Mima in Zoran Jaušovec spet doma: Trma, trdna volja, talent, vse to je bilo

Aleš Mišič, 18.9.2019
Sašo Bizjak

Brat je teniško šampionko pripeljal v Ljudski vrt, ji izboril prvi lopar, pomagal v krizi, slavil z njo na Roland Garrosu. Pozabila sta stare zamere do kluba in se vrnila tja, kjer sta začela

Teniški klub Branik praznuje stoletnico, malo več kot pol stoletja pa je minilo, odkar sta v klub prišla Mima in Zoran Jaušovec. Trener, svetovalec in spremljevalec je bil brat v njeni izjemni športni karieri, katere vrhunca sta bila zmaga na Roland Garrosu v Parizu leta 1977 in šesto mesto na svetovni teniški lestvici leta 1982. Osvojila je še turnirje v Rimu, Torontu, Hamburgu in Los Angelesu, na vseh štirih grand slamih je bila vsaj v četrtfinalu, v mladinski konkurenci pa je osvojila praktično vse. Bila je najboljša športnica Jugoslavije, štirikrat Slovenije in sedemkrat Maribora. Prejela je srebrni grb in mestni pečat Maribora, Bloudkovo nagrado, sprejeta je bila v Hram slovenskih športnih junakov, po njej se imenuje igrišče številka 5 na Braniku. Formalno je upokojenka, je pa zelo aktivna, še vedno hodi na največje turnirje, svetuje, predava. Tenisa zaradi težav s kolenom v veteranski konkurenci ne igra več. Ga pa spremlja, če je treba, tudi do treh zjutraj.

image
Sašo Bizjak Zasluga športa - še vedno mladostna, hitra in gibčna.

Srečni, če so bile žogice kosmate

"Zoran je pet let starejši. Igral je že, ko drugi še nismo imeli loparjev in smo si jih morali sposojati. Ko je on začel, sem bila stara pet let, pri desetih pa sem igrala na prvem turnirju. Loparje smo si sposojali pri gospodu Jelnikarju," se spominja Mima Jaušovec. "Ni bilo loparjev. Prišel si na tenis, prvi si moral biti, da si ga dobil. Srečen si bil, če je imel lopar vse strune in so bile žoge malo kosmate, ne samo gumijaste," se v preteklost ozre Zoran Jaušovec. "Bila sem najmlajša, sami fanti so bili tam. Ko sem prišla na vrsto, mi je rekel: Ti si premala, tebi pa ne dam. Zoran je šel vedno dvakrat v vrsto, vzel še en lopar in mi ga dal."

Na tenis je prišla zaradi brata, on pa: "Eni so igrali nogomet, kolegi pa so rekli, da gremo malo pogledat na tenis. Loparje smo dobili in začeli na zidu." Sernčeva ulica, kjer so stanovali, je bila nogometna. "Punce niso igrale nogometa, jaz pa sem se postrigla na kratko in so morda mislili, da sem fant." Garrincha je dobila vzdevek zaradi hitrosti in okretnosti - po brazilskem desnem krilu, odličnem driblerju s krajšo nogo in pravim imenom Manuel Francisco dos Santos. Nogomet ji je zaradi razvoja motorike koristil tudi v teniški karieri. "Oče je bil v atletiki, predsednik kluba je bil, mi smo se pa po šoli dobivali na tenisu, kar ni bilo namensko. Blizu smo ga imeli pa druženje je bilo. Najprej smo igrali na zid, potem smo začeli pri Srečku Slani, ki je vodil teniško šolo," opiše Mima.

image
Arhiv Večera Prvi jo je v roke dobil Srečko Slana.
Branik je takrat že kazal željo po boljši organiziranosti. S Slano je dobil prvega poklicnega trenerja. "Pri štirinajstih letih sta prišla češka trenerja, brata Vlado in Milan Krch, plačali pa smo samo članarino klubu, kar je bila prednost. Ni bilo kot danes, ko je treba veliko vlagati. Češka šola je bila znana, dosti novosti je bilo vpeljanih."

