Muzej v Rogatcu: Življenje v duhu prejšnjega stoletja

Almira Ćatović, 17.8.2019
Almira Ćatović

Stalna muzejska zbirka v Rogatcu ohranja ljudsko stavbno dediščino subpanonskega tipa in kulturno izročilo južno od Donačke gore in Boča v času od 19. stoletja do sredine 20.

Muzejska zbirka na prostem v Rogatcu ohranja ljudsko stavbno dediščino Obsotelja iz časa od 19. stoletja do sredine 20. stoletja ter predstavlja in ohranja slovensko ljudsko stavbarstvo v njegovem avtentičnem okolju. Jedro muzeja z originalnimi stavbami je z leti preraslo v največji slovenski muzej na prostem; tako neguje kulturno dediščino in obuja življenje prednikov, ki je bilo nekoč resnično trdo. Muzej se je za en dan prelevil v vas v duhu prejšnjega stoletja in nas, kakor je razvidno iz imena prireditve, popeljal skozi delo (taberh) - predstavitev kmečkih in rokodelskih opravil - do praznovanja (likof) z lokalno obarvano kulinarično ponudbo in kulturnim programom.

image
Almira Ćatović Mlačva žita na tri načine
image
Almira Ćatović Šmitova hiša, zgrajena med letoma 1816 in 1818

Opravila, deljena na moška in ženska, so nas popeljala v čas peric, kar so ob vodnjaku s pesmijo prikazale Pojoče perice in tako obudile nekoč izjemno težko opravilo, ki je bilo takrat hkrati tudi priložnost za klepet in druženje vaščank. In ob pogledu na obešeno razprostrto perilo je marsikatero obiskovalko prešinila zahvalna misel za pralni stroj.

Na rantah pod stropom so dimili meso

Pranje perila je bilo težko delo, a ženskam je pomenilo skupno druženje, poklicnim pericam pa tudi zaslužek; perilo so sprejemale od zdravnikov, odvetnikov, bolnišnic, gostiln. Prale so ga skupaj, razvrščeno je bilo glede na umazanijo. En dan so perice potrebovale za namakanje, drugi dan za kuhanje perila, tretjega pa za spiranje pri potoku in sušenje. Da bi perilo bolj dišalo, so v kotel dajale lovorove liste, jajčne lupine pa so pomagale pri odstranjevanju trdovratnih madežev. Prali so se tudi higienski vložki, ki so jih prale ločeno od drugega perila in sušile na skrivaj.

Pletenje iz ličja

Predstavljene rokodelske veščine naših babic so zajemale prikaz trenja lanu in predenja na kolovratu ter ročno tkanje in vezenje. Posebno pozornost je pritegnilo pletarstvo iz koruznega ličja za izdelovanje uporabnih in okrasnih izdelkov z zvijanjem in pletenjem. Tako so izdelali zelo trpežne in kakovostne izdelke, kot so podstavki, copati, torbice, cekarji.

image
Almira Ćatović Trgovina z mešanim blagom, lodn, med obema vojnama
Likof na taberhi
Muzej ob vznožju Donačke gore, v avtentični štajerski krajini, je postal prizorišče največje tradicionalne, letos že 21. etnografske prireditve, ki je obudila življenje prednikov in skoraj pozabljena kmečka in rokodelska opravila ter tradicionalne dobrote. V Muzeju na prostem Rogatec, največjem muzeju ljudskega stavbarstva na Slovenskem, ki je bil leta 1997 nominiran za evropski muzej leta in razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, je 20. julija potekal dogodek Likof na taberhi, ki je privabil obiskovalce iz celotne Slovenije.
image
rogatec.si
Rozeta - ljudski simbol
Rozeta oziroma z ljudskim imenom mora, truta mora ali šestlistnato znamenje je star ljudski simbol in eden najbolj razširjenih evropskih simbolov. Rozeto so imeli že pri Etruščanih in Feničanih, poleg Slovanov pa so jo poznali tudi drugi stari narodi. V ljudskem izročilu ta simbol varuje pred nesrečami in nevarnostmi, zato so jo risali na svojih domovih. Vrezana je tako v kamnu kot lesu, na zibelkah, skrinjah, tramovih, lesenih omarah ali pod sodom za vino, da se ne pokvari. Pogosto je tudi na kapelah in cerkvah. V nekaterih razlagah ta simbol povezujejo s soncem in slovanskim božanstvom Svarogom, drugje ga povezujejo z gromovnikom Perunom, medtem pa so za Carla G. Junga rozete predstavljale človekov Jaz, prenesen na kozmično raven, in simbol enotnosti v celovitosti.

