(MNENJE) Človek je, kar človek jé. Mi pa ne vemo več, kaj jemo

Dr. Cirila Toplak, profesorica politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, 23.2.2019
Igor Napast

Afera s poljsko govedino je pokazala, da tistim, na katerih čut za odgovornost se zanašamo, ni mogoče zaupati. V skrbi za zdravje svojih bližnjih in sebe se je očitno moč zanesti le nase.

Slovenski mediji so v začetku februarja objavili afero s spornim govejim mesom poljskega porekla in nekaj časa dnevno poročali o njej. Afero je sprožil preiskovalni novinar, ki je v klavnici na severovzhodu Poljske pod krinko posnel dokaze, da so tam ponoči v odsotnosti vsakršnega nadzora klali in razsekavali bolne in celo poginule krave, meso pa izvažali kot neoporečno po Evropski uniji. Še več, novinar trdi, da ima vsaka velika poljska živinorejska farma v bližini klavnico, ki tako poskrbi za dobičkonosno odprodajo bolnih živali, ki bi jih po pravilih morali evtanazirati, njihovo meso pa zavreči.

image
Igor Napast

Ko je afera izbruhnila, smo bili najprej deležni zagotovila, da sporno poljsko meso ni bilo uvoženo v Slovenijo. Že čez nekaj dni je sledilo priznanje, da je goveje meso iz "klavnice groze" tudi v prehranski verigi v Sloveniji. Ministrica za kmetijstvo in direktor Uprave za varno hrano sta odgovornost in krivdo poskusila preusmeriti na neslovenske "druge" z zatrjevanjem, da je bila sporna govedina v Sloveniji najdena v mesu za kebab. Sledilo je razkritje, da kar 15 ton poljskega mesa že pet mesecev hrani vodilna živilska poslovna skupina pri nas, Panvita, katere politične povezave sežejo do vrha državnega zbora. Meso se je nato izkazalo za neoporečno, a ga bo Panvita kljub temu vrnila. Veterinarski inšpektorat se je lotil preverjanja slovenskih predelovalcev mesnin, a javnost ne sme izvedeti, katerih. Izvedeli pa smo lahko, da so veterinarski inšpektorji po večmesečnem "zbiranju informacij" stopili na prste gorenjskemu mesarju, ki je klal dirkalne konje in njihovo meso, nasičeno z antibiotiki in protibolečinskimi sredstvi, prodajal kot zdravo konjsko meso. Poljska torej navsezadnje le ni tako daleč, kot so nas sprva hiteli prepričevati odgovorni. O tem, zakaj so veterinarski inšpektorji čakali več mesecev in dopustili, da medtem ljudje jedo sporno konjsko meso, javnost pa opozorili šele zdaj in prav zdaj, naj si vsak misli svoje.

Človek je, kar človek jé. Mi pa ne vemo več, kaj jemo, torej tudi ne vemo več, kdo in kaj smo. Naša telesa je koloniziral kapital in vanje z zaužito hrano in vdihanim zrakom skladišči vsakovrstne odpadke

Ljubimo pse, nosimo prašiče in jemo krave

Vrhunec medijske obravnave afere s poljskim mesom je bila oddaja Argument na Planet TV 6. februarja 2019. V enourni oddaji je bil glavni poudarek na preverjanju, ali je mogoče komu od odgovornih iz državne uprave naprtiti krivdo za če že ne uvoz sporne govedine v Slovenijo, pa vsaj za zavajanje javnosti s pomanjkljivimi informacijami in molkom. Nekaj pozornosti je bilo namenjene tudi neugodnemu položaju slovenskih živinorejcev na trgu mesa in še posebej v sistemu javnega naročanja hrane. Ob tem smo se soočili s šokantno verjetnostjo, da so sporno meso zaužili med drugim bolniki v mariborskem Univerzitetnem kliničnem centru, stanovalci več domov upokojencev in otroci v javnih osnovnih šolah in vrtcih. Sogovorniki v oddaji so bolj mimogrede namenili nekaj besed zdravju potrošnikov, kruto ravnanje z živalmi pa je sploh omenil le poljski novinar, ki je dogajanje v klavnici razkril.