Čehi so imeli že takrat odličnega tenisača Jana Kodeša, v Mimini generaciji pa nadobudne mladince Martino Navratilovo, Hano Mandlikovo in Ivana Lendla. "Ko je prišel Krch, sem večkrat igrala v dvorani, kakršnih pri nas takrat ni bilo. Branik je prvi v Jugoslaviji postavil balon, ampak to je bilo kasneje. Pozimi me je Krch večkrat vzel na Češko, da sem trenirala. Tako se je začelo bolj zares." Na sejmišču je bila dvorana B za košarko in druge športe. "Bila sem v šoli in včasih so kar med poukom prišli po mene, ko je bila hala kakšno uro prosta. Namestili so teniško mrežo in sem že tekla tja."

Po zmagah se je zavrtelo jagnje

Na državnih prvenstvih sta brat in sestra igrala skupaj, trikrat sta bila prvaka v mešanih dvojicah, enkrat v Mariboru. Jugoslovanski reprezentant do 21 let je bil Zoran. Mala deklica je hitro začela osvajati naslove v pionirski konkurenci, kmalu so sledili tudi v mladinski in članski. Leta 1970 je v Tuzli postala državna prvakinja do 14 in 18 let ter pri članicah. Nedvomen talent, saj si je težko predstavljati, da bi kakšna sedanja 14-letnica osvojila vse naslove hkrati. "Trma, trdna volja, talent, vse to je bilo. Saj so bile punce, Alenka Pipan, Irena Škulj in druge, ampak prednost je bila, da je bilo ogromno fantov. Najprej smo imeli trening, nato pa sem še igrala z vsemi po vrsti." In fante je premagovala. "Vse skupaj je vplivalo. Nogomet, tudi noge sem imela hitre." Veliko dobrih tenisačev je bilo takrat v klubu, Igor Košak, Valter Svenšek, Ljuban Vodeb. "Bili so starejši od nas, ampak smo potovali skupaj po Jugoslaviji na vse turnirje z vlakom. Takrat je bila še prava klubska atmosfera. Vsak uspeh se je proslavil, Žika je pekel in vrtel jagnje. Vsi so uspeh doživeli skupno. Klubski duh je bil do 16. leta, ko sem šla v svet."

"Prednost je bila, da je bilo ogromno fantov. Najprej smo imeli trening, nato pa sem še igrala z vsemi po vrsti"

Solze zaradi ponyja

Zmagi na državnem prvenstvu pri dvanajstih letih v Mariboru je sledilo veliko razočaranje. "Vsako leto je bila nagrada za prvo mesto kolo Pony. Igrala sem zanj. Gledala sem ga, hotela sem ga imeti, ampak ponyja ni bilo. Jok in stok je bil, ker ga nisem dobila."

image
Sašo Bizjak Zoran Jaušovec

Pri 16 letih se je Zoran že začel vključevati v teniško zgodbo bodoče šampionke. Tekmovalne izkušnje je imel, trenerskih pa nobenih. "Začeli smo na novo, najprej smo poskušali vse. Na velikih turnirjih te na treninge ne spustijo kaj dosti zraven, smo pa gledali ob igrišču, kaj delajo, špijonirali, potem pa to poskusili na igrišču," opisuje. Čehi, Švedi, Francozi, Italijani so prišli z velikimi ekipami. "Mi smo bili samotarji, ki smo opazovali druge. Mladinskih turnirjev je bilo ogromno v Evropi. Kar jih je bilo v konkurenci do 14 in 18 let, sem jih bolj ali manj osvojila. Prelomnica je bila, ko sem šla na Orange Bowl," pravi Mima.

Na neuradnem svetovnem prvenstvu do 18 let je 17-letnica zmagala kot prva Evropejka in se odločila za profesionalno kariero z najvišjimi cilji. "Takrat sicer ne razmišljaš o tem, hočeš samo zmagati. Profesionalizem, kot ga poznamo danes, pri nas še ni obstajal. Potovali sva sami z Doro Alavantić iz Beograda. Decembra 1974 sva šli v Miami na Orange Bowl, tam sva stanovali pri neki družini. Ko sem zmagala, so me povabili na profesionalne turnirje oziroma na enega, ker nisem imela denarja zraven. Imela sem 50 dolarjev, 30 so mi jih vzeli za graviranje. Ostalo mi je 20 dolarjev, naslednji turnir pa je bil v Oaklandu v Kaliforniji. Pridružila sem se češki ekipi, ker sem jih poznala. Doma starši sploh niso vedeli, ali sem prispela v Ameriko, nato 14 dni ni bilo nobene informacije. Šele ko je Tanjug končno objavil vest, da je Evropejka iz Jugoslavije zmagala, so izvedeli, da je z mano vse v redu. Nadaljevala sem turnejo po Ameriki. Billy Jean King je bila pojem, ona je bila številka ena. To je bil začetek profesionalizma. Če sem prišla skozi kvalifikacije, sem dobila ravno toliko, da sem lahko kupila letalsko vozovnico za naslednji turnir. Rekla sem si, da toliko denarja, kot bom imela, tako dolgo bom ostala. Tri mesece sem bila na tej turneji."

