti in človekovega dostojanstva."

"Prav vsak si zasluži biti slišan"

Iz besed sogovornikov in izjav dijakov je jasno, da je mladim mar, v kakšni družbi želijo živeti. Da v večini stremijo k strpnosti, solidarnosti in sočutju. Temu pritrjuje tudi Gregor Deleja, ravnatelj Gimnazije Celje-Center. Kot pravi, je na njihovi gimnaziji strpnost ena tistih vrednot, o kateri želijo veliko govoriti. "In ne le govoriti, ampak jo udejanjati. Pa naj si bodo to vsakoletni novembrski tematski teden ob mednarodnem dnevu strpnosti, različna predavanja, delavnice, gostje, široka paleta tujih jezikov, kjer v ospredje prihaja medkulturni dialog, pa seveda vsaka redna ura pouka, kjer se učitelji trudimo, da z zgledom strpnosti dajem dovolj močan poudarek, ki ga (ob)čutijo tudi dijaki."

Sogovornik dodaja, da gre za široko temo, ki je zelo povezana z našim dojemanjem sveta, "zato je pomembno, da ne gre zgolj za predpisano kurikularno vsebino, ampak nenapisano pravilo, da si prav vsak zasluži biti slišan. Moja iskrena želja je, da bomo to znali v prvi vrsti čutiti in narediti izobraževalci, saj je to najbrž edina pot do jutrišnjega dne, ki bo strpnejši od današnjega".

Potrpežljivost do ostalih in dopuščanje drugačnega mnenja
Iva Planko, dijakinja četrtega letnika splošne gimnazije o tem, kaj je strpnost: 
"Strpnost mi pomeni razumevanje in spoštovanje drugačnega. Pomeni mi potrpežljivost do ostalih in dopuščanje drugačnega mnenja. Mislim, da velja GCC za eno izmed šol, ki je izjemno strpna do drugačnosti. Redno organiziramo tudi različna predavanja in delavnice, na katerih se dijaki in učitelji soočamo s to temo." 

"Misel, da je nestrpnost mogoče izkoreniniti, je utopična"

Nestrpnost je torej danes naraščajoči pojav povsod po Evropi, tudi pri nas. Jo je mogoče izkoreniniti? Po besedah Baloha je ni moč povsem zatreti, lahko pa ustavljamo njeno rast in proti njej delujemo aktivno. "Misel, da je nestrpnost mogoče izkoreniniti, je utopična. Ljudje smo si različni, izhajamo iz različnih družbenih okolij, živimo v različnih prepričanjih in prav je tako. Menim pa, da je s strmenjem za čim višjo osveščenost in izobraženost vsakega posameznika v družbi, z resničnim poznavanjem deklaracij o otrokovih in človekovih pravicah, s poznavanjem ustavne ureditve naše države, s korektnim medsebojnim informiranjem brez lažnih ali prikritih novic, našo družbo, tudi slovensko, možno peljati še višje v ohranjanju vrednot, ki so nam že stoletja blizu, ob tem pa dvigniti  nove, pozitivne, vključujoče in sodelovalne vrednote, ustrezne današnjemu informacijskemu času."

Anketa

Kolikokrat tedensko namensko poskrbite za rekreacijo?

Sudoku