Najprej so prišli po Assangea

Janis Varufakis, nekdanji grški finančni minister in profesor ekonomije na Univerzi v Atenah, Project Syndicate, 16.5.2019
Epa

Vsa moja srečanja z ustanoviteljem WikiLeaksa Julianom Assangeem so potekala v isti majhni sobi. Od jeseni 2015 do decembra 2018 sem ga večkrat obiskal na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu, kar vedo tudi obveščevalne službe številnih držav. Ne vedo pa, kakšno olajšanje sem začutil vsakič, ko sem šel od tam.

Assangea sem želel spoznati, ker sem izjemno cenil prvotni koncept WikiLeaksa. Tudi meni je kot najstniku roman Georgea Orwella 1984 vzbudil strah pred visokotehnološko državo nadzora ter njenim morebitnim vplivom na odnose med ljudmi. Assangeevi zgodnji prispevki - predvsem ideja, da lahko tehnologija držav služi kot ogromno digitalno zrcalo, s katerim postanejo njihova dejanja vsem vidna - so me navdajali z upanjem, da lahko združeni premagamo Velikega brata.

Do najinega prvega srečanja je to upanje že zbledelo. Obdana s polnimi policami ekvadorske literature in uradnih dokumentov sva klepetala dolgo v noč. Naprava na eni od polic je onemogočala prisluškovanje z oddajanjem živce parajočega šuma. V tisti utesnjeni dnevni sobi s slabo skrito kamero, uperjeno naravnost vame, kjer je bil zrak postan, hrup pa neznosen, me je večkrat imelo, da bi kar zbežal.

image
Robert Balen

Nasprotniki Assangea že leta trdijo, da si je za svojo usodo kriv sam: v prostore ekvadorskega veleposlaništva se je zatekel, da bi se izognil izročitvi Švedski, kjer ga želijo zaslišati v povezavi z obtožbami o domnevnih spolnih zlorabah. Kot moški menim, da nimam pravice izražati svojega mnenja o teh obtožbah in da moramo prisluhniti ženskam, ki spregovorijo o zlorabi. Bolj nagnusno od omalovaževanja in blatenja žensk, ki si upajo spregovoriti, je le nasilje, ki ga moški že tisočletja izvajajo nad njimi.

Spomnim se, da sem Julianu rekel, da bi se na njegovem mestu želel soočiti s švedskima tožnicama ter jima spoštljivo in pozorno prisluhniti, ne glede na to, ali sta vložili tožbo. Odvrnil je, da si je to želel tudi sam. "Toda Janis," je rekel, "če bi šel v Stockholm, bi me dali v samico, in še preden bi se lahko zagovarjal, bi se znašel v letalu na poti v ameriški zapor z najvišjo stopnjo varovanja." Svojo trditev je podkrepil tako, da mi je pokazal dopis njegovih odvetnikov, v katerem so švedskim oblastem ponudili, da bi Assange šel na zaslišanje v Stockholm, a le, če bi mu lahko zagotovili, da ga ne bodo predali Združenim državam Amerike. Švedi predloga niso upoštevali.

Številni prijatelji in kolegi so se mu med "samovoljnim pridržanjem" (kot so položaj opisali Združeni narodi) posmehovali zaradi tega strahu, meni pa, ker sem mu verjel. Njihovo stališče je septembra lani v pogovoru za avstralsko radijsko postajo strnila zgodovinarka in feministka Germaine Greer. "Ne bodo ga izročili Združenim državam," je zbadljivo dejala in s prstom kazala na njegove odvetnike, ker naj bi ga bili zavajali in strašili z izročitvijo, obenem pa služili na račun njegovih knjig.

