Najstarejši nerazjasnjen umor pri nas: 30 let od smrti še ne polnoletne Anđe Klarić

Elizabeta Planinšič, 16.2.2020
Arhiv Večera

Gre za najstarejši uradno zabeležen nerazjasnjen umor pri nas. Še ne polnoletno dekle na Celjskem je izginilo na poti v šolo, njeno truplo so našli šele čez slabih pet mesecev.

Šestnajstega januarja je minilo 30 let od tedaj, ko je na poti v šolo leta 1990 na Celjskem izginila tedaj še ne 18-letna Anđa Klarić. Štiri mesece kasneje je bilo najdeno njeno truplo. Letos bi Anđa (sicer rojena v BiH), če bi bila še živa, praznovala 47. rojstni dan. V spominu tistih, ki so jo poznali, pa tudi širše javnosti bo za vedno ostala zasanjano dekle - po vedno znova objavljeni fotografiji dekleta, katerega smrti policija ni raziskala. Smrt Anđe Klarič je najstarejši uradno evidentiran nerešen umor v Sloveniji. Policistom nista znana ne motiv za dejanje in ne tisti, ki je najstnici vzel življenje.

Bosta izginotje in okruten umor dekleta za vselej ostala zavita v tančico skrivnosti?

V Celje je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo bili še Jugoslavija, prišel iskat službo gradbeni delavec iz bosanskega kraja Divićani, Franjo Klarić. Doma je pustil ženo in tri otroke. Delaven, prijazen, sicer nepismen moški se je spoprijateljil z družino Verbič iz Košnice pri Celju. Marca 1979 je iz Bosne pripeljal svojo najstarejšo hčerko, Anđo, takrat staro šest let. Deklica se je rodila z izpahnjenim kolkom, potrebovala je operacijo, operirali naj bi jo v Celju. Anđin oče se je dogovoril z družino Verbič, da bo deklica pred posegom in po njem stanovala pri njih. Dva meseca kasneje je Anđin oče izgubil življenje v prometni nesreči - še preden je bila deklica prvič operirana. Verbičevi so skrbeli zanjo, deklica je postajala del njihove družine. Sledila je vrsta operacij in Anđa je ostala v Sloveniji. Živela je kot običajna deklica in kasneje dekle - do petka, 16. januarja 1990, ko je izginila.

Ni ji bilo usojeno, da bi uresničila načrte

Košnica je nekaj kilometrov oddaljena od Celja. Družina Verbič je v Košnici živela že desetletja. Karel Verbič se je v podjetju Ingrad spoprijateljil z bosanskim sodelavcem Franjem Klarićem. Verbič je zdaj že pokojen, še vedno pa je živa, čeprav precej bolna Anđina slovenska mama Danica Verbič. Ta je za Večer pred petimi leti spregovorila o smrti svoje rejenke, četudi ji je bilo tudi po četrt stoletja o Anđi težko govoriti. ''Imela sem jo rada, kot da je moja hči, tudi sama mi je pravila mama, mojemu možu Karliju oče, moja otroka Marijan in Tatjana sta ji bila kot brat in sestra. Bila je zelo redoljubna, živela je na relaciji med šolo in domom. Nikoli ni hodila nikamor. Tudi v šoli ni imela pravih prijateljic. Rada je pomagala doma, tudi okrog hiše. Govorila je, da si bo, ko bo postala polnoletna, spremenila priimek, da se bo pisala Verbič, kot mi. Žal ji ni bilo usojeno, da bi uresničila svoje načrte,'' se je spominjala Verbičeva, ki je vsa leta po dekletovi smrti redno obiskovala njen gob in ji prižigala svečke. Anđa je namreč pokopana v svoji drugi domovini, v Sloveniji, na celjskem pokopališču v grobnici Verbičevih.

image
Arhiv Večera Fotografije oblačil, objavljene zaradi prepoznave trupla. Verbičevi so na njih prepoznali Anđine stvari.

Tistega mrzlega jutra 16. januarja 1990 je Anđo, ki je hodila v prvi letnik Srednje šole Borisa Kidriča, tekstilna smer, okoli pol šeste ure zjutraj od doma odpeljal Marijan Verbič, sin zakoncev Verbič. Odložil jo je pri mostu čez Savinjo. Takrat pa se je za dekletom izgubila vsaka sled. V šolo – pouk se ji je priče okoli pol desetih – ni prišla. Ker do večera prav tako ni prišla domov, je Danica Verbič poklicala dekličino razredničarko, ali je bila v šoli. In ko je izvedela, da je ni bilo, je njeno izginotje prijavila celjski policiji.

Fotografije oblačil so pokopale upanje

Za družino Verbič so se pričeli mučni dnevi in tedni čakanja, a tudi upanja, je pred leti pojasnjevala Danica Verbič. O zadnjih dnevih, ko je bila dekle še z njimi, pa tudi o prvih dneh, ko so deklico pogrešili, je Verbičeva vedela povedati: "Bila nekoliko tiha, zamišljena, zaprta vase. Ko smo želeli izvedeti, kaj je narobe, ali je morebiti zaljubljena, o tem nikoli ni želela govoriti. Vselej je dejala, da je vse v redu. V četrtek, dan pred odhodom, si je pospravila sobo, sestra Tatjana ji je oprala lase in ji ostrigla konice. V petek je odšla od doma zelo zgodaj, okoli pol šestih, z mojim sinom Marjanom. Tudi sicer je običajno hodila v šolo okoli šeste ure zjutraj. Marijan jo je peljal z avtom do mosta čez Savinjo in jo tam odložil. S seboj je imela šolsko torbo, kot vselej, in zdravstveno knjižico. Zakaj jo je potrebovala, še danes ne vem. Sin se je nato odpeljal v službo v Žalec. Ko je med 14. in 15. ure ni bilo iz šole, sem začela poizvedovati, kje je. Nato sem izvedela, da je imela tistega dne začetek pouka šele ob 10. uri in da je sploh ni bilo v šolo. Zato sem njeno izginotje v večernih urah prijavila na Policijski postaji Celje, kjer so mi rekli, naj še kakšen dan počakam. Da se bo gotovo vrnila. Da je izginila, so na tedanji celjski upravi za notranje zadeve objavili šele čez tri dni. Ne vem, zakaj so tako dolgo čakali. Verjetno bi bilo bolje, če bi takoj objavili njeno izginotje," nam je razlagala Anđina rejnica.