V Prekmurju je bila v številnih vaseh posebno značilna domača obrt pletenja cekarjev iz koruznega ličja, tam so se ukvarjale žene in dekleta s pletenjem cekarjev od jeseni do spomladi. Pletenje je v Prekmurje med drugo svetovno vojno prinesla madžarska učiteljica; na osnovni šoli v Kapci so imeli obvezno šolsko ročno delo. Deklice so najprej pletle le za domačo rabo. Kaj kmalu je trgovec izrabil povpraševanje po cekarjih in jih začel pri kmetih odkupovati - dekleta so začela plesti. Tako se je rodila prava obrt pletenja cekarjev. Vsa razpoložljiva ženska delovna sila se je oprijela te dejavnosti. Izkupiček od prodanih cekarjev je postal pomemben delež v družinskem proračunu. Posebno živahna in donosna je bila ta obrt med letoma 1945 in 1958; tega leta so samo v Lendavi v zimski sezoni odkupili za 100 milijonov din cekarjev. Odkupovali so jih za Dom v Ljubljani in ta jih je izvažal v Ameriko, Zahodno Nemčijo, Anglijo, Belgijo, Francijo in Italijo.

Za izkupiček so žene kupovale obleko, posteljnino, perilo, večkrat tudi kolesa, mopede in šivalne stroje. Rozika Varga iz Kapce je bila pri pletenju tako uspešna, da sta z možem z zaslužkom od cekarjev celo dokupila zemljo k hiši. Zase in za domači trg so žene pletle le pravokotne cekarje, za tuje tržišče pa trikotne torbice.

Obrt pletenja cekarjev iz ličja je cvetela vse do leta 1958, ko so se razmere na tujem tržišču skrhale. Tedaj je odkup za izvoz upadel, s tem tudi cena. Zato je navdušenje za pletenje splahnelo. Po letu 1961 so se zadeve za tuji trg spet uredile, vendar obrt kljub ugodnim okoliščinam ni zaživela z nekdanjo močjo.

Žito na tri načine

Jedro prireditve je bilo posvečeno mlačvi žita na tri različne načine, in sicer mlačvi s cepci, na ročni mlatilnici in na gepelj s pomočjo kravje vprege. Cepec, staro kmečko orodje, so uporabili tako, da so v pravilnem ritmu vihteli in udarjali slamo, položeno v krog; tako so z mlatenjem žitaric po žetvi ločili zrnje od slame. Pri mlačvi na ročni mlatilnici so seno položili v stroj, ki so ga s skupnimi močmi poganjali, medtem ko je tretji način prikazoval vrtenje pogonske gredi, ki jo poganja vprežna živina. Ob vsem tem so prikazali tudi dodaten pomen sena in radostno plat kmečkega življenja. Prikazi mlačve in delovnih opravil so bili izvedeni v sodelovanju s člani društev upokojencev s celotnega območja Obsotelja in Kozjanskega (Zveza DU Kozjansko) in domačini izpod Donačke gore, od koder je bilo v izvedbo prireditve vključenih približno 80 posameznikov.

