Na vrtu: Prijateljstvo med glivicami in rastlinami

Miša Pušenjak, 7.2.2019
Jerneja Jošar

Čeprav smo sredi zime, številni vrtičkarji že pogledujejo proti vrtu. Kaj kmalu jih bodo nekoliko daljši sočni dnevi zvabili na prosto k prvim opravilom, a zemlja bo takrat še premokra.

Vrtičkar oziroma vsak, ki si želi pridelovati zdravo zelenjavo, sadje in druge rastline, ne sme nikoli pozabiti, da je njegovo osnovno orodje zemlja. Ta je rodovitna samo, če je v njej življenje: od krtov do deževnikov, različnih hroščev in vse do majhnih, očem nevidnih mikroorganizmov. To naj vam bo vedno prvo in najpomembnejše vodilo pri delu z zemljo, naj bo to vrt ali njiva.

Zakaj mora biti zemlja živa? Vsi poznamo koristne žuželke, ki nam lahko pomagajo v boju proti tistim, ki delajo škodo na našem vrtu. Veliko manj se zavedamo, da povsem enak princip obstaja tudi v svetu mikroorganizmov, veliko več jih je koristnih kot tistih, ki nam delajo škodo. Mikroorganizmi redno skrbijo, da je zemlja zračna, saj delce zemlje, organske snovi in kamnine lepijo v posebne zemeljske strukture, obročke, ki zemljo dolgo časa ohranjajo rahlo. Na te obročke se tudi veliko lažje "prilepijo" hranila in molekule vode tako, da jih korenine rastlin lahko odlepijo in uporabijo.

Najbolj poznamo vlogo mikroorganizmov pri razgradnji, preperevanju organske snovi do rastlinam dostopnih hranil. Brez njih iz gnoja, komposta in druge organske mase ne bi bilo hranil za rastline. Ob tem razpadanju se tla tudi zračijo, rahljajo. Zelo pomembna, a veliko manj znana funkcija mikroorganizmov je, da kot nasprotniki (antagonisti) onemogočajo razvoj škodljivih glivic, ki povzročajo gnitje korenin oziroma padavico rastlin. To delajo na različne načine, tako da glivicam jemljejo življenjski prostor, se razraščajo na površini korenin, stebel in ne dovoljujejo vstopa škodljivim glivicam in bakterijam. Tako je razvoj škodljivih mikroorganizmov (beri bolezni) onemogočen.

image
Jerneja Jošar Vsi vrtičkarji bi imeli tak pridelek.

Šele v zadnjem času spoznavamo še eno pomembno vlogo mikroorganizmov, to je mikoriza. Beseda sama je za večino tujka, prevedeno iz grščine pa pomeni glivica, rastlina. S to besedo opisujemo še en res genialen naravni pojav - sodelovanje, prijateljstvo med glivicami in rastlinami.

Kaj je mikoriza

Mikoriza je podzemni splet različnih glivic, ki se povezujejo s koreninami rastlin v enkratno sožitje. Predstavljajte si jo kot en velik svetovni splet, ki koreninam rastlin tudi od daleč lahko priskrbi hranila in celo vodo tako, kakor nam internet različne podatke in informacije. Volumen, predvsem pa premer koreninskega sistem rastlin je omejen tako z dedno zasnovo kakor s samo zemljo, ki ga obdaja; z učinkovitim spletom, povezavo z mikoriznimi glivami, se poveča celo zunaj meja našega vrta.

Take "prijateljske" glivice ima 90 odstotkov rastlinskih vrst, med zelenjadnicami naj jih samo križnice (kapusnice, repa, redkev, kola) ne bi imele. Glivice rastlinam "dostavijo" manjkajoča hranila in tudi vodo, v zameno pa od rastline dobijo nekaj sladkorja za svoje življenje.

image
Miša Pušenjak Spomladi je zemlja zelo občutljiva.
Prekopavamo na sončen dan

Mikoriza je še zelo slabo raziskana, znano pa je, da za svoj obstoj potrebuje kisik, zračna tla in seveda prijateljske rastline. Najbolj jo uničujejo globoka obdelava tal, tlačenje, hoja po zemlji, izpostavljenost sončnim žarkom in vetru (gola zemlja) ter tudi prenizek ali previsok pH (kisla ali bazična tla).

Če je hranil na vrtu preveč, ker nekako ne znamo obrzdati naših želja po visokem pridelku, jih mikoriza odvede stran, na trato, v gozd, kjer manjkajo. Mikoriza torej "popravlja" naše napake, saj je nemogoče pravilno in natančno dodajati hranila vsem rastlinam na vrtu.

Dobrodošli "obročki"

Pomembno je, da MO ohranjamo v zemlji tako, da zemljo obdelujemo takrat, ko je zanjo najbolj primerno. Zelo pomemben element zemlje je struktura zemlje, kar, zelo poenostavljeno, pomeni to, kakšni so delci zemlje pod mikroskopom. Lahko so okrogli, robati, taka struktura ne zagotavlja primerne vlage za rast in življenje MO in rastlin. Lahko so tudi različnih poliedričnih oblik ali celo v obliki ploščic, kar je najslabše. Takšna struktura pomeni, da po eni strani v poletni suši vse padavine "pobegnejo" kar po površini, voda odteče in nasprotno: v primeru veliko dežja voda ostaja na površju. Takšno lističasto strukturo običajno povzročimo sami, ko obdelujemo premokro ali presuho zemljo.

