Nakup božičnega drevesca: "To je zelo čustveno početje"

Branka Bezjak , 15.12.2019
Osebni Arhiv

Tatjana Vučajnk in Franc Mlinar sta pred štirimi leti zasadila božična drevesca, ker v trgovinah ni bilo "ta prave". Ker sedaj še niso zelo velika, jih prodajajo v loncih. Ob tem pa tudi visoka, rezana iz tujine. S sadikami je precej dela, razlagata, z decembrom pa je prišlo najbolj vznemirljivo obdobje, prodaja na drobno. "To je prava pustolovščina. Kaj vse doživiš, kaj izveš o ljudeh!"

Ko v trgovinah ne najdete želene stvari, je najbrž ne začnete kar sami izdelovati oziroma pridelovati. A Tatjana Vučajnk in Franc Mlinar sta naredila prav to. Potem ko konec leta 2014 Franci v trgovinah pri nas ni našel božičnega drevesca, pa tudi pri znancih na Pohorju ne takega, ki bi ustrezalo njegovim predstavam in željam, so ga naposled nabavili v Avstriji. "Pa sem rekel, to je prvič in zadnjič, izhod v sili." In sta kmalu zatem, leta 2015, že nasadila 23 tisoč sadik različnih sort drevesc ter začela družinski posel, ki ga sedaj opravljata ob službah. Zaradi siceršnjega dela živita v Mariboru, kjer sta si ustvarila družino. Tatjana sicer prihaja iz Dobove, Franc iz okolice Idrije.

Z začetkom decembra se torej začenja zanje posebno obdobje v letu. Prodaja na drobno, na terenu. "To je resnično neverjetna dogodivščina. Ljudje imajo različne okuse. Če dopoldne mož vzame eno drevesce, se popoldne z ženo vrne in želita drugo. Ali pa prinesejo fotografijo in želijo imeti enako kot lani ... To je emocionalno početje in ni pravil, kaj je lepo drevesce. Je pa zanimivo, da ljudje drevesca bolj cenijo tukaj, v Mariboru, ali pa na obmejnem območju. Najbrž prav zato, ker je tukaj več gozda in vedo, koliko traja, da zraste drevo," še razlagata.

image
Osebni Arhiv Tatjana Vučajnk pri košenju, kar mora biti natančno opravljeno, ko so sadike še majhne

Po petih letih so njihove sadike visoke slab meter, zato jih prodajajo v loncih. Ob svojih nordijskih jelkah in srebrnih smrekah pa prodajajo še rezana, večja drevesca, ki jih nabavljajo na Danskem in v Avstriji. Od osem do dvanajst let namreč traja, da je drevo lepo gosto, visoko okoli meter in pol do dva ter se nato kot rezano prodaja. Če jih bodo v desetih letih od prvotno zasajenega števila pridelali med pet in osem tisoč, bodo zadovoljni, pravita. Medtem pa se trudita za kakovost svoje blagovne znamke Božična drevesca, "da bodo ljudje vedeli, da pod tem imenom dobijo pri nas vzgojeno drevesce, ki dosega določene standarde. Mi se s cenami z velikimi centri resnično ne moremo spopasti."

"Po očetovi smrti je naša zemlja v Dobovi zahtevala drugačno logiko obdelovanja in smo rekli, poskusimo. Tako sedaj tam, na ravnici, rastejo iglavci. Kar je seveda zelo nenavadno. Že če bi raslo kaj drugega kot ječmen ali koruza, bi bilo čudno, kaj šele, da imamo nasad teh božičnih drevesc," o začetkih še razlaga Tatjana. Toda njena mama Veronika Vučajnk je to zelo dobro sprejela in tudi prevzela precejšen del dela. "Moj brat rad reče, da si jaz nekaj izmislim, drugi pa morajo delati. Z nečakinjo nam bosta namreč pomagala prodajati v Ljubljani in Mariboru. Tako da je to resnično družinski posel," doda Franc.

Še predtem pa sta začela s tem poslom, pa sta se morala - ona učiteljica slovenščine v Gradcu in asistentka za didaktiko slovenščine na univerzi v Celovcu, on raziskovalec pri Evropskem centru za etnične, regionalne in sociološke študije Univerze v Mariboru - še precej naučiti o pridelavi božičnih drevesc. "Na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Maribor so nama rekli: 'Pa ne misliti, da bo to samo rastlo.' In res je precej dela, predvsem pa ni pravil. Sorte, ki pri nas ne uspevajo dobro, denimo na Hrvaškem rastejo brez težav. Vse moraš sam preizkušati, katere sorte so bolj odporne proti zmrzali, suši, učiš se iz leta v leto," razlagata.

Za odpravo prepovedi
Še naprej si bosta prizadevala, da pristojne na ministrstvu in poslance prepričata, da spremenijo odločitev iz leta 2016, ko je bilo prepovedano zasajanje dreves na kmetijskih zemljiščih, razen na tistih z boniteto, nižjo od 30 (to je le na strmih in degradiranih pobočjih). "Razumeva, da zagovarjajo stališče, da je pri nas dovolj gozdov in da to ni hrana, a kmetovalcu moraš ob prepovedi ponuditi tudi neko alternativo. To, da se sadovnjaki opuščajo in se spreminjajo v 'gozd', pa ni težava?" se sprašujeta in nanizata primere iz tujine, kjer je pridelava božičnih drevesc na velikih plantažah resnično biznis in prava kmetijska dejavnost.

"Velika 'znanost' je to. Prvo leto je plevel skoraj za dvakrat prerasel sadike, zato je bilo treba zelo paziti pri košenju, sedaj je to lažje, a bomo morali drevesca obrezovati, da bodo lepo rastla ... Svetovalka je dejala, da je letno za osem minut ročnega dela za eno sadiko, in pri toliko sadikah se te minute še kako naberejo," doda Mlinar.

Anketa

Ali načrtujete, da boste v letošnji poletni sezoni obiskali Hrvaško?

Sudoku