Obogateni program so spremljale doživljajske delavnice pod imenom Okusimo dediščino, na katerih so na svoj račun prišli najmlajši. Lotili so se izdelave ljudskega glasbila nunalce in lutke iz papirja, spoznavali zelišča in peko kruhkov žulik, ki so ime dobili po ostanku testa za kruh, ki so ga otroci žulili v različne oblike, preden je kruh pristal v peči. Osrednje dogajanje je spremljal Marjetin sejem, pripravljen s Konzorcijem rokodelskih centrov, in tako je pestra ponudba na stojnicah prišla iz Škofje Loke, Veržeja, Slovenj Gradca in Slovenske Bistrice. Za zabavo so v okviru kulturnega programa ob zaključku dela poskrbeli Šentjurski muzikanti. Likof na taberhi je ponudil tudi izbor naj sirove zavihanke Obsotelja in Kozjanskega; laskavega izbora se je udeležilo 19 gospodinj, ki so se pomerile v kulinaričnih spretnostih. Zavihanko je ocenila komisija; letos je ta čast pripadla Gostišču Krpan iz Šmarja pri Jelšah, ki je naslov najboljše sirove zavihanke podelilo Justini Koražija.

Muzej, ki je za en dan zaživel v duhu vasice in nas preselil v drug čas ter pokazal življenje brez tehnologije in današnjega udobja, je odkril in ponovno obudil pristne radosti in rokodelske spretnosti, katerih izdelki so še danes lahko v uporabi, marsikdo pa je ob tem dogodku podoživel taberhe in likofe svoje mladosti.

Izletniška točka

Muzej na prostem Rogatec je priljubljena izletniška točka za celotno družino in ga sestavlja trinajst različnih poslopij. Prvotna ideja o ohranitvi rojstne hiše pesnika Jožeta Šmita je z leti prerasla v največji lokalni muzej na prostem v Sloveniji. Kmetijo sestavljajo izvirne stavbe, ki so jih v osemdesetih letih 20. stoletja prenesli na izbrano lokacijo. Sledile so rekonstrukcije obrtniških in gospodarskih objektov. Vse je potekalo pod strokovnim vodstvom odgovornega konservatorja dr. Vita Hazlerja z zavoda za spomeniško varstvo Celje ter ob zanesenjaškem delu članov Društva za ureditev spominskega muzeja Rogatec in njegovega predsednika Franca Žerdonerja.

Stalna muzejska zbirka ohranja ljudsko stavbno dediščino subpanonskega tipa in kulturno izročilo ljudi, ki so živeli na območju južno od Donačke gore in Boča v času od 19. stoletja do sredine 20. Jedro muzeja tvorijo izvirni objekti in rekonstrukcije obrtniških in gospodarskih objektov, ki so jih postavili na izbrani lokaciji ob izhodu iz zgodovinskega trga Rogatec. Predstavitvi stanovanjske hiše so sledili gospodarsko poslopje, hlev, dvojni vezani kozolec toplar in svinjak štalunci, nato pa še rekonstrukcije - vodnjak štepih na čapljo, čebelnjak, viničarska hiša, brajde, kovačija in lodn, podeželska trgovina iz tridesetih let 20. stoletja.

Šmitova zapuščina

Stanovanjsko hišo subpanonskega tipa, ki je prevladoval v Posotelju, so zgradili med letoma 1816 in 1818. O tem pričata letnici, vrezani v stropna tramova. Hiša je v celoti zgrajena iz lesa, streha s čopoma pa prekrita s slamo. Tla so ilovnata, stene ometane z ilovico in prebeljene z apnom. Pripadala je Šmitovi družini iz Tlak, v njej pa se je rodil in odraščal znani slovenski pesnik, prevajalec, urednik in novinar Jože Šmit (1922-2004). Hiša je bila leta 1981 v originalu prenesena na izbrano lokacijo kot temelj nastajajočega muzeja na prostem.