Ščitimo žvižgače, ki razkrivajo malopridno ravnanje vlad, vojsk in korporacij, ki bi svoja dejanja rade pometle pod preprogo

Sedaj je zaprt v celici brez oken v kleti zloglasnega britanskega zapora Belmarsh, kjer je še manj svetlobe in svežega zraka kot na veleposlaništvu. Obiskovalcev ne more sprejeti, le čaka lahko na izročitev v ZDA. "Naj ga vrag vzame," si mislijo dobri ljudje z vsega sveta, ki so ogorčeni nad tem, da je WikiLeaks pred ameriškimi volitvami leta 2016 objavil elektronska sporočila Hillary Clinton, kar je bila voda na mlin Donaldu Trumpu. Sprašujejo se, zakaj Assange ne objavi ničesar, kar bi škodilo Trumpu ali pa ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu.

Preden pojasnim, zakaj menim, da bi morali Assangeevi nasprotniki ponovno premisliti, naj poudarim, da sem tudi jaz razočaran nad njegovo podporo brexitu, napadi na feministične kritike, pristranskostjo do Trumpa, in kar je najbolj kritično, povezavami s Trumpovimi ljudmi. To sem mu večkrat osebno povedal.

Toda kritiziranje WikiLeaksa na račun tega, da organizacija ne razkriva dokumentov, ki bi vsem enako škodili, zgreši bistvo. WikiLeaks je kot digitalni poštni nabiralnik, kamor lahko žvižgači vložijo resnične informacije, katerih objava je v interesu javnosti. To je njegova edina naloga. Zasnovan je tako, da ne more vplivati na to, kdo bo kaj razkril; tehnologija zagotavlja, da niti Assange ne ve, kdo so žvižgači. Če objave WikiLeaksa zaradi tega večinoma škodijo ugledu zahodnih sil, nam s tem ponuja pomembno, četudi nepopolno uslugo, ki pa jo je na žalost nekoliko razvrednotila Julianova pristranskost.

Zadnji dogodki dokazujejo, da se na trenutnem položaju ni znašel zaradi švedskih obtožnic ali pa zato, ker je Trumpu pomagal v tekmi proti Clintonovi. Chelsea Manning se je ponovno znašla v zaporu, ker ni hotela priznati, da jo je Assange napeljeval k razkrivanju dokazov o zločinih ZDA v Iraku in Afganistanu oziroma da ji je pri tem pomagal. Spričo tega je najbolj verjetno, da za vsem skupaj tiči Mike Pompeo, nekdanji direktor Cie pod Trumpom in sedanji ameriški državni sekretar.

Pompeo je WikiLeaks nekoč označil za "nevladno sovražno obveščevalno službo" – kar tudi je. Vendar bi morala takšnemu opisu pravzaprav ustrezati vsaka medijska hiša, ki da kaj nase. Kot opozarjata Daniel Ellsberg in Noam Chomsky, utegnejo biti novinarji, ki ne obsojajo Assangeeve izročitve ZDA, naslednje tarče predsednika, ki jih ima za "nasprotnike ljudi". Kdor proslavlja njegovo aretacijo in si zatiska oči pred trpljenjem Manningove, dela uslugo največjim nasprotnikom liberalizma.

Sodni pregon, ki ga vrši ameriški varnostno-industrijski kompleks, pa ima še eno žrtev: ženske. Pridržanje Assangea v strogo varovanem zaporu zavoljo tega, ker je svetu pokazal zločine proti človeštvu, ki so jih zagrešili grozni ljudje v uniformah in brez njih, ne bo zadostilo pravici žensk na Švedskem ali pa kjerkoli drugje. Trpljenje Manningove ne pomaga feminizmu.

Zato imam predlog: z združenimi močmi zaustavimo Assangeevo izročitev ZDA. Potem bo lahko potoval v Stockholm in prisluhnil tožnicama. Skupaj si prizadevajmo za krepitev vloge žensk in ščitimo žvižgače, ki razkrivajo malopridno ravnanje vlad, vojsk in korporacij, ki bi svoja dejanja rada pometla pod preprogo.

Anketa

Ali ste se letos že osvežili v morju?

Sudoku