image
Janko Rath

O učinkih ekstenzivne živinoreje na okolje, ki nas zadeva prav vse, ni nihče niti črhnil. Izvoljena predstavnika ljudstva, povabljena v oddajo, nista govorila v imenu zaskrbljenega in ogroženega ljudstva, ampak v imenu parcialnih ekonomskih interesov. Avtorjem oddaje se ni zdelo vredno povabiti v studio nekoga, ki bi zastopal zainteresirano javnost, npr. Zvezo potrošnikov Slovenije, kaj šele zagovornike pravic živali. Res pa je, da se slednji od izbruha afere še niso oglasili. Razlog za ta molk je morda med drugim tudi vsesplošno razširjena ideologija karnizma, ki so jo ponotranjili tudi številni aktivisti za dobrobit živali. Ali z drugimi besedami, trpinčene krave na Poljskem se nas domnevno ne tičejo, ker se je trpinčenje zgodilo v "somraku" EU, Slovenija pa ponosno sopiha za domnevno prosvetljenim nemško-francoskim vlakom (kjer prav tako redno prihaja do podobnih afer). In ker "ljubimo pse, jemo prašiče in nosimo krave", kot trdi v naslovu svoje globalne knjižne uspešnice doktorica psihologije Melanie Joy, ki je uvedla pojem karnizma. Po tej teoriji ljudje delamo razlike med živalmi tako, da štejemo pse in mačke za družinske člane in jim pogosto namenjamo enako skrb kot svojim otrokom, rejne živali, prav tako inteligentne in čuteče, pa imamo za stvari, da bi jih lahko jedli brez slabe vesti.

Afera s poljsko govedino je pokazala, da tistim, na katerih čut za odgovornost se zanašamo, ni mogoče zaupati. V skrbi za zdravje svojih bližnjih in sebe se je očitno moč zanesti le nase

Mesna industrija hodi po tankem ledu

Skratka, čeprav večina Slovencev dnevno uživa meso, bi zlati prinašalec zelo težko zašel na njihove krožnike. Tudi društva za zaščito živali, čez sto jih je v Sloveniji, se v veliki večini ukvarjajo predvsem z razmerami živali za družbo. Za dobrobit rejnih živali se tako ali tako ne splača skrbeti, saj gredo bolj prej kot slej v klavnico, kajne? Takšen odgovor smo dobile članice Društva za dobrobit živali AniMa, ko smo se nedavno odzvale na prijavo mučenja živine pri kmetu v Slovenskih goricah. Brez ovir nam je pokazal bike v hlevu s krvavimi ranami okrog vratu od težkih verig in se čudil, zakaj se vznemirjamo, ko pa gredo čez dva tedna v zakol. Če smo že pri verigah, v prid razširjenosti karnizma med Slovenci govori tudi dejstvo, da je peticijo proti pasjim verigam našega društva podpisalo že blizu 10.000 prebivalcev Slovenije, od katerih je po analogiji z uradnimi statistikami približno 9900 mesojedcev. Karnistično gledano, krave, prašiči, piščanci pač niso živali, so le meso, zato lahko iskreno sočustvujemo z nekaterimi živalmi, druge pa brez pomisleka jemo.

image
Igor Napast

Oddaja Argument je znova pokazala, kako se v Sloveniji pogovarjamo o najbolj perečih aktualnih problemih naše družbe, kdo so nedotakljivi subjekti in kdo nemočni in prezrti objekti teh razprav. Hote ali ne, pa so avtorji oddaje izvedli napad na naš globoko ukoreninjeni karnizem, ob katerem je njihovo ogrožanje interesov živilske industrije z razkritjem zalog poljske govedine v Panviti nedolžna praska. V eni oddaji, tako rekoč v istem kadru, so stotisočem slovenskih mesojedcev večkrat predvajali grozljivi posnetek krav, ki ob vhodu v poljsko klavnico klecajo na kolena in jih grobo vlačijo smrti naproti, nato posnetke delov kravjih trupel od blizu in iz različnih kotov ter nazadnje "lepih" kosov govejega mesa s trgovskih polic, celo legende slovenskih mesnin, kranjske klobase.

image
Epa

Ta scenosled se je v teku oddaje odvil večkrat in se je gledalcu moral vtisniti v spomin do te mere, da bo naslednjič, ko se bo na krožniku pred njim kadila kranjska klobasa, morda le podvomil, kaj je v njej, ali bo z namenom, da zareže v sočen zrezek, zagledal za hip pred seboj tisto ubogo bolno kravo v zadnjih zdihljajih njenega kratkega mučnega življenja. V reklamah za mesne izdelke nikoli ne boste videli živih živali prav zato, da potrošnik ohranja podzavestni prepad med živo živaljo in mesom na krožniku, ki ga ohranja vsakodnevnega mesojedca. Panvita bo vrnila neoporečno meso na Poljsko, ker se med jedca in meso na krožniku iz njegove podzavesti ne sme dvigniti nelagodje, ki bi ga lahko odvrnilo od naslednjega obiska mesnice. Mesna industrija pač hodi po tankem ledu. Kajti jesti meso vsak dan ni normalno, naravno in nujno, kot nam prigovarjajo zavezniki mesne industrije medicina, šola in Cerkev; meso jemo, ker je zaradi ekstenzivne živinoreje na farmah z več 10.000 živalmi poceni in prinaša ogromne dobičke globalnemu mesnemu kartelu. Normalno naj bi bilo, ker ga jedo po vsem svetu? Dejansko je tako šele od razmaha zahodnega imperializma in modernega kapitalizma, stotinam milijonov revnih pa meso še zmeraj ni dostopno.

Za ugodno ceno

Naravno naj bi bilo jesti meso, ker so bili naši predniki mesojedci? To je značilna izmišljena tradicija, ki se je poslužuje mesni lobi za povečevanje prodaje mesa. Vprašajte dedke in prababice, kolikokrat se je meso znašlo na revnih kmečkih mizah v preteklosti pa takrat, ko so kristjani ob mastenju z božično gosjo in velikonočno šunko še upoštevali tudi ribji petek in 40-dnevni post. Kdor bi zaklal svojo edino kravo, bi dobesedno pojedel svoj dohodek, pa so bili naši kmetje prepametni za kaj takega, raje so krompir otepali. Meso je bilo včasih poslastica, ki so se je ljudje veselili, in od doma zaklane živali so tudi prav vse dele porabili. To je bil čas, ko so krave imele imena tudi za tiste, ki so jih pojedli. Danes so le še ušesne številke.

image
Fdv Dr. Cirila Toplak, politologinja s Fakultete za družbene vede

Jesti meso naj bi bilo nujno za zdravje? Potem bi bili vsi vegetarijanci, kaj šele vegani, shirani in kmalu mrtvi. Prav nobene hranilne snovi ni v mesu, ki ne bi bila tudi v živilih rastlinskega izvora. Še posebej pa ni nujno oziroma je naravnost škodljivo za zdravje jesti velike količine mesa, pridelanega v živinorejskih megaobratih, kjer so zaradi velike nevarnosti nalezljivih bolezni živali naphane s preventivnimi zdravili in rastnimi hormoni, da bi njihovo meso čim prej prineslo dobiček rejcem, predelovalcem in trgovcem. Zaradi načina zakola, ki zajema stresen prevoz živali do klavnice in izpostavljanje živali hudi stiski, ko slišijo mukanje in kruljenje na pomoč in vonjajo trpljenje in smrt v klavnici, je meso zaklanih živali ob antibiotikih in hormonih prepojeno še s stresnimi hormoni, kot sta adrenalin in kortizol, in vse to z njihovim mesom zaužijemo potrošniki, bolniki, upokojenci, otroci. Za ugodno ceno, kajti količina znižuje stroške, zato neoporečni slovenski živinorejci z nekaj deset glavami živine ne morejo konkurirati pri naročilih javnih zavodov, katerih prvo pravilo je varčevanje.

Moralne in politične izbire

Človek je, kar človek jé. Mi pa ne vemo več, kaj jemo, torej tudi ne vemo več, kdo in kaj smo. Naša telesa je koloniziral kapital in vanje z zaužito hrano in vdihanim zrakom skladišči vsakovrstne odpadke, iz katerih prežijo okužbe in bolezni. Poslužuje se spretnih strategij vsiljevanja kapitalskih interesov, kot so nizka cena mesa za visoko ceno slabšanja našega zdravja in uničevanja okolja, ločevanje med živalmi za družbo in živalmi za hrano, zadrževanje informacij in zavajanje v imenu varovanja podatkov in poslovnega ugleda, obsojanje nasprotnikov mesne industrije kot skrajnežev, ki poskušajo omejevati vsesplošno popolno svobodo vseh in vsakega, tudi svobodno odločitev, da si z življenjskim stilom skrajšamo življenje ali da z uničenjem narave naredimo vrstni samomor.

Velika večina ljudi v svojem bistvu ohranja dobroto in sočutje, zato jih je za izkoriščanje treba ohranjati nevedne. Šele informirane prehranske izbire pa zares postanejo tudi moralne in politične izbire. Kako naj potrošnik glasuje z denarnico, če ne ve, kaj jé? Kaj šele bolniki, ki jih zdravimo in očitno obenem hranimo s sporno hrano, in otroci, naša nebogljena prihodnost? Afera s poljsko govedino je pokazala, da tistim, na katerih čut za odgovornost se zanašamo, ni mogoče zaupati. V skrbi za zdravje svojih bližnjih in sebe se je očitno moč zanesti le nase. Najvarneje bi bilo nehati jesti meso, a to bi bilo iluzorno pričakovati ob vseh silah, ki temu nasprotujejo. Poraba mesa v Sloveniji je že desetletje blizu sto kilogramov na prebivalca letno, kar pomeni, da teoretično prav vsak med nami poje povprečno četrt kilograma mesa prav vsak dan v letu. Realnejša želja je torej, da pojemo manj mesa - se držimo vsaj enega brezmesnega dneva v tednu ali iz enega naredimo dva, morda celo pristopimo h globalni pobudi Veganuar naslednjo zimo. V prehrano lahko vključimo okusne nadomestke za meso, kot je pšenični drobljenec za odlične bolonjske špagete (ki se ne dobi le v eko trgovinah, ampak tudi v supermarketih) ali popečene kocke pšenice, ki se po okusu komaj ločijo od mesa za golaž. Dober tek!       

Anketa

Kolikokrat tedensko namensko poskrbite za rekreacijo?

Sudoku