Upanje Verbičevih se je dokončno razblinilo v začetku maja istega leta. Delavci cestne baze Tepanje so 9. maja 1990 ob hitri cesti med Mariborom in Celjem blizu naselja Požeg ob rednem čiščenju greznice našli razpadajoče truplo. Takoj je bilo jasno, da gre za nasilno smrt, kar je kasneje potrdila obdukcija. Ker je truplo ležalo v greznici nekaj tednov, prepoznava ni bila možna. S pozivom, da gre za žensko, staro okoli 20 let, operirano na desnem kolku, so obvestili javnost, ali bi jo kdo prepoznal. Da je bilo dekle oblečeno v črtast pulover, temno moder in bel, prek katerega je imelo črno jakno. Njeno identiteto bi lahko izdali tudi nekoliko nenavadni polvisoki škornji bež barve. Policisti so objavili fotografije. Na fotografijah oblačil in obutve, objavljenih v medijih, so Verbičevi ugotovili, da gre za njihovo pogrešano Anđo.

Tudi razpisana nagrada ni pomagala

V Slovenijo so tedaj takoj prišli tudi njeni svojci iz Bosne. Odločili so se, da bodo deklico pokopali v Celju, kjer je preživela večji del svojega kratkega življenja. Anđina mama Luca, njena sestra Agica – obe sta po smrti moža in očeta Franja Klarića še naprej živeli v Jajcu, Anđin brat Jure pa se je kasneje preselil v Varaždin, so še dolga leta vsaj enkrat na leto obiskovali Anđin grob. Zdaj ga menda ne več.

image
Arhiv Večera Krut zločin se je zgodil pred tremi desetletji.

Policisti so pričeli po najdbi trupla obsežno preiskavo. ''Po znanih podatkih je dekle tisto jutro, v petek, 16. januarja 1990, okoli pol šeste v šolo peljal sin zakoncev Verbič. Po najdbi njenega trupla so kriminalisti opravili okoli 250 razgovorov, preverili širšo okolico in vse ljudi, ki so imeli stike z njo. Kljub številnim razgovorom pa nismo našli nikogar, ki bi nam lahko stoodstotno potrdil, da je Anđo po tistem, ko jo je brat Marjan odložil na mostu čez Savinjo, še videl živo. V preiskavi, ki je potekala v več smereh, smo želeli ugotoviti njene življenjske navade. Po naših informacijah je dekle živelo na relaciji med šolo in domom, zelo malo stikov je imelo z drugimi ljudmi, tudi z vrstniki," nam o primeru, ki ga preiskujejo že trideset let, pojasnjujejo na celjski policijski upravi.

Umor nesrečnega dekleta je pred tremi desetletji odmeval po vsej Jugoslaviji, celjski oziroma slovenski kriminalisti pa so tedaj veliko sodelovali s kriminalisti iz Bosne in Hercegovine. Žal njenega morilca do danes niso odkrili. Preiskovalci so prepričani, da verjetno kdo ve še kaj več, kot je bil pripravljen povedati takoj po dekletovem izginotju. Kriminalisti ob objavi člankov in prispevkov vedno znova dobijo kakšen nov namig ali anonimno informacijo o tem, kaj bi se lahko nesrečnemu dekletu pripetilo.

Vse podatke na celjski policiji še vedno preverijo, a preverbe do zdaj žal niso obrodile sadov. Kriminalisti kljub časovni oddaljenosti od dogodka želijo dobiti bolj konkreten podatek, da bi rešili tako nizkoten umor. ''Pravici bi bilo zadoščeno, če bi se našel njen morilec," poudarjajo. Kakšen je bil motiv za umor, se še danes ne ve. Ali je bilo dekle zaljubljeno in celo nosečo, kot se je govorilo, ni bilo mogoče ugotoviti. Truplo je bilo namreč ob najdbi preveč razpadlo, da bi to lahko potrdili. Morebiti bi bilo danes, ob razvoju tehnologije, drugače. Novembra 1991, torej leto in pol po tragični smrti, je bila na pobudo anonimnega bralca Večera in sarajevske Une razpisana nagrada 10.000 tedanjih jugoslovanskih dinarjev za koristne informacije, ki bi pripeljale do morilca. Žal jih ni bilo, denarna nagrada ni bila izplačana.

Danica Verbič nam je ob 25. obletnici Anđine smrti dejala, da dvomi, da bodo ob vsem tem po tolikem času kdaj našli dekličinega morilca. Da se boji, da bosta ostala njeno izginotje in krut umor za vselej zavita v tančico skrivnosti. Morilec pa bo za svoje grozljivo početje ostal nekaznovan.

Vse, ki bi o umoru Anđe Klarić karkoli vedeli, slišali ali videli kaj nenavadnega, policija poziva, naj informacije posredujejo na številko 113 ali na anonimno številko policije 080 1200.

Anketa

Kaj menite o ukrepu, ki dovoljuje upokojencem nakupe izključno med 8. in 10. uro?

Sudoku