Želeli bi si namreč, da bi bili strukturni (sestavni) delci zemlje pod mikroskopom v obliki posebnih obročkov, ki jih sestavljajo mineralni delci (peska ali gline), zlepljeni z organsko maso, sluzmi, ki se sproščajo iz korenin rastlin, in s pomočjo MO. Ti obročki pomenijo, da je zemlja odcedna, ko je treba, in da poleti zadrži veliko molekul vode v okolici korenin naših rastlin. Prav tako pa se v notranjosti teh obročev še dolgo zadržuje tako pomemben zrak. Brez njega ne preživijo MO, prav tako pa se ne razvijajo dobro korenine rastlin. Manj je teh obročkov v zemlji, slabše strukture je zemlja, težje razmere za življenje MO in korenine rastlin so v naši prsti.

Ko hodimo po premokri zemlji (ali jo obdelujemo), se obročki spremenijo v lističe, potlačimo jih. Ko pa obdelujemo presuho zemljo, jih polomimo, zato spet nastanejo iz njih ploščice. Sama to vedno primerjam z odpadlim listjem. Če je mokro, se zlepi in prične gniti. Enako se zgodi, ko tlačimo premokro zemljo - iz obročkov nastanejo lističi. Ko pa stopamo po suhih listih, se ti zdrobijo; tako se zdrobijo tudi obroči, ko obdelujemo presuho zemljo. Presuha zemlja je, ko se za nami kadi in ko se kadi za obdelovalnimi stroji na njivah. Premokra pa je takrat, ko se oprijema obutve in orodja.

Rahljanje zemlje med rastlinami
Zemljo ohranjamo rahlo in zračno vso sezono. Prostor med rastlinami naj bo vedno rahel in zračen. To lahko dosežemo na več načinov. Najpogosteje okopavamo, rahljamo. Takoj ko se na površini pojavi trda, zbita plast, jo zrahljamo. Pri tem tudi prezračimo zgornjo plast, "zbudimo" mikroorganizme, ki se pričnejo hitreje razmnoževati, s tem pa je tudi za rastline na razpolago več hranil. Znano je, da lahko na tak način s pomočjo mikroorganizmov rastlini sprostimo tudi do 0,6 kg N/100m2, to pa je ogromno.
Drugi način je zastiranja prostora med rastlinami. Vedno poskrbimo, da zemlja ni gola. Tako jo zaščitimo pred bičanjem dežja in vetra ter sončno pripeko. Običajno kombiniramo oba načina. Oba zahtevata, da imamo večina posevkov (tudi prezimne motovilec, solato, radič) posejane ali posajene v vrste. Rahljanje, okopavanje posevka je možno le, če je med rastlinami dovolj prostora, lažje pa, če so rastline v vrstah. To pa je za številne vrtičkarje še vedno težko. Vendar, če se zavedate, kako dobro je to za življenje v naši prsti, vam bo šlo lažje.
​Zadnji, a najtežji način ohranjanja rahle, prezračene zemlje so mešani posevki. Tudi v tem primeru rastline kombiniramo tako, da zemlja ni nikoli gola, s tem pa izpostavljena vsem vremenskim neprilikam. Zemljo zastremo tudi, ko je gola poleti ali pozimi. Le živa zemlja je rodovitna. Pomemben del je tudi pravilna obdelava tal. Vedno pomislite na to, ko vas spomladi prezgodaj kličejo lopata, motika ali grablje.

Naj ne bo premokra

Spomladi je največja nevarnost, da se nam v želji po delu na vrtu mudi in pričnemo obdelovati, saditi, okopavati, rahljati premokro zemljo. Če želite imeti manj težav s sušo poleti in z zastajanjem vode v jeseni in pozimi, potem je treba spomladi biti potrpežljiv, počakati, da je zemlja za obdelavo primerna, še vedno vlažna, ne pa mokra. V mokrih tleh voda izrine zrak, s tem pa ponovno povzroči propad MO. Prav tako poskušamo takoj, ko se dovolj osuši, zemljo prerahljati, tako vanjo spet spustimo zrak. Vedno priporočam, da zemljo okoli prezimnih vrtnin od druge polovice februarja naprej prerahljate takoj, ko se dovolj osuši, ko se ne oprijemlje obutve in orodja.

Kako še moramo ravnati z zemljo, da jo ohranimo živo? Ne obdelujemo je, ko je hladno, saj takrat najbolj prizadenemo ravno MO. Zato prekopavamo v jeseni že v oktobru, ne šele konec novembra.

Tudi za spomladansko prekopavanje izberemo sončen, topel in miren dan. Takrat bodo MO najhitreje našli zavetje, najmanj jih bo propadlo. Prav tako prekopavanje ni nujno vsako leto ali celo večkrat na leto. Prekopavamo samo, ko je treba gnojiti s hlevskim gnojem, preostala leta pa zemljo samo obdelamo z motiko in je ne obračamo.

Pomembna je tudi globina obdelave. Pregloboka obdelava vedno pomeni, da MO obrnemo njihov svet na glavo, mrtvo, neživo zemljo postavimo na vrh, živo zemljo z MO pa v globino, kjer ni zraka, niso zanje ustrezne razmere. Zato prekopavamo, obračamo zemljo (če in kadar je to nujno) samo deloma in plitko, toliko, da zadelamo organsko maso, gnoj, kompost, ne uničujemo pa MO.

Še bolj pomembno je, da pri poletnih ponovnih setvah ne obdelujemo globoko. Za novo setev samo čisto plitvo obdelamo zgornjo, setveno plast. Kasneje z rahljalnikom poskrbimo, da zemlja ni zbita v globino. V neugodnih vremenskih razmerah, ko je presuho ali premokro, zemljo okoli rastlin zastiramo, da je sončni žarki, veter, mraz, močne poletne nevihte, ne uničujejo, s tem pa uničujejo predvsem MO v njej. Zastirke, predvsem naravne, so velika pomoč MO v zemlji, da preživijo težka, vroča in suha poletja ter mrzle in suhe zime.

Anketa

Ali ste se letos že osvežili v morju?

Sudoku