Materinski dom Maribor: Kjer mamice najdejo mir in varnost

Tatjana Vrbnjak, 15.2.2019
Igor Napast

V materinski dom sprejmejo ženske v primerih, ko ne gre za akutno fizično nasilje; po tem se materinski dom razlikuje od varne hiše.

Prijateljici sem se zaupala in mi je svetovala, naj odidem v materinski dom ... Tu sem dobila mir, varnost. Najbolj si želim, da bi dobila službo in se osamosvojila, začela čisto na novo. Nočem, da bi moj otrok živel tako, kot sem jaz," pravi mlada ženska. Je ena od petih, ki ta hip živijo v mariborskem materinskem domu. Izhaja iz tako imenovane neurejene družine. "In zgodba se kar ponavlja ... Hočem to presekati. Hočem, da bo moj otrok živel drugače. Zato sem poklicala v materinski dom." Je bila odločitev težka? "Ja, a je bilo treba zbrati pogum. Nisem želela, da se to dogaja še naprej."

Pogovarjamo se v kuhinji materinskega doma, medtem ko ena od njih peče palačinke. Otroškega živžava ni, ker so otroci v vrtcu oziroma šoli. Ženske so redkobesedne pri razkrivanju svojih življenjskih zgodb - ne želijo, da bi jih partnerji in okolica prepoznali. Zgovorne postanejo, ko govorijo o tem, kako jim je zdaj, kaj dobijo v materinskem domu: počutijo se varno, sprejeto, dobijo podporo, pomoč "pri vsem", lahko v miru razmislijo, kako naprej, pravijo.

- V Materinskem domu Maribor je od ustanovitve leta 2003 bivalo 493 žensk in otrok.
- V hišo lahko naenkrat sprejmejo sedem mam z otroki, v ločeno stanovanje pa še dve mami z otroki.
- V materinskem domu lahko ženska ostane do leta dni, v stanovanju (kamor nameščajo tiste, ki več ne potrebujejo veliko podpore in pomoči) pa pol leta.

Praktično vedno so zasedeni

V Materinskem domu Maribor, ki je bil ustanovljen leta 2003, je doslej bivalo 493 žensk in otrok. Lani denimo je bilo sprejetih 19 žensk in 21 otrok. "V materinski dom lahko sprejmemo sedem mamic z otroki in še dve ženski z otroki v stanovanje, ki ga tudi imamo. Trenutno je v stanovanju ena mamica z otroki, v domu pa imamo pet žensk in nekaj otrok. A ne bo dolgo tako - takoj ko nas ena od uporabnic zapusti, se pokaže potreba po novem sprejemu. Tudi zdaj je tako: že danes imamo razgovor za morebitni sprejem mamice z otroki - včeraj smo za to dobili klic s centra za socialno delo, čez par dni pa je razgovor še z drugo mamico, ki ima majhnega otroka in nas je poklicala sama. V obeh primerih gre po prvih informacijah za psihično nasilje, konflikte v družini. To je tudi razlika med materinskim domom in varno hišo: v materinskem domu sprejemamo uporabnice v primerih, ko ne gre za akutno fizično nasilje; ko gre za akutno nasilje, je ženska nameščena v varno hišo," razlaga Mirjana Drofenik, vodja Materinskega doma Maribor.

image
Igor Napast Mirjana Drofenik, vodja Materinskega doma Maribor: ”Veliko žensk bi za to, da bi uspele preseči stare vzorce, potrebovalo tudi psihosocialno pomoč.”

​Četudi akutnega nasilja (več) ne doživljajo, imajo praktično vse njihove uporabnice izkušnjo nasilja. "Doživele so ga bodisi v primarni družini ali pa v partnerski zvezi, niso pa neposredno ogrožene v času, ko so pri nas. Čeprav seveda imamo v hiši sistem varovanja, pa tudi hišni red jim nalaga, da sporočajo, kdaj odhajajo oziroma prihajajo v materinski dom. Niso pa omejene pri izhodih, razen ponoči, saj morajo biti v skladu s hišnim redom v zimskem času po 20. uri tukaj," pojasni Drofenikova.

Povprečno ostanejo pol leta

Mamice z otroki, nosečnice in posameznice od 18. leta dalje (tudi upokojenke so med njimi) so v materinski dom največkrat sprejete zaradi ekonomsko-socialnih stisk in psihičnega nasilja, nekatere ženske (večinoma izhajajo iz drugih okolij) pa zato, ker po razvezi ali razpadu partnerske zveze nimajo kam, saj ostanejo povsem same, brez socialne mreže, nimajo družinskih in drugih vezi. Povprečno v materinskem domu preživijo pol leta. "Šest mesecev je pri večini tisti čas, ko se že vzpostavi določena stabilnost, se uredijo odnosi z bivšim partnerjem in stiki, vključno s finančno platjo," pravi Drofenikova.Po odhodu iz materinskega doma večina najame stanovanje preko oglasov ali agencij, praviloma se prijavijo na razpis za občinsko stanovanje (lani ga je dobila ena). Nekatere pa se vrnejo domov - ene k staršem, druge k partnerjem. "Tiste, ki potrebujejo podporo v vsakdanjem življenju tudi po odhodu iz materinskega doma, se lahko vključijo v našo svetovalnico za žrtve nasilja. Nekatere ohranijo stik s svetovalko na centru za socialno delo. Zgodi pa se tudi, da se čez določen čas vrnejo v materinski dom."

Da se postavijo na svoje noge

Kako jim v materinskem domu sploh pomagajo? "Z vsako žensko delamo individualno, imamo tudi skupinske razgovore, enkrat tedensko pa je še hišni sestanek uporabnic, na katerem rešujejo vsakodnevne zaplete in planiramo za naprej," pravi Drofenikova. Za vsako posebej se naredi individualni načrt. Največ podpore in pomoči potrebujejo zaradi doživljanja nasilja in s tem povezanih stisk ter pri urejanju zadev na sodišču ob razvezi, še posebno pri urejanju stikov z otroki.

Hvaležni za donacije
V materinskem domu lahko ženska ostane do leta dni, v določenih primerih še nekoliko dlje, v stanovanju (kamor nameščajo tiste, ki več ne potrebujejo veliko podpore in pomoči) pa pol leta. Za bivanje v materinskem domu mora mesečno prispevati 12 odstotkov svojega mesečnega dohodka in še dva odstotka za otroka, za bivanje v stanovanjski enoti pa 14 odstotkov in štiri odstotke za otroka. "Tako lahko nekaj denarja prihranijo za potem, ko se bodo osamosvojile," pravi Mirjana Drofenik. Ob tem zapišimo, da delovanje materinskega doma financirajo država in občine, hvaležni pa so tudi za donacije - donatorji se na njih spomnijo tako z majhnimi pozornostmi kot tudi finančno pomočjo.

"Z njimi se pogovarjamo, jim nudimo pomoč pri urejanju socialnih transferjev, financ, spremljamo jih k odvetniku, na sodišče, pri nas začnejo aktivno iskati zaposlitev - lani so se zaposlile tri. Mnoge nimajo dobrih izkušenj, navad in vzorcev iz svoje matične družine, zato jim pomagamo tudi pri vzgoji otrok: kako se pogovarjati z otrokom, kako ga usmerjati, vzgajati. Vse to zato, da se postavijo na svoje noge in zmorejo same prevzeti skrb zase in za svoje otroke," pravi Mirjana Drofenik.

Kje pa zmorejo najmanj pomagati? "Veliko žensk bi za to, da bi uspele preseči stare vzorce, potrebovalo psihosocialno pomoč. Strokovne delavke smo jim v psihološko podporo in osebno pomoč, a nismo psihoterapevtke in psihoterapija bi bila, kadar jo želijo in potrebujejo, gotovo v veliko pomoč, če bi bila na razpolago. Zelo si želimo, da bi bilo psihoterapij na voljo več in da bi bila za ranljive skupine ljudi brezplačna. To bi jim zelo pripomoglo na poti k samostojnosti," je prepričana vodja Materinskega doma Maribor.

Anketa

Ali ste se letos že osvežili v morju?

Sudoku