Na Prvi niso gledali skozi prste

Kmalu zatem je prišla kriza. "V zadnjem letniku gimnazije, ko sem imela maturo, je bilo veliko učenja in malo manj treniranja. Šla sem malo nepripravljena v Ameriko. Ko izgubiš v prvem krogu na enem turnirju, drugem, tretjem, pride kriza in si malo izgubljen. Zoran, ki je takrat študiral v Ljubljani, je priletel v Ameriko." Študij gradbeništva, ki ga je uspešno zaključil, je bil kriv, da je zgodaj pustil tekmovalni tenis. "Igral sem samo še v republiškem merilu. Med študijem sem še bil republiški članski prvak," se spominja. V prvem letniku so njegovo sestro še videvali na Prvi gimnaziji v Mariboru, potem pa vedno manj. "Bila sem prva, ki sem lahko delala izpite. Ko sem bila doma, sem hodila v šolo, čeprav zelo malo, sem pa delala izpite pred komisijo. Ravno skozi prste mi niso gledali, na turnirje sem vzela knjige in morala sem se res učiti."

"Če narediš domačnost, kot jo imaš v Mariboru, si že pol stvari naredil"

V mladinski konkurenci je osvojila vse naslove, razen odprtih prvenstev ZDA in Avstralije. V New Yorku je izgubila v finalu, Melbourne pa je predaleč. "Na US Opnu sem zamudila na finale, ker sem stanovala razmeroma daleč. Morala sem iti na vlak in prestopati, zato sem zamudila, ampak so me vseeno pustili na igrišče. V finalu sem izgubila proti Ilani Kloss iz Južne Afrike." Kmalu so sledile velike turnirske zmage, prva je bila leta 1976 v Rimu, naslednje leto pa je osvojila grand slam, pariški Roland Garros. "V Rimu je bila z mano mama, v Parizu pa Zoran." Že prej je Pariz osvojila v mladinski konkurenci, po triumfu leta 1977 pa še dvakrat igrala v finalu. "Lepo je bilo. Nič ni bilo drugače kot danes. Poln stadion, televizija ... Vedno smo imeli eno pozicijo. Bil sem v pritličju, hotel sem priti čim bližje igrišča. Sedeži so bili zasedeni, pazniki pa so me že poznali, tako da sem se lahko malo smukal okrog," pravi Zoran. Mima pa ga dopolni: "Pa isto rutino sva imela. Vsak dan sva isto trenirala, v isto restavracijo sva hodila. Če je to sreča, bova kar nadaljevala, sva rekla." "Vsak drugi dan si igrala. Potem smo šli na trening pa malo po mestu. Ko sva šla na tekmo, sem v hotelu pustil na listku rezultat, če ga bom zadel. Ja, tega ne moreš napovedati. Poskušal sem narediti takšno atmosfero, da se počutiš čim bolj domače in ne razmišljaš o tekmi. Malenkosti odločajo finale, zelo pomembno je, kakšno je počutje, vzdušje zunaj igrišča dva ali tri dni pred tekmo. Če narediš domačnost, kot jo imaš v Mariboru, si že pol stvari naredil. Največja napaka je, če začneš dve uri pred tekmo: 'Na to pazi, pa forehand, paralela, pa backhand,'" razkriva Zoran.

Za šampionko ni bilo prostora

V zelo kratkem času je postal spremljevalec in trener teniške zvezde, a ga niso povabili, da bi doma prevzel trenersko delo. "To je bilo v obdobju, ko smo se malo razšli z Branikom. Ko je Mima osvojila Orange Bowl, smo prišli v klub in smo se čudno počutili. Neki trener je rekel: 'Kako je lahko zmagala, poglej, kakšen backhand igra.' To ti pove dovolj in takrat smo se malo oddaljili. Nikogar ni bilo, ki bi vprašal, kako je bilo. To te prizadene," se spominja. Zmagovalka Pariza na Braniku ni mogla trenirati. Rekli so ji, da ni prostora.

Po bleščečih rezultatih v mladinski konkurenci sta ji predvsem Martina Navratilova in Chris Evert preprečili, da bi jih ponovila tudi v članski. Evertove ni nikoli premagala, Navratilovo je enkrat, leta 1974 v prvem krogu mladinskega Wimbledona, kjer je nato dobila finale. "Vedno bi se dalo narediti več z boljšimi pogoji in z boljšo podporo, denarjem. Glede na moje predispozicije in to, kar sem imela, sem naredila fenomenalno." O centimetrih pa njen trener pravi: "Raje imam igralko z nogami, hitro, kot pa višjo, da je napol 'korpa'. Tudi udarci takrat niso bili takšne bombe." Mima dodaja: "Potrebuješ predvsem psiho, talent, voljo in trdo delo. Še danes je to 70 odstotkov."

image
Sašo Bizjak Na Braniku so najboljši slovenski teniški igralki posvetili igrišče številka 5.

Poraz in zmaga v Mariboru

image
Sašo Bizjak
Bile so velike zmage, a tudi porazi. Je bil najhujši na evropskem prvenstvu v Mariboru leta 1977, ko je v osmini finala izgubila proti Rusinji Granaturovi? "Ja, čeprav sem potem hitro zmagala miks s Pampulovom. Ogromno ljudi je bilo v Lukni in tudi zunaj, ker niso vsi mogli noter. Pričakovali so naslov, jaz pa sem predtem imela tri tedne snemanj za Impol, Radensko, mariborsko banko. Ograja na Braniku se je postavila iz tega denarja, klubski prostor se je zgradil, nekaj denarja je šlo tudi za organizacijo prvenstva. Vse je dobil klub za obnovo, jaz nič. Snemanja in intervjuji so mi vzeli ogromno energije. Zoran je bil takrat pri vojakih." Ampak na mešane dvojice je prišel, po posredovanju generala Koraća je dobil izhod. Po evropskem prvenstvu velikih teniških dogodkov v Mariboru ni bilo. "Ko sem bila pionirka, so bili v Lukni dvoboji za Davisov pokal. Pilić, Nastase, Tiriac so igrali tukaj. To so bili dogodki svetovnega slovesa, ki se jih takrat nismo zavedali. V Mariboru sem Nikoli Piliću dala rože, on pa je z mano malo poskusil igrati. Prišla sem na mrežo, zamahnila, on pa je rekel, da to ni volej. Rekla sem mu, da mi ga še nihče ni pokazal, pa jih je nekaj udaril. Kasneje sva se srečevala na velikih turnirjih in je bil res fer. Včasih me je treniral, mikse sva igrala. Edini mi je pomagal." V pogovor se je vključil Zoran: "Kje je že to bilo, ko je on 'zasral' set žogo?" In film zavrti nazaj. "Igrala sta v Wimbledonu četrtfinale. Imela sta set, v drugem vodila s 5:4 in imel je servis. Izgubila sta, on pa je rekel: 'A, sam se usro.' Kasneje smo bili tudi pri njih doma, po nasvete smo hodili k njemu. Ničesar ni skrival."

Sedaj sta Zoran in Mima spet pri Braniku. "Predsednik Ivan Gorjup je bivše igralce spravil skupaj. Zaradi njega smo prišli nazaj. Skušal je rešiti vse zamere. Branik je bil najboljši klub v Jugoslaviji, center tenisa. Res je lepo, da so mi posvetili igrišče, kjer smo veliko trenirali. Lepo je pogledati nazaj in priti sem. Tudi drugi se vračajo, vsi bivši igralci pridejo, ko se pripravi kakšen dogodek," je na Braniku spet zadovoljna Mima Jaušovec.

Anketa

Kolikokrat tedensko namensko poskrbite za rekreacijo?

Sudoku