image
Almira Ćatović Izdelki pletarstva iz koruznega ličja
Verne duše
V predzimski dan poslali so zvonovi
svoj jokajoči bron in krizanteme
v sivini megle žalostne in neme
zgubile bi se rade nad grobovi.
Ciprese nežno so ubrane strune
in kamni tiho pesem šepetajo,
nad svečami s plamenčki se igrajo
pozorne duše kot nevidne nune.
Zašli smo brez besed med lepe križe
odete v svit nadzemeljskih daljin,
ki hodimo jim vedno bliže, bliže.
Nekoč še naši dragi, oče, mati -
življenje in mladost, zdaj le spomin
in grob, da moremo ob njem jokati ...
(Jože Šmit)

Razporeditev prostorov je tradicionalna: naravnost sta vhodna veža (lojpa) in črna kuhinja (kuhna), na desni strani se nahajata dnevni prostor (hiša) in manjša soba (štiblc), na levi strani sta dekliška soba (hiška) in shramba (hramucl). Hrano so pripravljali v glinastih vezanih loncih, ki so jih prestavljali z burklami (vilami). Pogoji za kuhanje niso bili prijazni. Dim uhaja iz sicer zaprtega kurišča v prostor in se dvigne pod višje obokani strop. Izhod najde skozi odprtino v oboku in skozi dimnik, ki je lesen. Na rantah pod stropom so dimili meso. Hiša je bila osrednji bivalni prostor: v času obeda je bila okrog mize zbrana vsa družina. V kotu pod stropom je razpelo, nad mizo pa stropna polica ranta, kjer so hranili knjige in zanje dragocene drobne predmete. V stropnem tramu je ob letnici izgradnje vrezana šesterokraka rozeta, apotropejski znak.

image
Almira Ćatović Predstavljene rokodelske veščine naših babic

Kovačnica in lodn

Stavba je rekonstrukcija nekdanje Mordejeve kovačije, ki še stoji ob glavni cesti v Dobovcu pri Rogatcu. Leta 1930 jo je zgradil pokojni kovač Mordej, ki je veljal za odličnega podkovnega in orodnega kovača. Tudi v muzeju je enocelična stavba, zidana iz ložanskega peščenjaka. Vhod je pod odprto lopo, kjer so lahko stranke in živina pod streho počakale na opravljeno storitev. Iz Mordejeve delavnice so v muzej prenesli vse originalno kovaško orodje in opremo. Klinasti meh iz usnja in lesa je povezan z ognjiščem, kjer je za oblikovanje železnih predmetov treba doseči temperaturo okoli 1000 stopinj Celzija. Tu je tnalo s 125 kilogramov težkim nakovalom, ki je za kovača delovna miza. V kovačnici je predstavljena vsa potrebna kovaška oprava in oprema: ognjišče in klinasti meh, tnalo z nakovalom, vrtalna naprava na ročni pogon. Stavba je kopija trške hiše, kakšno je imel trgovec v Rogatcu v času med obema vojnama, ko je bilo tu, poleg nekaj specializiranih, kar pet trgovin z mešanim blagom. Po njihovem vzoru je urejena tudi muzejska trgovina oziroma lodn, kot so jo imenovali domačini (izvirajoč iz nemščine: der Laden = trgovina). V lodnu se je dobilo vse za vsakodnevne domače potrebe, od vžigalic, soli, sladkorja, moke, olja, kisa, petroleja, tekstila in pijač do poljedelskega orodja, emajlirane posode, železnine, tudi obutve.

image
Almira Ćatović Likof na taberhi

Oprema v trgovinah je bila lesena, redko je bila v lodnu blagajna, pa tudi izložbe v tem času še niso bile običajne. Tovrstne trgovine so torej domačemu prebivalstvu v prvi vrsti pomenile zadovoljitev potreb po osnovnih življenjskih dobrinah, tam so vse dobili na enem mestu. Ker embalaže takrat ni bilo, je bilo treba blago pred stranko odtehtati ali odmeriti. Primer so merice za olje, petrolej ali mleko, ki jih je moral trgovec enkrat na leto odnesti na urad za kontrolo meril, kjer so preverili, ali res držijo zahtevano mersko enoto; vanje so vtisnili žig kot dokaz, da so merice uradno umerjene.

Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku