Magnifico: Moj sin ni v moji senci, saj živi svoje življenje

Sonja Javornik, 22.3.2019
Tomo Brejc

Zadnja leta imam vedno pred intervjujem z Magnificom mešane občutke. Seveda se veselim vsakega srečanja z njim, po drugi strani pa se bojim, da itak ne more povedati še česa novega, ko pa sem ga začela “zasliševati” še v času, ko je njegov prvenec šele nastajal. Ampak moje skrbi so bile tudi tokrat odveč, saj se je spet izkazal z izjemnimi metaforami, domislicami in zanimivimi odgovori, ki samo dokazujejo, da je res zanimiv, izjemen človek. In tudi navdihujoč glasbenik. Za božič sem z njim žurala v Stožicah, in če ste ta izjemni koncert zamudili, vam priporočam, da ga 23. marca ujamete v Kranju.

V kratkem vas čaka koncert v Kranju. Bo tudi tam tako veselo, kot je bilo v Stožicah?

Mislim, da bo enako. Naše poslanstvo je, da zabavamo ljudi in jim ponudimo dober koncert, zato pričakujem, da bo tudi v Kranju tako.

Vaš božični koncert je spet navdušil. Kako si razlagate, da ste iz leta v leto boljši? Da poslušalci nikoli niso razočarani, pa čeprav so vas videli že večkrat?

Glasba je očitno metafizika in njenega uspeha se ne da predvideti. Pogosto se mi je zgodilo, da niti jaz niti založba nisva naredila prav nič pri določenih pesmih, pa so vseeno našle svojo pot do poslušalcev. Poslušalci so torej glasbo sami prepoznali. Seveda dolgoletno in neprekinjeno delo pomaga pri tem. Jaz se nisem zaustavil, moje trajanje v slovenskem prostoru pa pomeni neko širšo obliko delovanja.

Napolnili ste že največja prizorišča, imeli velike uspešnice, navdušili s filmsko glasbo, ustvarili nove uspešne izvajalce ... Je težko poiskati nov izziv po vseh teh uspehih?

Niti ne. Tako kot kmet vidi svojo njivo in ve, da se mora vsako leto ukvarjati z njo, je tudi z nami, glasbeniki. To je ciklični krog. Glasba je moja njiva, jaz pa sem njen plug.

Kaj vam daje glasba, da ste ji tako zvesti?

Zdi se mi, da mi z leti daje vedno več. Služi mi kot moralni kompas, kot duhovna rast, hkrati pa mi daje občutek, da moj čas ne poteka brez zveze. Kreativnost najverjetneje sprošča vsakega, tako tudi mene. V tem smislu je postala glasba del mojega življenja in sploh si ne predstavljam, kako bi funkcioniral brez nje.

Že od začetka kariere so vam stali ob strani največji zvezdniki te regije. Očitno se največji nekako zavohate, prepoznate ali kako? Spomnimo se recimo, da so na vašem prvencu gostovala sama zvezdniška imena, da že od devetdesetih prijateljujete z Rambom Amadeusom, Bajago, Alko Vuico ...

Ko usmeriš neko misel in s tem sprožiš energetsko valovanje v medzvezdni prostor, se določene stvari enostavno zgodijo. To je težko predvideti, ampak se enostavno zgodijo ...

Vsak dan pridno delate v studiu. Ali je za uspeh bolj pomembno trdo delo ali talent?

Brez talenta te verjetno niti ne zamika, da bi sploh kaj delal. Meni je lahko zelo všeč hokej, vendar nimam talenta za ta šport in se za kaj takega verjetno nikoli ne bom odločil. Talent je osnovni predpogoj, da se z nečim sploh začneš ukvarjati. Ostalo je tvoj poklic. Kot že sama beseda pove, to pomeni, da si za nekaj poklican. V to je treba vložiti veliko dela in energije, če te to zadovoljuje, pa tega ne vidiš kot veliko dela ali napor, saj ti je vse skupaj predvsem v veselje.

Pred dvema letoma so o vas posneli dvodelni dokumentarec Charlatan Magnifique. Ste si všeč v filmu?

Danes ob ogledu dokumentarca občutim več nelagodja kot zmagoslavja, ker imam občutek, kot bi se zelo dolgo gledal v ogledalo. Na koncu potem ugotoviš, da glava ni v redu, da je kar nekaj stvari postrani, da je nos ogromen ... Dokumentarni film je vpogled v mojo kariero in je namenjen tistim, ki jih to zanima, hkrati pa gledam na to kot na priznanje mojemu delu.

Ste se na začetku kariere bolj veselili svojih uspehov, slave kot pa danes, ko ste že vsega vajeni?

Seveda je bilo prisotno veliko veselje, ko sem sploh naredil prvo ploščo, slava pa je itak prišla šele kasneje, pri 27 ali 28 letih, tako da sem bil že prestar, da bi se me dotaknilo kaj preveč. Bolj kot s slavo sem zadovoljen, da sem lahko od tega dela živel in preživljal družino in mi ni treba hoditi v službo. Sam sebe ne maram gledati, zato se res nikoli nisem napajal s tem. Prej je bilo prisotno nelagodje, ali je vse to, kar počnem, res tako dobro, kot se mi zdi ...

Na odru in pred kamero ste počeli marsikaj, nosili celo roza obleko, zasebno pa ste preprosti, prav nič zvezdniško vzvišeni ...

Ločim oder od navadnega življenja. Tudi župnik gre na svoj »oder« v svojem oblačilu, ima svoje poslanstvo. Oder je neka druga dimenzija, je moj oltar. Za svojo službo se pač oblečem v obleko, le stil je malo drugačen od duhovniškega. Rad imam roza barvo, rad imam kič, to je stvar stila.

Koliko spremljate nove trende v glasbi in kako so vam všeč?

Lahko rečem, da sem kar dobro na tekočem s produkcijo. Pristop do glasbe je tako velik, kot ga do sedaj še ni bilo. Lahko poslušamo glasbo iz začetka prejšnjega stoletja pa vse do novejših uspešnic, v vsej tej mavrici ponudbe pa je včasih težko slediti novitetam. Sam izbiram glasbo po svojem občutku, po naključju, včasih pa tudi po nasvetu prijateljev prisluhnem novitetam.

Nekateri glasbeniki se načrtno za nekaj časa umaknejo z glasbenih odrov. Tudi vi ste že imeli obdobja, ko niste nastopali ...

Samo enkrat sem načrtoval premor in to je bilo po prvi plošči, ko sem želel preveriti, koliko lahko mediji »popijejo«. Čeprav sem bil zelo priljubljen, sem rekel, da se poslavljam in ne bom več nastopal. Ker se mi zdi super, če to naredijo drugi izvajalci. To sem si želel za Plavi orkestar pa tudi za skupino Sestre, tega pa se se držale le Sestre, ki so končale po prvi plošči. Še preden sem sam dobro izustil idejo, da bom nehal, mi je že zmanjkovalo denarja, zato nisem vztrajal pri svoji odločitvi. (Smeh.)

Torej so vam všeč skupine, ki imajo kar naprej poslovilne plošče in zadnje turneje?

To mi pa ni všeč, saj so to potem že poceni marketinški štosi. Skupina Rolling Stones je imela že oseminšestdesetič zadnjo turnejo ...

Rekli ste, da se trudite postati boljši človek. Ali je to zgolj stvar odločitve?

To je najbolj nazorno prikazano v filmu Vojna zvezd. Temni sili se zlahka predaš – precej težje je biti dober človek. Nizke strasti, kot je maščevanje, osmislijo življenje, biti dober človek pa je stvar odločitve in zavedanja, da lahko izbiraš med slabim in dobrim. Vsak je lahko dober ali hudoben!

Sedaj se z glasbo ukvarja tudi vaš sin Peter. Ali mislite, da mu bo uspelo priti iz vaše sence?

Moj sin ni v moji senci, saj živi svoje življenje. Ni niti prvi niti edini, ki je šel po nekih vzorcih, ki jih je videl doma. Imamo tudi veliko število igralcev, katerih očetje in celo stari starši so že bili v igralskih vodah, enako pa je tudi pri glasbenikih. Lahko mu samo zaželim srečno pot, saj vsak glasbenik potrebuje tudi veliko sreče.

Koliko Peter posluša vaše nasvete?

Tako kot vsak sin tudi on posluša svojega očeta. To pomeni, da z nekajletnim zamikom ugotoviš, da je imel oče prav. (Smeh.) V konkretnem trenutku pa ti gredo nasveti lahko na živce, zato mu niti ne dajem veliko nasvetov, če me dvakrat ne vpraša.

Tudi na zadnjem koncertu v Areni vas je poslušala žena Barbara, ki je očitno vaša največja oboževalka.

Ona je moja žena, prijateljica, ljubimka ... kar želite, oboževalka pa ne. Všeč ji je moje delo, predvsem zato, ker ne izdajam nič, kar njej ne bi bilo všeč. Čakam na njeno videnje, in če ji kaj ne bi bilo všeč, to raje umaknem. Predstavlja mi ogledalo in kritiko, saj me dobro pozna in mi je zelo blizu. Točno ve, kdaj so stvari resnične, kdaj neiskrene in narejene na silo.

Sta praznovala valentinovo, kako je z dnevom žena in materinskim dnem – jo ob teh priložnostih kaj presenetite?

Vse te dneve izpustim nalašč, saj ji vsak dan nudim ljubezen.

Intervju je bil objavljen v reviji STOP.

Anketa

Kako se zaščitite pred komarji?

Sudoku